V nadaljevanju podajam predlog konkretnih ukrepov, ki bi jih po mojem mnenju morala EU deloma sama sprejeti in uresničiti in deloma predlagati partnerjem v okviru OZN. Potrebni so dolgoročni, strateški ukrepi mednarodne skupnosti. Sprijaznjenje z dejstvom, da bodo begunci v velikem številu pač prihajali v Evropo tudi naslednja leta in da moramo biti zgolj solidarni, problema ne bo rešilo, le povečalo ga bo. EU nima niti bivanjskega niti socialnega prostora za 50 milijonov potencialnih beguncev iz Bližnjega vzhoda in Afrike. Problem torej ni rešljiv v EU. Bolj se bo to dejstvo zapostavljalo, večje bodo iluzije obupanih ljudi, večji bo begunski val in posledično problemi, ki jih povzroča v EU. V veliki meri pa je begunsko krizo s pomočjo EU možno rešiti, vendar s premišljenim pristopom.
Reševanje življenj beguncev, še posebej tistih, ki so že na begu kot cele družine, mora ostati prioriteta. Tu je evropska solidarnost potrebna. Obenem je nujno tesno sodelovanje vseh članic EU pri preprečevanju prikritih vstopov pripadnikov ISIS. Kvote, ki jih je za posamezne države EU določila Evropska komisija, so korak v pravo smer. Breme mora biti pravično razdeljeno. Hkrati pa seštevek kvot predstavlja končno število beguncev, ki ga je EU še sposobna sprejeti na svojem ozemlju. To bi moralo biti zelo jasno poudarjeno in znano tudi v okoljih, kjer nastajajo vzroki problema. Potencialnih, življenjsko ogroženih beguncev je bistveno več, kot jih EU lahko sprejme. Tudi tem je treba pomagati, vendar na ozemljih čim bližje njihovemu domu.
EU mora doseči sprejem zavezujoče resolucije OZN, s katero bodo ustvarjene varne cone za begunce na ozemlju Sirije in Iraka. Članice VS OZN in nekatere prijateljske arabske države imajo dovolj vojaških kapacitet, da te cone ustrezno zavarujejo. Mednarodno humanitarno pomoč se usmeri tja. Na ta način je z enakim denarjem mogoče pomagati bistveno več ljudem kot pa s povečevanjem dragih azilnih mest v EU. EU mora doseči sprejem zavezujoče resolucije OZN, s katero se ustvari celovita pravna podlaga za obsežno in temeljito mednarodno vojaško akcijo proti ISIS. Zgolj letalski napadi niso učinkoviti. Sirijo in Irak je potrebno stabilizirati, sicer bo cena razsula dosegla dodatne stotisoče žrtev in predvsem beguncev. Državam, ki so z begunci najbolj obremenjene, je treba izdatneje pomagati. Turčija se je nekaj let pretežno sama soočala s sto tisoči beguncev iz Sirije, ki so v begunskih taboriščih na njenem ozemlju najprej čakali in upali, da se bo vojna v domovini končala. Ker učinkovitega posredovanja ni bilo in mednarodna skupnost ni bila sposobna zagotoviti Asadu boljše alternative, so stotisoči obupali in se napotili proti EU. Preko tega vala prejemamo račun za tiščanje glave v pesek v preteklih letih.
Problem ekonomske migracije je treba dosledno ločevati od begunske problematike. Tudi v tem primeru EU ne more sprejeti toliko ekonomskih migrantov, kot jih želi vanjo vstopiti. Vse tiste, ki ne izpolnjujejo pogojev za legalno migracijo, je potrebno striktno zavračati, hkrati pa povečati mednarodno razvojno pomoč državam, ki so vir ilegalne migracije. Predvsem pa mora EU zagotoviti učinkovito uporabo razvojne pomoči z neposredno distribucijo in nadzorom.EU mora dodelati in poenotiti azilno in migrantsko politiko. To še posebej velja za države znotraj Schengenskega območja. Članice območja, ki pravila drastično kršijo, je potrebno opozoriti na možnost njihove začasne ali trajne izključitve.
Ne delam si iluzij, da je mogoče gornje predloge zelo enostavno uresničiti. Nekateri med njimi so bili že večkrat javno predstavljeni in nato pozabljeni. Polego bjektivnih težav so rešitvam na poti tudi različni interesi posameznih držav na Bližnjem vzhodu ter interesi vseh, ki jim ustreza, da politična moč EU v mednarodnem prostoru ne dosega njene ekonomske teže. Ti pa niso samo v Moskvi in islamskem svetu. Kljub temu pa je begunski problem tako velik in očiten, daje predlagane rešitve nujno sprejeti in uresničiti, česar vsaj javno noben resen mednarodni dejavnik ne more več ignorirati ali celo zanikati.
Slovenija se je predvsem leta 1992 in 1993 soočala z velikim valom beguncev iz BiH. Takrat je naše ministrstvo za obrambo z Upravo za zaščito in reševanje skrbelo za skoraj 70.000 beguncev iz te države. Nismo pa ostali zgolj pri tem. V začetku leta 1993 smo izdelali načrt za mednarodno posredovanje v BIH, s katerim bi tam pomagali ljudem in zajezili begunsko krizo. Del tega načrta je bila tudi vzpostavitev varnih con pod zaščito OZN. Maja 1993 sem ga osebno predstavil v ameriškem State Departmentu, Pentagonu in Senatu, takratni minister za zunanje zadeve Lojze Peterle pa v Bruslju. Kljub nekaterim prvim skeptičnim reakcijam je bil načrt z nekaj zamude in žal pomanjkljivo zaščito Srebrenice kasneje uresničen in je leto kasneje pomagal k oblikovanju Daytonskega sporazuma.
Leta 1993 Slovenija ni bila še niti kandidatka za EU ali NATO, pa so nam v mednarodnem prostoru kljub temu večinoma pazljivo prisluhnili. In vsaj deloma upoštevali. Kje je danes naša volja do resnične solidarnosti, ki probleme dejansko rešuje? Kje so danes, ko smo enakopravni člani vseh relevantnih mednarodnih forumov in imamo vsaj teoretično dostop do vseh odločujočih mednarodnih dejavnikov, naše zmožnosti in ambicije? Upajmo vsaj, dase ne končajo pri propadajočem arbitražnem sporazumu.
Janez Janša
