Janez Janša: Predlagamo, da se osrednji trg v Ljubljani poimenuje po dr. Jožetu Pučniku

V četrtek, 23. junija, je v Sostrem potekalo srečanje članov in članic Ljubljanske regije SDS, ki se je pričelo s sveto mašo za domovino. Zbrano množico je nagovoril predsednik SDS Janez Janša.

Njegov nagovor v celoti objavljamo v nadaljevanju.

Spoštovane kolegice in kolegi, gospe in gospodje,

danes smo se zbrali z dvojim namenom. Obhajamo 25. rojstni dan slovenske državnosti in to je naš prvi namen, zaradi katerega smo se danes zbrali. Slovenska demokratska stranka je pravzaprav nastajala sočasno z nastajanjem slovenske države. Naš takratni predsednik stranke dr. Jože Pučnik je postal tudi predsednik, vodja koalicije Demos, koalicije, ki je hotenje ljudi o samostojni državi zapisala v svoj politični in predvolilni program, dobila za to podporo in ta program kasneje tudi uresničila. Uresničila s širšo podporo, predvsem s pomočjo zgodovinskega rezultata na plebiscitu, ker je slovenski narod po mnogih stoletjih nastopil enotno, in uresničila kljub temu, da je bila slovenska politika tako razklana, kot je danes. So bili trenutki, ko je kazalo, da temu ni tako, ampak smo bili takoj za tem ponovno razočarani. Ključne odločitve, brez katerih Slovenije danes ne bi bilo, smo takrat na skupnih sejah vseh treh zborov skupščine sprejeli z enim, z dvema, s tremi glasovi Demosove večine.

To danes zgleda kot najhujša državna skrivnost, ker o tem nihče noče govoriti. Večina ljudi v Sloveniji ima danes vtis, kot da je bila ta enotnost, ki se je izkazala na plebiscitu tudi enotnost, ki se je izkazovala pri glasovanjih. Bili bi zelo veseli, če bi bilo temu res tako, ampak temu ni bilo tako in iz tiste razklanosti v slovenski politiki takrat izvirajo mnogi problemi, ki jih čutimo še danes. Zaradi tega je to tudi ob takšnih priložnostih sploh treba omenjati.

Ulice, trgi, parki in šole naj se imenujejo po dr. Jožetu Pučniku

Kljub temu teh zgodovinskih dejstev, tega svetega časa, ki smo ga Slovenci izkoristili za to, da smo dobili svojo državo, ni možno zanikati. Tudi ni možno zanikati, kljub temu, da se je to mnoga leta, desetletja poskušalo, vloge dr. Jožeta Pučnika pri tem. Prejšnji teden je bil v Lenartu recimo poimenovan mestni park po dr. Jožetu Pučniku. Bil sem na podobni proslavi v Grosupljem, kjer je župan povedal, da je njihova komisija za poimenovanje ulic glavno vpadnico, novo vpadnico v Grosuplje poimenovala po dr. Jožetu Pučniku. V prvem mandatu, ko smo vodili vlado, smo uspeli uresničiti našo davno obljubo in smo največje letališče v Sloveniji poimenovali tudi po dr. Jožetu Pučniku in danes vsak, ki pride po tej poti v Slovenijo, vidi njegovo ime na tem letališču.

Takrat so nekateri temu nasprotovali. Mladi forum Socialnih demokratov je zbral 5000 podpisov, da se to poimenovanje ukine, ampak niso uspeli. No danes je predsednik stranke, ki je takrat zbirala te podpise, predsednik države in on je bil govornik na odkritju obeležja v mestnem parku v Lenartu, ki so ga poimenovali po dr. Jožetu Pučniku in temu lahko rečemo zgolj napredek.

V nekaj letih se je, bom rekel, očitno marsikaj obrnilo in izpod plev propagande in vsega tega, kar so nametali na njegovo ime, vstaja resnica o njegovem prispevku in mislim, da je danes vse manj tistih, ki nasprotujejo temu, da dr. Jože Pučnik nosi naziv oče slovenske državnosti.

Jaz mislim, da tisto, kar so zmogli v Lenartu, pa v Grosupljem, pa že prej v Slovenski Bistrici, kjer so šolo poimenovali po dr. Jožetu Pučniku, slej kot prej zmoremo tudi v Ljubljani.  V Ljubljani obstaja nek trg, ki se je včasih imenoval Trg revolucije. Ni ravno lep, danes se imenuje Trg republike in je zgodovinski zaradi tega, ker je bila samostojna Slovenija pred 25 leti razglašena prav tam in tam smo prvič na drog dvignili novo slovensko zastavo in zaradi tega je to zgodovinsko mesto. S tega mesta je sicer vaš župan odstranil osamosvojitveno lipo in je zdaj zasajena tam nekje pri grobnici tako imenovanih narodnih herojev in tam bolj hira. Se pravi, mislim, da bo treba to lipo vrniti nazaj in slej kot prej bo potrebno upoštevati tudi verze pesnice in igralce Mile Kačič, ki je nekoč zapisala, da ji ime Trg republike ni všeč, kajti republike, je rekla, se kri drži, te besede se kri drži. Torej imamo predlog za novo poimenovanje tega zgodovinskega trga, Trg dr. Jožeta Pučnika. Ni toliko pomembno, koliko časa bo preteklo do takrat, ko bo to možno narediti, pomembno je, da vztrajamo toliko časa, kolikor bo treba in to bomo storili.

Potrebujemo občutek, da je Slovenija domovina vseh, da smo vsi prvorazredni

Slovenska demokratska stranka ima korenine v tistem svetem času, ko se je oblikovalo vrednostno središče slovenskega naroda, ko je bil slovenski narod enoten v svojem hotenju, da gre ven iz tiste Jugoslavije, da zaživi novo življenje in da postane dejansko gospodar na svoji zemlji. Prvi cilj je bil dosežen. O tem koliko smo kot narod gospodar na svoji zemlji pa lahko kar nekaj časa debatiramo. Dejstvo je, da veliko od tega, kar je bilo takrat v željah in hotenju ljudi, še ni uresničeno. Tudi marsikaj od tega, kar bi lahko bilo. So bile objektivne možnosti pa se to ni storilo, temu pravimo zamujene priložnosti in teh je kar veliko. Slovenija je desegla veliko v teh 25 letih, vmes so bili tudi zelo zvezdni trenutki, žal pa se je v nahrbtniku teh izgubljenih priložnosti nabralo tudi veliko tega, kar bo treba šele storiti v prihodnje in kar danes močno kot uteži na nogah zavira našo hitrejšo pot naprej. Predvsem pa tisto, kar bi v tem trenutku najbolj potrebovali, neko večjo povezanost, enotnost, občutek, da je Slovenija dejansko domovina vsem, ne pa samo nekaterim, da smo vsi v tej domovini prvorazredni, ne pa da se še vedno delimo na prvo in drugorazredne in tiste, ki se jih sploh ne opazi.

Nismo se danes zbrali zato, da govorimo o teh vzrokih, ampak eden od zelo vidnih vzrokov za takšno stanje je dejstvo, da so Slovenijo 25 let večino časa, če seštejemo vse funkcije, na katerih se odloča, in veliko teh do volivcev sploh ne pride, se pravi, si ljudje predstavljajo drugače, na večini teh funkcij v tem času so bili ljudje, ki jim samostojna Slovenija nikoli ni bila intimna opcija ali ki so celo glasovali proti njej, ki so ji nasprotovali tako in drugače. V časopisih iz tistih dni je polno teh izjav, če jim danes to pokažeš, pravijo skorajda, da je to sovražni govor, čeprav je to njihov govor iz tistega časa, kot da bi bilo prepovedano o teh stvareh govoriti. To pa zaradi tega, ker vsaj navzven se za državo, ki je nastala na osnovi nekih vrednot ne da odkrito upravljat v nasprotju s temi vrednotami, zato se to počne več ali manj zakrito, tako da imamo neke proslave in slovesnosti, ki so iz nuje, formalne.

Ne vem, poglejte samo značko, uradno značko 25. obletnice slovenske državnosti. Ko na hitro pogledaš, je to znak OF ali pa protiimperialistične fronte celo. Plakat, s katerim se vabi na Dan državnosti, če bi bil to plakat za vabilo na poletni festival, bi rekli prav, okusi so različni. Ampak če mi kdo na tem plakatu najde kaj slovenskega, mu plačam kosilo in večerjo. Stvar je popolnoma v stilu tega, kar smo tudi v preteklih letih žal prevečkrat gledali na teh slovesnostih. Nekaj kar je pač treba narediti, ker je to za državo zapovedan praznik, nekega veselja nad tem, kar se dejansko proslavlja, pa seveda tisti, ki so bili takrat proti, ne izražajo, in ko imajo te vzvode v rokah, se to tudi na zunaj vidi.

Ampak kljub temu se te dni v Sloveniji vrsti ne na desestine ampak na stotine prireditev, kjer se zbiramo ljudje, ki smo veseli tega rojstnega dne, kjer se zbiramo tisti, ki se zbiramo iz veselja, iz radosti in ti dnevi so veseli, zame so to veseli dnevi. Včeraj smo bili recimo v Poljanah, tam je bila ena taka, rekli so lokalna, krajevna proslava, bilo je zelo veliko ljudi, blizu temu, kar se bo najbrž zbralo na državni proslavi. Tam smo se zbrali pod lipo, ki so jo zasadili pred 25 leti in rečem vam, da je to že skoraj mogočno, košato drevo, ki zelo lepo uspeva v Poljanah, približno trikrat višja je kot ta v Ljubljani. Ta lipa, ki je takrat v Ljubljani bila presajena in so jo dali nekam, kjer ji očitno okolje ne ustreza. Skratka, tega veselja je polno, prav je tako in to kaže na to, da Slovenci nismo pozabili na tiste vrednote, ki so nas prevevale pred 25 leti, ko smo za slovensko državo  glasovali, ko smo jo gradili in branili. Hvala vsem, ki ste pri tem kakorkoli sodelovali. To je naš skupen dosežek in tega se lahko skupaj veselimo.

Delali smo napake, jih priznali in gradili od začetka

Na začetku sem omenil koalicijo Demos. Mogoče nekaj besed o tem, kajti že dolgo let pa tudi v teh zadnjih dneh poslušamo besede, kako je duh Demosa mrtev, kako je pomlad mrtva, kako te pomladi ni več in tako dalje. Te besede slišimo tudi od ljudi, od katerih bi to najmanj pričakovali. V SDS je zbrano veliko energije, ki je nastala takrat. SDS je pravna, politična in moralna naslednica dveh nosilnih strank Demosa, Slovenske demokratska zveze in Socialdemokratske zveze Slovenije. Poleg nas obstajajo še nekatere stranke, ki imajo nekatere neko pravno, nekatere zgolj neko politično kontinuiteto v tistem času, ampak izvez SDS gledano skozi volilne rezultate, število poslancev in tako naprej kaj veliko ni ostalo.

Razlogov je več, eden od pomembnih razlogov ni to, da so se delale napake, vsi smo delali napake, tudi v obeh naših predhodnicah so se delale napake, še posebej v tistih ključnih časih, ko se je Demos samorazpuščal, ko se ni dalo potem izpeljati tiste odločitve iz Dolskega, da se gre takoj na predčasne volitve in ko sta pravzaprav obe naši predhodnici šli v tisto prvo Drnovškovo koalicijo z Liberalnimi demokrati. To je bila napaka, težka napada in naša stranka je to napako drago plačala. Na naslednjih volitvah smo dobili manj kot 4 %, komaj smo prišli v parlament in smo morali začeti graditi praktično od začetka. Nekateri ste bili zraven pri tej gradnji in veste kako je bilo težko. Kako smo iz neke pomembne vladne stranke padli na stranko, ki je imela 4 poslance v parlamentu, temu ustrezno financiranje in ko je bilo treba zelo garati, da smo po letu 1993 našo mrežo obnovili. Ampak smo jo in po tistem SDS na državnozborskih volitvah nikoli več ni dobila manj kot 16 %, nikoli več. Pravilo smo dosegli prvo ali drugo mesto in za ta ponovni vzpon je bilo zelo pomembno to, da smo tisto napako priznali, da smo iz tega potegnili nauk in da te napake nismo ponavljali. Zato je danes SDS edina stranka v Sloveniji, ki ima več kot 10 odstotkov in je starejša od dveh let. Vse ostale so ali manjše ali pa mlajše in tiste, ki so mlajše, seveda nikoli več v rezultatu ne bodo pred nami. Bodo zelo vesele, če bodo tudi v naslednjem parlamentu. Ker običajno instant stranke, ki nastanejo nekaj mesecev ali pa nekaj tednov pred volitvami, zmagajo potem na volitvah ali pa dobijo zelo dober rezultat, čez štiri leta ne obstajajo več. V Državnem zboru Liste Zorana Jankovića, ki je bila zmagovita leta 2011 danes ni več. Obstaja še baje tukaj pri vas, na mestni ravni, ampak temu bi jaz težko rekel stranka. Kako drugo ime bi moral uporabit pa ga ne bom.

Vse ostalo, kar je izven SDS in ima še določene korenine iz Demosa, pa so tudi stranke, ki so v različnih obdobjih teh 25 let delale napake. Takšne kot smo jo mi takrat naredili, o čemer sem govoril. Razlika med nami in njimi je v tem, da oni teh napak nikoli niso priznali, da se je to kar ponotranjilo, ker so večinski mediji običajno takšne napake zelo hvalili. Ko je recimo 30 poslancev združene SKD-SLS glasovalo za spremembo ustave zato, da so izničili naš napor, ki smo ga kronali z uspehom na referendumu o večinskem volilnem sistemu, je bila to strateška napaka, je bilo to darilo Potrču, Ribičiču, Kučanu, tistim, ki so bili vedno proti temu, da so volitve v Sloveniji neposredne. Stranka je bila strašno kaznovana zaradi tega glasovanja. Iz 30 poslancev so padli na 7, po šestih mesecih ali pa po štirih mesecih od tistega glasovanja, ampak nismo slišali še nikoli besede iz njihovih vrst, da je bila to napaka. In ker stranka tega ni bila sposobna oceniti kot napako, jih danes ni več v slovenskem parlamentu.

Ko zatavaš in blodiš, je najboljše iti seveda na začetek, na križišče, kjer si naredil napako in izbrati pravo pot. Vsakemu je to na voljo, mi smo to naredili, nekateri drugi niso in posledice so tragične. In danes SDS, tudi če zmaga na volitvah, iz tega potem v izvorno demokratičnem političnem prostoru, prostoru, ki ga je takrat pravzaprav izboril Demos, nima dovolj kredibilnih partnerjev za sestavo večine. To verjetno tudi marsikakšnega volivca odvrne, da bi šel na volitve. Zaradi tega so potrebne okrepitve. Zaradi tega mi na te nove iniciative, ki nastajajo po novih strankah, gibanjih in ki nastajajo na tistem delu političnega prostora, ki bi ga lahko mirno šteli pod okrilje tega duha Demosa, mi to pozdravljamo, mi tega ne jemljemo kot neko konkurenco, ne glede na to, da bo mogoče tudi kdo, ki je doslej volil za nas, volil nekoga drugega. Je pa volilni sistem pač tak, da potrebujemo kredibilne zaveznike.

Pred nami je še vedno isti cilj

Potrebujemo kredibilne zaveznike, ki bodo sposobni med 50 odstotki nevolivcev v Sloveniji po zadnjih volitvah, vsak drugi Slovenec ni šel na volitve, vsak drugi državljan ali pa državljanka ni šla na volitve. Ogromno rezerv je tukaj. Se pravi, potrebujemo kredibilne zaveznike, ki bodo iz tega velikega bazena lahko na volitvah pritegnili glasove za svoje programe, ki so bolj ali manj sorodni in s katerimi bi bilo po volitvah možno sodelovati. Tako da je treba ta politični trenutek, ko se te pobude pojavljajo, razumeti. Teh list in strank ne ustanavljamo mi. Časopisi so polni tega, to so neki sateliti Slovenske demokratske stranke. Seveda oni vedno delajo satelite, zato potem to tudi drugim podtikajo. Tudi če bi mi hoteli kaj takega, glede na to medijsko sceno, SDS ne more ustvarjati satelitskih strank, smo pa tem poskusom naklonjeni in to javno povemo ravno zaradi situacije, kakršna je.

In zaradi tega ne sklicujemo tiskovnih konferenc in ne obtožujemo drugih vse povprek in se bojimo, da bomo pa mogoče naslednje leto imeli namesto šestih pet poslancev. To je popolnoma nepomembno. En več ali manj pri takšni situaciji, kot je danes, ne pomeni nič. SDS ni stranka od včeraj, stari smo toliko, kot je stara slovenska pomlad, korenine imamo v vrednotah, ki so ustvarile ta sveti čas slovenstva in omogočile slovensko državo. In pred nami je še vedno isti cilj, kot smo ga imeli takrat, se pravi izkoristiti ta instrument, ta božji dar in milost, da ima dvomilijonski narod svojo državo za to, da s tem instrumentom zagotovimo, da bo ta država domovina za vse. Tiste, ki živimo v njej in da bo to domovina, ki bo privlačna tudi za naše rojake v zamejstvu in po svetu, da bodo vedeli da je nekje neka matica, na katero lahko vedno računajo in kamor se lahko vedno vrnejo in so dobrodošli in da so seveda vrednote, ki so takrat prevevale Slovenijo in so pravzaprav vrednostni temelj slovenskega naroda, čas, ki nas lahko vedno združuje, to je tudi bistvo našega programa. Mi še vedno delamo, da bo ta cilj uresničen, narejeni so bili nekateri pomembni koraki doslej, veliko dela pa pač še ostaja.

Na nas morajo še dolgo računati tudi tisti, ki nas pokopavajo

Mi si ne delamo iluzij, da je vso to delo možno opraviti že jutri ali pa takoj po naslednjih volitvah. Se pravi, SDS ni stranka od včeraj in tudi ni stranka samo za jutri, za en dan, za en projekt, za en mandat. Na nas morajo še dolgo računati tudi tisti, ki nas pravzaprav vsakič, ko vodimo v javnem mnenju začnejo zelo hitro pokopavati in pri tem uporavijo ves možni inštrumentarij, ki je na razpolago.

Torej hvala vsem, ki ste v teh zadnjih 25 in še nekaj letih v SDS prepoznavali ta cilj, bili pripravljeni prispevati k njegovemu uresničevanju, in ki v ta cilj še vedno verjamete. To je najbolj sveti cilj, ki ga ima lahko neka stranka pred seboj in mi odkrito povemo, da mi delamo za to. Mi nismo pragramtična stranka, ki naredi javnomnenjsko raziskavo in vidi tam, aha boljše bi bilo narediti tako, ker to pač pravijo, da večina ljudi podpira. Mi ne sledimo temu, imeli smo tako stranko, ki je 12 let vodila Slovenijo, v glavnem v napačno smer, njihov zdaj že pokojni predsednik je velikokrat dejal, da razen pragmatizma nima nobenega drugega cilja, da so pokopališča polna ljudi z vizijami in veliko ostalih ciničnih izjav smo slišali na to temo. Ampak glejte, danes te nekdaj mogočne stranke ni nikjer več, obstaja menda nekje nek predsednik, ena pisarna in kopica dolgov. To je vse, kar je ostalo od nekdaj mogočne Liberalne demokracije.

Mi po tej poti ne gremo, zagovarjamo naše vrednote in ta sveti cilj tudi takrat, kadar smo v manjšini. Velikokrat smo že bili pa so se stvari včasih tudi zelo hitro obrnile. Običajno do resnih sprememb v družbi pride takrat, ko jih nihče ne pričakuje. Ne pridejo pa same od sebe, zato je treba delati in končujem ta nagovor z apelom na vse, da naslednjič, ko se naslednje leto zberemo, pripeljete s seboj še mlajše kolege, člane družine, sorodstva. In če nas bo naslednje leto tukaj recimo še enkrat več, bomo lahko tudi že bolj konkretno govorili o tem, kdaj se bo osrednji trg v Ljubljani lahko poimenoval po dr. Jožetu Pučniku. Želim vam lepo in prijetno druženje še naprej in ponosno praznovanje 25. rojstnega dne naše skupne domovine. Naj živi Slovenija!