Janez Janša: Pred nami je spopad identitete s praznino, ki bo glasno odmeval!

Janez Janša je izpostavil nekatere strateške razlike med tedanjim in sedanjim časom: »Takrat se je odkrito propagiralo nek enopartijski režim, ki je bil zapisan v ustavo, zaščiten z vojsko, policijo, Udbo in sodišči, zdaj se pa delamo, da imamo demokracijo in vladavino prava, pa tega ni.« Spominja se, da večina energije, ki je napajala slovensko pomlad, ni izhajala iz zgolj iz občutka, da je treba zaščititi človekove pravice, ampak iz občutka, da smo Slovenci izkoriščani. Kot pravi, smo takrat za stanje lahko krivili druge, danes pa imamo svojo državo in bi bilo kriviti druge precej licemerno.

V Jugoslaviji je bilo po besedah predsednika SDS tudi precej bolj jasno, kdo je kaj in kje. Danes je precej več sprenevedanja. Ob tem je izpostavil množične prireditve in proslave. »Imamo samostojno državo, nov grb, novo zastavo, a na večini prireditev, ki jih prikazuje nacionalna televizija, prevladujejo simboli bivše države,« je bil kritičen.

Podobno se je zgodilo s Himno RS. V času, ko smo bili še v bivši totalitarni državi, je narod za himno spontano prevzel besedilo Prešernove Zdravljice, ki je, po besedah nekdanjega premierja, sijajno. Po treh letih življenja v samostojni državi, so nam pustili samo internacionalno kitico, saj je »vse ostalo, kar je v Prešernovi Zdravljici, za nekatere, kot je rekel nekdanji predsednik države, nepotrebna osamosvojitvena navlaka. Dopustno je samo tisto, kar nima nobene veze z narodovo identiteto in tradicijo. Ravno s tistim, kar je v času slovenske pomladi ponovno prišlo na plano.«

Del mlade generacije nostalgično gleda na neke čase, za katere niti približno ne vedo, kako so izgledali. »Podoba je nastala na podlagi neke propagande. To kaže moč tega propagandnega stroja,« je dejal Janša, a kot ocenjuje, je zadeva že tako absurdna, da prihaja do preloma: »Pred nami so precej turbulentni časi, ko bo to pokanje in lomljenje precej glasno in se bo slišalo, ker gre za spopad identitete s praznino, ki vedno odmeva.«

Aretacije Janše, Borštnerja, Tasiča in Zavrla so bile izvedene na podlagi enega samega dokumenta, za katerega so po besedah Tasiča ob prejetju domnevali, da gre za vojaško skrivnost, iz njega pa je bilo jasno razvidno, da gre za vmešavanje vojske v civilno sfero, kar že po takratni ustavi ni bilo legalno.

Janez Janša je dodal, da informacija, da se pripravlja vojaški udar, ni bila neka velika skrivnost in ta dokument »ni bil niti razlog niti povod za aretacijo, bil je izgovor«. Janša je pojasnil, da motiv natančno piše v stenogramu pogovora Tomaža Ertla in Milana Kučana z vrhom slovenske represije, Udbe, ki je objavljen v knjigi 25 let pozneje: »V tem stenogramu Ertl pravi, da tovariši v Beogradu velikokrat ne razumejo, da oni v Sloveniji znajo obvladovati in reševati stvari brez velikega pompa in da so pri tem bistveno bolj učinkoviti od preostalega dela Jugoslavije. Da pa vendarle v zadnjem času nekatere špice preveč štrlijo in jih bo treba porezati.«

Žal je bil ta stenogram objavljen šele 8 let po dogodkih, do takrat pa se je na veliko sprenevedalo, kako slovenska politika nima nič s tem in kako je Kučan šele čez dva dni izvedel za aretacijo. A kot pravi Janša, se skuša to sprenevedanje potegniti tudi v današnje čase, saj ni bilo nobenega pogumnega novinarja, ki bi koga karkoli vprašal. »Če bi se kak tak novinar našel, bi verjetno doživel usodo Igorja Pirkoviča,« je dejal.

Dotaknila sta se tudi vloge Mladine. Sogovornika sta si bila edina, da je Mladina v svojem začetku odigrala zelo pozitivno vlogo, a kot je dejal Tasič, se je že zelo kmalu začela čutiti instrumentalizacija s strani Kučana. Relativno svobodno je pisala le do leta 1989. Po tistem je, tako Tasič, »medijski prostor postal prostor strank, Mladino je zagrabila LDS in od takrat je to več ali manj glasilo LDS.«

Ključno v procesu osamosvajanja pa je bilo po besedah obeh vrenje, ki se je ustvarilo ob aretacijah. »Osamosvojitve ne bi bilo, če ne bi bilo demokratizacije in prvih večstrankarskih volitev, volitev pa ne bi bilo, če ne bi bilo tega vrenja Slovenske pomladi. To vrenje je dalo množičnost in energijo temu prvemu modernemu nacionalnemu konceptu, ki ga je leto prej podala 57. številka nove revije,« je bil jasen Janšam, ki je izrazil prepričanje, da če ne bi bilo kolektivnega poguma in množičnega sprejetja, bi te teze ostale zgolj na papirju.

Janez Janša se je dotaknil tudi svoje takratne kandidature za predsednika ZSMS leta 1988. Kot je dejal, se je iz nečesa, kar se je začelo kot provokacija oblasti, izcimilo nekaj zelo resnega. Glavna obtožba takrat je bila, da gre meščanski skupini pri Novi reviji za oblast. Skupina okoli Janeza Janše je pri kandidaturi pripravila program za mladinsko stranko s podnaslovom: »Na očitke, da nam gre za boj za oblast, odgovarjamo: DA.« S tem so želeli pokazati, da oblast ne pripada samo enim. Temu je sledila uresničitev Ertlove napovedi, da je nekatere špice treba porezati.

Dogodek je lepo zaokrožil pisatelj in domoljub Tone Kuntner s Cankarjevo mislijo, ki je bila bistvo vse slovenske pomladi: “Jaz bratje, pa vem za domovino.”