Janez Janša: Od nekoga, ki krade mandate, krade podjetja, lahko končno pričakujete, da bo kradel tudi otroke.

V Dolini pod Brlogo pri Šentilju je potekal tradicionalni Festival Kluba seniorjev in seniork SDS, na katerem je bil slavnostni govornik predsednik SDS Janez Janša. Njegov nagovor v celoti objavljamo v nadaljevanju.

Spoštovani članice, člani, seniorke, seniorji,dragi prijatelji,

lepo pozdravljeni na tem našem, vašem tradicionalnem srečanju tukaj pod Brlogo. Hvala občinskemu odboru SDS Šentilj in Bojanu Belni za gostoljubje, tudi to je že tradicionalno, smo se nanj že kar navadili. Predvsem pa hvala vam, ki ste danes prišli, še posebej zato, ker je v zadnjih tednih veliko takšnih srečanj. Tukaj vidim znane obraze, srečevali smo se ob prejšnjih vikendih na Koroškem, pa na Ponikvi, v Zgornji Savinjski dolini, pa še prej na Ptujskem, na Obali, povsod nas je bilo veliko in je bilo veselo.

Osamosvojitev je kljub razklanosti politike uspela

Tudi teden, ki je pred nami, je poln dogodkov in čez teden dni se ponovno srečamo v čim večjem številu v Ljubljani, kjer bomo proslavili 25. rojstni dan samostojne Slovenije. To je ena taka prva res okrogla, srebrna obletnica rojstnega dne slovenske države. Nekateri od te besede še vedno bežijo, kot da bi se je bali. Na številnih, tudi uradnih vabilih, vsi govorijo o samostojnosti. Delno to drži, ampak Slovenija obhaja državni praznik samostojnosti decembra, ko smo se na plebiscitu odločili za samostojno državo. Takrat  je dan samostojnosti. 25. junija pa je dan državnosti, takrat smo pa to odločitev udejanjili v praksi, smo jo uresničili in zato se besed državnost in država ne bi smeli sramovati in oba dogodka, oba praznika si zaslužita tako vsak svoj državni praznik kot tudi vsak svoj posvečen dan, dan spomina, kajti Slovenije takšne, kot jo poznamo, samostojne Slovenije, danes ne bi bilo, če ne bi bilo plebiscita in če te odločitve ne bi tudi uresničili. Enega brez drugega ni in je prav, da se spominjamo obojega.

Ob 25. obletnici seveda vedno gre pogled nazaj v tiste dni, ko smo Slovenci zmogli dovolj visoko stopnjo enotnosti naroda, da smo plebiscitno odločitev ne samo izglasovali, ampak tudi uresničili in to kljub veliki razklanosti slovenske politike, raznoraznemu nagajanju, blokadam, pa tudi izdajam, sabotažam in tako naprej.

Ko smo poslanci Demosa 25. junija, ko so trije zbori takratne skupščine na skupni seji sprejemali Temeljno ustavno listino, s katero smo se dejansko postavili na lastne noge, razglasili samostojno državo, neodvisno državo, smo poslanci Demosa s strahom pričakovali rezultat. Danes srečujem ljudi, ki so vsi zelo presenečeni, tudi takšni, ki so takrat to spremljali, živeli, celo nekateri, ki so bili v isti dvorani. Vse je nekako v 25 letih prevladalo prepričanje, kot da smo bili vsi za. Kot da smo vsi v parlamentu glasovali za. Ne, žal ni bilo tako, bilo bi idealno, če bi bilo tako, kot se danes prikazuje. Poslanci Demosa smo pa s strahom gledali na tisto ploščo, kjer se je takrat izpisal rezultat glasovanja, zato ker smo nekatere ključne zakone, ki so omogočili, da smo sploh prišli do tega končnega glasovanja, prej sprejeli z enim, dvema, mogoče tremi glasovi Demosove večine.

In nas je bilo strah, kakšno bo tisto glasovanje, kljub temu, da navzven nobena stranka ni nasprotovala Temeljni ustavni listini in ustavnemu zakonu, da smo se o tem mesece pogajali, da je Demos popustil povsod, da je pravzaprav do samega glasovanja potekalo pogajanje o tem, kakšen bo naš nov državni grb in nova zastava in zaradi tega je bilo potem treba sešiti na hitro, celo dvakrat. Skratka ni bilo tako samo po sebi umevno.

No in ko smo zagledali rezultat glasovanja, smo videli seveda, da smo dosegli potrebno večino, ampak to še zdaleč ni bila politična enotnost. Mislim, da je več kot 60 takratnih poslancev oz. delegatov bodisi glasovalo proti bodisi niso glasovali, kar je pomenilo isto.

Še vedno je bilo dovolj glasov, ampak občutek ni bil tako slavnosten zaradi tega, kot bi sicer lahko bil. Kljub temu smo bili zelo veseli, ker je tisto končno glasovanje, ki smo ga tudi s strahom pričakovali, vendarle potrdilo plebiscitno odločitev tudi na zakonodajno-ustavni ravni in v naslednji uri je Slovenija, ki je bila na to pripravljena, prevzela v svoje roke federalne institucije, mejne prehode, carino, kontrolo letenja, devizno inšpekcijo in še ostale izpostave, ki so jih imele tukaj beograjske inštitucije. In to brez enega strela, brez prelivanja krvi, na izjemno organiziran in pripravljen način. To je bilo ključno, ker če bi bilo obratno, če bi tukaj zamudili in bi bile vse te inštitucije že zavarovane, potem bi dejansko Slovenija morala uporabiti silo in bi bila celotna izvedba osamosvojitve v očeh mednarodne skupnosti drugačna, drugače izgledala, kot pa dejansko je. Mogoče toliko kar se tiče spomina za nazaj, ker danes je zelo preprosto razlagati, kako je bilo to vse enostavno, kako so bili vsi za in kako so vsi tekmovali, kako bodo kaj prispevali.

Ko govorimo o Slovenkah in Slovencih in tudi o nekaterih drugih prebivalcih Slovenije, ki niso bili našega rodu pa so glasovali za samostojno državo in jo kasneje tudi branili, to seveda drži. Ko pa govorimo o slovenski politiki, je pa bila takrat skoraj tako razklana, vsaj na tem državnem nivoju, kot je danes ali pa kot je bila na volitvah, na katerih je Demos za las zmagal in to pač zaradi zbora združenega dela, ki ga nismo volili na podlagi splošne volilne pravice.

Danes je te stvari pomembno vedeti predvsem zaradi tega, ker vplivajo na današnji čas. In bodo vplivale tudi na prihodnost. Ta delitev slovenske politike na Majniško deklaracijo in Temeljno listino na nek način še vedno ostaja, ker niti v Sloveniji, ali pa mnoge niti, ne vse, ampak mnoge niti, še vedno vlečejo tisti, ki so takrat kreirali tisto Temeljno listino, ker je bila še vedno Jugoslavija in nek samoupravni socializem in ker po drugi strani delajo marsikaj, kar nam vsem skupaj škodi zato, da bi se tisto ravnanje prikrilo. Marsikaj, kar se dogaja zadnjih 25 let, ima korenine v dejstvu, da je Demosu uspela dejanska osamosvojitev, oni pa so se zavzemali zgolj za operetno, po kateri bi se ponovno povezali v Jugoslovansko konfederacijo.

Orožje za zaščito osamosvojitve smo dobili tik pred zdajci

Ko je moj predhodnik na čelu te stranke in takratni predsednik Demosa, dr. Jože Pučnik, štiri mesece po plebiscitu, pa kak mesec, dva pred realizacijo, pred uresničitvijo te plebiscitne volje, za neko avstrijsko tiskovno agencijo na vprašanje ali je za Slovenijo opcija neke nove Jugoslavije, neke jugoslovanske konfederacije, mrtva ali ne, je dr. Jože Pučnik dejal, ja seveda, saj Slovenci smo na plebiscitu glasovali za samostojno državo in Jugoslavije pač ni več. Njegov stavek, ki ga je izrekel po razglasitvi plebiscitnega rezultata je tako postal zgodovinski, legendaren. Sem prav vesel, da je našim kolegom v Lenartu uspelo, da so te besede zapisali tudi v kamen v mestnem parku, v Lenartu včeraj.

No naslednji dan se je po dr. Jožetu Pučniku vsulo iz takratnih opozicijskih strank, češ, naj govori v svojem imenu ne pa v njihovem imenu, kajti za njih Jugoslavija ni mrtva, da ta možnost še vedno obstaja in da pravzaprav druge za njih ni. Ne takšna kot je, ampak neka pač konfederacija, karkoli so si že pod tem predstavljali. In slovenski časopisi v tistih dneh so bili polni teh obsodb dr. Pučnika. Ne samo njega, vsakega, ki je to takrat jasno povedal, kljub temu, da je bil rezultat plebiscita na dlani.

V zadnjih dneh poslušamo, kako so slovenske politične stranke pred plebiscitom podpisale izjavo, v kateri med drugim piše tudi, da si nihče ne bo prilaščal zaslug za plebiscit. To seveda res piše, ampak to piše na koncu. Prej pa piše, da bodo vse podpisnice, se pravi vse stranke, tudi takratne opozicijske, enotno delale za uresničitev rezultatov plebiscita. Pa se to ni zgodilo. Plebiscitni rezultat se ni še niti ohladil, že so lansirali tisto znano Deklaracijo za mir, deklaracijo s tem zavajajočim naslovom, v kateri je pisalo, da Slovenija ne potrebuje vojske, da je potrebno prenehati vsako oboroževanje in vsako pripravo na zavarovanje ukrepov osamosvojitve z realno silo, češ da se to itak ne splača, da je to katastrofa in tako naprej.

In se spomnim izjave kasnejšega generala Aksentijevića, ki je bil takrat delegat v zboru združenega dela, ki je od navdušenja skakal po parlamentu, po skupščini in govoril, ja seveda, Slovenija ne potrebuje vojske, saj ima JLA, ima skupno vojsko, ki jo bo branila. Potem, kot že rečeno, nasprotovanje ključnim obrambnim ukrepom, ki bi jih moral potrditi parlament, zakon o obrambi, zakon o vojaški dolžnost in proračunu. Demosova vlada je proračun pripravila jeseni leta 1990, sprejet in uveljavljen je bil pa aprila 1991, 4 mesece po plebiscitu, potem ko je dve tretjini časa,ki ga je vlada imela za to, da plebiscitno voljo udejanji, že mimo. In kot veste v parlamentarni demokraciji vlada, ki nima proračuna, ki nima denarja za nujne ukrepe, ne more nič narediti. Mi med drugim nismo mogli naročiti in plačati nujnih sredstev za obrambo, ne samo orožja, tudi sredstev zvez in tako naprej, ker pač ni bilo denarja.Leto prej so nas razorožili, potem so nam pa blokirali proračun, da bi to nadomestili in sami sreči in božji milosti se lahko zahvalimo, da je tista ključna ladja z orožjem prišla v Slovenijo nekaj dni pred osamosvojitvijo.

Mi smo 5 tisoč ljudi poklicali v enote, da bodo branili Slovenijo, če bo napadena, ampak ti ljudje so bili brez orožja. 5 tisoč mladih fantov je brez orožja čakalo po šolah, zadružnih domovih in kmetijah, da bodo dobili puške v roke, pa jih ni bilo. Tik pred zdajci, nekatere niso bile še niti dekonzervirane, ko so nas napadli, kaj šele, da bi se kdo lahko z njimi uril.

Tako da toliko o tem, da si nekdo prilašča neke zasluge. S temi zaslugami je tako, prilaščaš si lahko samo nekaj, česar nimaš. Če nekaj imaš, si tega ne moreš prilaščati, s tem prilaščanjem je problem pri tistih, ki so nasprotovali slovenski osamosvojitvi in so pozabili tistih prvih pet odstavkov iz plebiscitne zaveze, ki so jih stranke podpisale, spomnijo se pa samo zadnjega stavka. Toliko o tem zgodovinskem spominu, ki je pomemben zaradi tega, ker ta ravnanja vplivajo tudi na to, kako danes živimo. Ta ravnanja so zaznamovala 25 let življenja v samostojni državi, zaradi tega, ker so se te države polastili tisti, ki si je niso želeli in ki so javno izjavljali, da samostojna Slovenija nikoli ni bila njihova intimna opcija. Teh ni bilo tako malo, ko gre za vrhove.

Slovenija je napredovala, mnogih priložnosti pa ni izkoristila

Zaradi tega smo tudi danes tam, kjer smo in po 25 letih življenja v samostojni Sloveniji, lahko z velikim veseljem in radostjo rečemo najprej, da je osamosvojitev kljub vsemu uspela. Slovenci svojo državo imamo in jaz se bojim, da po teh toplih letih skupnega življenja v Evropski uniji v Evropo prihaja bolj hladno obdobje, ki se lahko začne že po britanskem referendumu naslednji teden, če bo ta negativen in se bo trend širitve EU obrnil v neko drugo smer. V teh letih si bomo ali pa si bodo, po moje, tudi tisti, ki danes pravijo, da je slovenska osamosvojitev neka nepomembna epizoda, mimogrede, anketa je pokazala, da tako misli večina študentov Fakultete za družbene vede, ki seveda potem kot novinarji ustvarjajo javno mnenje v tej državi in tako dalje, pa še marsikaj, no ampak tudi tisti bodo verjetno spoznali, da hvala Bogu, da imamo samostojno državo. Sicer bi bilo lahko veliko vprašanje, kako se bomo sploh znašli v turbulentnih časih, ki se morda nakazujejo. Jaz upam da ne, ampak bom rekel izgledi še nikoli niso bili tako realni v to smer, da je pred nami neko turbulentno obdobje evropske zgodovine in tukaj je seveda država branik vsakega naroda, zato da se skozi takšna obdobja pride čim bolje in s čim manjšo ceno.

Če pogledamo na to, kje danes smo, kot skupnost, kot država, kot občestvo, če hočete, kot množice, ki so glasovale za samostojno Slovenijo pred 26 leti, potem lahko vidimo, da pač neke stvari so šle naprej, da je Slovenija kljub takšni dediščini, o kateri sem prej govoril, nekatere priložnosti izkoristila, da pa mnogih nismo. In tako, kot smo imeli za tisto enotnost naroda na razpolago pač neko empirično izkustvo ali pa če hočete matematični rezultat plebiscita, tako imamo tudi za te neizkoriščene priložnosti danes pred sabo na dlani številke, ki so neusmiljene.

Ljudje so, neka splošna govorica je bila, ta stavek sem slišal neštetokrat, ko smo se pripravljali na plebiscit ali pa potem, ko smo se osamosvajali, ljudje so rekli, ja Slovenija je lahko druga Švica. Če danes to omeniš, zgleda kot norčevanje, marsikdo se zgolj grenko nasmehne. Ampak glejte, ta želja je bila realna. Slovenci imamo potenciale, tako naravne kot človeške, da smo lahko mirno, ne samo nekje najboljši v neki tolažilni skupini ali pa med temi novimi članicami EU, ampak smo lahko boljši od večine držav zahodne Evrope, te potenciale imamo in smo jih v določeni meri tudi dobro izkoriščali. Nenazadnje smo leta 2008 prišli na 91 % evropskega povprečja po kupni moči na prebivalca. Ko smo se osamosvojili, smo bili tam nekje na 27, 28 % povprečja, se pravi je bil naš razvoj zelo hiter, tudi blaginja je rasla, v mandatu naše vlade 2004 – 2008 so se realne plače v Sloveniji povečale za 24 % in pokojnine so temu sledile, ker so se usklajevale s plačami, ampak ta trend je bil potem brutalno zaustavljen in danes ne govorimo o tem, da bomo v nekaj letih ujeli evropsko povprečje, ampak smo padli za kakih 10 % in smo šli nazaj v teh časih.

Kljub vsem potencialom, ki jih imamo, isti ljudje smo, kot smo bili takrat, isti narod, tudi gospodarsko okolje v Evropi danes ni krizno, je relativno ugodno, mnoga slovenska podjetja, izvozniki, gospodarstveniki, ki izvažajo na evropske trge, dosegajo zelo dobre, solidne, tudi odlične rezultate. Se pravi, problem je potem pri nas samih. Problem je v tem, kako se s temi potenciali upravlja, kako se z državo upravlja, kako se upravlja z državnimi podsistemi, tudi podjetji, ki so mnoga še vedno v državni lasti, ker tukaj se ta dodana vrednost izgublja, namesto da bi se ustvarjala.

Potem gledamo številke in vidimo, 300 tisoč ljudi v Sloveniji dobiva, verjetno tudi mnogi med vami, pokojnine, ki so daleč pod povprečjem. Najhujša številka iz te negativne bilance pa je dejstvo, da se nam v zadnjih letih iz države izseli 10 do 15 tisoč ljudi, v glavnem mladih, s trebuhom za kruhom. Pa ne, ker bi šli iskat širša obzorja in večje izzive in tako naprej in bi izbirali med različnimi možnostmi, ampak zato, ker doma nimajo možnosti, ker doma enostavno ni dela. In zagotovo lahko rečem, da za Slovenijo nismo ne glasovali, nismo je ne gradili, nismo je niti branili za to, da bi se to dogajalo. Pa se dogaja in to je ta grenkoba ob tem veselju ob 25. obletnici samostojne države. Ni pa to problem tega, da bi naenkrat postali nekdo drug, da bi se ta potencialn izgubil, gre za gospodarjenje. Tisti, ki ste s kmetije, veste, da sta lahko dve kmetiji, ki imata enako plodno zeljo, isto število hektarov gozdov, vse enako, pa seveda ena cveti druga pa propada, odvisno od gospodarja, tako je tudi z državo.

Po vseh teh stoletjih, ko smo bili pod tujimi gospodarji in smo lahko krivili druge in druge države, zdaj tega ne moremo več delati. Zdaj smo sami odgovorni za to in zdaj smo pri tej zadnji številki, ki jo želim omeniti, ko govorimo o teh neizkoriščenih potencialih ali pa o posledicah dejstva, da smo se 25 let na mnogih področjih razvijali v napačno smer ali pa v slepo ulico.

Potrebno je nagovarjati ljudi in vzpodbujati volilno udeležbo

Govorim o vsakem drugem državljanu, ki na zadnjih volitvah ni šel volit.Volilna udeležba na zadnjih volitvah je bila 50 odstotna. Razlogov za to je več, je pa sigurno eden glavni, to je apatija. Kljub temu, da imamo formalno svobodne volitve, kjer ima vsak en glas, se pravi, je uveljavljena splošna volilna pravica, vsak drugi, ki ima to volilno pravico v Sloveniji, ne verjame, da lahko s tem glasom karkoli spremeni. Ne glede na to, kateri so še drugi razlogi, da ni šel volit. V zelo bogatih državah ljudje, ki običajno ne gredo volit, tega ne delajo zaradi tega, ker jim gre dobro in mislijo, da se tako kar se tega tiče, ne more nič spremeniti, drugače kot pokvariti. Razlog za to apatijo in neudeležbo v Sloveniji je pa ravno obraten in to je problem. Bolj je nekdo nezadovoljen, manjša je možnost, da bo šel na volitve in potem vedno vladajo tisti, ki nekaj branijo, neke privilegije, nekaj kar natančno vedo, kaj to je. In dobijo volilni rezultat , ki je izkrivljen.

Naša stranka je na večini zadnjih državnozborskih volitev zmagala v petih od osmih volilnih enot, v večini. Ampak ker imamo proporcionalni sistem, se vsi glasovi seštevajo in potem je pomembna udeležba. In vidimo, da zmagamo tam, kjer je volilna udeležba nizka, tam, kjer je pa visoka, recimo v Ljubljani, pa zmagajo drugi. In v seštevku je potem to več. In potem vidimo posledice. Vlada podpiše z Ljubljano sporazum o dodatnih 300 milijonih evrov za investicije v daleč najbogatejše mesto v Sloveniji, pa se nič ne zgodi. Nobenih protestov, župani drugih občin se ne zberejo in zahtevajo enakih sredstev tudi zase, vse je nekako apatično. Ljubljana zasluži posebno skrb, je naše glavno mesto in tako dalje, absolutno, ampak glejte, ne zasluži si pa dodatnih 300 milijonov glede na to, da so vsa ostala mesta in vse ostale regije bistveno revnejše. Če je 300 milijonov za Ljubljano, mora biti potem še nekaj milijard v seštevku tudi za preostale dele Slovenije za dodatne projekte, ampak teh sporazumov pa ne vidimo. Zakaj? Zato ker tisti, ki so na oblasti, si mislijo, dobro, v Ljubljani je 20 procentov večja, višja volilna udeležba omogočila, da vladamo in te bomo nagradili. Tiste, ki pa so nezadovoljni, pa zato doma ostanejo,pa  zakaj bi jim dajali dodatna sredstva, ker je boljše tako, bolj jih razjeziš, manj jih gre na volitve.

To je ta reakcija Slovencev. Marsikje jo mediji vzpodbujajo, ki jo nek podtalni glas, ki se širi pred vsakimi volitvami dodatno razmnoži in potem dobimo rezultate, kakršni so. Tukaj je pot do sprememb. To ponavljam sicer kot papagaj. Zadnje leto in tudi v prihodnjih letih bo moralo očitno priti do sprememb zelo enostavno. Zato da se stvari v Sloveniji spremenijo, da bodo vaše pokojnine večje, da mladi ne bodo bežali iz države, zato se vam ni treba prepirati s tistimi v soseščini, ki pravijo, da je bilo pod Titom bolje, ki mahajo z jugoslovanskimi zastavami, nabijajo od Vardara do Triglava in trdijo, da se da deliti več kot ustvariš. Teh ne boste nikoli prepričali in se tudi ne splača izgubljati živcev, pač naj živijo v teh svojih okvirih. In za spremembe jih tudi ni treba prepričati, so tudi izjeme in tako dalje, ampak zdaj govorim na splošno.

Da bo v Sloveniji drugače, da bomo spet ujeli razvojno sapo, da se bo blaginja dvignila, da bo poštenost spet dobila domovinsko pravico, je treba zgolj nagovoriti velik del tistih, ki ne volijo pa bo vse drugače. Nekaj sto tisoč teh, ki ne volijo, mora iti na volitve in voliti tako, kot čutijo, pa bo drugače. Pred enim letom, ko smo se tukaj zbrali, sem vam govoril o tem, da sprememb ne bo in da tudi te miselnosti ne bomo prebili in da tudi teh nevolivcev ne bomo spravili na volitve, dokler se v medijskem prostoru nekaj ne spremeni. Takrat smo začeli pomagati projektu nove medijske hiše. Danes začetki te hiše stojijo. Hvala vsem, vidim tukaj mnoge, ki ste pomagali, da so ti temelji bili postavljeni. Bo treba še veliko, da bo ta nova medijska hiša imela nek resnejši vpliv, ampak zdaj se da dodajati zidake in pomagati naprej in to je zelo pomembna točka ali pa zelo pomembna stopnica do potrebnih sprememb.

Sicer nas lahko z lažjo, z manipulacijo oblagajo iz dneva v dan in potem se moraš samo braniti in predlogov, ki jih imaš, ljudje ne slišijo. In če te ne slišijo, seveda tudi ne moreš nikogar prepričati, potem nam ostane samo še tole od vrat do vrat, v manjših krajih se to da in to tudi delate, v večjih centrih po blokih, kjer živi 500 ali 600 ljudi v eni stolpnici, boste šli težko od vrat do vrat, do ljudi pridete samo preko medijev ali pa preko družabnih omrežij in tako naprej, kar je tudi še dodatna niša.

Pripravljene imamo mnoge rešitve, predloge, reforme za vsa področja

Mi smo predstavili prejšnji teden predlog zdravstvene reforme, reforme, ki je daleč najbolj potrebna v tem trenutku v Sloveniji, ki jo je Miro Cerar obljubljal pred volitvami, kot edino reformo, ki jo je znal našteti, dve leti mandata je mimo, nič od tega. Čakalne vrste so se podaljšale, namesto da bi se skrajšale, korupcija še vedno pobere pri investicijah v zdravstvu desetine milijonov, skratka nič se ni spremenilo. Mogoče je tukaj glede na temo vseeno to, da imamo rešitve, prišlo do določenega števila ljudi, ampak mesec prej smo predstavili reformo javne uprave, ki je prav tako zelo potrebna, kjer gre ogromno denarja za nič marsikje, pa so ponekod tudi zelo dolge čakalne vrste tako za državljane kot za gospodarstvo, ene same resne omembe tega predloga, na katerem je naš strokovni svet delal eno leto, ni bilo v nacionalnih medijih.

Še prej je naš odbor strokovnega sveta za infrastrukturo predstavil dva ključna zakona na področju infrastrukture. Zakon o teh nosilnih infrastrukturnih projektih od tretje razvojne osi do modernizacije železnic in zakon o financiranju. Se pravi smo tudi predvideli vire za to. 8 ur smo v parlamentu o obeh zakonih razpravljali, zvečer je na televiziji pisalo oziroma je prebral spiker na eni, na drugi sploh ni bilo nič, mislim od teh,ki jih ljudje najbolj gledajo, državni zbor zavrnil zakon o infrastrukturi. Samo to so ljudje izvedeli in so pozabili naslednjo sekundo, ker niso izvedeli ne kdo ga je vložil, ne kaj je predlagano, nič. In teh absurdov je polno.

Včeraj me je nekdo opozoril, da je bil prispevek na nacionalni televiziji o tem, da jaz osebno in še nek seznam so kazali, dobim vsak mesec tisoč evrov veteranskega dodatka. Moram reči, da sem včeraj sploh prvič slišal, da naj bi nek tak dodatek sploh obstajal formalno, kaj šele, da bi ga dobil. In sem ga nemudoma zahteval od nacionalne televizije, da mi ga izplačajo. Zvečer sem šel tudi pogledat ta posnetek in sem videl, da je to res. Te dodatke je v izjavi po telefonu obsodil Milan Kučan. On je edini človek, ki dobiva nek dodatek, kolikor jaz vem, za svojo funkcijo. In ravno njega so poklicali, da to obsodi. Denarne dodatke za neko veteranstvo ali pa kvazi veteranstvo ali pa karkoli v tem času v Sloveniji dobiva 24 ali pa 25 tisoč borcev ali pa kvazi borcev tako imenovane NOB in njihovih družinskih članov in Milan Kučan. To so ti, ki dobivajo te dodatke, za nobenega drugega jaz ne vem. Kazali so pa seznam organizatorjev Manevrske strukture narodne zaščite, ki kolikor jaz vem po nobenem zakonu nima kakega statusa za kake dodatke, vsaj do mene ti dodatki nikoli niso prišli, mogoče jih je kdo drug vzel. Toliko o teh manipulacijah.

Ljudje to vidijo in večina si niti ne more predstavljati, da bi se nekdo tako očitno zlagal. Pravijo »nekaj je že res ne«, tako da tukaj je ta vsaj neka zasilna medijska konkurenca nujna. Kajti sicer se ne moreš niti braniti pred najbolj očitnimi lažmi, niti ne moreš programa, ki ga narediš, spraviti do volivcev pred volitvami. Tako da tukaj nas čaka še veliko dela, ampak kot že rečeno, z vašo pomočjo so neki temelji bili postavljeni in si obetamo, da se bo dalo v obeh smereh v prihodnosti delati lažje.

Naš glas se mora slišati tudi v društvih

Mogoče na koncu, ker vas je tukaj veliko, ki dobivate pokojnine, še nekaj o tem, kako se upokojenska generacija v Sloveniji, ne govorim o vas, če bi sodili v to kategorijo, vas ne bi bilo tukaj, pusti zlorabljati. Ne samo DeSUSu, ampak tudi nekaterim organizacijam, ki politično sploh ne bi smele biti opredeljene, so splošno upokojenske pa se to na koncu vedno nekako porine v isti koš. Mislim na Zvezo društev upokojencev Slovenije. Nekateri to sami neposredno čutite, ker imate te izkušnje in probleme.

Tukaj vam polagam na srce, da skušate čim bolj razkrivati te manipulacije. To je zelo pomembno. Kajti upokojenci so, ste daleč največja posamična kategorija volivcev. Tistih, ki dejansko gredo na volitve. Ne govorim zdaj o tem, ali je to dobro ali slabo, belo ali črno, tako je pač dejstvo in zaradi tega je odpiranje oči v tej kategoriji še izjemnega pomena. Spremembe, tudi naš bodoči volilni rezultat, rezultat SDS, je v veliki meri odvisen od tega, koliko bomo uspešni v tej kategoriji. Sami pa veste, da je to odpiranje oči dosti trdno in naporno delo, ampak vem, da to zmorete, ker marsikje vidimo tudi rezultate in mogoče, tukaj je bilo nekaj preveč sramežljivosti tudi v naših vrstah, v ta namen bi bilo dobro čim več teh društev, kjer se zbirajo upokojenci, dejansko okupirati v tem smislu, da se ne zamahne z roko, ko je možnost da kdo od vas postane predsednik tega društva ali pa gre v vodstvo in tako naprej. Saj nekateri ste, ampak je bilo pa veliko tudi napačnega razumevanje vsega tega, češ saj ta ZDUS, to je rdeča struktura, mi tja ne sodimo in tako naprej.

Pravno formalno ni tako, to je organizacija vseh upokojencev, je tako tretirana v Sloveniji, ima tak formalni status, je tako financirana in je tudi vaša, imate vso pravico, da tam prevzamete funkcije, da vodite, na ta način tudi lažje pridete do ušes, ki jim je treba kaj povedati. Ne se tega sramovati. Slišal sem celo, saj zato to govorim, na enem od teh regijskih srečanj mi je eden od naših seniorjev rekel, ja pa saj ni zaželjeno, da smo mi tam, to je neka struktura, sploh kakorkoli zraven. Ni res! Ne mešati DeSUS pa društva upokojencev. Seveda ni zaželjeno, da ste v DeSUS, če ste v SDS, to tako formalno ni možno, drugo je pa Zveza društev upokojencev. Tam so pa različne situacije po različnih krajih, občinah in regijah in ta zveza je izjemnega pomena. Glas, ki se širi med društvi ali pa tistimi, ki hodijo v klube ali pa društva upokojencev pred volitvami, odločilno vplivajo na volilni rezultat. Vpliva tudi na udeležbo. Sami veste, kdaj se širi, da se ne splača iti na volitve, pa kdaj se širi, da je treba podpreti nove obraze, ker drugače ne bo pokojnin. Poglejte, če nas ni zraven, ne moremo temu parirati, zato tudi toliko vašega časa tukaj tratim s tem nagovorom in tudi s tem poudarkom.

Predčasne volitve bodo, mi smo pripravljeni

Glede na to, da je v zadnjih dveh tednih prišlo do nekega premika v razumevanju slovenskega političnega prostora in trenutka, ob koncu še dva stavka o tem. Kot veste, smo mi rekli že takoj po zadnjih volitvah, da to pač niso bile poštene volitve in da struktura, ki zmaga na nepošten način, tako tudi vlada in se tako tudi zruši sama vase. Tega nismo govorili zgolj zaradi trenutnega občutka ampak zato, ker imamo tudi take izkušnje. Nazadnje ko smo šli na predčasne volitve leta 2011 in 2014, so bile to predčasne volitve pa jih tudi 6 mesecev prej, preden so se zgodile, ni nihče resno jemal pa tudi napovedoval, potem so se pa zgodile in smo na vrat na nos delali kandidatne liste, dve leti nazaj in tako naprej.

Ampak tam nekje do pred par tedni nam kaj dosti nihče ni verjel, če smo rekli predčasne volitve, so rekli, ne bo tega, ta koalicija bo zdržala. Zdaj zadnji teden pa vsak, ki ga srečam praktično in govorim o tem, pravi, zdaj pa bodo predčasne volitve. Ker so videli, da se je koalicija zamajala pri tej zadnji interpelaciji, da je to zgolj nadaljevanje neke politike. Od nekoga, ki krade mandate, krade podjetja, lahko končno pričakujete, da bo kradel tudi otroke. Zato je bila ta interpelacija tudi vložena.

Vse skupaj ni kako presenečenje in seveda kot vedno v takšnih strankah in vladnih koalicijah, ko mine določen del mandata, zdaj ga ni sicer še niti polovica, začnejo gledati naprej, kalkulirati in neka zgradba, ki zgleda navzven trdno, čeprav to nikoli ni bila, se razrahlja. Tako da predčasne volitve bodo, mislim da je tukaj zgolj še interes, da se cementira ustavno sodišče, to nenazadnje tudi javno napovedujejo, tukaj bo pač zelo zanimivo spremljati kakšna imena bodo predlagana in kako se bo ta organ, ki je navsezadnje še neka zadnja obramba nekih temeljnih principov pravne države ali pa vladavine prava, oblikoval. Do takrat se bo skušalo to koalicijo ali pa to večino v državnem zboru na vsak način držati skupaj ne glede na ceno in ne glede na spore okrog državnega holdina pa Luke Koper pa nadzornikov pa denarja in bank, okrog korita so v takih koalicijah vedno močni prepiri, ampak naslednje leto najkasneje bo tudi ta motiv prenehal in treba je resno računati na to, da bomo imeli volitve. Če ne prej, skupaj s predsedniškimi, ki bodo čez eno leto, na to je potrebno počasi začeti misliti, zaenkrat to misli samo aktualni predsednik, glede na kampanjo, ki jo vodi.

Mi smo kar malo pozabili, se pravi najkasneje naslednje leto se bodo karte v Sloveniji ponovno delile in takrat moramo biti pripravljeni in vse te stvari, ki si jih govorimo eni drugim, moramo tudi resno vzeti, da ni to zgolj neka debata. Smo resna stranka, z resnim programom, z resnimi rešitvami za prihodnost in ta program je pač treba spraviti tudi do drugih.

Toliko, se opravičujem, da sem bil dolg, sem videl, da ste poslušali in to je vedno nevarno, potem se to kar nadaljuje. So pa časi, ko je veliko stvari aktualnih in je možno dolgo časa govoriti o njih. No kakorkoli, dober del dneva je še pred nami, pred vami, čim bolje ga izkoristite tukaj za prijetno druženje, za uživanje tega gostoljubja tukaj pod Brlogo. Hvala še enkrat kolegicam in kolegom iz občinskega odbora Šentilj. Vsem lepo popoldne. dneva državnosti vam še ne bom voščil, ker računam, da se vsi vidimo tudi naslednjo soboto. Lep dan. Hvala.