Janez Janša: Obdobje vladavine režimskih medijev v takšni obliki, kot smo jo poznali, se končuje

V soboto, 19. novembra 2016 je v Bukovici potekalo srečanje članic in članov odborov Goriške regijske koordinacije SDS. Zbrane so med izjemno bogatim kulturnim programom nagovorili Tomaž Slokar, Eva Irgl, Patricija Šulin in Danijel Krivec. Osrednji govornik na prireditvi je bil predsednik SDS Janez Janša.

V nadaljevanju objavljamo celoten nagovor Janeza Janše, ki ni avtoriziran.

Lep dober dan, dober večer,

hvala za tako čudovito udeležbo v tem deževnem dnevu, ko nam ustavna voda pada z neba brez omejitev. Veliko regijskih srečanj smo v letošnjem letu posvetili 25. obletnici, 25. rojstnemu dnevu slovenske države. Povsod je bilo lepo in tudi tukaj danes bo lepo, predvsem zaradi vas, ki ste prišli, zaradi tega krasnega kulturnega programa, lepih slovenskih pesmi in melolodij. Hvala vsem, ki ste že drugič pripravili to srečanje, drugič je uspelo, Tomažu in vsem ostalim.

Splačalo se je počakati, zato da se danes res lahko družimo v tej čudoviti dvorani ob 10. obletnici občine Renče-Vogrsko, ki je tudi, bom rekel, naša zasluga, pobudnikov, Eve in vseh ostalih. Ne samo tistih, ki smo to izglasovali in dali pobudo, ampak tudi vseh tistih, ki ste v teh 10 letih prispevali k temu, da se je ta pobuda izkazala za dobro. Niso vse pobude take, običajno traja, da neka ideja zaživi, da vidimo, ali je bila dobra ali ne. Ta je bila dobra in mislim, da se bo to še dolgo časa pomnilo.

Kot sem rekel že prej, smo v Slovenski demokratski stranki posvetili naša regijska srečanja 25. rojstnemu dnevu samostojne Slovenije. Slovenija obhaja letos celo leto svoj srebrni rojstni dan. To je dan za praznovanje in vsa ta srečanja, ki smo jih imeli doslej, so bila temu dnevu in temu namenu primerna. Bil sem povsod, povsod nas je bilo veliko. Slovenska demokratska stranka je tudi na ta način pokazala, da je močna stranka.

Na mnogih regijskih srečanjih se je zbralo precej več ljudi, kot se jih pri drugih strankah zbere na srečanjih, na taborih, kjer pridejo ljudje iz cele države, in veliko tega, kar si sicer zelo težko povemo na daljavo, preko pisem, elektronske pošte ali telefonov, si tako, ko se srečamo in ko se tudi v živo vidimo, pač lažje povemo in tisti, ki so pomembni, tudi na nivoju regije. Tu je veliko občinskih odborov, povsod imate svoje prireditve, konference, notranje interno življenje, marsikje lepo, bogato tudi izven tega, kar je zgolj politika, ampak vendarle je pomembno tudi to, da se dobimo, se srečamo s svojimi sosedi, izmenjamo izkušnje in to da smo veseli in se družimo. Je pa seveda tudi politika in Slovenska demokratska stranka je del politike. Politika je vse, kar je ukvarjanje z javnimi zadevami in delanje za skupno dobro, saj obstaja tudi ena druga oznaka politike, nek pregovor, ki je nastal v Sloveniji v časih, ko nismo bili gospodar na svoji zemlji, ko se je naš trud, ko se je tisto, kar so naši predniki ustvarjali, odlivalo bodisi na Dunaj, v Beograd, v Rim in takrat je to, kar je sicer delo za splošno dobro, prišlo na slab glas.

Potem je to življenje v času enostrankarskega totalitarnega režima oz. pod komunizmom še dodatno okrepilo in danes je zelo težko koga prepričati, da politika ni na slabem glasu. Ljudje sploh ne vejo, kaj to je. Kot politika se v Sloveniji velikokrat razume zgolj tisto, kar se vidi v smislu nekih slabih odločitev ali pa rešitev ali pa tistega, kar ni bilo narejeno. Zaradi tega je ukvarjanje z delom za skupno dobro preko inštrumentov, ki edini to neposredno omogočajo v parlamentarni demokraciji, se pravi preko političnih strank, še toliko bolj nekaj, kar zasluži pohvalo, ne posmeh ali grajo, ampak pohvalo. Vsak, ki je danes v Sloveniji v naši ali v kakšni drugi stranki in preko tega svojega angažmaja dela za skupno dobro, si prizadeva za nek skupen interes, ne samo svoj osebni, zasluži pohvalo. Kajti teh je v Sloveniji zelo malo.

Mi smo daleč največja stranka v Sloveniji po številu članstva. Če seštejemo vse člane vseh strank v Sloveniji, ne dobimo skupaj ene manjše občine, ene srednje velike občine. Torej eden od naših ciljev ob tej 25. obletnici, ob srebrnem jubileju samostojne Slovenije, je tudi to, da delu za skupno dobro vračamo dobro ime. Kar je, kot sami veste iz pogovorov v svojih okoljih, težko in naporno delo. Še posebej zaradi tega, ker pred 25 leti ali pa 26 leti, zdaj bo kmalu 26 let, ko smo se Slovenci na plebiscitu odločali o samostojni državi, velika večina nas, ki smo za to glasovali, ni glasovala za Slovenijo takšno, kot je danes.

Obstaja veliko razlik v javnem mnenju danes v Sloveniji, ampak skupni imenovalec velikanske večine vseh živečih v generaciji, ki smo glasovali za samostojno Slovenijo, je, da to, kar je danes nastalo, ni tisto, za kar smo glasovali, da so bile ambicije večje, da smo si želeli več in da smo upravičeno verjeli, da je to možno doseči. Jaz to še vedno verjamem. Slovenija zmore bistveno več od tega, kar vidimo danes.

Danes zborujemo na nekem koščku slovenske zemlje, ki je, kot je bilo že prej rečeno, v prejšnjih stoletjih doživel vse mogoče. Vojne, delitve, razkosanja, selitve izpod enega prestola pod drugega, različne režime, spreminjanje meja. Vse to so naši predniki tukaj ali pa vaši predniki tukaj, nekateri tudi med vami tukaj prisotni, doživljali v preteklih desetletjih pa predvsem v prejšnjem stoletju. Torej, vemo, kakšen je lahko slab čas, čas, ko nek narod ne more napredovati, ko ne more doživeti neke zlate dobe svojega razvoja. In ko smo decembra 1990 glasovali za samostojno Slovenijo, zato da postanemo gospodar na svoji zemlji, smo verjeli, da s tem dajemo dokončno slovo takšnim časom in nekaj časa je kazalo, da bo temu tako.

Slovenija je v teh 25 letih kot država dosegla tudi velike uspehe, tudi kot narod smo dosegli marsikaj, s čemer se danes lahko pohvalimo. Mnogi sijajni rojaki doma in po svetu so v tem času dosegli tudi osebne uspehe, ki presegajo mejo posameznika, na področju znanosti, gospodarstva, športa, umetnosti in tako naprej. Če bi seštevali vse to za zadnjih 25 let, bi lahko veliko časa ostali skupaj pa bi še kaj pozabili. Tudi kot skupnost, kot država, ki je samostojna, ki sama sebe upravlja, smo gospodarsko v 25 letih, še posebej v nekaterih obdobjih, napredovali.

Ko smo se Slovenci ločili od Jugoslavije, je bila kupna moč prebivalstva v Sloveniji kakšnih 40 odstotkov kupne moči v Italiji. Leta 2008, ko smo mi končevali mandat naše vlade, je bila povprečna kupna moč, se pravi realno stanje blaginje v Sloveniji, 91 odstotkov evropskega povprečja in Italija je bila takrat na evropskem povprečju. Se pravi, smo, recimo, če primerjamo Slovenijo in Italijo, zelo nadomestili ta zaostanek v relativno kratkem času, prej kot v 20 letih. V tem času smo vstopili tudi v evropsko družino kot enakopravna članica, izpolnili pogoje za skupno valuto, odpravili administrativne meje s sosednjimi evropskimi državami, razen s Hrvaško, ki še ni v Schengnu, in kazalo je, da bo šlo samo naprej.

Tudi v Slovenski demokratski stranki smo sredi tega časa, ko smo izbirali našo himno, ki smo jo prej tukaj zapeli, v to himno dali besede »stojimo na razpotju že shojenih poti«. Zdelo se nam je, da je to, kar je pred nami, znano, predvidljivo. Znašli smo se v nekem evropskem okolju, kjer, kot je zapisal Prešeren, sosed ni bil več vrag, ampak je bil normalen mejak. Nihče nas ni več neposredno ogrožal, do naših rojakov preko nekdanje meje smo šli lahko brez potnega lista, brez carine. Na tej meji se ni več streljalo, kot se je streljalo na tiste, ki so skušali čez mejo ilegalno, nazadnje še leta 1991. Zadnjega človeka na takratni jugoslovansko-italijanski meji so jugoslovanski graničarji ustrelili junija leta 1991 in nihče za to ni odgovarjal. Tisti, ki so verjetno požegnali te umore, so kasneje napredovali celo v sodstvu, dosegli najvišje funkcije.

Govorim o teh stvareh, da ilustriram, da se je veliko spremenilo in na podlagi tega, ker je šlo na bolje, smo vsi verjeli, da bo šlo na bolje še naprej in da ni nobenih večjih problemov pred nami, samo dovolj pametni moramo biti in se nam bosta slej kot prej cedila med in mleko. No, in potem so se pokazale razpoke tako doma kot tudi okrog nas. Prej doma kot okrog nas. Okrog nas so se te razpoke začele kazati šele v zadnjem času. Najprej z gospodarsko in finančno krizo v Evropi po letu 2009. Potem z migrantsko krizo. Letos z odločitvijo Velike Britanije, ene od ključnih držav članic Evropske unije za izstop iz Unije in z vsem tem, kar se nakazuje v prihodnosti, ko se praktično danes govori o krizi v Evropi znotraj Evropske unije in prej je Patricija lepo naštevala neke izzive, ki so pred nami v smislu zelo pomembnih volitev, ki bodo v nekaterih državah, in od rezultatov teh volitev je bistveno – bolj kot od rezultatov volitev v Sloveniji – odvisno, kakšno bo to zunanje okolje za nas v prihodnosti. Še posebej volitve v Franciji in Nemčiji prihodnje leto. Oba procesa, ne samo rezultata volitev bosta zelo zaznamovala evropsko in s tem tudi našo prihodnost.

Ampak te razpoke so se še prej začele kazati pri nas doma. Ko smo glasovali za samostojno Slovenijo, je bilo veliko osebnih motivov. Videlo se je, kaj nastaja iz bivše skupne države. Ko ste dobili plačo, je bila vsak mesec še ena ničla na bankovcih, tako velika je bila inflacija. Tukaj ste sicer imeli nekaj privilegijev, ko ste šli lahko čez mejo po dobrine, ki jih v trgovinah ni bilo. Skratka, Slovenci smo si z osamosvojitvijo želeli neko normalno življenje, ki smo ga lahko spremljali predvsem v zahodni Evropi, ki je bila relativno blizu, v teh krajih še posebej.

Želeli smo si tudi, da iz Slovenije, ko bo samostojna, nastane neka domovina za vse. Da v tej domovini ne bo tistih, ki imajo večje pravice, tistih, ki imajo manjše pravice, ne bo več avantgarde, da ne bo razrednih in notranjih sovražnikov, da ne bo sovražne migracije, da bodo tudi vsi rojaki, ki so morali zaradi takšnih ali drugačnih razlogov po svetu, dobrodošli, ko bodo prišli nazaj, da ne bo več črnih seznamov, da se jih bo celo povabilo in se jim pomagalo pri repatriaciji, vse to smo verjeli. Verjeli smo, da bo iz Slovenije nastal prostor pravičnosti in prostor, v katerem vlada pravičnost, imamo ljudje za svoj dom. In nekaj časa je kazalo, da z velikimi težavami, ampak z vztrajnimi koraki in napori vendarle gremo proti temu cilju. Potem se je pa ta iluzija razpočila.

Naenkrat smo se znašli v situaciji, ko so nam začeli ekonomisti pripovedovati, da so nam že drugič v življenju te generacije izropali državne banke. Se pravi banke, ki so tudi vaša last, ki niso bile last nekega lastnika, ki je odgovoren za to, ki mora pokriti tudi izgubo in nositi rizik, ampak se je izropalo vaše žepe preko tega. Že drugič v življenju vaše generacije. Naenkrat smo bili soočeni z milijardami tako imenovane bančne luknje. Jaz vem, da ko rečem milijardna, to ne pomeni veliko, ljudje si težko predstavljamo, kaj je to milijarda. Ampak, ko govorimo o pet milijardni bančni luknji, si predstavljajte, da je to več kot polovica denarja, ki ga v Sloveniji vsi davkoplačevalci zberemo v državni proračun. Da je to več denarja, kot ga damo na leto za pokojnine. Ali pa za zdravstveno varstvo. Da je to več denarja, kot bi ga rabili, da zgradimo 3. razvojno os, 4.a razvojno os, vse manjkajoče odseke avtocest pa še bi ostalo. Da je to denar, ki bi ga potrebovali za to, da moderniziramo slovensko železniško omrežje, kjer vlaki vozijo z enako hitrostjo kot pred sto leti, v glavnem. Pred sto leti, v času Avstro-Ogrske je vlak prišel prej iz Ljubljane do Jesenic kot danes. Takšna je naša infrastruktura, ker so v glavnem proge še takšne.

Ampak tega denarja, ta denar ni bil porabljen za vse te potrebe, ampak je izpuhtel v žepe tistih, ki so bili pri koritu. Zadostoval je en telefonski klic. Gospod Janković, ki ga je opravil, se je sam hvalil z njim na Ljubljansko banko, pa so padli desetmilijonski krediti za Stožice, trgovski center, ki tam še vedno stoji prazen in ga poplavlja voda in tako naprej. Takih primerov je bilo ogromno in nihče od teh še ni odgovarjal. In se je treba vprašati, ali če nihče ne bo dogovarjal, je to zadnji rok. Zagotovo ne.

Danes je edina institucija, ki se s to bančno luknjo oz. s to krajo stoletja resno ukvarja, Anžetova preiskovalna komisija v državnem zboru. Mogoče je kdo spremljal to razpravo. Vse ostalo pa se zavlačuje. Jaz sem bil zaradi nekega tvita v času sodnih počitnic, v rekordnem času, brez tega, da bi sodbo sploh dobil ali pa da bi bila kakšna obravnava, obsojen na denarno kazen, v rekordnem času. Protiustavno, s kršitvijo pravice do svobode govora, kar se bo slej kot prej pokazalo, ampak zdaj to ni pomembno. Pomembno je to, da imamo v Sloveniji pravni red, ki v primeru milijardnih kraj, zaradi katerih imate vi nižje pokojnine, zaradi katerih se ljudje izseljujejo iz države, mladi, ker nimajo služb, zaradi katerih je marsikdo brezposeln, zaradi katerih ni denarja za stanovanja, zaradi tega nihče ne odgovarja. Sodstvo pravi, da je to komplicirano. Ko pa gre za to, da se nekoga, ki se ga razglasi za političnega nasprotnika ali pa sovražnika, da se ga tako ali drugače šikanira, pa to sodstvo odlično deluje. Celo v času sodnih počitnic. Ve se natančno, kaj je prioriteta.

Ko smo glasovali za samostojno Slovenijo in ko smo pisali prvo ustavo demokratične, parlamentarne Republike Slovenije, smo v to ustavo vgradili tudi vrsto mehanizmov, s katerimi smo želeli preprečiti, da se vrnejo časi nekdanje tajne politične policije oz. UDBE, tako imenovanih posebnih metod in sredstev zasledovanja, prisluškovanja, šikaniranja in tako naprej. Vrsta členov je v ustavi zato, da se ti časi ne bi ponovili, da se ne bi ponovili časi tajnih uradnih listov, kjer si je nekdanja komunistična nomenklatura pisala pravila igre, za katere je vedela samo ona, navadni državljani pa ne. In tudi ko smo vstopili v Evropsko unijo smo verjeli, da smo s tem dobili še en dodatni varovalni mehanizem, da se ti časi ne bi več ponovili.

Ampak kaj smo odkrili v zadnjih tednih? Parlamentarna nadzorna komisija, ki jo vodi naš poslanski kolega Branko Grims, je odkrila, da v okviru ne Sove, obveščevalne službe, ampak da v okviru kriminalistične policije obstaja organizacijsko podobna struktura, kot je obstajala v času službe državne varnosti, da so tam oddelki, ki se enako imenujejo in da ima ta struktura tajne pravilnike, po katerih deluje. Tajne pravilnike, po katerih vas lahko prisluškujejo, zasledujejo, vstopijo v stanovanje, vdirajo v vašo elektronsko pošto in tako naprej.

Komisija je ugotovila, da obstaja tudi tajni pravilnik za del tovrstne rabote, ki gre tudi popolnoma mimo sodnega nadzora, vemo sicer, kakšen je ta sodni nadzor danes v Sloveniji. Velikokrat je tak, da mož dela v kriminalistični službi, žena je tožilka, hčerka je sodnica, se vse doma zmenijo. Veliko primerov je, ko je tam sodni nadzor zgolj farsa. Ampak v teh primerih, ki so bili zdaj odkriti, tudi tega ni bilo. To je struktura, ki sama sebi določa, kako bo to zlorabljala. In pazite, ko je komisija ugotovila, da ti tajni pravilniki obstajajo, je to zahtevala od vodstva policije, tudi od vlade in so rekli, da ne dajo. Da ne dajo, da je to tajno. Natančno iste besede je uporabljal takratni sekretar za notranje zadeve Tomaž Ertl, šef Udbe, češ da zaradi takšnih in drugačnih razlogov teh pravilnikov ni možno izročiti.

Ampak pazite, še pred prvimi svobodnimi volitvami, pred demokratizacijo, je bila takrat ustanovljena skupščinska komisija, v bivšem režimu, tista komisija je izterjala nekaj teh pravilnikov. Danes, leta 2016, v Evropski uniji, z ustavo, ki garantira vse te pravice, pa to zaenkrat ni možno. Pravijo: ne damo! In predsednik vlade to brani. Predsednik države je tiho. Hodi na košarkaške tekme in tako dalje in je tiho. Naj hodi na tekme, ampak ko gre za takšno ogrožanje temeljnih ustavnih principov v Sloveniji, glejte, bi moralo vse goreti.

Ko smo to predstavili, nacionalna televizija, POP TV, časopisi, Primorske novice, mislim, da ni bilo nikjer niti vrstice. Za te nacionalne medije vem. Če ne bi bilo NoveTV, ljudje sploh ne bi vedeli, da se je to odkrilo in zgodilo. Pa še to so videli tisti, ki seveda te medije spremljajo. Vsi ostali so pa molčali. Tudi tukaj je situacija slabša, kot je bila leta 1989, še ob koncu bivšega režima. Takrat so tisti mediji o tem pisali in so naredili problem iz tega in pravna stroka se je oglasila in je Udba morala dati te pravilnike skupščinski komisiji. Kasneje so bili tudi objavljeni. Zdaj pa smo prišli nazaj, vrnili smo se v čas pred letom 1989, ko gre za neke temeljne principe. Tudi na tem področju. Glejte, mi za takšno Slovenijo nismo glasovali. Nihče, po moje, ki je šel iskreno na plebiscit, ni glasoval za Slovenijo, kjer bodo spet tajni uradni listi in tajni pravilniki, na podlagi katerih vam bodo lahko priklopili telefon in vdirali v elektronsko pošto.

Smo v nekem času, ki že po definiciji ne more trajati dolgo in tudi ne bo trajal dolgo. Vse te spremembe, tudi v zunanjem okolju, bodo pozročile valovanja, ki se bodo prenesla k nam, temu se enostavno ni možno izogniti. Tudi pred Slovenijo kot državo je zaradi teh valovanj ogromno izzivov in na odgovore na te izzive je treba biti pripravljen. Ne smemo biti presenečeni nad stvarmi.

Prejšnjo sredo sem zjutraj in dopoldne spremljal odzive v slovenskih medijih na rezultat ameriških volitev, se je zdelo, kot da so pri nas zgubili volitve. Taka žalost je bila. Poročevalec nacionalne televizije je skoraj umrl od žalosti, ko je poročal. Tudi če bi bila izvoljena Hillary Clinton. V interesu Slovenije je, da ima dobre odnose s katerimkoli ameriškim predsednikom, ki je bil demokratično izvoljen. Karkoli lahko rečete o Ameriki in njihovih volitvah in tako naprej, tam še nobenega kandidata pred volitvami niso zaprli. Pred volitvami je stopnja demokracije vseeno precej višja kot pri nas in v interesu Slovenije je, zaradi naše specifične teže, pripadanju temu Evro-atlantskemu okolju, da imamo dobre odnose, katerakoli oseba je na tem mestu, ker gre za demokratično izvoljeno funkcijo.

V tem primeru pa se je zgodilo, da je skupaj z izvoljenim kandidatom prišla tudi naša rojakinja, Slovenka. Glejte, če bi prva dama Združenih držav postala Avstrijka, Švicarka, Italijanka, ne samo ljudje, ampak tudi mediji bi na to reagirali kot na neko priložnost, bi bili veseli. Pri nas pa se je že v kampanji in takoj potem pa praktično začel pogrom. Zgodilo se je nekaj, kar je našo Sevnico postavilo na svetovni zemljevid. V Ameriki danes vsi vedo za Sevnico, za Ljubljano praktično nihče, tudi zaTrst ne. Ampak poglejte slovenske medije, oni bi z bistveno večjim navdušenjem pozdravili na mestu prve dame Billa Clintona. Čeprav ni Slovenec. So bile že narejene naslovnice v tem smislu.

Ni pa bilo čutiti tega razpoloženja nasploh med ljudmi. Reakcija Slovencev je bila normalna. Kar kaže na ta prepad med tistimi, ki si jemljejo pravico, da vsak dan pridigajo, kaj je prav in kaj je narobe, kaj je politično korektno in kaj je politično nekorektno, kaj je progresivno in kaj je nazadnjaško, kaj je dobro in napredno in kaj je fašizem po njihovo. Ta struktura je bila v šoku. Bila je v šoku, ker se jim je zdelo nemogoče, da je nekdo, ki so ga, ne samo naši, ampak tudi ameriški mediji, razglašali malodane za bebca, za nekoga, ki ne zna šteti do pet, čeprav, če je naredil milijardne posle, potem najbrž zna šteti do pet, je to nelogično, ki se ne spozna na nič.

Kako je možno, da je nekdo tak zmagal, če so ga vsi proglasili za »luzerja«, tudi ameriški mediji. Od 300 po rangu največjih ameriških medijev so Trumpa podprli samo trije. Ampak, ker danes internet omogoča številna omrežja, preko katerih ljudje lahko komuniciramo neposredno med seboj, je kljub tej A front, soglasnemu nasprotovanju praktično on zmagal in zmagal je z zgodovinskim številom elektorskih glasov. In stranka, ki ga je nominirala, je zmagala v obeh domovih ameriškega kongresa in zmagala je v 35 zveznih državah od 50, demokrati samo v trinajstih, ker so bile hkrati tudi volitve v senate in spodnje domove vseh zveznih držav.

Skratka, zgodil se je nek čudež, zgodil se je nek preboj v najmočnejši državi na svetu. In seveda tisti, ki so pri nas bili prepričani, da brez tega, da oni nekoga podprejo, nihče ne more zmagati, tisti so začutili, da se neko obdobje končuje, da se vladavina režimskih medijev v takšni obliki, kot smo jo poznali, končuje, ne obstaja več. Tudi v Sloveniji ne obstaja več.

Proti Slovenski demokratski stranki je v času, odkar obstajamo v slovenskih osrednjih medijih, bilo objavljenih ne na desetine, ne na stotine, ne na tisoče, objavljenih je bilo na milijone laži. Na milijone laži v teh 25, 26 letih. Začeli so že s Pučnikom, ki so ga proglašali … Nekateri starejši se spomnite, kakšen pogrom je bil, še posebej takrat, ko je najavil odločitev Demosovega poslanskega kluba, da bo plebiscit in tako dalje.

In dolga leta je bila edina obramba v tem, da si napisal odgovor in ponižno čakal, ali ga bodo objavili ali ne. Včasih so ga, včasih ga niso. Bliže so bile volitve, manj je bilo možnosti, da bodo objavili odgovor, pa tudi če so zapisali najbolj nesramno laž. Če si šel na sodišče, je ta zadeva pristala tam nekje v najbolj oddaljenem predalu. In potem je prišel internet in te sodobne tehnologije danes omogočajo, če jih znamo uporabljati, da se stvari spreminjajo. Vsak dan, ko se zbudite, vedite, da imajo tiskani časopisi nekaj bralcev manj ali pa nekaj deset bralcev manj in da lahko vi, če se malo potrudite, preko svojega računalnika ali pa telefona neposredno nagovorite nekaj ali pa nekaj deset ljudi več. Vsak dan. To v bistveni, strateški meri razgrajuje ta monopol in stvari se spreminjajo.

Če ne bi bilo tega turbulentnega okolja tudi okrog nas, bi lahko rekli, dobro, vemo, kako bo v prihodnosti, vemo, kaj se bo dogajalo, tako pa so stvari tukaj precej nepridvidljive. V Sloveniji pa mislim, da se bo dalo v prihodnjih letih bistveno bolj, kot nam je bilo to omogočeno v preteklosti, spraviti do ljudi tisto, kar je dejansko naš program, tisto, kar mi dejansko mislimo narediti, ne tisto, kar nas interpretirajo.

Še to, julija sem bil na konvenciji republikancev v Clevelandu, kjer je mimogrede tudi mnogo naših rojakov, in kljub temu, da so vsi osrednji mediji bili proti Trumpu, je vseeno ena občutna razlika med tem, kar se dogaja pri nas in kar se dogaja v Ameriki. Pri nas recimo, ko imamo mi kongres ali pa konvencijo pred volitvami, kljub temu, da smo že dolga leta prva ali pa druga stranka, vedno v boju za prvo mesto, nikoli doslej še noben osrednji medij ni v celoti prenesel našega sporočila. Nikoli. Mnogi ste bili na naših kongresih in konvencijah, nikoli tega ni bilo v posnetku na nacionalni televiziji, tudi zdaj ne, ko obstaja poseben program za to, tam gostijo Maslešo pa Kučana, ki nikoli nista bila poslanca. Naših dogodkov nikoli niste tam videli v celoti. V Ameriki so vsi, tudi najbolj Trumpu nenaklonjeni mediji, njihovo konvencijo prenašali v celoti. Skratka, ljudje so si tam vendarle lahko, ne glede na to, da so potem vse to, kar je bilo tam rečeno, kritizirali, ampak ljudje so lahko tudi preko klasičnih medijev slišali tisto, kar je nekdo želel povedati oz. kar je povedal. V Sloveniji smo še močan korak nazaj od tega, ampak to se vendarle spreminja.

Ampak ključna stvar, glejte, ključna stvar je danes dejstvo v Sloveniji, ki si je nismo želeli pred petindvajsetimi leti, pa je to, da pred petindvajsetimi leti za Slovenijo nismo glasovali, nismo je gradili, nismo je branili zato, da bi se v tej državi delili na prvo in drugorazredne, ampak po petindvajsetih letih smo v Sloveniji prvo in smo drugorazredni. Polno primerov vam lahko naštejem. Enega od drastičnih, ne, srce parajočih smo lahko spremljali v zadnjih dneh. Gre za malo deklico Nežo, ki so jo zdaj starši odpeljali sami na lastne stroške v bolnico v Padovi. In slovensko zdravstvo, predvsem zavarovalnica, kamor vsi vplačujemo, teh stroškov ni želela kriti.

Se spomnite, ko je pred leti, Bog mu požegnaj zdravje, Milan Kučan odšel na operacijo v Švico na vaše stroške. Nobenega problema ni bilo. Pa še mnogo drugih takšnih primerov, kjer ni šlo za življenje, na tisoče jih verjetno je, v glavnem najbrž upravičenih, vsakemu privoščimo, da dobi najboljšo možno oskrbo za njegov zdravstveni problem, samo, glejte, to mora veljati za vse enako. Zdaj pa tiste, ki imajo največkrat najbolj polna usta javnega zdravstva, skrbi za javno zdravstvo pa proti kakršnikoli konkurenci in tako naprej. Poglejte, ravnajo v enih primerih, kot da bi šlo za privatno zdravstvo, v drugih primerih pa se uporabljajo druga merila.

Tako da, mi lahko te sanje izpred petindvajsetih let začnemo res uresničevati in Slovenija lahko res začne izkoriščati vse potenciale in 5 do 10 tisoč mladim se ne bo treba izseljevati s trebuhom za kruhom vsak leto- kar je verjetno najbolj grenko spoznanje po petindvajsetih letih-mi lahko začnemo te stvari postavljati na novo takrat, ko v Sloveniji ne bo več te delitve na prvo in drugorazredne. Ko bodo zakoni veljali za vse enako, ko se bo odgovarjalo ne samo za krajo enega kolesa, ampak tudi za krajo ene banke. Ko bo v okviru možnosti do enakega tretmaja imela pravico tako mala Neža kot Milan Kučan. Ko nekdo, ki je delal 40 let, ne bo dobival manjše penzije kot vlada danes namenja za enega migranta.

Nima samo Amerika spečega volilnega telesa. V Sloveniji je še večje. Na zadnjih volitvah polovica ljudi ni volila. Večina od teh se počuti drugorazrednih, ne verjame, da lahko karkoli s svojim glasom spremeni. Zato večinoma ljudje niso volili. Naša naloga je, kot politične stranke, da to upanje ponovno obudimo, to je naš ključni namen do naslednjih volitev, ki bodo v vsakem primeru kmalu.

Hvala, ker ste del tega projekta, hvala, ker ste del gibanja, ki se trudi za skupno dobro, hvala, ker ste del gibanja, ki se trudi, da v Sloveniji ne bo več delitev na prvo in drugorazredne, in hvala, ker se skupaj pripravljamo na izzive. Drugo leto, ki prihaja, bo prineslo veliko izzivov, preizkušenj pa tudi priložnosti in mi bomo skupaj pripravljeni. Hvala lepa in lep večer še naprej.