Janez Janša ob predstaviti tretje izdaje knjige Premiki: "Demosova vlada je kot darilo od komunistov in JA dobila razoroženo TO"

Predsednik Slovenske demokratske stranke je v sredo, 19. junija, skupaj z urednikom založbe Mladinska knjiga Tinetom Logarjem in urednikom prve izdaje Aleksandrom Zornom predstavil tretjo, dopolnjeno izdajo najbolj prodajane nebeletristične knjige vseh časov. Predsednik Janez Janša je uvodoma povedal, da je bilo po knjigi Premiki že nekaj let veliko povpraševanje. “Prijatelji iz tujine in Slovenije so me spraševali po knjigi, zato je prav in se tudi spodobi, da je prišlo do ponatisa.” Poudaril je, da dopolnjena izdaja vsebuje dodatnih 70 strani besedil in dokumentov. “Ko je knjiga leta 1992 izšla, je doživela topel sprejem. Že v prednaročilu je založba prodala 17 tisoč izvodov, prvi natis pa je obsegal 30 tisoč izvodov in je bil kmalu ponovljen,” je povedal. “Knjiga je deloma strnjen opis dogajanja, ker govori o štirih ključnih letih pri nastajanju slovenske države, deloma pa je to zbornik dokumentov s kronologijo tistih najusodnejših dni, ki jih je vodila koordinacijska skupina za obrambo slovenske  osamosvojitve in za obrambo pred agresijo Jugoslovanske armade (JA),” je povedal.”Poleg toplega sprejema in konkretnega odziva med bralci, pa je knjiga po drugi strani dvignila veliko hrupa. Čeprav sem bil pri opisih nekaterih dogodkov nekonkreten, torej brez imen in brez podatkov, so se nekateri v njih prepoznali,” je dejal. “V poletnih mesecih leta 1992, to je v času, ko je Slovenija imela velike probleme in ko so ustrelili Ivana Krambergerja, v tedanji skupščini pa se je sprejemala volilna zakonodaja, pripravljale so prve volitve po novi ustavi, se je v časopisju odvijala polemika prav o moji knjigi. Večina teh polemik se je vrtela okrog dogodka, ki so mu kasneje nadeli ime ‘prisluškovalna afera’,” je povedal. “V tretji dopolnjeni izdaji boste našli dokument varnostno informativne službe o telefonskem pogovoru med članom takratnega predsedstva Republike Slovenije g. Cirilom Zlobcem in konzulom italijanske republike v Ljubljani, z dne 24.6.1991. Iz tega pogovora je razvidno, da je član vrhovnega poveljstva dobesedno citiral vsebino strogo zaupnega ustavnega zakona, ki so ga poslanci tedanje skupščine dobili zgolj na vpogled. V teh dokumentih je namreč natančno pisalo, katere pristojnosti, ki jih je prej opravljala jugoslovanska federacija, bo Slovenija naslednji dan prevzela. Naslednji dan in ne 26. junija, kot smo zaradi strateškega presenečenja javno napovedovali,” je pojasnil. “Izdal je tudi pravi datum osamosvojitve. Tega dokumenta v prvi izdaji nisem imel in ga zato nisem objavil. Gospoda Zlobca nisem imenoval, on pa se je prepoznal v opisu in se burno odzval. Naenkrat se ni govorilo, da je član vrhovnega poveljstva izdal državno skrivnost, ampak se je govorilo o prisluškovalni aferi. Na stotine časopisnih člankov, ki so takrat izšli v Sloveniji, tako nosi naslov ‘prisluškovalna afera’,” je dejal. Pojasnil je še, da so službe nastajajoče slovenske države spremljale tuje države in da niso spremljale Cirila Zlobca. “Če on ne bi klical konzula, potem se to ne bi nikoli izvedelo,” je dejal.”Knjigo je obravnavalo predsedstvo RS, obravnavali so jo izvršilni organi praktično vseh strank v Sloveniji in se opredeljevali do nje, bilo je veliko število zapisov v časopisih, kjer se je na splošno knjigo obsojalo,” je spomnil. “Nisem pa našel v teh časopisnih člankih in polemikah niti enega konkretnega stavka iz knjige, ki naj ne bi držal. Niti en dokument ni bil zanikan. Niti en konkreten opis,” je dejal.”Premiki niso bili napisani, da bi govorili o g. Zlobcu ali g. Školču ali kakšnih drugih poslancih opozicije, ki so izrazito in ekstremno nasprotovali vsem ukrepom za zavarovanje slovenske osamosvojitve. Osnovni motiv za nastanek te knjige je v želji, da popiše vtis usodni in ključni čas za slovenski narod. Po 21 letih se mi zdi, da je še bolj pomembno, da je ta knjiga nastala,” je povedal.Poudaril je, da smo se pri gradnji slovenske obrambne moči naslonili na “formalnosti”, ki so takrat obstajale. “Nenehno smo se namreč branili pred očitki, da ustanavljamo republiške vojske, da gre za separatizem ipd. Obrambna struktura, ki je Slovenijo obranila, ni v nobenem primeru bila obrambna struktura, ki je nastala v 50. in 60. letih in ki je nastala zato, da ščiti pred zunanjim in notranjim sovražnikom. S tisto Teritorialno obrambo (TO) se ne bi nikoli osamosvojili, ampak bi ta TO zatirala slovensko osamosvojitev,” je povedal. “In to se je deloma tudi zgodilo. V knjigi je eno poglavje namenjeno razorožitvi TO. Isti dan, ko je prisegla Demosova vlada, so TO razoroževali. Tedanji predsednik skupščine France Bučar je sklical krizni sestanek, na katerem je predsednik predsedstva Milan Kučan dejal, da ‘nič ne ve o razorožitvi. Prvič slišim.’ Čez nekaj tednov se je to izkazalo za debelo laž. On je bil dokazano mnogo prej obveščen o tem,” je povedal Janez Janša in dodal: “Pokojni dr. Jože Pučnik in član predsedstva RS Ivan Oman sta to dejanje poimenovala za veleizdajo.”V knjigi je objavljena tudi t.i. deklaracija za mir. “Lansirali so jo februarja 1991. Mesec in pol za tem, ko je 90% Slovencev glasovalo za samostojno državo. V njej je pisalo, da Slovenija ne potrebuje vojske. Nasprotujemo militarizaciji Slovenije, so zapisali,” je pojasnil. “V času, ko je slovenski parlament začel obravnavo obrambnega proračuna, zakona o obrambi in zakona o vojaški dolžnosti so lansirali to deklaracijo, s katero so vsemu temu nasprotovali. Deklaracijo so med prvimi podpisali Milan Kučan, Dušan Plut, Ciril Zlobec in Matjaž Kmecl. Štirje od petih članov vrhovnega poveljstva! Tisti, ki zanika, da je to bila sabotaža, se spreneveda. Če bi se stvari odvijale v skladu s to deklaracijo, potem samostojne Slovenije nikoli ne bi bilo,” je bil jasen.Demosova vlada je torej kot darilo od komunistov in od JA dobila razoroženo TO. “Oblikovati smo morali popolnoma novo strukturo in to je bila manevrska struktura narodne zaščite (MSNZ), v katero ljudi, ki niso bili pripravljeni braniti Slovenije, sploh nismo poklicali. To so bili v glavnem vsi z visokimi čini v takratni TO,” je povedal. “Višji je bil čin, bolj je bil za Jugoslavijo in manj je bil za Slovenijo. Tudi nihče od 14 generalov JA, ki so bili po rodu Slovenci, kljub prigovarjanjem ni želel prestopiti v TO,” je dejal. “Nova struktura MSNZ je nastala zato, ker je bila od partije vzpostavljena in nadzorovana TO razorožena. Ko je Tone Krkovič pred občinskim štabom TO v Kočevju opazil, da iz skladišča nalagajo orožje na kamione JA, je vprašal poveljnika občinskega štaba TO Kočevje, ki je danes funkcionar Zveze veteranov vojne za Slovenijo, kaj počne, je ta je dejal: ‘Jugoslovanska armada odvaža orožje. Boljše, da ga oni odpeljejo, kot da dobi Janša’,” je povedal.Po njegovem je bilo Demosu potrebno preprečiti, da izvede osamosvojitev, ker te osamosvojitve ne bo mogel branit. “Prejšnji predsednik zveze vojnih veteranov vojne za Slovenijo je pred dvemi leti na proslavi v Postojni, ki je potekala ob obletnici rojstva maršala Tita, na njej pa so vihrale jugoslovanske zastave, kot slavnostni govornik dejal, da je potrebno obžalovati, da je slovenska osamosvojitev razdelila prej enoten slovenski narod,” je povedal, zato je “skrajni čas je, da se bobu reče bob, in da se objavi dokumentacija o posameznih izdajalskih dejanjih, ki bi jih morali sankcionirati takrat, pa jih nismo.”Knjiga Premiki je po njegovem ena redkih, če ne edina publikacija, kjer je kronološki pregled vseh dogajanj, ne samo slovenske osamosvojitve, ampak tudi ključnih dogodkov, ki so do osamosvojitve pripeljali. “V Sloveniji knjige, ki bi šla še bolj sistematično čez ta čas in čez te ključne dogodke, v teh 21 letih ni. Nastalo pa je veliko knjig, kjer se skuša osamosvojitev kriminalizirati in omalovaževati,” je povedal in opozoril, da je potrebno knjige, ki pišejo proti osamosvojitvi ločiti na dva dela: na tiste, kjer so avtorji kot nekdanji zvezni cariniki in vojaki formalno bili na nasprotni strani in na tiste, kjer so avtorji Slovenci.”Zanimiva je knjiga, ki je pred nekaj meseci izšla v Beogradu. Napisala sta jo srbska novinarja. Naslov je: ‘Vojna v Sloveniji skozi dokumente predsedstva SFRJ’. Mimogrede, Premiki so v njej citirani več kot 40-krat. Doživeli smo tudi izdajo osebnih spominov članov jugoslovanskega vrha. Tam je veliko dokumentov, ki govorijo, kako je predosamosvojitvena slovenska politika igrala dvojno igro. Prihajalo je do kalkulacij,” je poudaril. “In kako se je jugoslovanski vojaški in srbski politični vrh zanašal prav do konca, še prve dni po razglasitvi samostojne slovenske države, na to, in ta sporočila je dobival od ljudi iz Slovenije in to je v knjigi dokumentirano, da bomo razglasili samostojno Slovenijo, da bo parlament sprejel deklaracijo ali ustavni zakon, da se bomo zbrali na kakšnem trgu in to proslavljali, ampak naslednji dan ne bo bič drugače,” je dejal. Da bodo sanje dovoljene samo en dan. “V teh dokumentih najdemo izraz: operetna osamosvojitev. Tedanji predsednik zvezne jugoslovanske vlade Ante Marković je 12. junija 1991 imel poseben sestanek s slovensko opozicijo, oz. dvema strankama: predhodnico SD in LDS,” je povedal. “Razpravljali so o tem, kaj se bo zgodilo potem, ko bo Slovenija razglasila neodvisnost in po njihovem ne bo sposobna prevzeti efektivne oblasti in ne bo mednarodno priznana. Računali so, da bo vlada padla, da bo Demosova koalicija razpadla. In potem se bodo začeli pogovori o združevanju v okviru nove Jugoslavije,” je pojasnil. “16. junija 1991 so se tako na Otočcu zbrali t.i. ‘prenovitelji’. Šlo je za srečanje bivših komunističnih strank iz Slovenije, Hrvaške in Bosne. V Delu je po sestanku izšel članek z naslovom: ‘Osamosvojitev da, ampak takoj ponudba za novo združitev’. V članku je pisalo, da ta t.i. ‘prenoviteljska’ stranka izrecno nasprotuje temu, da bi Slovenija odpoklicala svoje predstavnike iz organov federacije, kar pomeni, da se praktično ne bi zgodilo nič. Dejansko bi izvedli operetno osamosvojitev,” je povedal.Po prebiranju njegovih spominov in dokumentov je tudi jasno, da je Marković prepričal Tuđmana, da v Sloveniji ne bo osamosvojitve in da bo samo operetna. “Rezultat tega je bil, da je Hrvaška v resnici izvedla operetno osamosvojitev in prelomila podpisan dogovor o skupni obrambi zoper JA. Jugoslovanske tankovske enote so tako nemoteno prodirale iz Hrvaške v Slovenijo, hrvaške enote pa so imele ukaz, da jih ne ovirajo. Zaradi njene operetne osamosvojitve je zato Hrvaška plačala bistveno večjo ceno. Če bi se držali dogovora in izvedli načrt general Špeglja, potem bi bila vojna na Hrvaškem krajša in kasneje ne bi imeli problemov s haaškim sodiščem,” je povedal Janez Janša.Dotaknil se je tudi procesa zoper JBTZ, o katerem piše v dopolnjenem prvem poglavju. “Dokumentacija, ki dodatno osvetljuje to, o čemer pišem v njem, je v zadnjem času bogato zagledala luč sveta. Letos sta namreč izšli dve knjigi. To je ’25 let pozneje’, zbornik dokumentov in vtisih o tistih dogodkih, druga pa je knjiga Igorja Omerze. Gre za zanimivo branje, ker meče popolnoma novo luč na proces. Ne za nas, ampak za slovensko javnost, ki je 25 let živela v interpretaciji, da gre za spopad med Slovenijo in JA oz. federacijo in da smo bili v Sloveniji vsi na eni strani, na drugi strani pa je bil grdi Beograd,” je dejal. “Stvar je drugačna. V Sloveniji je bilo veliko takšnih, ki so podpirali to, da smo aretirani in zaprti. Aretirali so nas Slovenci. Vse do letos so se sprenevedali, kdo je dal ukaz. V knjigi je tako objavljen zapisnik sestanka med Kadijevićem in Kučanom, zabeležko je napisal prav Kučan. Rekel je, da so oni ukazali, da četverico izročijo vojaškemu sodišču. To kaže, da so nekateri krivo pričali pred parlamentarnimi preiskovalnimi komisijami, ki so trikrat preiskovale proces zoper JBTZ,” je bil jasen. Povedal je še, da sta tudi v Beogradu in Zagrebu takrat nastala odbora za zaščito, zato “ni šlo za spopad na Kolpi med Slovenijo in ostalim delom SFRJ, ampak za temeljno vprašanje človekovih pravic, ki je bilo odprto v tedanji celotni Jugoslaviji.”Spregovoril je o svojih napovedih, ki jih je zapisal v prvi izdaji. “V predgovoru sem zapisal, da so se nekatere stvari uresničile, nekatere pa se niso,” je dejal in opozoril na dve stvari, kjer se je po njegovem zmotil. “V pomladnih mesecih leta 1992, ko sem pisal to knjigo, ni kazalo, da bo Slovenija relativno hitro zajela sapo v smislu mednarodne promocije in da bomo dosegli več kot enakopraven status kot samostojna država. Ni se razmišljalo, da bo Slovenija čez 10 let krepko blizu evro-atlantskim integracijam. To se je namreč zgodilo bistveno prej, kot je bilo takrat možno računati,” je opozoril. “Druga zmota je bila na točki, da se bo sapo, ki jo je Slovenija po plebiscitu in po vojni z relativno malo žrtvami zajela v jadra, toliko cenilo, da nihče ne bo osamosvojitve postavljal pod vprašaj. Tudi tisti, ki so bili proti. Verjeli smo, da je to nov moment v zgodovini Slovenije. In tu smo se žal ušteli. Če bi mi kdo leta 1992 rekel, da bodo po ljubljanskih in slovenskih trgih leta 2012 in 2013 skakali z zastavami in s simboli poražene armade in da bodo te simbole stlačili v programe državnih prireditev, bi mu rekel, da je nor,” je bil jasen.Med pisanjem predgovora je ponovno bral slovensko ustavo v delu, ki določa prisego predsednika države, predsednika vlade in drugih najvišjih funkcionarjev. “Prisega zavezuje upravljavce države, da delujejo v skladu z vrednotami, na podlagi katerih je nastala država. Test, ali nekdo deluje v skladu z duhom te prisege, je zelo preprost. Tisti, ki je na funkciji, deluje v skladu z duhom in vrednotami ustave takrat, kadar poudarja vrednote, na podlagi katerih je Slovenija nastala. Gre za vrednote, ki so doslej daleč najbolj združile Slovence. Tiste, ki so na plebiscit pripeljale 90% ljudi. Vrednote, ki so na vipavske ceste pripeljale goloroke Vipavce, ki so se postavili po robu tankom JA. Če pa se poudarja dogodke, ki so slovenski narod usodno razklali, deluje ravno obratno. Zaradi propagandnih učinkov in slabe vesti tistih, ki so slovenski osamosvojitvi nasprotovali, v slovenski zavesti tega odnosa ni. Nujno ga je vzpostaviti, sicer bo Slovenija v permanentni krizi in bo tisto, kar smo dobili pred 21 leti lahko tudi zgodovinsko ogroženo,” je povedal.Glede uporabe zvezd in simbolov agresorske JA na državnih proslavah je dejal, da je takšno ravnanje pot v situacijo, iz katere smo se komaj izvleki pred 21 leti. “Predstavljajte si, da bi v Berlinu praznovali združitev vzhodne in zahodne Nemčije s simboli nekdanje vzhodne Nemčije,” je dejal.”Ponosni smo, da v času vojne za Slovenijo med ljudstvom ni bilo prelite bratske krvi. Zaradi tega so temelji slovenske države trajno in zgodovinsko trdni. Tudi za sto prihodnjih generacij. Druga stvar, na katero smo lahko ponosni pa je, da smo uspeli Slovenijo obraniti z relativno majhnim številom žrtev na nasprotni strani. Dajali smo namreč ukaze, da je potrebno narediti vse, da žrtev ne bo. Zato smo imeli preko 5000 ujetnikov,” je dejal.O sestreljenem helikopterju v Rožni dolini v Ljubljani je povedal, da je vprašanje, ali bomo kdaj izvedeli vso resnico. “Kot minister za obrambo nisem videl nobenega dokaza, da je pilot želel prestopiti na našo stran, zato ni možno obsojati vojaka, ki je sprožil raketo, ker je tedaj že sedem ur veljal ukaz, da se na sovražna vozila strelja,” je razložil.Sicer pa natančnega števila žrtev na strani JA ne bomo nikoli izvedeli. Po vojni je bila škoda zelo natančno ocenjena. “Sproženi so bili postopki proti tistim, ki so namerno povzročali škodo. General Čad je bil na slovenskem sodišču oproščen, tako kot tudi vsi ostali. Niti en ni bil obsojen. Niti častnik JA, ki je neposredno ukazal, da se ubije dva avstrijska novinarja na brniškem letališču. Obstaja celo nekaj sodb slovenskih sodišč, kjer izrecno piše, da teh stvari ni možno kazensko preganjati, ker JA ni bila tuja agresorska armada,” je povedal. “Mnogi, ki so bili ob agresiji na Slovenijo ekstremni, so potem dobili višje čine in so z armado odšli na Hrvaško in v Bosno, mnogi pa so dobili kasneje tudi zatočišče v Sloveniji. Slovenija je tako postala pribežališče za ekstremne pripadnike JA. Nekaterim so dali potne liste in stalno prebivališče, nekateri oficirji JA pa so se priglasili k izbrisanim,” je ob predstavitvi knjige Premiki še povedal predsednik Janez Janša.Na predstavitvi je sodeloval tudi Aleksander Zorn, ki je pri Mladinski knjigi uredil prvo izdajo knjige Premiki. Uvodoma je spomnil na to, da je ob izdaji knjige leta 1992 zanjo vladalo veliko zanimanje, saj je bil že v tiskarni ukraden rokopis, ki je “romal v branje na UDBO, o knjigi pa je takrat razpravljalo celo predsedstvo RS.”Povedal je, da je rokopis prišel na založbo po zapletenem sistemu in pristal pri njem, pri čemer “smo takrat vedeli, da imamo v rokah močno stvar in smo napeli vse sile, da knjigo takoj izdamo, tako da se je delalo nepretrgoma.” Spomnil je tudi na to, da je bil rokopis iz tiskarne ukraden in da se je prvič zgodilo, da je imela ena knjiga dve novinarski konferenci. “Ena je bila uradna novinarska konferenca Mladinske knjige, druga pa je bila eno uro pred njo, ki jo je imela stranka Demokratične prenove oziroma Združeno listje, kjer so jo vnaprej obsodili,” je poudaril.

Ob tem je izrazil prepričanje, da bi bil pogled na slovensko osamosvojitev drugačen, če knjige Premiki ne bi izdali že v letu 1992. “Če bi te knjige ne bilo tako zgodaj, bi se nadaljnji čas prekril z mnogimi interpretacijami o osamosvojitvi, ki so ugledale luč sveta tudi ob prvotni izdaji knjige,” je poudaril Zorn in dodal, da je ta knjiga tudi osnova za slovensko zgodovinopisje oziroma za obravnavo osamosvojitvenega časa.V nadaljevanju je spregovoril tudi o tradiciji pisanja spominov oziroma memoarjev na Slovenskem. Ob tem je omenil nekatere znane slovenske avtorje ter posebej izpostavil tudi pisce partizanskih in partijskih spominov. “Ti spomini pa so nastajali tako, da je tajnica vse napisala, lektor popravil, potem pa je šlo na CK, kjer so odobrili, če so resnica in spomini pravi, tako da smo dobili klasično prečiščeno besedilo, ki ni bilo napačno niti v enem stavku. Za opazovalce pa je bilo pri teh spominih vedno zanimivo tisto, kar je v knjigi manjkalo,” je poudaril. Glede knjige Premiki pa se je po Zornovi oceni zgodilo nekaj nenavadnega, saj so bili v knjigi zapisani spomini na sodobnost in ki so “eksplodirali kot politična bomba.” Po Zornovem mnenju je bila knjiga politična bomba ne le zaradi objavljenega pogovora Zlobca z italijanskim veleposlanikom, pač pa tudi zaradi konceptov gledanja na samo osamosvojitev in opisa morebitnega razvoja slovenske države. “Tako se je zgodilo, da je knjiga Premiki naredila nekaj, kar ni naredila še nobena dotlej. Še nikoli niso spomini izšli v tako velikanski nakladi, prav tako pa so bili s to knjigo spodbujeni politiki, ki so kot za stavo začeli pisati svoje spomine, seveda drugačne, kot so bili tisti od avtorja Premikov,” je dejal Zorn in poudaril, da se je s to knjigo odprlo povsem drugačno poglavje v memoarski književnosti, kot je bilo znano dotlej.

Po Zornovem mnenju je danes tudi izjemno pomembno, da je bila knjiga Premiki prodaja v skoraj 70.000 izvodih, kar pomeni, da “veliko ljudi pozna pristne dokumente iz obdobja osamosvojitve,” prav tako je v knjigi mogoče pogledati koledar osamosvojitvene vojne, ki jo nekateri neprimerno imenujejo operetna. “Tudi nekatere prognoze in kritiko, ki jih je avtor takrat napisal, je potrebno brati ponovno, ker je žal še vedno živa,” je še poudaril Aleksander Zorn.