Janez Janša o predlog Deklaracije o usmeritvah za delovanje RS v institucijah EU

Predlog Deklaracije o usmeritvah za delovanje Republike Slovenije v institucijah EU v obdboju od januarja 2007 do junija 2008 V Državnem zboru RS je na 26. redni seji v torek, 27. marca 2007, potekala razprava o predlogu Deklaracije o usmeritvah za delovanje Republike Slovenije v institucijah EU v obdboju od januarja 2007 do junija 2008. Izhodišča je predstavil predsednik Vlade RS Janez Janša.JANEZ JANŠA: Tokratna deklaracija o usmeritvah za delo Republike Slovenije v institucijah EU za obdobje januar 2007 – junij 2008 je nekoliko pomembnejša od podobnega dokumenta, ki ste ga obravnavali lani. Pokriva tudi daljše obdobje leto in pol, pokriva tudi obdobje, ko bo Slovenija predsedovala EU in vsebuje vsebinska področja, ki so predvidena tako, kot so zapisana s stališča tega kar vemo danes. To pomeni, da jih bomo lahko, ali pa, da jih bo potrebno v prihodnosti tudi še prilagajati in da boste lahko s tega vidika deklaracijo tudi še spreminjali. Vendar o tem takrat ko in če bo aktualno. Tokrat najprej nekaj razmislekov o širših problemih in izzivih s katerimi se danes sooča Evropa oziroma EU in v tem okviru tudi Slovenija. Dva dni nazaj je bila v Berlinu, ob 50 letnici ustanovitve Evropske unije, podpisana Berlinska deklaracija. V javnosti je sprožila različne odmeve, vendar pa je nedvomno in deklaracija na to spominja, da je Evropa v teh 50-ih letih dosegla, ne samo pomembne ampak zgodovinske uspehe, da je Evropa tudi danes po 50-ih letih za mnoge, ki živijo izven nje, prostor, kjer bi si želeli živeti. Evropska unija je, po vseh mednarodnih raziskavah narejenih v zadnjih 10-ih letih, največja ali pa dejanski približek nekega idealnega okolja v katerem bi si želela živeti večina prebivalstva, ki danes živi izven Evrope, z nekaj izjemami. Danes je potrebno zbrati dovolj politične volje, tudi za koristne kompromise za to, da bo ta projekt tudi prihodnjih 50 let vsaj tako uspešen, kot je bil v zadnjih 50-ih letih. O ustanovitvi Evropske unije je bila to zveza za premog in jeklo, že na samem začetku se je unija ukvarjala z vprašanjem s katerim se ukvarja tudi po 50-ih letih – to vprašanje je bilo v središču, to je bilo vprašanje energije. Torej nekateri izzivi so enaki, nekateri izzivi pa so drugačni. Takrat, ko je ta skupnost nastajala je bila Evropa še prostor vojne, pravkar takrat končane, II. svetovne vojne in začete Hladne vojne. Po 50-ih letih pa je vendarle Evropska unija prostor miru in demokracije. Iz Evrope, ki je bila pred 50-imi leti bolj ideja, smo dobili politično tvorbo, ki sloni na transparentnosti in subsidiarnosti, gradi na solidarnosti in poskuša biti solidarna tudi navzven. Evropska unija je trenutno daleč največji donator razvojne pomoči na svetu, kar 52% vse razvojne pomoči, ki se daje v svetu dajejo države članice Evropske unije. Evropska unija je naredila ogromen gospodarski in politični napredek; danes ima 3-krat več prebivalstva, kot ob ustanovitvi. Trenutno šteje Evropska unija 27 držav članic, od teh 27-tih držav – 15 držav v času, ko se je podpisovala prva pogodba, ki jo beležimo za začetek Evropske unije, sploh ni obstajalo ali pa so živele v diktaturah. Takrat od Portugalske, Španije, Grčije do držav, ki so bile del vzhodnega bloka in do držav, ki takrat sploh niso obstajale, tudi Slovenija je bila med njimi. S tega vidika je Evropska unija tudi projekt, ki združuje nacionalne posebnosti, ki pa ima ambicije evropskega prostora, ki ima tudi nekatere skupne značilnosti.V teh 50-ih letih se je v Evropski uniji vzpostavil notranji trg, ki se ravno v tem času prilagaja novi velikosti. Med slovenskim predsedovanjem naslednje leto se bomo veliko ukvarjali s tem kako potencial tega trga bolje izkoristiti, potenciali trga so večji od tega kar se trenutno izkorišča. Še vedno obstajajo določene omejitve, protekcionizem in zaradi tega ta trg ne daje optimalnih rezultatov. To velja tudi za ožje območje oziroma za evro območje v katerega je Slovenija stopila 1. januarja letos, ki še posebej potrebuje odprt in konkurenčen trg. Ko je nastala prva ideja o evropski valuti so jo eni pospremili z velikim navdušenjem, drugi z veliko skepso, to je bilo pred več desetletji, trajalo je nekaj desetletij, da je evro postal praksa in to je danes uspešen projekt, kar je bilo kljub nekaterim pomislekom na začetku jasno poudarjeno v omenjeni berlinski deklaraciji. Evro je bila ideja, ki je bil uresničena, bile so tudi ideje, ki niso bile uresničene v Evropi, treba je vedeti, da so bile že pred podpisom rimske pogodbe ideje o evropski obrambni zvezi, mislim, da je bilo to tri leta prej, ta ideja je bila oblikovana, ni pa bila uresničena. V času, ko so se podpisovale rimske pogodbe o skupnosti za premog in jeklo so bile podpisane tudi pogodbe o evropski zvezi z atomsko energijo, ki ni zaživela oziroma ni zaživela v takšni obliki, tako da je bilo tudi v času življenja Evropske unije v teh 50-ih letih veliko projektov, ki se niso ali pa ki se še niso uresničili. Tisto, kar nekako velja kot skupni imenovalec te poti je to, da je vseskozi prihajalo do novih idej, da nobena od teh ni bila uresničena čez noč, da pa so tiste ključne vseeno bile uresničene in to običajno na način, da se je vedno našel nek dober kompromis, ki je stvari pognal naprej in ob tem upošteval različne specifičnosti držav članic oziroma tistih držav, ki so v danem trenutku sodelovale pri oblikovanju rešitve. Ko je bila skupna evropska valuta leta 1999 dejansko uvedena, vzpostavljena je bilo rečeno, da to ne bo predstavljalo, razen tega, da bo to neko simbolno dejanje, da to ne bo predstavljalo nekega generatorja hitrejše rasti in zaposlovanja. Danes po osmih letih rezultati kažejo, da temu ni bilo tako. V osmih letih od kar obstaja nominalno evropska valuta je bilo na tem območju vzpostavljeno oziroma uveljavljeno, realizirano 12 milijonov novih delovnih mest. Pred uvedbo evra je bilo v enakem obdobju osmih let ustvarjeno samo 3 milijone delovnih mest. Evro je zagotovo zaslužen za to, da je notranji trg v delu Evropske unije, evroobmočje pa tudi širše, boljše funkcioniral. To je vplivalo na hitrejšo rast in tudi na vzpostavljanje novih delovnih mest. Eden od nedvomnih velikih uspehov, ki smo ga v Sloveniji lahko še posebej veseli, razvoj Evropske unije, ki je prav širitev te unije, ozemeljska širitev. Tisto kar se včasih ob tem pozablja je to, da je širitev Evropske unije tudi širitev območja miru in stabilnosti. Tudi mi smo se še nedavno srečevali z vojno, doma in predvsem na našem obrobju, na ozemlju zahodnega Balkana in tudi v tem trenutku za dolgoročno stabilizacijo te regije obstaja samo ena realna alternativa in to je evropska perspektiva. Ob tem pa je treba poudariti, da prej preden bo možno narediti katerikoli naslednji korak v smeri nadaljnje širitve Evropske unije, Evropa potrebuje nov institucionalni temelj, kar pomeni razrešitev sedanje krize, ki je nastala z neratifikacijo evropske ustavne pogodbe. 27 držav je podpisalo pogodbo, samo 18 pa nas je to pogodbo ratificiralo in ta razkorak se sedaj imenuje institucionalna kriza in rešitev za to se išče. Nekaj več o tem kasneje. Po 50. letih se lahko Evropa pohvali s kombinacijo socialnega modela, ki temelji na kombinaciji konkurenčnosti gospodarstva in solidarnosti, na ravnovesju, ki ni idealno, je pa daleč najboljše v svetu. In evropski socialni model kakorkoli, ima različne oblike in se različno prakticira v različnih državah članicah. Ima nekatere skupne značilnosti in te skupne značilnosti ga delajo za najboljši obstoječi socialni model v globalnem svetu in ta socialni model da Evropi veliko prednost, ko gre za kvaliteto življenja. Tudi pred tistimi deli globalnega sveta, ki so sicer gospodarsko močnejši. Berlinska deklaracija, ki je bila podpisana v nedeljo, po dolgem in napornem usklajevanju, vsebuje stavek, ki je z vidika aktualnega izziva pred katerim je Evropska unija zelo pomemben. Ni ga bilo enostavno zapisati, vendar je bil usklajen in vsebuje zavezo, da bo ta kriza, ta ki se je pojavila z neratifikacijo evropske ustavne pogodbe, presežena do naslednji volitev v evropski parlament leta 2009. To je zelo jasen politični cilj, sprejet soglasno, to je uspeh nemškega predsedstva. V tem trenutku je stvar takšna, da so tudi mnoge stvari, ki niso neposredno povezane z institucijami, ki niso neposredno povezane z rešitvami, ki jih je predvidela evropska ustavna pogodba, pa niso zaživele, nekako v senci teh rešitev in marsikaj se ne bo premaknilo naprej dokler tega koraka ne bo. Še 30 let nazaj je v EU bilo manj kot 200 milijonov prebivalcev. Bilo je nekajkrat manj članic kot jih danes. Danes je, kot sem dejal, 27 članic, skoraj 500 milijonov prebivalcev, vendar pa Unija še vedno podobno funkcionira, kot je funkcionirala takrat, ko je bila več kot še enkrat manjša, tudi po številu prebivalstva. Stalni način funkcioniranja sicer omogoča na večino področij normalen razvoj, vendar pa bistveno počasneje, kot bi bilo to potrebno glede na izzive s katerimi se EU sooča. V Sloveniji smo z ratifikacijo ustavne pogodbe dokaj jasno povedali, da za nas vsebuje dobre rešitve. Tudi danes smatramo da kakšnih bistvenih odstopanj od ključnih rešitev, ki jih je prinesel ta dokument ni možno izpogajati. Ponovno odpiranje nekaterih dilem, ki so se dolgo časa reševala in na koncu rešila s kompromisi, ki so zapisani v evropski ustavni pogodbi tudi danes ni možno dogovoriti. Iz tega vidika je na nek način to spoznanje prodrlo tudi širše. In kar se tega tiče smo pred nekim zelo odločilnim momemtnom. V bistvu so vsa pričakovanja koncentrirana na nemškem predsedovanju oziroma zaključku tega predsedovanja s sejo Evropskega sveta oziroma evropskega vrha junija letos. Od tega ali bo predsedujoči državi, se pravi Nemčiji, uspelo uskladiti nek časovni načrt sprejemanja kompromisa, sedaj je jasno, da bo šlo za kompromis, in ali bo uspelo tudi doseči neformalen dogovor okoli vsebine tega kompromisa, od tega je odvisno ali bo do premika prišlo v realnem oziroma potrebnem času oziroma do naslednjih evropskih volitev leta 2009. V kolikor ne bo prišlo do premika in do kompromisa junija, potem bo, kot je rekla predsedujoča Evropskega sveta v nedeljo, to zelo velike neizkoriščena priložnost in tudi zgodovinska napaka. Temu lahko samo pritrdimo. Tudi z vidika našega predsedovanja Evropski uniji v prvi polovici leta 2008 je treba odkrito povedati, da bo to predsedovanje bistveno drugačno, če bomo našli junija kompromis za ta ključen problem, ki je odprt v Evropski uniji ali pa če tega kompromisa ne bomo našli. Tudi nemško predsedovanja v prvi polovici letošnjega leta, ki je sicer zelo uspešno tudi glede na končani evropski vrh v začetku tega meseca, ko so bile sprejete zelo dobre usmeritve in tudi zavezujoči sklepi vezani na obnovljive vire energije, na rast in zaposlovanje, na uresničevanje lizbonske strategije, ampak tudi to predsedovanje bo označeno za neuspešno, če ne bo najden odgovor na to ključno dilemo pred katero smo. Slovenija bo predsedovala v nekem vzdušju, ki ne bo dobro, če ne bo te rešitve na mizi oziroma če ne bo vsaj hitrega napredka k tej rešitvi in tudi celotna Evropska unija se lahko ob naslednjih evropskih volitvah ob tem, da ne najdemo te rešitve sooči s poglabljanjem krize, ki se bo odražala zelo verjetno med drugim tudi z nizko udeležbo na volitvah v evropski parlament s pešanjem ugleda evropskih institucij in z večanjem evroskepticizma v državah članicah Evropske unije. Torej, mi imamo dvojni interes, da do začetka reševanja pride še v času nemškega predsedovanja in kar bo v naši moči bomo prispevali k temu, da se to zgodi. Omenil sem zaključke marčevskega evropskega sveta, ki so jasno pokazali, da je Evropa del rešitve tudi v globalnem smislu, da ni problem globalizacije, Evropa si je zastavila oziroma Evropska unija si je zastavila za cilj postati vodilna sila, ko gre za reševanje posledic klimatskih sprememb, postavila si je temelje evropske energetske politike, ki so utemeljeni na zavezanosti ekologije in trajnostnemu razvoju in tisto kar je zdaj pred njo je, da podobne cilje izpogaja tudi v skupini G8 in na bližnjem vrhu z Združenimi državami Amerike. Kjotski protokol se bo iztekel leta 2012 in zaveze, ki so bile sprejete v začetku tega meseca na evropskem svetu, gredo v smer, da se obnovi in da si svet postavi še ambicioznejše cilje, ko gre za zmanjšanje toplogrednih plinov do leta 2020. Tisto, kar je pomembno ob tem, še posebej poudariti je to, da je bila Slovenija ena od redkih držav članic, ki je lahko na tem vrhu predstavila lasten dolgoročni projekt, mislim na projekt obnovljivih virov energije in tehnologije vodika iz resolucije v nacionalnih razvojnih projektih do leta 2023, se pravi za primerljivo obdobje. Imamo v okviru tega projekta predvideno financiranje v obliki javno-zasebnega partnerstva v višini skoraj 4 milijard evrov in iz tega vidika smo bili izpostavljeni kot zelo dobra praksa. V času slovenskega predsedovanja bo tudi opravljena revizija oziroma ocena uresničevanja lizbonske strategije. Tukaj so rezultati na nekaterih področjih dobri, na nekaterih področjih ne dovolj dobri. Čaka nas še veliko dela. Lizbonska strategija se bo potegnila v daljši čas, ne samo do leta 2010 in v času našega predsedovanja želimo dati še vsaj nekatere poudarke, ki izhajajo tudi iz naših lastnih planskih dokumentov, še posebej iz strategije razvoja Slovenije. Ob koncu naj rečem, da je Evropska unija postala pomemben globalni igralec zato, da se ta vloga okrepi. Kolega zunanji minister bo verjetno o tem kasneje povedal nekaj več. So tudi nujni nekateri novi institucionalni temelji. Tudi to vprašanje je v veliki meri vezano na rešitev, ki jo potrebujemo v zvezi z ratificirano evropsko ustavno pogodbo. V času našega predsedovanja želimo dati nekatere odločilne pospeške pri širitvi Evropske unije na države zahodnega Balkana. Zagotovo tudi ni možno tudi v času našega predsedovanja nobenega od teh procesov zaključiti. Lahko podamo nekatere odlične pospeške, seveda vse to pod pogojem, da bo v tem času najdena rešitev za dograditev institucij. Kar se tiče položaja Slovenije v Evropski uniji. Naj na začetku omenim najnovejšo kombinirano ceno evropske komisije in evropskega poslovnega združenja o reformnih uspehih držav članic Evropske unije. Za razliko od tega, kar marsikdaj slišimo v Sloveniji, češ da ni reform ali pa, da so zastale, so zunanje nepristranske ocene, ki Slovenijo po reformnih prizadevanjih primerja z ostalimi 26. državami članicami Evropske unije, bistveno boljše. V tej kombinirani oceni sta samo dve državi članici Evropske unije od 27. uvrščenih višje kot Slovenija, 6 jih je na približno enaki ravni, ostale so ocenjene slabše. In to je daleč najboljša tovrstna uvrstitev Slovenije doslej. To je tudi dokaz, da smo lizbonske cilje pravilno usmerili v svoji strategiji razvoja Slovenije, da smo jo konkretno nadgradili z resolucijo o nacionalnih razvojnih projektih in da tudi vsi ostali makroekonomski kazalci kažejo, da slovensko gospodarstvo dviga konkurenčnost, in da to vpliva na konkurenčnost celotne države oziroma nacionalnega gospodarstva v celoti. Trenutno imamo in to so podatki, ki so bili upoštevani v tej oceni, najugodnejše razmere med gospodarsko rastjo, inflacijo in zaposlenostjo. Doslej realna rast, še nikoli doslej v času življenja samostojne države ni bila tako visoka. Realno lahko pričakujemo, da bo končni izračun bruto domačega proizvoda za leto 2006, merjen glede na kupno moč, presegel 20.000 evrov na prebivalca. 10 let nazaj je bila to nepredstavljiva sanjska številka. Še danes je nepredstavljiva številka za velik del obstoječih članic Evropske unije. Brez težav smo, kot prva nova članica Evropske unije, uspešno prevzeli skupno evropsko valuto. Tisto, kar je pomembno je to, da smo inflacijska gibanja, tudi v prvih mesecih po prevzemu evra, zadržali nizko. Skoraj ni bilo ocene ekonomskih strokovnjakov, ki bi to predvidevala – rezultati so bistveno boljši od napovedi, cene so namreč januarja in februarja v primerjavi z enakim obdobjem lanskega leta, znižale in ne povišale, kot je bilo pričakovanje. Slovenija je odigrala tudi ključno vlogo pri reševanju zaostankov v zvezi s širitvijo Schengenskega območja in Schengenskimi informacijskim sistemom, brez dveh dejavnikov, to je brez Portugalskega predloga in aktivne povezovalne vloge Slovenije, ki je tukaj naredila zelo veliko. Bi verjetno nove članice vstopile v Schengensko območje z velikim zaostankom tako pa bodo, ob koncu letošnjega leta, umaknjene. Kontrole na notranjih mejah, na celotnem Schengenskem območju, z marcem 2008 pa še kontrole na letališčih in to bo zelo pomemben korak, ki ga bodo občutili vsi člani držav članic Evropske unije, ki bodo vstopile Schengenski prostor. Dosedanja pot nas je obogatila z novimi izkušnjami, te bodo zelo dragocene, za največji izziv, ki je pred nami po osamosvojitvi, to je v času predsedovanja Evropski uniji prihodnje leto. To predsedovanje ni samo projekt vlade, je projekt nacionalnega pomena. V tem visokem zboru smo se soglasno za to odločili, takoj po volitvah, ko se še niso poznala razmerja med pozicijo in opozicijo in na tej podlagi se bomo v prihodnjih dneh pogovarjali o zavezi vseh parlamentarnih strank, o dogovoru o sodelovanju v času priprav in med predsedovanjem. To seveda ne bo neka normalna delovna obveznost, ne za vlado, ne za parlament, ne za druge institucije te države – to bo dodatna obveznost, dodatna odgovornost in dodatni izziv. Takrat, tega pol leta, bo potrebno koordinirati stališča 27 držav članic Evropske unije, večina jih je večjih od nas, to bo izjemno naporno. Terjalo bo ves čas in vso energijo in zato za ta čas potrebujemo vsaj minimalni dogovor, da se to delo ne izrablja za kreiranje kakšnih dodatnih notranje političnih napetosti. Jaz mislim, da bomo to zmogli in da bomo zmogli upravičiti oboje, se pravi – dokazati, da tudi nove članice Evropske unije z manj izkušnjami lahko Uniji uspešno predsedujejo in drugič, da bomo na podlagi zaupanja, ki si ga je Slovenija doslej ustvarila v Evropski uniji lahko tudi vsebinsko prispevali k temu, da se stvari, ki jih je potrebno premakniti naprej v celotni Evropski uniji dejansko premaknejo naprej tudi v času slovenskega predsedovanja. Hvala lepa.