Janez Janša: Ne pristajamo na to, da je slovenska pomlad mrtva

V organizaciji Občine Litija in Združenja za vrednote Slovenske osamosvojitve je v soboto, 25. junija 2016, potekalo srečanje poslancev osamosvojitvene skupščine, članov osamosvojitvene vlade, članov Koordinacijske skupine za obrambo Slovenije in utemeljiteljev slovenske državnosti v kulturi in umetnosti. Slavnosti govornik je bil predsednik SDS Janez Janša.

Njegov nagovor objavljamo v nadaljevanju.

Drage kolegice in kolegi, spoštovani gospod župan, spoštovani vsi ustvarjalci tega izbornega kulturnega programa,

danes smo zbrani na mestu, kjer je veliko kamna. V Svetem pismu piše, da je hiša, ki je zidana na skalo, trajna, da bo obstala, da bo kljubovala viharjem in času in da bodo njeni prebivalci varni. Piše pa tudi, da bo hiša, ki je zidana na pesek, hiša, ki bo trajala do prve poplave in povodnji.

Jaz verjamem, da je slovenska država hiša, ki je zidana na kamnu. Temelj te hiše je vse tisto, kar nas je Slovence skozi stoletja ali pa tisočletja ohranilo kot narod. Slovenska kultura, obramba slovenske zemlje skozi zgodovino, slovenski jezik, ljubezen do domovine in slovenske zemlje. Ampak to je zgolj temelj, da je  zgradba trdna, so potrebni tudi vogeljni kamni. In te vogelne kamne je slovenski narod polagal v to zgradbo v času, ki mu pravimo vrednostno središče slovenskega naroda ali pa preprosto slovenska pomlad.

Prvi tak vogelni kamen je ljudsko vrenje po izidu 57. številke Nove revije v času procesta proti četverici. Vesel sem, da tukaj vidim Davida Tasiča, mojega sotrpina iz tistih časov. Ampak ni bilo tisto, kar je izklesalo ta vogelni kamen to, kar se je dogajalo za zidovi celic ali pa sodnih dvoran. Tisto, kar je klesalo ta vogelni kamen, se je dogajalo na slovenskih ulicah in trgih, ko je slovenski narod prvič po desetletjih zbral pogum, odvrgel strah in se zbral na tistem veličastnem zborovanju na Kongresnem trgu junija leta 1988. S tem so se ustvarile razmere za prve večstrankarske volitve, za nastanek demokratičnih političnih zvez, organizacij, ki so na tistih večstrankarskih volitvah dobile sicer pičlo, ampak vendarle večino.

Prej je gospod Remškar opisal križe in težave našega delovanja v tisti prvi skupščini ali parlamentu, recimo parlamentu, dejansko je to bil v veliki meri parlament in tam so se ustvarili potem pogoji za naslednji vogelni kamen te slovenske zgradbe, slovenske države. To je plebiscit za samostojno Slovenijo. Brez prejšnjih podlag tudi tega kamna ne bi bilo, ampak slovenski narod je na tem plebiscitu izklesal najbolj trden vrednotni vogelni kamen samostojne Slovenije. Tisti plebiscitni rezultat je prvič dokaz, da smo si Slovenci dejansko, doslej edinkrat v zgodovini, sami pisali svojo sodbo in drugih je dokaz neke veličastne, velike enotnosti slovenskega naroda. Enotnosti, ki je presegla velike razpoke v slovenski politiki in enotnost, ki je omogočila, da smo kasneje to uresničitev plebiscitnega rezultata tudi branili in ubranili.

Naslednji vogelni kamen smo klesali skupaj z odločitvami, ki jih je bilo potrebno sprejeti v parlamentu po izglasovanem plebiscitu. To je bilo težko kamnoseško delo. Mnoge odločitve so bile sprejete z minimalno večino, danes veliko poslušamo o politični enotnosti, tisti, ki smo se tresli od strahu, ko smo gledali na tisto tablo, kjer so se prikazovali rezultati glasovanja, vemo, da je to lažen mit. Šlo je za tesno večino Demosa, ki je izglasovala ključne osamosvojitvene zakone in ko je to uspelo, je bil postavljen naslednji vogelni kamen v zgradbo samostojne slovenske države.

No in naslednji gradnik, naslednji vogelni kamen, je bil postavljen na koncu tega glasovalnega procesa, ko smo v teh urah natančno pred petindvajsetimi leti izglasovali temeljno ustavno listino in ustavni zakon za izvedbo te listine. To je bilo tisto končno glasovanje, najpomembnejše glasovanje v parlamentarni zgodovini slovenskega naroda kadarkoli do sedaj in v prihodnje.

Vesel sem, da tukaj vidim kolegice in kolege, s katerimi smo takrat to delo opravili pa se vmes v teh 25 letih zelo redko srečamo. Še posebej sem vesel tistih, ki ste prišli danes, pa se vmes praktično nismo nikoli videli ali pa ob zelo redkih priložnostih.

Tudi tisto glasovanje ni bilo enotno. Pogovarjam se z ljudmi takole ob teh slovesnostih in več kot devet od desetih je prepričanih, kako smo mi vse to enotno sprejeli, še posebej to zadnje glasovanje. Pa ni res. 180 glasov od 240 je bilo za. Zadostna večina, zadostna dvotretjina večina vendar daleč od enotnosti. Še posebej zaradi razmer, ki jih je prej gospod Janez Remškar opisal, v tako imenovanem zboru združenega dela, ki je unikum v parlamentarni zgodovini sveta, ne samo Slovenije ali pa Evrope.

Potem je sledil še zadnji vogelni kamen, brez katerega bi se vsa zgradba porušila, to je uspešna obramba. Uspešna obramba tega rezultata plebiscita, uspešna obramba vsega tega, kar je bilo do takrat zgrajeno. Z začetkom, z uporom proti razorožitvi Teritorialne obrambe, z Manevrsko strukturo narodne zaščite, s ponovnim oboroževanjem, vsaj za silo, razoroženega slovenskega naroda na dan, ko je prisegala prva demokratično izvoljena Demosova vlada in potem uspešna obramba pred napadom armade, za katero so mnogi smatrali da je peta, četrta, vse živo smo slišali, tretja najmočnejša vojska v Evropi. Ni nila niti tretja, niti četrta, ni peta, bila pa je to vseeno zelo zavidanja vredna sila, še posebej glede na vso tehniko, oborožitev in podporo, ki jo je ta vojska imela.

Ampak Slovenci so takrat pokazal, da jih ni strah, da je strah odšel iz dežele pod Alpami, to je bilo odločilno. Mogoče nikoli doslej v zgodovini naroda usoda naroda ni tako visela v rokah ali pa na ramenih peščice ljudi, kot takrat, ko ste glasovali za temeljno listino in za ključne zakone pred tem, še posebej takrat, ko je šlo za en glas ali pa za dva. In potem, ko je bila ta odločitev ogrožena, ko smo bili napadeni, ko je bilo vse v rokah tistih, ki so držali v rokah orožje in so se morali odločiti, da bodo to orožje za obrambo domovine uporabili. Nekateri se tudi niso, ampak odločili so tisti, ki so ta klic domovine spoštovali in to je bilo odločilno.

Ko je bil tudi ta vogelni kamen vgrajen v slovensko zgradbo, zgradbo slovenske države, so nastali pogoji za mednarodno priznanje. To je bila streha na to zgradbo, ki jo danes imamo. Po 25 letih življenja v njej težko rečemo, da smo zadovoljni z mnogimi stvarmi, ampak jaz verjamem, da to hišo imamo, da je zgrajena na skali, da je poplave doslej niso odnesle, da je ne bodo niti prihodnje, kljub temu, da se zdaj napovedujejo velike padavine v okolju, v katerem smo živeli zadnjih 25 let in kjer smo verjeli, da je ta stavek iz Prešernove Zdravljice »ne vrag, le sosed bo mejak« nekaj, kar je trajno, za kar se ni treba bati, da bo to evropsko okolje stabilno in da smo preskrbljeni tako mi kot prihodnji rodov in prihodnje generacije, kar se varnosti tiče.

Ena odločitev, tudi referendumska, v eni od držav, zelo veliki, s katero skupaj živimo v Evropski uniji ali pa smo živeli, je to okolje drastično spremenila. Tega se danes še ne zavedamo, tako kot se pred 25 leti, ko so ljudje proslavljali to odločitev, ki smo jo sprejeli v parlamentu, niso zavedali, da prihajajo tanki, da prihaja vojna in da prihaja zelo velika preizkušnja. Ampak kot rečemo prej, jaz trdno verjamem, da je hiša, ki smo jo zidali na skali, dovolj trdna, da bo zdržala tudi to preizkušnjo in to vrednostno središče slovenskega naroda, ki se je oblikovalo v času slovenske pomladi, mislim, da je dovolj trdno, da bo pripomoglo k temu, da Slovenci, slovenski narod ponovno strnemo vrste v času teh preizkušenj. Zaradi tega ne pristajamo na to, da je slovenska pomlad mrtva. Živela bo toliko časa, dokler bo obstajala ta hiša, ki smo jo gradili, ki se ji reče slovenska država, ki je zidana na skali, in dokler bodo slovenski rodovi živeli v njej.

Hvala vsem, ki ste k temu prispevali. Želim vam še naprej prijetno in ponosno praznovanje preostanka tega največjega praznika v zgodovini Slovenije. Hvala lepa.