Janez Janša: Naše korenine so trdne, ker temeljijo na programu, ki je realen

Janez Janša

»Smo stranka, ki ve, kaj je bilo v preteklosti, ki ve, kaj se dogaja danes, in ki, mislim, da kar realno, prognozira tudi to, kar se bo okrog nas in pri nas dogajalo tudi v prihodnje. In smo na te situacije pripravljeni,« je v svojem govoru izpostavil predsednik SDS.

V nadaljevanju objavljamo nagovor predsednika SDS Janeza Janše na srečanju članic in članov Podravske regijske koordinacije SDS, ki je potekalo v nedeljo, 2. oktobra 2016, v Šentilju:

V veliko veselje mi je, da se vas je toliko zbralo v tem nedeljskem popoldnevu na srečanju Podravske regijske koordinacije. Hvala vsem, ki ste prišli, hvala vsem, ki ste pomagali organizirati to srečanje, še posebej Marjanu, Rudiju, pa seveda Bojanu, upam, da ne bo sledila spet kaka odločba inšpekcije v odsotnosti.

V zadnjih mesecih se družimo po različnih regijah, pokrajinah po Sloveniji. Povsod nas je mnogo, povsod je veselo, povsod rečemo tudi kako resno. Živimo pač v časih, ko nekatere stvari, ki so se zdele še pred leti samoumevne, niso več takšne. Zdi se, kot da je nek zlati čas evropskega razvoja vsaj začasno za nami, da namesto optimizma prevladuje skrb in da so pred nami meseci in leta nekega razpleta, kjer ni popolnoma jasno, kam bodo stvari šle.

Recimo pet, šest let nazaj ali pa osem let nazaj, ko je Slovenija predsedovala Evropski uniji, to je bilo štiri leta po tem, ko smo se tudi mi priključili tej veliki evropski družini kot enakopravni člani, se je zdelo, da bodo šle stvari samo še naprej. Da bo Evropa cvetela, da bomo Slovenci potem, ko smo na nek način pristali v času, ko smo samostojni, ko okrog nas ni nobenih resnih groženj, ko bi sosedje segali po naši zemlji ali pa po naši svobodi in ko prvič, odkar obstajamo, neka pomoč ali pa nek denar prihaja tudi k nam, ne samo od nas - mislim na ta kohezijska sredstva, ki jih sedaj že 10 let dobivamo od Evropske unije - tega nikoli prej ni bilo, naša akumulacija se je večinoma odlivala preko druge metropole. No takrat smo verjeli, da je to čas, ki bo kar trajal, da gre lahko samo še naprej in da se ne more nič slabega zgoditi.

Govorili smo tudi o tem, kako bo Evropa, vključno z nami seveda, oblikovala globalni svet, glede na to, da je nastala po združitvi polmilijardna skupnost, največje gospodarstvo na svetu s svojo valuto, ki je šla proti temu, da postane prva rezervna valuta v svetovnem gospodarstvu, od tega ima seveda vsak, ki to ima, lahko velike koristi. Skratka verjeli smo, da so neki zlati časi lahko samo še boljši. In Evropa in tudi mi z njo smo v tistem času malo zaspali.

Niso se zavedali ali pa nismo se zavedali razmer okrog nas, dejstva, da je v naši neposredni soseščini kontinent, ki se imenuje Afrika, ki ima tudi polmilijarde ljudi, kjer je povprečna starost manj kot 30 let in kjer je povprečna plača tistih, ki sploh so zaposleni, nižja kot so v povprečju socialni dodatki v Evropi. Nismo se tudi zavedali ali pa evropska, slovenska javnost z njo, ni vedela, da iz neke religije, ki jo sicer Slovenci poznamo iz časov turških vpadov kot neko absolutno zlo - slovenska kultura, slovenska umetnost, slovenski pesniki, Aškerc in mnogi drugi so v tistih časih napisali veliko rim, ki smo se jih učili tudi v šoli - ampak potem se je zdelo, da je ta religija postala civilizirana in se tega radikalizma, ki jo je pričel ponovno prevevati v zadnjih letih, pravzaprav ni začel nihče pravočasno zavedati, dokler niso prišle razne islamske države, teroristični napadi, mrtvi, države, ki so zaradi te nevarnosti pravzaprav propadle, pa so bile nekoč cvetoče.

Evropa se ni zavedla demografske ekspanzije v naši okolici. 30 let nazaj je recimo Iran imel 30 milionov ljudi, danes jih ima 70, 80 milijonov. Enako Turčija, Egipt, mnoge druge države. V tem istem času je pa rodnost v Evropi praktično padla na polovico. To spanje na lovorikah ali pa na blagostanju je prispevalo k temu, da je bila streznitev pozna, da danes plačujemo za to veliko ceno. Ne mislim veliko govoriti o tem, zato naj naštejem samo tisti najbolj drastičen račun, ki smo ga dobili v zadnjem letu. Potem ko se je Evropska unija zgolj širila od svojega nastanka, smo pred nekaj meseci doživeli tudi negativni referendum v Veliki Britaniji, kjer se je država, ki predstavlja 20 odstokov evropske ekonomije, odločila, da bo odšla iz Evropske unije. Hkrati so bile dane neke obljube Turčiji, da bo Turčija postala članica Evropske unije. Moram reči, da to ni tista unija, to ni tista skupnost, za katero smo Slovenci skoraj 90 odstotno glasovali na plebiscitu pred več kot 10 leti. To je nekaj drugega in podobne občutke imajo tudi mnogi drugi, bom rekel, Evropejci po drugih evropskih državah, in v prihodnjih tednih in mesecih bo prišlo do soočanja, tudi do delitve in soočanja duhov v zvezi s tem, kam bo evropski vlak sploh peljal v prihodnosti.

Verjamemo, da ne v smeri Turčije, verjamemo, da bodo vrata še vedno odprta za tiste države, bodisi vzhodnega partnerstva bodisi zahodnega Balkana, kjer je kultura in civilizacijski doseg bolj evropski kot pa v islamskem svetu, še posebej tistem, ki se je radikaliziral, in da te evropske sanje ne bodo postale preteklost. Za Slovence, ki smo, če Evropska unija preneha obstajati, ponovno na nekem prepišnem prostoru, je to še bistveno bolj pomembno kot za mnogo večje in močnejše narode. Zaradi tega je to nek dosežek, za katerega se je vredno boriti, za nas še posebej. In ne zamahniti z roko, češ, to je ena sama birokracija in velik strošek. Tudi to je in veliko napak in tako dalje, ampak lahko pride čas, ko bomo še vsi jokali za tem, kar danes imamo.

Znotraj tega prostora se seveda tudi v Sloveniji v tem času ni dogajalo kaj, kar bi pomagalo k tistemu treznemu delu naše stare celine. Lahko naštejem vsaj dve taki izstopajoči, drastični posledici ali pa dogodka s katerima se soočamo. Eden, za katerega vsi upamo, da je mimo, je ta migracijski val, ki je šel skozi Slovenijo. Slovenske oblasti so spustile čez našo državo 500.000 ilegalnih migrantov in beguncev. Nikoli ne bomo vedeli, koliko je enih in koliko drugih, ker tega nihče ni ugotavljal. Dejstvo pa je, da smo 500.000 krat kršili lastno zakonodajo in tudi evropska pravila, Schengenska pravila in da se lahko izgovarjamo zgolj na to, da so to počeli tudi drugi. Resnici na ljubo je Schengenska meja poleg Slovenije padla samo še v Grčiji. Samo mi in Grki nismo izpolnili tega, kar bi morali kot zunanji varuhi skupne meje Schengenskega prostora. Zdaj vidimo kakšne so posledice, vsak teden praktično se odkrije ljudi, ki so s tem valom prišli in so potem ostajali ali pa so že prej bili pripadniki različnih terorističnih organizacij.

V neko okoliščino, kjer je bilo tudi veliko naivnosti in neke iskrene solidarnosti pomagati ljudem, za katere so govorili, da vsi pač bežijo pred vojno in smrtjo, so tisti, ki so imeli druge načrte, vključili orodja, ki drastično vplivajo na sedanjost in prihodnost Evrope. Ko pravim drastično, ne mislim samo na tisto, kar je vedno najbolj za obžalovati, se pravi izgubo človeških življenj v teh terorističnih napadih, mislim tudi na politični vpliv, ki ga imajo takšne aktivnosti v posamičnih ključnih evropskih državah, če se takšni dogodki zgodijo tik pred volitvami. To se je dogajalo in se bo dogajalo tudi v prihodnje. Na to pač je potrebno biti pripravljen.

Žal Slovenci nimamo moči, da bi tako kot nekatere nosilne, ustanovne članice EU tukaj lahko odločilno zapeljali stvari v pravo smer. Ne bi pa vsaj smeli delati škode in s tem, ko nismo zavarovali Schengenske meje, pa bi jo lahko, smo naredili veliko škode in zgodovina bo o tem še veliko povedala.

Druga takšna drastična posledica, ki v tem trenutku zadeva predvsem mlade, je pa gospodarska in socialna situacija v Sloveniji, ki podi mlade iz države s trebuhom za kruhom in v zadnjih letih je na deset tisoče mladih odšlo iz države. Namesto njih Slovenija sprejema azilante iz drugih držav. Se pravi, cvet naroda odhaja v tujino, namesto njih prihajajo tujerodni državljani, ker slej kot prej, glede na to, da vlada pripravlja integracijske načrte in 130 milijonov v proračunu zanje, bodo to novi državljani in lahko si predstavljate, kakšne bodo v prihodnosti posledice, če se bodo ti trendi še krepili. So pa že zdaj zaskrbljujoči.

Ta slika, ki jo lahko vidimo, če nekoliko bolj podrobneje spremljamo dogodke okrog nas in pri nas, ni najbolj optimistična in ne bi z ničemer prispevali k temu, da bo boljša, če bi tiščali glave v pesek in se delali, da je vse v redu, ker pač ni. In to mislim, da čuti tudi velikanska večina naših sodržavljanov, čeprav tega mnogokrat ne znajo opisati ali izraziti. Ker če spremljate naše osrednje medije, tega ni, je to zgolj neka fasada, virtualna resničnost, ki se prodaja, in stvari se še vedno ne poimenujejo s pravimi imeni.

Kar se tiče domače situacije, naštejemo lahko veliko stvari, ki botrujejo k temu migrantskemu valu iz Slovenije. Vlada sicer pravi, da je vse v redu, da so stabilizirali stvari. Potem pa se srečamo z gospodarstveniki iz avstrijske Koroške, ki pravijo »ali veste, iz Slovenije se je samo v letošnjem letu pri nas zaposlilo 12.000 ljudi.« Na naši televiziji pa vidimo predsednika vlade Cerarja, ki pravi, »ta vlada je zaslužna, da je padla brezposelnost v Sloveniji.« Potem pa gremo na Celjski sejem in nam predsednik obrtno-podjetniške zbornice pravi, da 60.000 ljudi, ki so uradno prijavljeni v slovenskih podjetjih doma, v bistvu dela v tujini. Se pravi, niso zaposleni na delovnih mestih v gospodarstvu, ki bi nastala tukaj, ampak delajo preko agencij v tujih podjetjih, ker je to za nekatera zahodnoevropska podjetja in ekonomije seveda ceneje.

Torej, imamo nek privid tako imenovane stabilizirane situacije in imamo realno stanje. Sicer pa verjetno tudi kdo med vami dela preko meje, gre zgolj za to, da se dnevne migrante, ki delajo preko meje, tukaj še dodatno nepravično obdavči. Gre za to, da po 25 letih, odkar imamo samostojno državo, ki ima vse potencialne za popolnoma normalen razvoj, slovenskemu gospodarstvu ne damo toliko kisika, da bi doma ustvarilo dobro plačano delovno mesto, čeprav za to obstajajo vsi pogoji.

Glejte, vi ste tukaj blizu neke strateške logistične točke. Maribor in okolica je križišče petega in desetega evropskega koridorja, cestnega, železniškega, letališče je tukaj. Mi smo v mandatu 2004-2008 tukaj načrtovali velik logistični center, za katerga bi z lahkoto dobili tudi zadostna evropska sredstva, ker je to projekt, ki je tipično evropski, na tisoče, deset tisoče delovnih mest, pa se ni nič zgodilo od tega. Od leta 2008 do danes so v glavnem leve vlade povečale zadolženost države iz 8 na 32 milijard evrov. Pa iz teh milijard ni nič zrastlo. Če bi ta denar investirali, če bi zgradili tretjo razvojno os, modernizirali železnice, zgradili te projekte, ki so bili načrtovani in v veliki meri tudi realno zastavljeni z državnimi lokacijskimi načrti, potem bi rekli v redu, bi imeli mirno vest tudi pred našimi zanamci, ki bodo te kredite v glavnem odplačevali. Tako pa smo zadolžili sebe in prihodnje generacije in to, kar z 2 procentno gospodarsko rastjo ustvarimo na leto, plačamo v glavnem za obresti za te kredite. Za investiranje pa pač ni.

In zdaj če to stanje opišemo politično, lahko rečemo, da je to cena, ki jo plačujemo za politiko novih obrazov, za stalne prevare, ki so se dogajale v zadnjih desetih letih pred volitvami, tudi vmes in za zakrivanje realnosti. Te stvari se lahko dogajajo samo, če jih ljudje ne vidijo. Tisti, ki gleda zgolj dva programa slovenskih televizij in to je 50 procentov slovenskega volilnega telesa, teh stvari ne vidi. Lahko slutiš pri nekaterih temah, se mogoče pogovarjaš okoli in tako naprej, ampak mnoge stvari so pa v glavnem takšne, kot jih ustvarja medijska slika in ta je mnogokrat zelo izkrivljena. Zaradi tega je Slovenija v nekem položaju, ki je zelo dobro opisan v tisti znani basni o cesarjevih novih oblačilih. Ko ima cesar neka oblačila, ki jih sicer zelo hitro menjuje in ga vsi hvalijo oziroma ga uradni glas hvali in potem to vsi hvalijo, hvalijo, hvalijo, na koncu cesar že ne ve, kaj bi dal nase, da bi bilo to nekaj novega in mu nekdo svetuje, naj bo nag in se to razglasi, da je to najmodernejša obleka. Cesar gre potem po mestu in ljudje ploskajo tej novi obleki in tem novim oblačilom, dokler nek mali fantek ne reče, saj ta človek je gol, nima obleke in potem se kraljestvo strezni. V zgodovini je velikokrat prišlo do takšnih trenutkov in moram reči, da žal v tistih okoljih, kjer se je resnica skrivala in Slovenija je žal takšno okolje. Veliko ljudi nagonsko čuti, da nekaj ni v redu, ne ve točno kaj, reagira na to na različne načine, eden od načinov je bojkot volitev.

Na zadnjih volitvah, ki so bile nepoštene in nelegitimne, avstrijsko ustavno sodišče je njihove volitve razveljavilo za bistveno manjše kršitve, 50 odstotkov ljudi ni volilo, niso videli upanja v tem, da se bo kaj spremenilo, če bodo šli na volišča. To je zelo veliko za državo, ki ima 2 milijona prebivalcev. Glejte, če bi se to zgodilo v Angliji, kjer volijo brez prekinitve že več kot 200 let, bom rekel nek realen parlament, to ni tak problem, enako je v ZDA in mogoče še par držav je takšnih. Če se pa to zgodi v državi, kjer svobodno ali pa večstrankarsko volimo 25 let, niti ne celo življenje ene generacije, je pa to velik problem. Zelo velik problem, ki kaže na globino politične krize, v kateri Slovenija je, pa se o tem praktično ne sme govoriti.

Za mnoge stvari se, zato, da se jih ne bi poimenovalo s pravimi imeni, iznajdejo neki drugi izrazi in za njimi so potem običajno tudi novi obrazi. Če stvari poimenuješ s pravim imenom, te že obsodijo za sovražni govor, je to že nekaj, kar se ne spodobi in tako naprej. Vprašanje je seveda, kdo je tisti, ki določa, kaj se spodobi in kaj se ne spodobi. Ampak imenovati stvari s pravim imenom je pravzaprav ključ do sprememb, ključ do tega, da ljudje vedo, zakaj pri stvareh sploh gre.

Toliko o tej sliki, ki ne bom rekel, da je popolnoma črna, je pa resna in mislim, da mora v državi obstajati vsaj ena sila, ki se tega zaveda, ki ne naseda nekim iluzijam, ne vidi kam svet gre, ne vidi kam gre naša okolica in ki ne vidi tudi kam gremo mi sami. SDS obstaja toliko časa kot edina stranka, ki je starejša od enega mandata in ima več kot 10 procentov v slovenskem parlamentu, ravno zaradi tega, ker nismo nikoli, kljub tem silnim pritiskom, zanemarjali realnosti, čeprav smo zato velikokrat tudi plačali politično ceno, ker ljudje mnogokrat raje slišijo lepe obljube, kako bo vse fajn, če so dva meseca po volitvah razočarani, to seveda ne spremeni nič in tako dalje. Ampak takšne stranke običajno ne trajajo dolgo. Mi smo stranka realne besede, zato obstajamo in so naše korenine trdne, ker temeljijo na programu, ki je pač realen. Tudi naše zavedanje gre nekaj dlje nazaj kot pa en mandat ali pa do zadnjih ali pa predzadnjih volitev.

Prej je bilo tukaj že omenjeno, da je Šentilj znan po dogodkih iz osamosvojitvene vojne. Tudi moja zahvala vsem veteranom, ki ste takrat kakorkoli sodelovali tukaj v njej. Vedno, ko dobim kako vabilo za Šentilj ali pa ko se odpravljam v te vaše konce, se spomnim enega dogodka, ki ga ne bom nikoli pozabil. Gre za čas osamosvojitvene vojne v tistih vročih poletnih dneh leta 1991. Takrat je koordinacijska skupina, ki je vodila odpor, delovala v garderobah Cankarjevega doma in sredi neke mrzlične aktivnosti je nekdo, ki je v štabu spremljal tudi poročanje evropskih oziroma svetovnih medijev o Sloveniji, pritekel v operativno sobo in je rekel: »Avstrijska televizija prenaša napad teritorialne obrambe na kasarno v Šentilju.« In dejansko smo vsi obrnili glave proti ekranom, kjer je prvi program avstrijske televizije kazal, sicer bolj od daleč, niso bili čisto blizu, sliko šentiljske vojašnice, streho, v katero je priletelo nekaj granat iz tankov, ki jih je Teritorialna obramba zaplenila prej Jugoslovanski armadi. In spiker avstrijske televizije se je ves navdušen drl z ekrana »full treffer, full treffer«, skratka, so navijali za nas.

Zakaj se je ta dogodek, tisti dan je bilo 70 spopadov med Teritorialno obrambo, slovensko policijo in Jugoslovansko armado in vse smo takrat spremljali, zakaj se mi je za dogodek tako vtisnil v spomin. Zaradi tega, ker je bil to trenutek, ko je Slovenija prešla v ofenzivo. Ker je bil to trenutek, ko nismo samo upali, da bomo nazaj osvojili mejne prehode, ki jih je prej Jugoslovanska armada skoraj v celoti zasedla, ampak je to postajalo dejstvo. Ko je to postajalo dejstvo in ko je bil ta duh po svobodi in po zmagi v zraku in otipljiv. Nikoli ne bom pozabil navdušenja v štabu, kjer je bilo kakih 20, 25 ljudi, ki niso spali že dolge tedne, rdečih oči, ampak ta slika je vlila ogromno energije in naredili smo vse, da se je to čim prej zvedelo po enotah Teritorialne obrambe in policije in mejni so prehodi so tisti naslednji dan padali kot za stavo. Slovenija je spet dobila v roke svoje meje. Tukaj ste postavili nekaj pomnikov tem dogodkom in tako naprej, ne dvomim pa, da je kdo ob teh svečanostih znal dejansko opisati pomen tega, kar se je zgodilo v Šentilju in bo to treba mogoče kdaj v prihodnosti še dodatno popraviti.

Ta dogodek sem vključil v ta nastop tudi zaradi tega, da zdaj ob koncu nalijemo nekaj več optimizma v naše kozarce. Te preizkušnje, ki so zagotovo pred nami, upajmo, da bodo čim manjše in da bodo trajale čim krajši čas, niso v zgodovini Slovencev nekaj novega. Če se ozremo sami vase in vidimo koliko nas je, koliko večjih, močnejših ali pa številčnejših narodov je v Evropi in po svetu, pogledamo na narodnostni zemljevid sveta, vidimo, da je ogromno narodov, tudi bistveno večjih od našega, ki nimajo lastne države. Če se ozremo nazaj v zgodovino tisoč ali pa nekaj tisoč let, v tej zgodovini zasledimo na stotine narodov, ljudstev, ki so bila močnejša, večja od nas, pa jih danes ni več. Slovenci še vedno smo in pred 25 leti smo dobili lastno državo. Če je kje možno črpati optimizem za to, da bomo preživeli katerekoli preizkušnje in šli naprej, potem je to slovenska zgodovina. Vedno, ko je bilo najhuje, se je narod zbudil, pravi ljudje so prišli na prava mesta in smo preživeli.

Kljub žrtvam, kljub tragedijam, kljub nevarnostim, kljub temu, da so nas uničevali od zunaj in od znotraj, smo še vedno tu in bomo obstajali tudi če se z evropsko zgodbo ne bo najbolj srečno končalo v prihodnjih letih in desetletjih in tudi na to je treba biti pripravljen. Predvsem pa delati na tem, da bo to ugodno okolje, ki ga danes imamo, obstalo tudi za naprej, veliko je odvisno tudi od nas samih. Eno priložnost smo zamudili, treba je narediti vse, da napake, kot je bila tista z migrantskim valom preko zahodne poti, ki je šel čez nas, tudi tukaj v Šentilju ste ga spremljali na izhodni točki, ampak vendarle, da se to nikoli več ne bo ponovilo.
Se pravi to, da smo danes kljub vsemu lahko optimistični, ne temelji zgolj na tem, da je vedno lepo pričakovati nekaj dobrega od prihodnosti, ampak to temelji na tem, kar smo Slovenci v svoji zgodovini kljub težavam, žrtvam in tragedijam dosegli.

In druga stvar, zaradi katere smo lahko bolj optimistični glede naše prihodnosti, je naša družina, Slovenska demokratska stranka. Glejte, kaj vse so investirali v to, da nas uničijo. Kaj so vse počeli s Francetom Tomšičem, z Jožetom Pučnikom. Potem se je ta srd usmeril name pa na druge voditelje takratnega Demosa. Težko vam naštejem, tudi premalo časa je, da bi vam vse te stvari našteval. Od sedmih strank nekdanjega Demosa danes kot neka resna sila obstajamo samo še mi, ki smo pravni, politični in seveda tudi vsebinski nasledniki Slovenske demokratične zveze in Socialdemokratske zveze Slovenije, dveh ključnih državotvornih sil nekdanjega Demosa. Če nas ne bi bilo, nekega resnega upanja za slovensko prihodnost ne bi bilo več, zdaj pa je.

Kljub temu, kar se je usmerilo v nas, kljub temu, kar so investirali legitimnih in nelegitimnih poskusov za naše uničenje, smo še vedno tu. Močno vodimo v javnem mnenju. Smo stranka, ki je pripraljena na volitve jutri ali drugo leto, kadarkoli pač bodo. Smo stranka, ki tudi ne gradi vsega na enih volitvah. Smo stranka, ki tudi pri stvareh, ki jih ne moremo spremeniti zaradi razmerja sil, vemo kako zadeve tečejo. Smo stranka, ki nikoli ne bo izgubila upanja. Smo stranka, ki ve, kaj je bilo v preteklosti, ki ve, kaj se dogaja danes in ki mislim da kar realno prognozira tudi to, kar se bo okrog nas in pri nas dogajalo tudi v prihodnje. In smo na te situacije pripravljeni. Kljub temu, kar so z nami počeli pred volitvami in tudi po njih.

Spomnite se samo teh naporov koalicije, da se odvzame moj mandat, praktično se niso z drugim ukvarjali, na besedo reforma so praktično pozabili po volitvah. No kljub temu smo mi tudi v tem mandatu najbolj konstruktivni del slovenskega parlamentarizma, predlagali smo vrsto konkretnih ukrepov za to, da se situacija izboljša, popravi. Nasprotovali smo nekim najbolj norim poskusom, recimo da se ukine spol, kjer smo tudi s pomočjo referenduma to preprečili, še nekaterim drugim norostim. Podprli smo tudi tistih nekaj vladnih predlogov, ki so v smislu izboljšati situacijo sploh prišli na naše klopi.

Od začetka letošnjega leta naš Strokovni svet vsak mesec pripravi eno konkretno rešitev za posamično področje oziroma za resor. Tako smo predlagali dva ključna zakona, sicer vladna koalicija večino tega zavrne, ampak je vse to pripravljeno. Skratka napisali smo zakonodajo, ne samo nek koncept ali pa teoretični predlog o prioritetnih nacionalnih infrastrukturnih objektih, zakon o tem, kako to sfinancirati, da ne bo vse ostalo zgolj pri študijah, ki jih stalno na novo naročajo. Izdelali smo predlog racionalizacije in reforme državne uprave.

Predstavili smo predloge za izboljšanje stanja v slovenskem obrambnem sistemu in predvsem v slovenski vojski. Slovenski obrambni sistem je praktično v razsulu. Pred nekaj dnevi smo lahko na eni od komercialnih televizij videli nek prispevek, ki je najbolj nazorno prikazal, kam so nekateri pripeljali posamične sisteme države po 25 letih. V prispevku smo lahko videli, kako miloščino za slovensko vojsko, za slovenske vojake, ki imajo mizerno plačo, zbirajo Italijani, italijanska Karitas pa Malteški viteški red. Si predstavljate, da bi, ne vem, mehiška Karitas zbirala pomoč za ameriške marince? Ali pa za hrvaško vojsko. Za slovensko vojsko pa zbira pomoč italijanska Karitas. Jaz ne vem, kaj mislijo tisti odgovorni, kako bo takšna vojska lahko branila neko državo, če v drugi državi zbirajo neko miloščino zanjo.

Zaveze, ki smo jih dali zvezi Nato, so v zadnjih letih praviloma vedno prelomljene in slovensko vojsko se načrtno uničuje, slovensko vojsko kot neko pomembno novo institucijo slovenske države se namerno uničuje, ker je to ovira pred to formulo: Slovence izgnati in pripeljati migrante in na tak način zagotoviti volilne glasove novih državljanov, ki bodo večno zagotavljali oblast, ne glede na to, kaj bo nastalo iz naroda ali pa kaj bo nastalo iz Evrope.

Tik pred parlamentarnimi počitnicami smo predlagali tisto, kar je sicer sedanji predsednik vlade obljubljal pred volitvami, na vsakem soočenju, ker drugega ni znal povedati, se pravi zdravstveno reformo. In pred nekaj dnevi je naš odbor za kmetijstvo predlagal tudi 5 ključnih ukrepov za izboljšanje stanja v slovenskem kmetijstvu in na podeželju.

In vsak mesec do naslednjih volitev, kadarkoli pač bodo, bo naš Strokovni svet predlagal rešitve, ki jih lahko uveljavimo takoj. Se pravi, ni treba čakati dve leti, da se ministri znajdejo, ali pa da se vlada sploh ekipira in začne sploh razmišljati, kaj bi naredila. Slovenska demokratska stranka ima strokovni kadrovski potencial, ki je sposoben v zelo kratkem času rešiti številne probleme, ki v Sloveniji obstajajo, ki jih vsi čutimo in vidimo, kaj se dogaja, z besedičenjem namesto z reševanjem. Tudi dokaze za to, da pač ta potencial imamo in da so ljudje sposobni, imamo v podatkih, ki so neizpodbitni, čeprav jih v slovenskih medijih skoraj nikoli ne zasledite.

Nekaj dni nazaj ste lahko upokojenci slišali, da vam bodo pokojnine dvignili za 0,4 procenta. Verjamem, da ste se zelo razveselili. No, glejte, v našem mandatu 2004-2008, so se realne plače v Sloveniji povišale za 24 odstotkov v štirih letih in pokojnine so se realno usklajevale s plačami. Pa pravijo, da je bil to slab čas, da nismo pustili nobenih rezerv. Že prej sem povedal, Slovenija je bila druga najmanj zadolžena država v evroobmočju leta 2008. Manj kot 8 milijard evrov smo dolgovali. Rezerve so bile ogromne in te rezerve so pokurili, 32 milijard je danes dolg. Nič se ni zgradilo za to. Tisti, ki pravi, da smo mi pustili takrat prazne kašče je ali idiot ali pa lažnivec, ker ve, kaj je stanje pa kaj govori.

Torej alternativa obstaja seveda, absolutno. Vendar pa za to, da v demokraciji ljudje presodijo, kaj je zanje bolje in kaj je zanje slabše, potrebujejo informacije. Že tisočletja se ve, da demokracija ne deluje, če ljudje niso informirani. In že stari Grki so vedeli, da bodo volitve v agori izpadle zelo čudno, če ljudje ne bodo vedeli, o čem pravzaprav glasujejo ali pa če ne bodo glasovali. In če polovica ljudi ne glasuje, je toliko lažje drugo polovico zmanipulirati, če imaš pač močne zvočnike. In zaradi tega je izjemno pomembno, da smo tudi mi zvočniki, da znamo ljudem razložiti, kaj se dogaja, da znamo stvari prebrati tudi med vrsticami, ko se zadeve lažejo. Da ne verjamemo vsem bombastičnim vestem, ki jih običajno lansirajo takrat, ko mi nekaj predlagamo.

Po dveh letih mandata te vlade smo vložili interpelacijo zoper vlado. To ni predlog za zamenjavo vlade, kot si mnogi napačno razlagajo, to je predlog za razpravo o delu vlade, kjer opozicija predstavi kritiko, vlada pa mora na to kritiko odgovoriti, se temu ne more izogniti, kot se to dogaja, če mi nekaj predlagamo pa je potem to ignorirano. Glejte, ko je SDS vodila vlado, pa smo sprejeli nek ukrep ali pa so nas zaradi nekega ukrepa kritizarali, tisti dan je zvečer na nacionalni televiziji na Odmevih stal nekdo iz opozicije in nas kritiziral, in če nihče iz vlade ni prišel, je bil tam prazen stol in se je voditelj ali pa voditeljica cel prispevek zgražal nad tem, da vlada ne odgovarja na kritike. V tem mandatu ali pa vedno, ko je slika obrnjena, mi lahko naredimo karkoli, tudi če se zgodi, da je kdo od nas povabljen na Odmeve ali pa v kako podobno oddajo, niti slučajno ni na drugi strani predstavnika vlade ali pa ministra, ne hodijo na soočenja. Pripeljejo kakega poslanca. Običajno hočejo potem celo, da se opozicija sooči med seboj. Se pravi nam nasproti hočejo pripeljati nekoga iz Združene levice ali pa nekega zavezništva, ki ne obstaja več, ali pa celo Nove Slovenije, namesto nekoga iz vlade, zato da se stvari razčistijo. Do ljudi mnogo stvari enostavno ne pride.

Poleg niš, ki se odpirajo v tej digitalni dobi, ko ima praktično vsak med vami profil na Facebooku, na Twitterju ali pa na kakem drugem omrežju, ko lahko vsak napiše blog in ko danes mnogi, tudi seniorji, to obvladajo, poleg teh možnosti, ki jih včasih ni bilo, danes pa obstajajo, je še vedno najbolj pomembno, kaj povemo drugim ljudem, ko smo v neposrednem stiku in vsi med nami smo v neposrednem stiku z ljudmi bodisi tam, kjer živimo, tam, kjer delamo, v društvih, s sosedi in tako naprej in kot člani SDS moramo to energijo v prihodnosti usmeriti predvsem v pogovore, v prepričevanje tistih, ki na zadnjih volitvah niso volili. Ne se prepirati in prepričevati tistih, ki še vedno v 21. stoletju mahajo z zvezdami pa s Titovo sliko in tako naprej. Teh ne boste nikoli prepričali in se tudi ne splača trošiti energije.

Govorite s tistimi, ki so razočarani in niso šli na volitve in mislijo, da so s tem izrazili protest. Dejansko so s tem, ko so bojkotirali volitve, pomagali k temu, da je stanje, s katerim niso zadovoljni, trajno in da obstaja še naprej, to jim skušajte razložiti. Na spletnih straneh Slovenske demokratske stranke je ogromno municije za te pogovore. So vsi ti predlogi Strokovnega sveta, o katerih sem govoril, so podatki o tem, kaj smo mi naredili v našem mandatu, so mnoge statistike, ki jih na osrednjih medijih ne vidite, predvsem pa povejte tisto, kar sami čutite.

Primerjava je pri prepričevanju daleč najmočnejše orodje. Stvari, ki so že po logiki stvari na prvi pogled nelogične, ljudem odpirajo oči, če se jih zna prav predstaviti. Ta arzenal argumentov, ki ga ima na voljo vsak član ali pa članica Slovenske demokratske stranke, je zelo velik, samo poiskati ga je treba. Organizirani moramo biti. Tukaj bi se želel zahvaliti tudi vsem predsednikom občinskih odborov v Podravski regiji, ker nosite največjo težo tega dela, te organizacije, ki se marsikje ne vidi, ki ne doživi pohvale, v glavnem kritike, takrat ko kaj ni dobro in tako naprej, ampak to delo je ključno. Če ne bi obstajala naša mreža, če ne bi bili povezani v občinskih odborih, če se ne bi združevali tudi takole na nivoju regij in tako naprej, bi bili brezmočni v tej situaciji, tako pa nismo in več nas je aktivnih članic in članov, same številke niso pomembne, pomembni ste vi, ki veste, zakaj ste članice in člani, ki pridete na srečanje, ki niste tukaj zgolj zaradi nekih osebnih koristi, ampak zato, ker verjamete v naš program in ker ste optimisti. Ker veste, da ni vse zaman, ker veste, da upanje obstaja in ker veste, da se bodo stvari kmalu spremenile.

Predsednik vlade, vladna koalicija je v zadnjih dneh veliko govorila o tem, da je za vlado šele prvi polčas, da imajo še veliko časa, da naredijo še vse tisto, kar so obljubljali pa tega niso naredili v preteklih dveh letih. Jaz mislim, da bo ta drugi polčas precej kratek, vsekakor bo krajši od prvega in to ne bo njihov polčas, to bo naš polčas. To bo polčas, ko bomo mi izstavljali račune.

Prvi tak račun je interpelacija, ki je vložena. Tukaj ne bo možno zgolj odgovarjati s floskulami, ker če ste jo vsaj približno pogledali in prebrali na naši spletni strani, gre za zelo konkretne stvari. Mi od njih ne zahtevamo, da odgovarjajo, zakaj niso izpolnjevali našega programa. Oni so dobili večino za nek program, ki je bil precej ohlapen, tudi vsegliharski, ampak so potem napisali koalicijsko pogodbo, s katero so se obvezali Sloveniji, kaj vse bodo naredili. In smo v interpelacijo enostavno napisali to, kar so oni obljubili in podpisali in kaj so naredili v dveh letih. In bomo šli od resorja do resorja, od gospodarstva do financ, od sociale do kmetijstva, od zunanjih zadev do obrambe in se bomo tisti dan resno pogovarjali in če le morete, takrat ko bo ta seja, glejte to sejo, ker boste slišali marsikaj, kar zvečer na poročilih ne bo, ker bodo delali posamične izseke, to je treba pač od blizu spremljati.

Torej Slovenska demokratska stranka stopa v ta drugi polčas tega mandata, ki je ponesrečen že od samega začetka zaradi nepoštenih volitev z znanjem, s programom za naprej in z optimizmom. Ta se odraža tudi preko vsega tega, kar je bilo tukaj na tem srečanju pred menoj, preko pesmi in premo naše himne, ki je optimistična in predvsem preko vas, ki ste zvesti članice in člani Slovenske demokratske stranke. Hvala vam za to.

Galerija

Več slik

Sorodne novice

 
PREDLAGAJ POSLANSKO VPRAŠANJE
Ste opazili problem, ki bi se mu vlada morala posvetiti?

Preverite, vprašajte, predlagajte.