Janez Janša: Nas zanima prihodnost Slovenije in vseh, ki v njej živimo

Osrednji govornik na Družinskem dnevu SDS je bil predsednik stranke Janez Janša. Njegov nagovor objavljamo v nadaljevanju.

Spoštovani kolegice in kolegi, gospe in gospodje,

najlepša hvala za udeležbo na tem našem Družinskem dnevu. Še posebej hvala Nadi in Viliju za pobudo, organizacijo, tudi predsednikom vseh sedmih občinskih odborov stranke tukaj v Zgornji Savinjski dolini. Predvsem pa vsakemu izmed vas, ki je danes tukaj.

Družina je, kot je že bilo rečeno tukaj pred menoj, v samem temelju programa Slovenske demokratske stranke. Pa tudi sicer je razprava o tem, ali je družina pomembna ali ni pomembna, pravzaprav razprava o oslovi senci. Saj brez družine nas ni, brez družine ni naroda, brez družine ni države, brez družine ni človeštva. Že od samega začetka, odkar človek obstaja in se zaveda samega sebe, je to dejstvo in tako bo ostalo tudi v prihodnje ne glede na razne teorije spola in podobne neumnosti, s katerimi nam mediji včasih polnijo ušesa.

Da ta banalna propaganda ne dosega svojega cilja, smo dokazali konec lanskega leta na referendumu, ko je kljub silni podpori nekemu povsem noremu zakonu, ki je ukinjal spol v Sloveniji, ko so pravzaprav vsi nacionalni pa tudi mnogi lokalni mediji to zagovarjali, ko so to zagovarjale stranke, ki imajo več kot dve tretjini glasov v parlamentu, ko so to zagovarjali vsi od predsednika države, do predsednika vlade, parlamenta, državnega sveta, da ne naštevam naprej, je kljub temu ljudstvo v Sloveniji na referendumu, ki je presegel nov ustavni kvorum, reklo tej neumnosti ne. No in takrat je marsikdo ponovno začel verjeti, da v Sloveniji še obstaja upanje, da se bomo normalno razvijali, da bodo te stranpoti, na katere so nas velikokrat zapeljali, presežene in da se bo slej kot prej taka zdrava pamet pokazala tudi na volitvah.

Od decembra naprej je to upanje bistveno močnejše, kot je bilo kadarkoli v preteklih letih ali pa v letih preteklega desetletja, in mi smo tukaj za to, da to upanje še dodatno krepimo. In smo veseli vsake nove iniciative, tudi stranke, če bo nastala na tej osnovi, ki bo imela v središču svojega delovanja podobne vrednote, kot jih imamo mi, in smo vedno pripravljeni s takimi sklepati zavezništva. Pred in po volitvah. Za nas to nikoli ni bil problem.

Ne na prvih straneh časopisov, ne v udarnih vesteh televizijskih dnevnikov, ampak kljub temu se je dalo od decembra lanskega leta naprej v teh mesecih zaznati med zagovorniki recimo temu teorije spola ali pa vsega tega, kar mi zavračamo, veliko nervozo, ne glede na to, da je tema referenduma izginila iz javnega prostora, kot da tega nikoli ne bi bilo. Komentatorji tega ne omenjajo, novinarji tega ne omenjajo. Predlagajo novo zakonodajo, nihče ob tem ne omeni, da je bilo to zavrnjeno. Ta nervoza se seveda prenaša iz enega samega motiva, ki sem ga prej omenil. Bojijo se, da bi se podoben rezultat, kot je bil na referendumu, še posebej, če se zagovorniki družinske politike okrepimo, prenesel tudi na naslednje volitve. Zaradi tega se vrstijo tudi včasih že skoraj neracionalni napadi na našo stranko pa tudi na vse ostale zagovornike nekega normalnega razvoja Slovenije.

Toliko kot se z nami ukvarjajo v zadnjih tednih, se ne ukvarjajo niti z gospodarstvom, niti z regionalnim razvojem, mogoče s kakšnimi projekti v zvezi z lastninjenjem v ozadju, ki jih ne vidimo. Ampak če človek včasih po pomoti odpre kakšen časopis, ki izhaja v Sloveniji, ali pa če bi recimo nek tujec prišel v Slovenijo in odprl časopis in ne bi razumel jezika, bi videl samo oznake pa imena strank in tako naprej, bi bil trdno prepričan, da v Sloveniji vlada Slovenska demokratska stranka in da ima dve tretjini. Ker se toliko ukvarjajo z nami, kot da bi bilo vse odvisno od tega, kakšne odločitve bomo mi sprejeli.

Govorijo nam, da to, kar delamo, ni dobro. Govorijo nam, da vodstvo SDS ni dobro. Govorijo, da stranka razpada. Vsak, ki iz stranke izstopi, dobi svojih 5 minut slave. Ko imamo pa sprejem za sto novih članov, to seveda nikogar ne zanima. Skratka, priča smo nekemu absurdu, ki pa ga mogoče ljudje na prvi pogled niti ne spregledajo.

Glejte, mi se ne ukvarjamo s tem, kdo vodi stranko Mira Cerarja ali pa stranko modernega centra. Mi ne razpravljamo o tem. Ne razpravljamo o tem, ali je gospod Židan dober predsednik stranke Socialnih demokratov. Mi mislimo, da sta oba v redu, za nas sta oba v redu. Razpravljajo pa veliko o tem, kdo naj bi bil na čelu SDS in kaj naj bi naša stranka delala. V glavnem o tem razpravljajo tisti, ki nas nikoli niso volili. Tisti so polni nasvetov. Če bi mi res delali tako slabo, bi bili oni tiho, nas na to ne bi opozarjali, zagotovo ne. Tako kot mi ne opozarjamo na gospoda Židana ali pa na gospoda Cerarja.

Če pogledate ankete, vse vladne stranke skupaj nimajo toliko podpore kot Slovenska demokratska stranka in za nas je v redu, da so oni predsedniki teh strank, zato o tem ne razpravljamo. Nihče ni nezmotljiv, vsako kritiko, če je dobronamerna, je treba resno vzeti in se poglobiti v to, je pa seveda treba vedno vedeti, od kje prihaja. Če nekdo, ki te nikoli ni volil, pravi, ti pa delaš slabo, se je treba malo zamisliti nad tem. Nas bi moralo resno zaskrbeti takrat, kadar tisti, ki nas ne volijo, ki nas ne podpirajo, o nas ne bi razpravljali, ampak bi bili tiho in bi si želeli, naj še naprej tako delajo. Ne vem, če razumete.

Torej, kadar stranka močno vodi v javnem mnenju, kadar odpira teme, ki odpirajo ljudem oči, takrat nam vedno rečejo, da ne delamo prav. Kadar pa, tudi to se je že zgodilo v preteklosti, malo zaspimo, so pa tiho. Ker je to v redu, za njih je v redu, ker se potem druge stvari dogajajo. Tako da, vsem tistim, ki so jih polna usta skrbi, kaj bo s SDS, pokažite sliko z današnjega zborovanja. Tukaj je prihodnost. Pokažite jim slike z naših drugih regijskih srečanj, ki so v zadnjem času še posebej dobro obiskana in pokažite jim slike na naši spletni strani s sprejemov novih članov, ko praktično vsak mesec v SDS vstopi več članov, kot pa se jih običajno zbere na kongresih drugih strank.

Naša prihodnost ni odvisna od tega, kaj o nas mislijo drugi, odvisna je od tega, kaj mi mislimo o sebi in kaj mi delamo. To je pač vedno potrebno imeti pred očmi. Nervoza, ki se je okrepila po za nas dobljenem, za njih izgubljenem referendumu decembra lani, se je povečala tudi zato, ker v Sloveniji po dolgih sušnih letih vendarle počasi nastaja tudi neka nova medijska hiša, kjer je možno videti stvari tudi z druge plati. Kjer se prikazujejo dogodki, tudi z novejše slovenske zgodovine, ki so nezaželeni na POP TV ali na nacionalni televiziji in popolna cenzura pač ni več mogoča. In vemo, kdaj se začnejo v družbi spremembe. Takat, ko začne resnica pronicati iz por nekoliko širše.

Ko je leta 1987 izšla 57. številka Nove revije, je izšla v nakladi 1500 izvodov. To je zanemarljiva številka v primerjavi s tem, kar so ljudje takrat lahko gledali na televiziji. Ampak, ker je bila v tistih tekstih zapisana resnica o tem, kaj Slovenci želimo v prihodnosti in ker je bila ta resnica potem prevedena tudi v Majniško deklaracijo in v program Demosa, ki je dobil večinsko podporo na prvih večstrankarskih volitvah, je danes jasno, da takšni začetki, da takšni projekti, ki omogočajo, da ljudje to resnico spregledajo, spoznajo, v temelju ogrožajo neko vladavino laži in s tem vodijo k spremembam. Tudi danes živimo tak čas. Mogoče se kdo tega ne zaveda, ne gre več za tiskane revije pa fotokopiranje 57. številke, danes je čas digitalnih medijev, tudi televizija je še vedno najbolj vplivna in ko se je tukaj pojavila konkurenca, se je ta nervoza bistveno povečala. V prihodnosti boste, ali pa bomo, in to v bližnji prihodnosti lahko spet srečali stare trike in Slovenci se bodo stehtali, koliko so nanje odporni. Star pregovor pravi »osel gre samo enkrat na led«.

Slovenski volivci so, vsaj nekateri, zdaj že dvakrat volili nove obraze, ki jih potem več ne podpirajo, videli pa bomo, kaj se bo zgodilo v tretje. Da pa ta poskus čaka Slovenijo, pa je že vnaprej jasno. Kajti predsednikov treh koalicijskih strank in vlade v Sloveniji slovenski mediji sicer ne kritizirajo, ampak tisti, ki so jih tja postavili, gledajo ankete javnega mnenja in načrtujejo nove obraze. Tako da, kot sem dejal že večkrat, v SDS je največji problem to, da ne vemo, kdo bo naš glavni tekmec na naslednjih volitvah, ne vemo, koga bodo pripeljali in predstavljali za božanstvo za nekaj časa, dokler ne bo treba nekaj narediti, potem se bo pa vse to sesulo.

Ampak jaz mislim, da je, tudi glede na rezultat decembrskega referenduma, zrelost v Sloveniji nekoliko večja, da bo tudi ta medijska konkurenca in hvala vsem, ki ste kupili kako delnico nove televizije, pripomogla k temu, da se bodo stvari prej obrnile in SDS je na te izzive pripravljena.

Vendar pa mi ne gledamo samo na naslednje volitve. Nas zanima prihodnost Slovenije in vseh, ki v njej živimo, tudi po teh volitvah. Mi ne delamo programa na kratek rok. Vemo, kaj je v temeljih narobe, vemo, kaj je potrebno spremeniti, vemo, koliko časa je potrebno. Imamo programe za to, imamo ekipe, potrebujemo pa zaveznike in priložnost. In na to je treba biti pripravljen in te vrednote, ki so v našem programu, seveda niso vrednote za ene volitve. Mi nismo stranka za en mandat in za ene volitve.

Ker smo zbrani danes tukaj na družinskem dnevu, naj še enkrat poudarim, da so te vrednote, ki omogočajo, da človeštvo sploh normalno sobiva, da se rodovi obnavljajo, da se kultura in tradicija prenašata iz roda v rod, te vrednote so bistvene. Zato jih varujmo, negujmo in se zavedajmo, kaj je tisto, kar je največ vredno. Tudi jaz osebno bi izkoristil to priložnost, da se javno zahvalim svoji družini, ki je danes z menoj. Stranka je šla skozi težke, turbulentne čase v zadnjih dveh letih, moja družina pa je mogoče bila še bolj v žarišču teh pritiskov, hvala Urški, Jakobu in Črtomirju, da so to zdržali.

Vedno, ko je težko, je družina zavetje. Vem, da se vsi, ki ste danes tukaj, tega zavedate. Delajmo pa na tem, da bo ta zavest čim širša, le na tej osnovi lahko zraste v Sloveniji veliko novega in veliko dobrega.

Hvala vsem, ki ste pripravili to današnje srečanje, hvala gospe županji za nagovor. Hvala Viliju, ki je tukaj v Solčavi po dolgih sušnih letih, tudi s pomočjo Nade, postavil na noge en trden odbor. Vse, kar zraste v tem delu Slovenije, je trdno, od lesa do ljudi, zato smo veseli, da smo danes tukaj, da lahko skupaj s klenimi domačimi preživljamo nekaj prostih uric skupaj. In tako, kot je rekla že Nada prej, čez dva, tri tedne se dobimo podobno, ko bo srečanje za celotno Zgornjo Savinjsko dolino, takrat pa bomo povedali tudi nekaj bolj krepkih o politki, danes sem se tega malo izogibal, tako da bo nekaj ostalo tudi za prihodnost. Lep dan še naprej!