Janez Janša: Naš ključni problem je, da nam nekdo intenzivno ubija zgodovinski spomin

Danes je v Ljubljani potekal simpozij Zbora za republiko Slovenija – 25 let kasneje, na katerem so želeli različni tvorci slovenske družbene realnosti prispevati svoj delež h kritični presoji težav slovenske države in k iskanju poti v dejansko svobodno in demokratično družbo, o kateri smo razmišljali, ko smo se odločali na plebiscitu. Kot razpravljalci so na simpoziju tako sodelovali: dr. Lovri Šturm, dr. Ivan Štuhec, Aleš Hojs, dr. Matevž Tomšič, Janez Janša, Janez Remškar, dr. Andrej Umek, France Cukjati, dr. Janko Kos, dr. Dimitrij Rupel in dr. Borut Rončevič.

V nadaljevanju objavljamo neavtoriziran govor predsednika SDS Janeza Janše na današnjem simpoziju Zbora za republiko.

Spoštovani,

hvala lepa za besedo, hvala tudi za tako lepo udeležbo na tem simpoziju. Verjetno je koga zmotil naslov, ki je napisan ob mojem imenu, ki opredeljuje temo tega nastopa. V zborniku, ki je izšel ob tej priložnosti, je objavljeno besedilo, na predlog Dimitrija, ki sem ga napisal natančno pred dvema letoma na Dobu – Dolina vranov. Torej zdaj ne bom govoril o tem, pa vseeno, nekaj besed v zvezi s tem bi uvodoma dejal. To besedilo je nastajalo natančno pred dvema letoma, sicer v istem zaporniškem bloku, v isti zaporniški sobi, kjer sem se znašel po skoraj natančno 25 letih. Zato je tudi v predlogu besedila tudi tak naslov. Ker je bilo vse enako. Zamenjali so okna, vrata in barva na zidovih je bila bolj dotrajana. Vonj pa je bil isti. Kar hočem s tem povedati: to, da se je na neki simbolični ravni pokazalo, kje je Slovenija po 25 letih. Marsikje smo silno napredovali. Nemogoče si je bilo pred 25 leti predstavljati, da bo Slovenija dosegla marsikaj, kar je v tem času dosegla, npr. članstvo v Evropski uniji, zvezi Nato. To so bile zelo pobožne sanje velike večine. Če pogledamo bruto domači proizvod na prebivalca in pa kupno moč prebivalstva, je ta danes neprimerno višja kot je bila takrat v Jugoslaviji, vsaj do leta 2008 smo napredovali zelo hitro in smo bili skoraj na evropskem povprečju, potem smo spet padli, a vseeno, razmere so pravzaprav neprimerljive.

So pa seveda nekatere stvari ostale natančno takšne, kot so bile takrat, nekatere pa so še slabše. Ta konkretni primer, ki ga je tudi gospod Tomšič omenil, zadeva Patria, je bila bolj absurdna kot vojaški oziroma sodni proces pred vojaškim sodiščem leta 1989. Takrat je prišlo do naših obsodb na podlagi falsificiranih dokazov. Takrat je bilo treba vsaj dokaze falsificirati, nekateri so krivo prisegli o nekem flomastru, a ko si bral tisto sodbo, je bila logična, če zadaj ne bi bilo tistega falsifikata. Po 25 letih pa je bila izrečena sodba, ki je bila popoln nesmisel. Neznanega dne, na neznanem kraju, na neznan način, obljuba neznane nagrade in smo bili obsojeni in poslani v enak zapor.

Ko se človek znajde v takšni situaciji, se začne spraševati, kaj je šlo narobe v teh 25 letih in kje je tisti trenutek, kjer smo skrenili. In se spomniš stvari, ki si jih že pozabil, ali pa ti pridejo na misel stvari, ki so se ti prej zdele drugačne oziroma jih vidiš v drugi luči.

Pred sabo imam govor, ki je dolg 15 strani, ne se bati, ne bom ga prebral, sem ga pa šel še enkrat brati, ko sem prišel iz zapora in se mi je zdelo, da sem takrat v tistih slavnostnih trenutkih pred 25 leti, 25. junija 1991 slišal neke besede, ki so me zmotile tako kot mnoge druge, ki pa smo jih potem pozabili, ker je prišla vojna in vsa takratna dogajanja. Gre za govor, ki ga je imel predsednik predsedstva Republike Slovenije Milan Kučan, ne 26. junija naslednji dan na Trgu Republike, ko je dejal, »Danes so dovoljene sanje, jutri je nov dan,« ampak en dan prej, eno nadstropje višje od te dvorane, v dvorani skupščine, ko je potekala skupna seja vseh treh zborov in se je sprejemalo Temeljno ustavno listino in ustavni zakon za njeno izvedbo. Nekateri ste bili takrat zraven in se tega neposredno spominjate in takrat je šlo zares. Naslednji dan smo zgolj razglasili to, kar se je izglasovalo dan prej na podlagi plebiscitne volje.

Predsednik predsedstva Republike Slovenije Milan Kučan je imel takrat govor, ki nam je bil takrat razdeljen na 15 straneh in je povedal nekaj stvari, ki se jih je potrebno spomniti, zato da bomo vedeli, kje je šlo narobe in kje smo zašli. To ni pomembno zato, da si grenimo spomin ob tej slavnostni 25-obletnici, ki zasluži naše radost, praznovanje, spominjanje in vse drugo, ampak zato, da si bomo znali odgovoriti na vprašanje, zakaj so tiste stvari, ki so šle narobe, šle narobe.

Človek, ki zaide in tava, bo zelo težko našel pravo pot, če ne bo ugotovil, kje je zašel. Če pa gre nazaj do tiste točke, lahko na križišču izbere pravo pot. Pregovor pravi: slepa kura zrno najde, ampak Slovenija, kljub temu, da ima geografsko obliko kure, tega zrna ne najde. In to ravno zaradi tega, ker obstaja zelo manjšinsko zavedanje o tem, kje smo zatavali in kje so razlogi za takšno stanje, da so, recimo, po 25 letih možni bolj absurdni sodni procesi kot so bili še v izdihljajih rajnke Jugoslavije.

Predsednik predsedstva je takrat nagovoril nas, delegate, oziroma poslance treh zborov skupščine z besedami, ki so bile v glavnem primerne trenutku. Začelo se je takole: »Pred vami je danes odločitev, s katero bo postala Republika Slovenija samostojna in neodvisna država. Predloženi ustavni akt in ustavni zakon za njegovo izvedbo omogočata slovenski državi prevzem vseh pravic in dolžnosti, katerih izvrševanje je bilo po naši volji z zvezno ustavo doslej prenešeno na organe SFRJ.« Ko smo to slišali, smo večinoma nehali poslušati, ker so to bili pravi stavki oziroma stavki, s katerimi se tak nastop pričakovano tudi začne. Potem pa je med mnogimi nadaljnjimi stavki, kjer so bile na 15 straneh 89krat omenjene človekove pravice in svoboščine, bilo rečeno tudi naslednje – gre za 11 stvari, ki pojasnjujejo, zakaj smo danes tam, kjer smo in bom to prebral.

1. »Slovenija s ponosom in zgodovinsko upravičenostjo vstopa v mednarodno skupnost kot demokratična država. Svoj razvoj utemeljuje na načelih in merilih tiste evropske demokracije, ki je zrasla iz samega smisla in temeljev zmagovitega antifašističnega boja demokratičnih narodov sveta, katerih eden od teh je s svojim uporov in bojem zoper fašizem, s svojo vojsko in oblastjo, držav in ozemlja bil tudi slovenski narod.« Predsednik predsedstva nam je torej povedal, da je slovenski narod pravzaprav svojo državo ustanovil že v času 2. svetovne vojne. To je bilo sprejeto kot dejstvo.

2. »Ni nobenega razloga, da bi imela katerakoli evropska države višjo raven uveljavitve in zavarovanje človekovih pravic od nas, ne samo v formalnem pogledu, ampak tudi z njihovo uveljavitvijo v vsakdanjem življenju. Vendar z razmerami, kakršne so sedaj v Sloveniji, s tega vidika ne moremo biti zadovoljni. Velja razmisliti o tem, da je demokracija veliko več kot protikomunizem …« in potem sledi še nekaj stavkov, ki bi jih lahko prebrali v smislu: ne dotikajte se preteklosti, ne potvarjate preteklosti in ne dotikajte se mitov NOB. In potem naprej:

3. »Spoštovanje prava ter neodvisnost sodnikov in sodišč je nujen pogoj, da se zavarujejo pravice človeka, njegova svoboda in mir. Naša dolžnost je, da storimo vse, da se bomo v mednarodni skupnosti predstavljali kot demokratična in ne kot ideološko sprta in revanšistična družba, ki svoj pogled nenehno obrača nazaj v svojo preteklost, v svoje stare in na novo vzpostavljene delitve, ki nam pobirajo moči za soočanje s problemi današnjega dne in s prihodnostjo. Smem reči, da kdor jih  uporabi in poglablja v tem času, ta ne dela v interesu svojega naroda.« Če bi nekaj besed morda drugače obrnili, bi se dalo s tem strinjati, ampak človek, ki je o tem govoril, je nekaj dni prej podpisal peticijo, da se zamenja generalnega državnega tožilca Antona Drobniča, češ da je bil domobranec. Potem pa govori, da tisti, ki poglablja delitve v tem času, ne dela v interesu svojega naroda. Tudi ta podpis je bil javno objavljen in podpis te peticije je imel za namen razbiti Demos še pred osamosvojitvijo, zato ker z osamosvojitvijo ne bo nič. To je bila neka ideološka podstat, naprej pa je šlo za resne stvari.

4. »Slovenija se odpoveduje uporabi sile ali grožnje s silo zoper katerokoli drugo državo, če pride do katerega koli spora.« Nad nami so bili MIG-i, vedeli smo, da nas bodo napadli, potem pa je vrhovni poveljnik dejal, da se ne bo uporabilo sile. Na dan, ko smo že vedeli, da je zvezna vlada sprejela odlok, da uradni organi zasedejo naše mejne prehode.

5. »Čeprav se bomo na današnjem zasedanju  razglasili za samostojno in suvereno državo, želimo prevzeti funkcije, ki pomenijo efektivno oblast, postopoma.« Ta ista skupščina, v kateri je bilo dogovorjeno, je zadnje mesece pred razglasitvijo samostojne države pospešeno sprejemala zakonodajo, na podlagi katere je bila Slovenija večinoma pripravljena, da efektivno oblast prevzame takoj, ko bo sprejeta Temeljna ustavna listina. Samo na to se je še čakalo. Tukaj pa je predsednik predsedstva dejal, da to ne drži in da želimo efektivno oblast prevzeti postopoma. V nasprotju z vsem, kar je bilo takrat odločeno na podlagi plebiscita.

6. In naprej: »Postopno prevzemanje dejanskega izvrševanja teh funkcij je nujno, da ne bi pretrgali gospodarskih in drugih življenjskih tokov in tako ogrozili interese drugih v Jugoslaviji. Želimo, da meja z zunanjimi sosednjimi državami postanejo še bolj odprte kot do sedaj, ključno pa je, da meja s sosednjo Hrvaško ostane povsem odprta.« Na dan, ko slovenska policija in carina pripravita vse za vzpostavitev teh kontrol z ostalim delom Jugoslavije, iz katerega smo odhajali.

7. Govoril je veliko o tem, da tujina ni naklonjena slovenski osamosvojitvi. Kar je res. Tu takoj za preddverjem Državnega sveta je razstava o tem, kako so vodilni ameriški časniki poročali o vojni za Slovenijo. Tam boste videli, da Bela hiša na dan slovenska osamosvojitve rekla, da bodo to ignorirali, da podpirajo enotno Jugoslavijo. In potem vidite na prvih straneh ameriških časnikov, kako se je to mnenje v Ameriki spremenilo potem, ko se je Slovenija uspešno branila in tudi zaradi napora naših rojakov, ki so ameriško vlado zasuli s pismi. To da nas tujina ni podpirala je dejstvo. Včeraj smo videli na televiziji nek dokumentarec, iz katerega je bilo to jasno razvidno, s tem, da so bili tam tudi neki citati, ki ne držijo, ampak to je sedaj manj pomembno. No, predsednik predsedstva Milan Kučan je v zvezi s tem, da nas tujina ne podpira, izrekel naslednje: »Ne kaže zato sedaj tega sveta, ki se tako odklonilno opredeljuje, obtoževati. Želi zavarovati svoje interese, predvsem mir.« To bo več ali manj držalo. »To so realnosti, ki bi nam morale biti že zdavnaj jasne. Upam, da so sedaj končno jasne tudi tistim, ki so ob plebiscitu in po njem vse do nedavnega, Slovence zapeljevali z oznanili o hitrem mednarodnem priznanju.«

8. In potem: »Prav zaradi te logike in značilnosti sodobnega sveta, ostaja Republika Slovenija tudi naprej odprta za poskuse urejanja možnosti, za oblikovanje morebitne nove skupnosti dosedanjih republik SFRJ, ki pa mora biti bistveno drugačna od sedanje.« Potem sledi devet oziroma deset pogojev okoli katerih bi se Slovenija povezala nazaj v neko jugoslovansko skupnost. Med njimi je tudi pogoj, da se v teh državah zagotavlja sistem kolektivne varnosti, vključno z medsebojnim sodelovanjem na področju obrambe in varnosti. Se pravi, čemu potem pozivati in čemu izhajati iz JLA, če je ponudba dana, da bomo še vedno skupaj zagotavljali obrambo in varnost. Toliko okrog teh polemik, zakaj Mrlak ni prestopil 27.6, če je bilo to dogovorjeno. Ker so bili ti signali mešani.

9. Ob koncu nastopa je sledil del, kjer se je že kazalo s prstom na odgovorne za to, ker zadeva ni uspela. »Spoštovane poslanke in poslanci, v trenutku, ko se Republika Slovenija razglaša za samostojno in neodvisno državo in to sporoča svetu in začenja trnovo pot za svoje mednarodno priznanje, je predsedstvo republike zavezano, da pove tudi o tem, koliko smo dejansko pripravljeni na ta korak, svoje stališče. Predsedstvo republike je ves čas, torej še pred sprejemom plebiscitne odločitve in po njej opozarjalo, da je najpomembnejše vprašanje, kako in koliko je in bo Slovenija pripravljena na življenje samostojne in sodobne države. Ne moremo mimo tega, da se je dolgo časa odlašalo z načrtnim usklajenim delom, h kateremu bi bile pritegnjene tudi opozicijske stranke, ki so se za ustvarjalno in odgovorno sodelovanje zavezale z izjavo ob sprejemanju zakona o plebiscitu, da ni bil predložen program za izvedbo plebiscitne odločitve in da se skupščine ni vsestransko obveščalo o stanju priprav.«

10. »Predsedstvo ocenjuje, da priprave niso bile izvedene oziroma pripravljene tako kot bi morale biti in pričakujem, da nas bo predsednik vlade na današnjem zasedanju seznanil z realnimi možnostmi za dejanski prevzem oblasti na miren način in posebej še z razmerami, pripravami in predvidenimi ukrepi, da ne bo prišlo do resnih motenj in zastoja gospodarstva. Na razpolago morate imeti vse potrebne podatke in informacije, da boste lahko prevzeli odgovornost in odločitve, ki so pred vami.« Nič od tega ne drži. Predsedstvu smo načrt za izvedbo osamosvojitve predstavili 15. maja v obrambnem centru Poček na zaprti seji predsedstva. Natančen načrt in ni res, da tega ni bilo in ni res, da opozicijske stranke niso imele informacij o tem, kako potekajo priprave na osamosvojitev. Poleg tega so bile vse ključne priprave vsebovane v zakonih, ki jih je sprejemal parlament. Res pa je, da so te opozicijske stranke ključnim ukrepom nasprotovale in da smo samo z veliko srečo, z enim, dvema ali tremi glasovi večine sprejeli zakon o obrambi, zakon o vojaški dolžnosti, zakon o tujcih, zakon o meji in vrsto drugih aktov, ki so bili nujno potrebni za osamosvojitev, pa še te z veliko zamudo. Obrambni proračun je bil tako sprejet šele aprila, torej po štirih mesecih od plebiscita, čeprav je bil predložen že pred plebiscitom, zaradi tega je bila osamosvojitev ogrožena. Torej, tu je nekdo, ki je vse vedel, ki je marsikaj tudi povzročil, tudi te zamude s podpisom Deklaracije za mir, kjer je pisalo, da Slovenija ne potrebuje vojske in da je treba ustaviti oboroževanje. Prej, ko se je glasovalo o teh aktih, je bil poziv, da naj se ne glasuje za te akte, pa prelagal odgovornost na druge.

11. Na koncu pa je še požugal, da ne bi slučajno kdo brskal po preteklosti: »Družba, v kateri je ključni smisel političnega delovanja, da ena grupa odstrani drugo, ni ne demokratična, ne ustvarjalna, ni uspešna, zato, ker ni evropska.« To ni letelo na čas pred volitvami leta 1990, temveč na čas po formalni demokratizaciji.

Na 15 straneh govora je skoraj 10% časa posvečenega temu, kako je treba zagotoviti manjšinam iz drugih delov bivše države vse pravice in mnoge druge stvari, ki niso bile sporne in je bilo okoli tega takrat v Sloveniji soglasje in je v veliki meri še danes. Niti z eno besedo pa ni bilo omenjenih 500.000 naših rojakov po svetu, ki kot da nimajo nič s tem, čeprav so bili prav oni, ki so dosegli ključen preboj pri prodiranju resnice o našem boju in našemu mednarodnemu priznanju.

Kot sem dejal, je več kot devetdesetkrat omenjena sintagma človekove pravice in temeljne svoboščine, a niti z eno besedo niso omenjene krivice, ki so bile temeljni razlog, da je Slovenija izstopila iz Jugoslavije. Niti enega stavka o tem. Niti enega stavka o spravi. Pravzaprav, če danes berete ta govor – mislim, da ga v 25 letih ni nihče bral, nisem videl nobene zgodovinske obdelave, tudi nikjer ni bil objavljen v celoti v časopisju iz tistih dni, le delni povzetki – če ga danes beremo, je to nek obupen poskus, da se obdržijo vsaj nekoliko priškrnjena vrata, da se Jugoslavijo spet zvari skupaj. Ni bilo direktno in popolnoma v stavkih. Nekatere je sicer mogoče obravnavati dobronamerno v tem smislu, da se je mehčala govorica takrat, nekateri pa so bili nesporno usmerjeni v to smer, o kateri danes govorimo.

Po teh nastopih je bilo glasovanje. Danes se govori, Slovenci smo bili enotni na plebiscitu, ta enotnost naroda je bila ključna, to se omenja nekako mimogrede, ne govori pa se o enotnosti politike, ki je bila izražena v tistih glasovih večine dveh, treh poslancev Zelenih, ki niso upoštevali izrecnega ukaza predsednika Zelenih Dušana Pluta, da se ne glasuje za te zakone. Tisti trije/štirje poslanci – Vane Gošnik, Stanko Buser, Franci Feltrin in še dva, oni so bili tista večina proti ukazu predsednika Zelenih, ki so omogočili, da je Slovenija dobila obrambni proračun, zakon o obrambi in zakon o vojaški dolžnosti, da se je lahko ubranila. Toliko o politični enotnosti.

Tudi, ko je šlo za ta formalen deklarativen akt, ko je šlo za sprejetje Temeljne ustavne listine in ustavnega zakona, smo bili daleč od enotnosti. Dosegli smo dvotretjinsko večino, kar pomeni, da Demos tega sam ni mogel izglasovati in da gre tu zasluga vsem, ki so glasovali za te akte, ker Demos ni imel ustavne večine, ampak od 240 delegatov, je za Temeljno ustavno listino glasovalo 180 delegatov. To je samo 20 več kot je bil minimum. Mnogi so pisali in to tudi naredili, da bodo zasedanje bojkotirali, nekateri so glasovali proti, nekateri so se vzdržali.

Tudi ta nastop se v pravi luči pokaže šele, ko preberemo spomine Piera Fassina – mimogrede v nedeljo je izgubil po dveh ali treh mandatih volitve za župana Torina, torej bivši politik, takrat je bil sekretar socialistične internacionale – dva dni po tem govoru je bil v Ljubljani in v svojih spominih piše, kako sta ga Milan Kučan in Ciril Ribičič prepričevala, da naj socialistična internacionala mednarodnega priznanja Slovenije in Hrvaške nikar ne podari desnici.

Prej je že gospod Tomšič omenil, kako se reproducira neka stara elita. Če bi sedaj šli po imenih teh 60-ih, ki niso glasovali za Temeljno ustavno listino, ki so bojkotirali glasovanje, bi po mojem mnenju, brez izjeme prišli do imen, ki so v samostojni državi, za katero niso glasovali, doživeli nesluteno promocijo. Postali so predsedniki zakonodajne oblasti oziroma parlamenta te države, ministri za obrambo, za kulturo, rektorji univerz, ambasadorji, konzuli, častni konzuli, direktorji javnih podjetij, da o poslancih ne govorimo.

Ni se potem za čuditi, da prihaja do absurdnih situacij, o katerih je prej govoril tudi gospod Hojs, da tisti, ki so bili pred 25 leti razoroženi častniki takratne Teritorialne obrambe in so o tem sami pisali in so se nekateri temu tudi uprli, danes govorijo, da te razorožitve ni bilo. Še več. Nekateri govorijo, da vojne ni bilo. To je absurd, ki ga mi želimo, je večji od tega, ki ga želijo tisti, ki so nas takrat napadli.

Imam knjigo, ki sta jo pred štirimi leti napisala dva srbska zgodovinarja Kosta Nikolić in Branimir Petrović in naslov ima Vojna v Sloveniji (Rat u Sloveniji) preko dokumentov predsedstva SFRJ. Za razliko od nekaterih naših arhivov, so mnogi srbski arhivi odprti in v njej so objavljene zanimive zabeležke sej zveznega predsedstva, zabeležke s pogajanj v Brionih, stenogramska zabeležka pogovora med gospodom Zimermanom, ki je bil ambasador Nemčije v Jugoslaviji in Veljkom Kadijevićem, ki zanika marsikaj, kar smo nekateri pisali v svojih spominih.

Če zaključim. Naš ključni problem je, da nam toliko let po slovenski osamosvojitvi nekdo intenzivno ubija zgodovinski spomin. Zato čutimo, da nekaj ni prav, ne vemo pa, zakaj, ali bolje rečeno: strinjamo se, da nekaj ni prav, vsi govorijo o krizi, o tem, kaj je vzrok krize, pa so mnenja različna. Zelo različno je, ker so tu ljudje, ki so nekaj skupaj počeli pred 25 leti, so bili zraven, so  nekaj doživeli, danes že ne verjamejo, da je tisto, kar se je res dogajalo, resnično, da je nekaj drugače, ker je propaganda to prekrila.

Tudi, kar je gospod Štuhec govoril. Smo narod, katerega velik del še vedno verjame, da je bilo bratomorno klanje izkoriščanje okupacije za prevzem oblasti, genocid zoper človeštvo se je  dalo zapakirati v nek mit o NOB. Če ti narod uspeš prepričati v tako laž, tistega, ki mu je to uspelo, zamika tudi, da bi predrugačil stvari izpred 25 let in to se intenzivno dogaja. Sredstva so enaka, propagandni stroj je še močnejši in nenazadnje so tudi imena zgodovinarjev, kvazi-zgodovinarjev, novinarjev, politikov, nekaterih urednikov enaka kot so bila takrat, in na isti vzorec je samo nek nov čas.

Zato se mi zdi izjemno pomembno, da se organizirajo takšne razprave po 25 letih, da se ne govorijo samo fraze o tem, kako smo bili vsi enotni in kako je treba obsoditi boj za zaslugarstvo. S prilaščanjem zaslug je tako: prilašča si lahko nekdo samo nekaj, česar nima. Te težave imajo tisti, ki so bili proti. Ti imajo težave z vprašanjem prilaščanja. Hkrati se pozablja na ljudi, ki so dejansko največ tvegali.

Čez nekaj dni bo predsednik države po 25 letih podelil prvo državno odlikovanje 20 fantom, ki so izvedli ključno oboroženo akcijo v vojni za Slovenijo, ki je odločilno vplivala na to, da se je spremenila ameriška politika, kar se vidi tudi na razstavi zunaj. Gre za izvidniški vod Krkovičeve brigade, ki so zavzeli skladišče v Borovnici. Šele takrat smo dobili v roke dovolj moči, da bi se Slovenija lahko obranila, tudi če bi JLA proti nam angažirala vse svoje resurse.

Nekje sem bral v zadnjih dneh, da so dosedanji predsedniki Slovenije podelili 800 častnih znakov svobode, ki je namensko državno odlikovanje za prispevek k slovenski osamosvojitvi. Niti slučajno doslej nihče ni zašel na prsa teh 20 fantov, ki so v eni sami akciji brez žrtve – en je bil ranjen – zajeli več orožja kot vsi partizanski odredi, čete, brigade, korpusi in divizije na ozemlju Slovenije v štirih letih takoimenovanega NOB. Da ne govorimo, koliko milijard je bilo tistim izplačanih v  veteranskih dodatkih, v slavi in spomenikih. Tem fantom, ki pa so dejansko izvedli nekaj, za kar bi Winston Churchill rekel, da še nikoli ni bilo tako veliko ljudi dolžnih tolikšne hvaležnosti tako majhni skupini ljudi, 25 let je bil odnos ignorantski. Vsi, ki boste imeli čas, vabljeni 28. junija na to slovesnost, na mesto tega dogodka, skladišče Strmec pri Borovnici, kjer se bo popravila ta zgodovinska krivica. Hvala lepa.

Fotografija: Matic Štojs, Demokracija