Janez Janša na izredni seji o SIB banki in podjetju Orionu, 2.3.2004

Janez Janša kot prvopodpisani pod zahtevo za sklic izredne seje o povezavi med SIB banko in podjetjem Orion. Janez Janša kot prvopodpisani pod zahtevo za sklic izredne seje o povezavi med SIB banko in podjetjem Orion. V kolikor bi državne institucije po prvi izredni seji na temo SIB banke opravile svoje delo, te seje ne bi bilo in tudi afere SIB v javnosti najbrž ne bi bilo več. Kot smo navedli že aprila, so korenine in vzroki za to, da je prišlo do te situacije politični. Poslušali smo pred prvo in tudi pred to sejo očitke, da zadevo politiziramo. Vendar dogajanje v zvezi s SIB banko je politično že od samega začetka. Če v tej aferi ne bi bilo politike, potem je tudi ne bi bilo, pravzaprav tudi banke ne bi bilo, ker vemo, kako je bila ustanovljena. Če bi se zadeve dogajale na ekonomski ravni, če bi bilo vse samo odvisno od trga, če bi tisti regulatorji, ki so zadolženi za to, da so na trgu vsi subjekti v enakopravnem položaju opravili svoje delo, potem tega problema, današnje seje ne bi bilo treba sklicati. O nakupu in ceni delnic ni odločal trg, temveč politika, konkretno člani Liberalne demokracije in Združene liste. Tudi v primeru SIB-a kot vidimo iz poročil državnih organov siamskega dvojčka, ki je bil neločljivo povezan pri načrtovanju, pri izvedbi, pri prikrivanju in potem celo pri preiskovanju primera SIB banka. Zato tudi ni čudno, da nismo nikamor prišli. Dokazov za to je bilo že v javnosti veliko, vseh niti nima smisla ponavljati, veliko smo jih predstavili že aprila na 1. izredni seji. Nihče jih ni zavrnil, ampak po enem letu se je preiskava ustavila zgolj na izvajalcih. Nikamor naprej preiskava ni šla in to zato, ker bi segla previsoko, a o tem več na koncu. Ko sem lani govoril na začetku tiste prve izredne seje o SIB banki sem dejal tudi naslednje: “Tisti, ki smo to sejo predlagali, skoraj nimamo nobenega upanja, da se bo ta afera razpletla kako drugače, kot pa je to bilo doslej v primerih, ko so bili o škodljivo v poslovanju vmešani ljudje iz oblasti ali njej blizu. Dokler bodo razmere v sili takšne kot so zadnje desetletje bodo tudi posledice verjetno enake.” To je bilo izrečeno aprila lanskega leta. Danes lahko samo ugotovimo, kako prav smo na žalost imeli. Zato je bila potrebna še ena izredna seja, ki bo mogoče zadevo vsaj malenkostno premaknila. Če ne drugega bo razširila vedenje o tem, kaj se počne v zakulisjih in morda bo to vedenje vplivalo na to, da se v prihodnje kaj takega ne bo dogajalo, vsaj ne na tak način. To je tisto, kar mi lahko naredimo, ostalo morajo narediti volivci ali pa bodo še naprej plačevali položnice, ki so višje, kot bi bilo pošteno. Čas je, da nekaj naredijo tudi tisti, ki pošteno gospodarijo v finančnih ali drugih institucijah, pa afere, kot je SIB banka, Orion in ostale, ki jih je še nešteto mečejo slabo luč tudi na njihovo delo, čeprav niso nič krivi. Kako je bila SIB ustanovljena, tako je nastajala, katere institucije so odločale, kdo je vlagal denar smo povedali lani in tega ne bi ponavljal. Ponovil bi zgolj nekaj podatkov o tem, kako je SIB banka poslovala. Že leta 1997, to leto se bo na današnji seji stalno omenjalo, očitno je bilo izjemno pomembno pri teh zadevah. Že leta 1997 je slovenska investicijska banka formalno izkazala izgubo v višini 548 milijonov tolarjev, kar je silno velika izguba za banko z relativno nizkim deležem okoli enega odstotka bančnega deleža na slovenskem finančnem trgu. Pol milijarde tolarjev čiste izgube leta 1997 za to banko predstavlja alarm prve stopnje za vse, predvsem za vse regulatorje, ki bi se morali oglasiti. Banka Slovenije bi morala ob tej bilanci pričeti z ukrepi opozarjanja in tudi zdravljenja, pa se ni zgodilo nič. Nič se ni zgodilo, ostalo je isto vodstvo, nobenih ukrepov ni bilo sprejetih, nobenih opozoril, niti nobenih javnih opozoril potencialnim in obstoječim komitentom te banke, češ poslujete z banko, ki je imela toliko in toliko izgube, lahko so vaši prihranki ogroženi. Nič od tega se ni zgodilo leta 1997. Institucije, ki bi morale ščititi državljane, potencialne komitente, so ostalo tiho. Na tej točki je Banka Slovenije prvič dokazljivo zanemarila svoje dolžnosti, ki gredo po zakonu o Banki Slovenije. Zato do danes, ne samo, da ni nihče odgovarjal, nihče ni niti zmogel reči, da je bilo karkoli narobe. Vse od leta 1997 so tako v Banki Slovenije, kot tudi v vseh ostalih finančnih subjektih pristojnih in tudi nepristojnih poznali stanje v tej banki, vsi razen komitentov in javnosti, vse do prodaje večinskega deleža ljubljanski Energetiki, a so ga tolerirali. Kljub temu, da ga po zakonu ne bi smeli. Dokazljivo je bilo, dopuščeno in opuščeno veliko dejanj, ki bi morala biti storjena, pa niso bila. Izgovori, ki smo jih prejeli v odgovoru Banke Slovenije, po prvi izredni seji, so povsem neprepričljivi. To je bil del teh izgovorov, tudi javno povedanih, v časniku Finance je izgovore komentiral urednik, javno jih je predstavil gospod Mitja Gaspari. K tej predstavitvi je urednik časnika Finance napisal članek z eno samo besedo v naslovu:”bedarija”. Leta 2001, v letu, ko je ljubljanska Energetika, ki je v 100-odstotni javni lasti kupila večinski delež SIB banke, je to isto podjetje, ljubljanska Energetika, popravila bilanco tega podjetja, tako da je omogočila tej banki zelo prozorno in tudi sporno transakcijo – 400 milijonov dobička oziroma profita. In SIB banka je ponovno, neupravičeno, zaradi teh 400 milijonov, na koncu leta izkazala 70 milijonov dobička. To je bil popolnoma umetno ustvarjen dobiček, ki je pa potem pomagal pri zavajanju tistih, ki so sprejemali odločitve in niso bili seznanjeni z ozadjem, razen tistih, ki so bili pri tej stvari od samega začetka. Ta transakcija je bila tako prozorna, niti toliko se niso potrudili, da bi jo malo zakomplicirali. Očitno je torej dejstvo, da tisti, ki so to počeli, niti pomislili niso na, da bi lahko kdorkoli in kadarkoli preiskoval to njihovo početje. In takoj zatem, jeseni 2001, je prišlo do znanih dogovorov, o katerih se je veliko pisalo. Določeni ljudje so se zmenili, kakšna bo cena delnic SIB banke. Mestni svet, ki bi moral o tem odločati, formalno ni bil obveščen, niti o tem ne, da se takšen nakup pripravlja, namreč nakup z njihovimi sredstvi. Delnice, ki so bile morda vredne tisoč tolarjev, so se potem od SIB banke odkupovale od 3 tisoč do 3 tisoč 800 tolarjev po delnici, vendar pa tega seveda niso mogli početi vsi, ampak samo posvečeni. Hkrati pa je javno podjetje Energetika delnice SIB banki plačalo prej, preden jih je vodstvo te banke odkupilo od svojih delničarjev. Najprej je torej šel denar od javnega podjetja za nakup teh delnic na upravo banke, potem so posamezniki v upravi te banke po nižji ceni, tisti, ki so vedeli za to informacijo, kupovali delnice od malih delničarjev, jih s tem eklatantno goljufali, kršili najmanj pet zakonov, ki pa jih organi pregona pri nas očitno ne poznajo. Potem pa so te delnice dražje prodali javnemu podjetju, istemu podjetju, ki jim je prej dalo denar za to, da so lahko delnice poceni kupovali od malih delničarjev. Če nekomu to omogočite, potem seveda ni težko zaslužiti, ni težko imeti uspehov, kot se nekateri hvalijo sedaj. Skrbni pregled SIB banke je bil s strani mestnih oblasti, kot ugotavlja računsko sodišče, ampak šele v drugem poročilu, narejen potem, ko so vse delnice kupili in ko je bil posel zaključen, ne pa prej, kot je normalno. Najprej so kupili, potem pa naredili skrbni pravni pregled, ki je pokazal ogromno nepravilnosti. In da bo še bolj zanimivo, tudi skrbni finančni pregled, ki je verjetno osnova za odločitev ali boš nekaj kupil ali ne, je bil narejen šele po nakupu banke. Najprej so delnice kupili za dvakrat, trikrat večjo ceno, seveda ne z lastnim, ampak z javnim denarjem, potem pa so naredili skrbni finančni in pravni pregled. Nadzorni svet Energetike, to je podjetje, ki je dalo 3 milijarde in pol denarja za nakup delnic, so bile vredne trikrat manj ali pa, kot se je pozneje izkazalo, celo mnogokrat manj, je razpravljal o tem nakupu 15. oktobra 2001. V tem nadzornem svetu so vsi razen dveh članov, ki sta bila iz primestnih občin in nista bila politično opredeljena, bili iz vladne koalicije v Ljubljani, se pravi iz Združene liste iz Liberalne demokracije. Sklep, ki ga je sprejel ta nadzorni svet, bi bilo potrebno razmnožiti v 2 milijona izvodih in poslati vsem slovenskim državljanom, da bi verjeli, da je kaj takega mogoče. Sklep pa se je glasil: “Nadzorni svet se seznani z namero o nakupu banke in to podpira ter se strinja, da lahko javno podjetje Energetika v okviru lastnih prostih sredstev izvrši ta nakup. Podrobnosti nakupa v tem trenutku nadzornemu svetu niso predstavljene, zaradi vrednostno občutljive transakcije in bi morebitno nepooblaščeno ravnanje s temi podatki lahko pripeljalo do spremembe vrednosti delnic, ki so predmet nakupa.” Ironija tega sklepa je v tem, da drži. Kakorkoli je bedast, vendar drži. Če bi takrat ta stvar prišla v javnost, bi to dejansko vplivalo na ceno delnic. Ampak ne tako, da bi bilo podjetje, ki ga je ta nadzorni svet zastopal, oškodovano, ampak da bi se to lahko preprečilo. Nadzorniki so glasovali za to, da se ne seznanijo s transakcijami, saj bi bil v tem primeru cel posel ogrožen. Če bi to prišlo v javnost ali pa vsaj do teh dveh članov nadzornega sveta, ki nista bila iz oblastne politične opcije, da se bo posel sfižil. Zato je bil sprejet tak sklep, ki je tudi na zapisniku, ima ga policija, ima ga kriminalistična služba, ima ga tožilstvo na vseh nivojih in imajo ga vse ostale institucije. Toda proti nikomur iz tega nadzornega sveta, ki odgovarja, ne samo po kazenskem zakoniku, temveč tudi po zakonu o gospodarskih družbah, ni vložena nobena kazenska ovadba, niti proti enemu, kar je več kot zgovorno. Člani nadzornega sveta Energetike so prej prebrali v časopisu, da se pripravlja ta nakup, preden je bila seja sploh sklicana. Ko pa je bila seja sklicana, so izglasovali, da se ne želijo seznaniti niti s tem, kar piše celo v časopisu. Opozicija v mestnem svetu, predvsem svetniška skupina SDS, je zahtevala razpravo na mestnem svetu, z željo, da se mestni svet, pa seveda tudi javnost in pristojne institucije seznanijo z okoliščinami nakupa. Transakcija je bila vseeno prevelika, da ne bi zadeva pricurljala vsaj do mestnih svetnikov. Do seje mestnega sveta v Ljubljani je prišlo 21. januarja 2002, torej pred več kot dvema letoma. Opozicija je takrat kljub vsem blokadam skušala razčistiti pogoje nakupa, preprečiti še večjo škodo oziroma jo vsaj popraviti. Ampak tudi na tej seji se je zgodilo nekaj, kar bi moralo priti v vse skripte na pravni fakulteti, kot nekaj, kar je pač možno, je pa malo verjetno. Na predlog svetniške skupine Slovenske demokratske stranke je mestni svet glasoval o sklepu, da se mestni svetniki seznanijo z okoliščinami nakupa SIB banke z denarjem, za katerega so oni odgovorni, ker je to podjetje v 100-odstotni lasti Ljubljane. Mestni svet je pač tisti, ki odloča o javnih sredstvih, tako kot vsak občinski svet v vsaki občini. Kar bi morala županja dati na dnevni red seje, vsaj tako bi bilo normalno, je to morala zahtevati opozicija. Ampak, poglejte, kako se je glasovalo. Ko je gospa Potočnikova dala ta sklep na glasovanje, je najprej sama glasovala proti, potem pa je proti glasovalo tudi 21 mestnih svetnikov, tako da je bil sklep zavrnjen. Proti temu, da bi se seznanili z okoliščinami nakupa, so v glavnem glasovali tisti, ki so vedeli, kakšne so te okoliščine, niso pa hoteli, da to ve tudi opozicija in javnost. Drugače si tega glasovanja ne znam razlagati. Da ne bo kdo rekel, da govorimo na pamet, bom še enkrat prebral, kdo je glasoval proti temu sklepu: Anton Colarič, Borut Veselko, Meta Valentinčič, Slavko Slak, Stanko Brezovar, Angela Murko Pleš, dr. Metka Tekavčič – predsednica Združene liste v Ljubljani, Peter Božič, Stane Pejovnik, Dunja Piškur Kosmač, Miloš Pavlica, Danica Simšič – sedanja mestna županja, Danilo Tomšič, Silva Črnugelj, Matko Vasilij Cerar, Miha Koprivšek, Evita Leskovšek, silni liberalec dr. Darko Štrajn, se tudi ni želel seznaniti, Branka Lavrenčič, Janko Moderndorfer, pa tudi Roman Veras iz nacionalne stranke, ostali so iz LDS-a ali Združene liste. In pri tem ni šlo zato, da bi mestni svet sprejemal kakršnekoli sklep v zvezi s tem, kdo je kriv, kdo je odgovoren, ker to niti ni bilo predlagano. Šlo je za to, da bi mestni svetniki dobili poročilo o tem, kako je sploh prišlo do nakupa, kdo je sprejemal odločitve ter kakšne so bile ekonomske in pravne okoliščine tega nakupa. Ampak vladajoča koalicija Združene liste in Liberalne demokracije v mestnem svetu je izglasovala, da se ne želijo seznaniti s tem. Danes vsi ti svetniki, ki so glasovali tako, razen nekaterih izjem, ponovno sedijo v mestnem svetu, gospa Danica Simšič pa je celo županja, ki sedaj ugotavlja odgovornost za ta nakup. Potem ko je bil ta sklep izglasovan in razprave ni bilo, dokumentov, ki bi sume, ki so bili zelo očitni in so bili navedeni ob tej razpravi, potrjevali ali zavračali, tudi niso prejeli, ker točka ni bila uvrščena na dnevni red, razpravljalo se je samo o tem ali jo uvrstiti ali ne, je naša svetniška skupina v mestnem svetu, 31. januarja 2002, pred več kot dvema letoma napisala kazensko prijavo, ki jo je na štiri naslove poslala priporočeno. O tem obstaja poštni dokument, ki smo ga morali poiskati, potem, ko je tožilstvo trdilo, da prijave sploh ni dobilo. Poslana je bila na okrožno tožilstvo v Ljubljani in na generalno državno tožilstvo, ljubljanski kriminalistični policiji, računskemu sodišču, pa tudi nekaterih pristojnim vladnim agencijam, torej ne na štiri, ampak na šest naslovov. Zraven te prijave je bila poslana tudi dokumentacija oziroma razprava iz seje mestnega sveta, v katerem so bili zelo jasno izraženi sumi, da v zvezi s tem nakupom ni vse v redu in da stvari niso tekle zakonito, kar so takrat čivkali že vrabci po Ljubljani. Večina teh institucij, še posebej vladnih, je odgovorila približno v enem mesecu, odgovori pa so bili nenavadno podobni. Skoraj vsi so odgovorili, da niso pristojni, da o tem karkoli rečejo. Najbolj je odmeval takratni odgovor računskega sodišča, kjer je Antončičevo sodišče zapisalo, da ne SIB banka in ne Energetika nista v mestni lasti in da zaradi tega sodišče ni pristojno za to, da kakorkoli revidira poslovanje teh javnih podjetij. Ta trditev je bila tako absurdna, da je moralo celo takratna županja povedati, da so to vendarle podjetja v njihovi lasti. V drugem poročilu je računsko sodišče to stališče popravilo in tudi izdelalo revizijo, vendar pa o odgovornosti tistega, ki je najprej napisal, da sploh niso pristojni za to, ni bilo povedano niti besedo, ne na samem sodišču, niti v vladi, niti v vladni opciji. Pred dnevi smo spet poslušali laži na POP TV, ko je generalna državna tožilka stvari predstavila popolnoma v neskladju z dejstvi, ki jih je nekoč že priznala. Približno po enem letu, ko je bilo državno tožilstvo vprašano, kaj se je zgodilo s to prijavo, ki so jo prejeli 31. januarja 2002, je vrhovna državna tožilka Cerarjeva izjavila, da so to prijavo nekam založili in da je celo klicala po telefonu v mestno svetniško pisarno Slovenske demokratske stranke, če ji lahko to prijavo še enkrat pošljejo, po enem letu, potem, ko se je o tem že javno govorilo. Ampak sedaj, ko je minilo še eno leto, pa je generalna državna tožilka javno na televiziji v oddaji TV Klub na POP TV povedala, da niso prejeli nobene prijave, da so prejeli zapisnik seje mestnega sveta, kjer so se svetniki nekaj kregali med seboj in da je pač neka tožilka potem to pregledala in ocenila, da ni elementov za začetek preiskave oziroma predkazenskega postopka… Imamo torej generalno državno tožilko, ki je najprej priznala, da so prijavo založili pred enem letom, po enem letu pa trdi, da so jo prejeli, da jo niso založili, ampak, da to ni bila prijava, temveč samo neki zapisnik, iz katerega se ni dalo nič razbrati in da so se odločili, da ne gredo v predkazensko prijavo. Že zaradi te kontradiktornosti bi v normalni državi javni funkcionar na takem mestu moral odstopiti. Druga stvar je še hujša.Ta prijava ni bila poslana samo na vrhovno državno tožilstvo, ampak tudi na ljubljansko tožilstvo in tudi ta se je baje izgubila, kar seveda ne more biti slučajno. Transakcija je bila prevelika in kljub temu zalaganju in izgubljanju je stvar prišla v javnost. V javnost je prišla zaradi tega, ker je bilo tudi teh 3 in pol milijarde, s katerimi je ljubljansko javno podjetje preplačalo SIB banko premalo oziroma, ker veliko tega denarja v banko sploh ni šlo, ampak so se z njimi okoristili posamezniki, ki so transakcijo naprej poznali in tisti, ki so posredovali, torej borzno posredniške hiše. Škoda bi bila vseeno manjša, če bi ta denar šel v banko, ampak večina tega denarja ni šla v banko, temveč v privatne žepe zato, ker so tisti, ki so delnice poceni kupovali, delnice trikrat dražje prodajali. Zanimivi so seznami, kdo je prodajal, kdo je kupoval, kdo je bil oškodovan. Vidi se, kateri delničarji so bili posvečeni in kateri ne in če ne drugega, bi morali tisti, ki so bili tukaj oškodovani, nemudoma dobiti povrnitev škode s tem, da bi morali ta denar, ki je šel neopravičeno v druge žepe, kar naša zakonodaja omogoča, že na samem začetku pred kazenskega postopka zamrzniti na računih. Tako kot se je to zgodilo pri Borisu Šuštarju, bi morali storiti tudi pri gospodu Klemenčiču, ampak gospod Klemenčič in gospa Klemenčič sta očitno višje kot nekdanji državni sekretar Šuštar. Ker je postalo očitno, da tudi to preplačilo delnic zaradi teh umestnih transakcij, ne bo dovolj, da se banka sanira in je morala Banka Slovenije zahtevati še eno dokapitalizacijo, afere ni bilo več mogoče skriti pred javnostjo. Zdržali so toliko, da so šle mimo lokalne volitve, da so bili ponovno izvoljeni tisti, ki so bili načrtovani, in ki so v glavnem odločali o teh transakcijah. Ko so bile lokalne volitve za nami, je bilo tudi medijem dovoljeno pisati o SIB banki. Sedaj pa pet stvari povezanih s političnim ozadjem. Kot smo rekli že aprila, je bila banka ustanovljena politično. Upravo so prevzeli visoki funkcionarji prejšnjega režima in banko vodili vse do neslavnega konca. Drugič. Politične povezave so botrovale odločitvam, ki so pripeljale do tega, da je bil takšen nakup sploh mogoč. Če bi držala ekonomska logika o tem, tega nikoli ne bi bilo. Sklep, ki ga je sprejel najprej nadzorni svet Energetike, potem pa tudi mestni svet Mestne občine Ljubljana, češ da se ne želijo seznaniti s tem, kako stoji banka, ki jo kupujejo, verjetno ni bil ekonomski, ampak je bil politični. Če je bil strokovni, potem ne vem, kaj je to stroka. In politične so tudi vse ostale povezave. Marsikaj se je v SIB banki dogajalo pred časom, ko je prišlo do afere v javnosti. Mi smo že aprila lani na prvi izredni seji navedli podatek, da se je tri leta nazaj, ravno 31. v mesecu, ko se zaključuje bilanca oziroma leto, na račun SIB banke nenadoma znašla milijarda slovenskih tolarjev, ki je bila nakazana z največje državne banke takrat, Nove Ljubljanske banke. Zato, da je SIB lahko prikazala pozitivno bilanco, drugače je bila globoko negativna, je nekdo, kot so potem rekli “po pomoti”, nakazal milijardo tolarjev ravno na račun SIB banke, ki je ravno takrat, tisti dan potrebovala milijardo. To sem javno povedal in tudi predstavil dokumentacijo aprila lani. Do danes niti s strani vlade niti s strani te banke nihče ni odgovoril, kdo je oseba, ki je to milijardo nakazala po pomoti. Vsi bi radi poznali človeka, ki po pomoti nakaže milijardo tolarjev. Jasno, ta denar je bil kasneje vrnjen, ampak bilanca je bila pozitivna. In ta denar ni prišel s Kajmanskih otokov ali pa iz ciprskih bank, ampak je prišel iz največje državne banke. V upravi, kjer sedijo ali pa so takrat sedeli prepoznavni ljudje in kjer v nadzornem svetu sedijo ljudje iz vladnih struktur; če se ne motim, je predsednik nadzornega sveta te banke še vedno državni sekretar ministrstva za finance, ampak kljub temu, ni bilo sporočeno, da bi nadzorni svet kakorkoli vprašal koga, kako je ta milijarda odšla z računa Nove Ljubljanske banke. Zanima me tudi, ali je v bilanci Nove Ljubljanske banke ob zaključku leta ta milijarda manjkala, ali je bila prikazana nekje drugje, ali je bil zato dobiček banke manjši in ali so zato utajili tudi kakšen davek, zagotovo. Ker če milijarde tam ni bilo in je bila nekje drugje prikazana, potem je bila najbrž tudi tam obdavčena, ne vem, kaj so naredili, nič ni bilo pojasnjeno. Kot slučajno je članica nadzornega sveta Holdinga v mestu Ljubljana, ki je pač matično podjetje ljubljanske Energetike, ravno Metka Tekavčič, tudi predsednica Združene liste v Ljubljani, ki je pa hkrati tudi, mislim, da še vedno članica nadzornega sveta Ljubljanske banke. Hkrati je predsednica odbora za finance v mestnem svetu, se pravi, nekakšen varuh javnih sredstev, in še v dveh nadzornih svetih, ki sta povezana s temi podjetji. Gospa Tekavčičeva je bila sicer razrešena iz nadzornega sveta Holdinga, mislim pa, da od nikjer drugje, iz nobenih drugih organov in je najbrž lahko vplivala na to, da se je tista milijarda takrat po pomoti znašla ravno na računu SIB; funkcije je pač imela takšne, pa interes tudi, kot smo videli. Kolikor ni bilo to dovolj, imamo tukaj tudi člana iste stranke, gospoda Dimovskega, ki je minister za delo in v pristojnost katerega sodi kapitalska družba, ki pa je bila solastnica SIB, in tudi tu obstaja interes za tisto milijardo. S to povezavo pa, mislim, da so že lahko organizirali napako, po kateri je ta milijarda zašla. Zelo zanimivo je tudi, kaj se je dogajalo s prodajo SIB banke. Za prodajo banke po tej naši prvi izredni seji so našli gospod Alenko Žnidaršič Kranjc, kjer jo skozi povezano osebo v tej zgodbi imate tudi na tej shemi, niso našli nekoga neodvisnega, ampak nekoga, ki je bil zraven. Revizijska hiša, katere lastnica je namreč ravno gospa Kranjčeva je bila pripojena k televizijski hiši, ki dela revizijo v teh primerih. Gospa Kranjčeva je poleg tega, da je najbrž delala tukaj za svoj interes, ker je povezana oseba dobila še masten honorar, skoraj tri milijone tolarjev, zato da je med enim ponudnikom za nakup banke izbrala enega, zelo težko delo za tri milijone. Gre torej za eklatantno politično zadevo od začetka do konca. Od začetka do konca, tudi po tem, ko je Nova ljubljanska banka kupila delež oziroma kupila SIB banko praktično v celoti za 400 milijonov tolarjev, je to banko zelo hitro potem prodala. Ne Faktor banki, ampak Factor leasing banki, ki je za precej večjo ceno prodala te terjatve, razlika je velika, milijardna. Tudi tukaj je nekdo zaslužil, ali pa se je zaprl v nek krog, za katerega nismo vedeli, niti takrat niti danes. Davkoplačevalci so bili tako ponovno oškodovani. Najprej, ko je Energetika kupila in potem, ko je Energetika prodala. In s tistimi tremi in pol milijardami je treba pridati še dve milijardi. Razlika med ceno, za katero so banko prodali in ceno terjatev, za katero je novi lastnik, se pravi Nova ljubljanska banka, te terjatve prodala Factorju, pet milijard škode v seštevku. Te goljufije škodijo mednarodnem ugledu te države, saj se nanašajo na pristojnosti oziroma opravila, ki jih je ta banka prevzela v zvezi s sredstvi, ki jih je Zvezna Republika Nemčija dala za vrnitev naših ljudi. Kljub temu, kako je banka nastala, kljub tej milijardi, ki se je znašla po pomoti gor in še marsikaterih drugih zadevah, afere SIB banke ne bi bilo, v kolikor bi ta banka imela nek pozitiven rezultat. Problem je v tem, da je neka stvar, ki je bila eklatantno politična, ker se je veliko ljudi okoristilo, zdaj na koncu še propadla, finančno propadla in so mnogi varčevalci, komitenti banke, mnogi mali delničarji ostali praktično brez vsega. Dvomim, da so tisti, ki so bili tukaj oškodovani zadovoljni s tem, kar so državni organi naredili v zvezi s preiskavo do danes, zelo dvomim, mi zagotovo nismo. Ovadbe proti izvajalcem ne bi bilo, v kolikor ne bi bilo tiste prve izredne seje aprila lani. Ta prva izredna seja je premaknila ugotavljanje odgovornosti do nivoja izvajalcev v tej lopovščini. Šele, ko je bila seja sklicana, so se začeli sestanki na Uradu za preprečevanje korupcije, na okrožnem državnem tožilstvu, 7. aprila 2003, je sestanek sklicala celo generalna državna tožilka, na policiji so se začeli sestajati. Predsednik vlade Anton Rop je 28. marca 2004 na poslansko vprašanje dr. Andreja Bajuka celo izjavil, citiram po članku v Financah: “Če se bo izkazalo, da je šlo za kaznivo dejanje se bo vlada še kako zavzemala za to, da se pogodbo o nakupu SIB razveljavi.” To je predsednik vlade izjavil 28. marca. Danes je jasno, da je šlo za kaznivo dejanje, kljub temu, da so vložene samo kazenske ovadbe proti izvajalcem, so vložene zaradi kaznivih dejanj. Predsednik vlade je obljubil, da se bo vlada še kako zavzemala za to, da se pogodbo o nakupu SIB banke razveljavi. Niti enega samega konkretnega ukrepa ni vlada storila v tej smeri, niti enega samega koraka po tej javni obljubi, za to govornico oziroma tam, kjer je govoril predsednik vlade, ni storila v tej smeri, da se sporni nakup razveljavi. Nasprotno, mislim, da je bila vlada zelo vmešana v odločitve, ker je šlo pač za odločitve državne banke, Nove ljubljanske banke, da se stvar čim prej pomete pod preprogo. Ko je pozornost javnosti malo popustila in ko so SIB banko prekrile nove afere, so se te stare mreže hitro zakrpale. Mi smo po sejah odbora za finance, predvsem pa po tej prvi aprilski seji lanskega leta, o SIB banki dobili obsežna poročila. Jaz sem potreboval kar nekaj časa, da sem to prebral. Dvomim, da nas je bilo veliko takih, kajti, ko to vse prebereš, vidiš, da gre za obsežna poročila, da je tukaj veliko balasta, naštevanje nekih zakonov, včasih tudi napačno. Vendar pa nihče ni prevzel nikakršne odgovornosti, nihče. Tudi nihče ni bil priprt, niti slučajno. Včeraj smo spremljali na obeh televizijah, spektakularano akcijo policije v komunalnem podjetju v Novem Mestu; avtomobilov kot v kakšni akciji na divjem zahodu, preiskave, hišne preiskave, pridržanja, aretacije, silna stvar. Vendar dvomim, da je celo komunalno podjetje Novo Mesto vredno toliko, kot pa je bilo tukaj oškodovanja pri SIB banki. Verjamem, da je šlo tudi tam za kazniva dejanja, lopovščino in tako naprej, ampak uporabljeni so bili ukrepi, ki jih v pri SIB banki ni bilo. Nikjer nismo slišali, da bi kdorkoli sploh razmišljal o kakšnem priporu ali pa hišnih preiskavah za Klemenčičevo, Klemenčiča, Potočnikov, Senico, Lozeja. Kje pa! Tu so drugi kriteriji. Odbor za finance državnega zbora je po tej naši izredni seji aprila lani 29. maja 2004 sprejel celo naslednji sklep, ki pravi takole: “Odbor državnega zbora za finance in monetarno politiko ugotavlja, da vrhovno državno tožilstvo ni ravnalo primerno, ker po prejeti prijavi v začetku 2002 ni zahtevalo preiskave utemeljenega suma o nepravilnostih pri nakupu SIB banke.” Odbor je sprejel ta sklep konec maja lanskega leta, ampak se ni nič zgodilo. O sklepu se je zelo skopo poročalo v medijih, minister za pravosodje ni rekel nič, vlada ni rekla nič, vsi so bili tiho, ni bilo nikogar na oblastni strani, ki bi zahteval subjektivno, kaj šele objektivno odgovornost gospe Cerarjeve. Nič se ni zgodilo. Jasno je, da so potem šle stvari naprej tako, kot so šle in generalna državna tožilka Zdenka Cerar je na seji odbora za finance, 26. februarja 2004, povedala naslednje, citiram iz magnetograma: “Predkazenski postopek se je zaključil 28. decembra lansko leto, ko je bila podana druga kazenska ovadba v tej zadevi. In moram povedati, da trenutno dodatnih predkazenskih aktivnosti v teku ni. Ovadena sta oba člana uprave banke in to korist.” 28. decembra lanskega leta je bila preiskava zaključena. Vložene so tri ovadbe proti prokuristu in dvema članoma uprave banke. Naprej pa se ne preiskuje. Mislim, da je to prvovrstni škandal, najprej zaradi tega, kar ste lahko vsi prebrali v poročilu računskega sodišča, ki je našteval v številnih alineah, kdo je vse odgovoren, in najbrž je to neka uradna institucija. Drugič pa zato, ker v zapisniku o primopredaji poslov, ki je uradni dokument, s katerim razpolaga tako kriminalistična služba kot tožilstvo, citiran, pa je bil že 18.2. lansko leto, javno na neki televiziji. V tem zapisniku piše naslednje: “Na vprašanje, kako se je oblikovala cena delnic SIB banke in kdo jih je za družbo kupoval, je gospod Pogačar pojasnil, da je bila cena paketa delnic zavarovalnice Triglav diktirana s strani gospe Nade Klemenčič in dogovorjena na sestanku o prisotnosti gospe Vike Potočnik, gospoda Sama Lozeja in odvetnika Mira Senice. Dogovorjena cena je znašala 3.800 SIT za delnico borzno posredniško hišo Publikum in jo je določila gospa Nada Klemenčič. Ampak kljub temu, da obstajajo uradni dokumenti, iz katerih se vidi, kdo je odločal o ključnih stvareh te lopovščine, je preiskava zaključena. Nič več naprej se ne preiskuje in nobenih ovadb proti tistim, ki so dejansko odločali ni vloženih. Tudi gospa Potočnikova je še vedno svetnica liberalne demokracije v mestnem svetu, gospod Senica je še vedno odvetnik, odvetniška zbornica, ki jo vodi njegov strankarski kolega je minister LDS-a v vladi nekoč, Miha Kozinec. Ko je bilo v začetku letošnjega leta jasno, da se zadeve ponovno pometajo pod preprogo in ko so po vsej razsežnosti prišle na dan tudi povezave med SIB-om, Orionom in ostalimi Lužarjevmi podjetij, ki so jih razkrili mediji, šele po tem smo zbrali podpise za današnjo izredno sejo. Potem, ko smo vložili te podpise za izredno sejo, ker se državne institucije niso zganile, je izvršni direktor Liberalne demokracije Bogdan Biščak naš predlog na tiskovni konferenci Liberalne demokracije ocenil tako, rekel je: “Mislim, da je njihov namen samo ustvarjati vzdušje kaosa v tej državi.” Jaz vas zdaj vprašam: “Kdo ustvarja kaos?” Mi, ki smo tukaj stopili v bran ogoljufanim in v bran tistim, ki pošteno gospodarijo? Te afere pa mečejo slabo luč tudi nanje. Ali tisti, ki omogoča takšno ravnanje, ki ne preprečuje tega oškodovanja kljub temu, da ima v rokah vse instrumente, da bi to preprečili in kljub temu, da je bil pravočasno opozorjen. Kajti, to je pa zdaj ključno, včeraj smo dobili tudi uradno potrditev, da so bile že leta 1997 vložene kazenske ovadbe proti osebam iz Oriona in povezanih podjetij zaradi davčnih utaj, izsiljevanja in drugih kaznivih dejanj, ki v normalni državi običajno sodijo v tisti sklop kaznivih dejan, ki definira mafijsko delovanje. Baje je bilo vloženih kar nekaj ovadb proti tem ljudem. Včeraj smo na seji odbora za finance, ki je bila posvečena tej temi, vprašali generalno državno tožilko, kaj je s temi ovadbami po sedmih letih, in je rekla, da ne ve. Da je na tisoče ovadb na tožilstvu, in da ona nima informacij o vseh, ampak mi smo imeli sejo ravno za ta primer in najbrž lahko pogledala, v kolikor se seveda tudi te niso nepovratno izgubile. Če so se, potem generalni državni tožilki svetujemo, da jih išče tam kot prijavo svetniške skupine iz leta 2002. Verjetno so v istem okroglem fasciklu. Urad za preprečevanje korupcije, vladni urad za preprečevanje korupcije, je po lastnih pisnih navedbah že, 20. maja 2003, pred enim letom opozoril na sume kaznivih dejanj v Orionu in Pay Consultingu ter nekaterih drugih podjetjih s tem povezanimi, na nepravilne davčne osnove za izračun davkov itn., ampak se ni zgodilo nič. Uradna institucija, ki jo vlada ima za preprečevanje korupcije, je opozorila na zadevo. Nič se ni zgodilo. Lopovščina se je nadaljevala. Na stotine ljudi je bilo oškodovanih, na stotine ljudi, ki so zaupali podjetjem, ki so jih goljufala. Ampak po enem letu, se pravi 23. februarja letos, pred kratkim, se je predsednik vlade vendarle zbudil in za Radio Slovenija o aferi Orion dejal naslednje: “Ko pa se posle seveda sestavi, se ugotovi, da je šlo zadaj za načrt, kako izigrati posamezne zakone, kako izigrati posamezne institucije, kako izigrati pravno državo in proti temu bomo seveda odločno nastopili.” Halo in dobro jutro! Kje pa je bil predsednik vlade eno leto? Kje pa je bil eno leto, ko se je ljudi nebrzdano goljufalo? On je prvi, ki je dobil to poročilo, ker je na to opozarjal njegov lastni urad. Kje je bilo tožilstvo ves ta čas, kje so bili organi pregona? V isti oddaji, 23. februarja 2004, je za nacionalni radio gospod Rop tudi napovedal, da bo frčalo perje. Rekel je naslednje: “V primerih, ko bomo ugotovili, da so bila posamezna dejanja pristojnih organov opuščena, da niso bila izvedena do konca, bo to sankcionirano tudi kadrovsko.” Ampak doslej s tem frčanjem perja ni bilo nič. Pa je zadeva zelo enostavna. Lahko predsednik vlade, pomagamo. Samo to naj ugotovi, kdo je dobil lanskega maja ta opozorila urada vlade za korupcijo, pa bo vedel čigavo perje mora frčati. Problem pa je v tem, da je verjetno on prvi dobil to poročilo, zato perje ne frči. In