Janez Janša na 44. izredni seji državnega zbora. 6. maj 2004.

Janša v obrazložitvi predloga druge točke dnevnega reda o odgovornosti državnih institucij in nosilcev javnih funkcij v povezavi s poslovanjem javnih podjetij v večinski državni lasti – utemeljen sum korupcije, klientelizma in pranja denarja: Janša v obrazložitvi predloga druge točke dnevnega reda o odgovornosti državnih institucij in nosilcev javnih funkcij v povezavi s poslovanjem javnih podjetij v večinski državni lasti – utemeljen sum korupcije, klientelizma in pranja denarja: “Spoštovani gospod predsednik! Najprej hvala za besedo, čeprav je zelo skromna, kajti za obrazložitev je vseh 25 predlagateljev, oziroma trije, ki naj bi govorili v imenu predlagateljev, dobilo piškavih 15 minut. V teh 15.-ih minutah niti ne morem prebrati vseh tem, ki smo jih danes nameravali predstaviti. V petih minutah ne moremo ponoviti niti 10% tega kar smo že navedli, kaj šele, da bi to dodatno podkrepili z dokazi, ki ste jih zahtevali včeraj. Včeraj smo 8 ur na seji odbora za notranjo politiko poslušali, kako nekatere zadeve, ki smo jih tam navedli, niso podkrepljene z dokazi. Danes smo prinesli nekaj fasciklov dokazov, nekaj jih je tukaj za mano, nekaj jih imam še na klopi, nekaj v pisarni, in jih v teh petih minutah, ki jih imam na razpolago kot eden od treh uvodničarjev, ne morem niti našteti, kaj šele, da bi jih predstavil. In potem boste izglasovali sklep, da ni bilo nič obrazloženo. Toliko o parlamentarni demokraciji v Sloveniji, ki jo uvaja Liberalna demokracija v teh dneh. V prvem razporedu časa, ki smo ga dobili, je celo pisalo, da bi za zaključno besedo predlagatelji imeli 10 minut, vlada pa 60 minut. Potem je bilo to popravljeno. Mi nimamo nič proti temu, da ima vlada 60 minut, ker imamo veliko vprašanj za vlado. Vendar pa želimo čas tudi za vprašanja. In za dodatno argumentacijo. In tega časa nam niste dali. Silen strah vlada pred to razpravo. Silen strah hodi po Sloveniji v teh dneh pred tem, da bi se o tej temi diskutiralo tako, da bi slovenska javnost to slišala. Doslej še nikoli ni bilo takšnih omejitev pri času. Ko ste vi sklicevali izredne seje za izbrisane, ste si vzeli ure in ure, da ste razlagali slovenski javnosti. Poslanci vladne koalicije so za izbrisane doslej sklicali tri izredne seje. S podpisi. In si vzeli toliko časa, kolikor so menili, da ga rabijo. Ko pa gre za to, da se naredi nekaj, da bodo gospodarski subjekti v Sloveniji enakopravni, da ne bodo eni privilegirani, eni pa deprivilegirani, takrat pa ni časa za to razpravo. Slučajno je bila včeraj objavljena mednarodna raziskava, rezultati katere več kot z empiričnimi podatki nazorno podtrjujejo našo zahtevo za razpravo o tej temi. Mednarodna raziskava, ki je bila objavljena včeraj, pravi naslednje: “Na mednarodni lestvici konkurenčnosti je Slovenija v dveh letih zdrsnila za 10 mest, pristala je na 60. mestu od 60 merjenih ekonomskih sistemov v državah in regijah.” Na zadnjem, 60. mestu, pa je Slovenija pristala, ko se je merilo, kje je največja prepletenost političnih in poslovnih funkcij, kje je največje insajderstvo oziroma klientelizem. Na zadnjem mestu od 60 merjenih držav – mednarodna raziskava, delana v Švici, včeraj objavljeno tudi v mediju oziroma časopisu z najmanjšo naklado v Sloveniji, dnevniku z najmanjšo naklado. Torej, tudi če koga niso prepričali naši argumenti, potem mislim, da ga lahko podatki iz mednarodne raziskave prepričajo, da je klientelizem v tej državi silno velik problem. Ugotavljam še to, da če bi bile naše navedbe res tako neutemeljene, kot ste govorili včeraj, potem se ne bi bali soočanja argumentov in nam ne bi omejili predstavitve dokazov na pičlih 15 minut. Ker pa seveda nimate argumentov, je treba omejiti razpravo. Enako se danes dogaja, prvič po dolgem času in v nasprotju z dosedanjo prakso, da nacionalna televizija ne prenaša izredne seje. Namesto tega je v tem času predvajala TV prodajo. Če slovenska nacionalna televizija misli, da je TV prodaja ključna stvar, potem naj se financira iz komercialnih oglasov in mi ne bomo več plačevali teh računov za televizijo skupaj z elektriko. Sicer pa ni čudno, da se je to zgodilo, kajti to televizijo vodi eden od sponzorirancev Telekoma, gospod Kocijančič, ki je tudi naveden v tem gradivu. Nismo pa mislili, da se bo tako izpostavil tudi na tej točki, kjer je konkretno vpleten. Tudi včeraj v Odmevih je na tej isti televiziji gospoda Kocijančiča samo vladna stran imela možnost, da po seji odbora za notranjo politiko razlaga svoja stališča. In to prav oseba, ki je kriva za to, da sta se korupcija in klientelizem razrasla v zadnjih petih letih, ker tožilstvo, ki ga je ta oseba vodila, v tem času ni nič storilo. In moram reči še to. Ko smo predlagatelji vložili zahtevo za sklic izredne seje, je Liberalna demokracija sklicala tiskovno konferenco in predsednik sveta Liberalne demokracije je na tej tiskovni konferenci grozil, ni odgovoril niti na eno navedbo, ampak je dejal: “Kdor prime za meč, bo z mečem pokončan.” In tako dalje. Dva dni zatem ko smo vložili zahtevo za izredno sejo, je prišel do mene kurir, ki mi je sporočil, da bodo tudi mene osebno diskreditirali na vse mogoče načine, kjerkoli bo to možno. In to se je že začelo. Na včerajšnji seji odbora za notranjo politiko je predsednik tega odbora iz vrst LDS dejal, da je prepričan, da bodo tisti, ki so omenjeni v tem gradivu, že našli način, da nam dajo “tinte piti”. Glede na to, da predsednik odbora osebno pozna mnoge od teh, ki so omenjeni, že ve, kaj govori; očitno so se v zvezi s tem že dogovorili in izjava ni slučajna. Spoštovane kolegice in kolegi, popolnoma ste onemogočili predlagateljem, da dodatno argumentirajo navedbe v gradivu. Če mislite, da boste na ta način odpravili problem korupcije in klientelizma, se motite. Na ta način ste samo nazorno demonstrirali, da se zavedate, da ta problem predvsem v vladnih vrstah obstaja in da se razprave o tem bojite. To je vse, kar lahko rečem. Sedaj, ker nimam več časa, moram prepustiti nekaj minut še dr. Bajuku in kolegu iz Slovenske nacionalne stranke, ker imamo vsi trije v imenu 25 poslancev na voljo vsak samo nekaj minut.” V nadaljevanju seje je Janez Janša pojasnil, zakaj je SDS zahteval sklic izredne seje: “Ustavil bi se že pri samem naslovu. Opazili smo namreč, da je nastala silna zadrega, ko so v delovnih telesih citirali naslov in so vedno napisali več ali manj samo prvi del. Drugi del naslova izredne seje, kjer piše utemeljen sum korupcije, klientelizma in pranja denarja v povezavah med Vlado Republike Slovenije, javnimi podjetji v večinski državni lasti ter politiki vladajočih strank v Republiki Sloveniji – ta del se je kar spuščal, kot da tega ne bi bilo. To se je prvič zgodilo, doslej se vedno piše EPA III in ne vem kaj še pri vsakem zakonu, to pa je zdaj nekoga izjemno motilo. To sejo smo predlagali, ker s komerkoli v Sloveniji govoriš, ki vodi kakšno malo ali srednje veliko podjetje in ki nima zvez v Liberalni demokraciji ali kakšni drugi vladni stranki, pravi, da je, še posebej, ko gre za javna naročila, nemogoče uspeti, če nima nekdo političnih opor v tistih, ki imajo škarje in platno. Povedo, da je stanje takšno, da je ogrožena enakopravnost gospodarskih subjektov na trgu, da so mnoga podjetja z dobrimi programi, z ljudmi, ki imajo ideje, ki ne uspejo, ker ne dobijo začetnega kapitala, ker ne uspejo na razpisih. Čeprav so boljši in imajo boljše ponudbe, ne pridejo zraven. Da je problem prav v povezavi med politiki ključne stranke na oblasti, se pravi Liberalne demokracije in izvršilne oblasti javnih podjetij velik in pereč, je pred slabima dvema letoma na kongresu Liberalne demokracije v Portorožu zelo jasno opozoril tudi takratni predsednik Liberalne demokracije, predsednik vlade, sedanji predsednik države, ki je bil na mestu, iz katerega je najbrž dobro videl, kaj se dogaja. Najbolj odmevno izjavo gospoda Drnovška na tistem vašem kongresu, poleg tega, da ni bil izvoljen kandidat za glavnega tajnika je bila, da opozarja stranko pred razraščanjem klientelizma. To je rekel vaš takratni predsednik. Opozarja stranko pred razraščanjem klientelizma v stranki in nasploh v izvršilni oblasti. Dva dni se je o tem pisalo, potem pa je vse utihnilo in klientelizma ni bilo manj, ampak ga je bilo več. Stvar se je tako razrasla, da je Slovenija po tej mednarodni raziskavi, ki smo jo danes že večkrat citirali, na zadnjem mestu od 60-ih merjenih držav in regij, ko gre za zlorabo notranjih informacij, kar je seveda drugi opis besede klientelizma. Gospod Gantar je govoril o nekem pismu in nekaj dni nazaj smo v ta državni zbor dobili pismo enega direktorja enega slovenskega podjetja, ki je prijavil sum korupcije uradu vlade za preprečevanje korupcije in ki je bil v tej svoji prijavi zelo konkreten. V tem pismu, ki ga je poslal državnemu zboru, sta dve zelo zanimivi stvari. Prva je ta, da poskuša preprečiti, da bi se o tem pismu razpravljalo. Človek je poslal to pismo uradu za preprečevanje korupcije brez tega, da bi ga označil za zaupno. Poslal je to pismo ambasadi tuje države, sedaj pa pravi, da slovenski parlament o tem ne bi smel razpravljati. Če je on poslal to ambasadi tuje države, potem najbrž ima tudi zakonodajna oblast v tej državi pravico, da ve, zakaj gre. Druga stvar, ki je čudna, je pa ta, da gospod direktor Digitela pravi, da nasprotuje temu, da se to pismo kakorkoli uporabi, hkrati pa ne zanika niti ene same trditve, ki je poslal v prijavi. Tretja stvar, ki je zanimiva, pa je dejstvo, da je to pismo sploh prišlo. Kaj je bilo s tem človekom, da je to pismo sedaj napisal? Ali mislite, da je gledal televizijo in da se je spomnil, da bi bilo dobro to pismo napisati? Ne, ali je dobil dobre posle ali pa dobre grožnje, drugega motiva tukaj ni. Če bi takšno pismo prišlo v neki drugi parlament kakšne druge države Evropske zveze, v katerih sedaj smo, bi bil to šok dneva in novica dneva in bi se vsi spraševali, kako je to možno. Ta lik bi nastopal na televizijah in v časopisih in vsi bi se spraševali, kako je to možno. Prijaviš korupcijo, potem pa si proti temu, da bi se o tem sploh govorilo ali se seznanilo parlament. Da gospoda direktorja Digitela potolažim, mi tega pisma nismo dobili od njega. Mi smo dobili celotni spis, ki ga je urad vlade za preprečevanje korupcije brez kakršnekoli oznake zaupnosti, mislim, da je bila podpisana oseba, gospod Drago Kos, ki ste ga zadnjič izvolili, poslal državnemu tožilstvu in to citiramo v tem našem materialu. Celotno poročilo državnemu tožilstvu torej. Urad vlade za preprečevanje korupcije, ki je vaš urad, ugotavlja, da so tukaj navedbe, ki bi lahko tudi držale, zato tega niso zavrgli, ampak odstopili tožilstvu. Kaj piše v tej prijavi? Glede na vse navedeno utemeljeno sklepamo, da je Mobitel v letih 1997, 1998 ter 1999 preko svojega dobavitelja na račun odvetniške pisarne v Švici transferiral znatna sredstva, ki so bila v nadaljevanju uporabljena. Za nagrajevanje ljudi, ki so odločali o izdajanju dovoljen Mobitelu, za nagrajevanje ljudi, ki so s svojo politično močno ter vplivi omogočali Mobitelu protiustavno monopolno delovanje, za nagrajevanje ljudi, ki so odločali o podeljevanju koncesij, za nagrajevanje ljudi, ki še vedno preprečujejo, da bi sodišče odločalo o spornih dejanjih izvršne oblasti pri podeljevanju dovoljenj oziroma koncesij za GSM storitve. Hude trditve, ki, ko jih tako prebereš, rečeš, morda drži, morda ne drži, ampak iz dokumentov, ki jih bomo predstavili v nadaljevanju, boste videli, da to očitno drži, če nam boste seveda dali čas. Sedaj tukaj piše, po našem prepričanju za stanje, ki je bilo vzpostavljeno na sektorju GSM telefonije v Sloveniji, ni racionalnih razlogov, ampak je bil edini cilj, da vplivni posamezniki, ki izhajajo iz političnih in gospodarskih elit, pridobijo čim večjo materialno korist. Pričakujemo, da bo naslovni urad storil vse, kar je potrebno, da razišče ter ugotovi, kdo so pravne in fizične osebe iz Republike Slovenije, ki so opravljale konzultantske storitve za Ericsson ter prejemale honorarje od švicarskih odvetnikov, kako so bile te osebe povezane z najvišjimi predstavniki izvršne politične oblasti. Za kakršnekoli dodatne informacije smo vedno na voljo. To je šlo tožilstvu, mislim da enkrat lani poleti. Mi smo včeraj vprašali predstavnike vlade, ministrstva za pravosodje, iz tožilstva tako ni bilo nobenega, čeprav je bil vabljen na sejo odbora, kaj se je dogajalo s to prijavo urada za preprečevanje korupcije. S težko muko smo izvedeli, da so to prijavo prejeli, in da jo je generalno državno tožilstvo odstopilo ljubljanskemu tožilstvu. To je vse. In še to je bilo rečeno, da nobenih postopkov ni bilo izvedenih, ker so se pozanimali, kako poteka preiskava v Švici in na Švedskem, in da tam stvar še ni končana, in da jih bodo morda sedaj v enem mesecu obvestili. Ampak tukaj v prijavi zelo jasno piše, kaj se pričakuje, da se tukaj ugotovi. Ne v Švici ali pa na Švedskem, in kdo so te osebe. V kolikor bi se hotelo preko Interpola ali Eurojusta zaprositi za te podatke, bi jih dobili v enem tednu. Ampak to se je zgodilo, če se je, šele sedaj po sklicu izredne seje. Še sedaj se je nekdo pozanimal. Ampak že samo, če pogledate na Internetu objave v zvezi s tem, boste ugotovili, da gre za resno stvar, da preiskava poteka tako na Švedskem kot v Švici. V Švici je zadevo prijavila UBS Banka, ker je odkrila 18 čudnih transakcij na svojih računih v višini preko 350 milijonov frankov. Spiegel je pisal, da so to računi ljudi iz Slovenije in še nekaterih drugih vzhodnoevropskih držav. Že takrat, ko je bilo to objavljeno, bi verjetno moral kakšen organ pri nas samoiniciativno to navedbo preveriti. Zanimivo je, da v tem pisanju, takrat ko je bilo lani objavljeno, nihče ni omenil Mobitela. Vsi so omenjali fizične osebe iz Slovenije v zvezi s telekomunikacijami. S telekomunikacijami se v Sloveniji ukvarja več podjetij, ampak samo Mobitel je zanikal, da nima nič s tem, čeprav sploh ni bil omenjen. Zanikali so še prej, preden jih je kdo omenil. Če pogledate vse te objave, boste videli, da te omembe ni bilo, je bil pa takoj demanti. Čudno, praktično nepotrebno. Sedaj pa poglejmo, kje je izvirni greh vsega tega, kar se dogaja na področju telekomunikacij in ni v redu. Prej smo imeli tukaj ministra, ki je govoril o tem, kako je vendarle v redu, da imamo v Sloveniji uspešno podjetje na področju mobilne telefonije, ki obvlada toliko in toliko trga, ki lahko financira šport, gasilce, celo cerkvene prireditve in tako naprej. To piše tudi v teh papirjih, ki smo jih dobili od Telekoma in Mobitela. To je v redu, ampak ali ne bi bilo bolje, da bi imeli v tej gospodarski dejavnosti dvoje takšnih podjetij. Pa jih ni, ker se je vsaka domača konkurenca zatrla že na začetku. Na koncu se je dovolila predvsem tuja – ker se je zaradi pritiska Evrope morala, in danes imamo tukaj predvsem rastočo tujo konkurenco. Jokati sedaj, da tisti, ki je proti monopolu, dela proti nacionalnem interesu, je pa malo huda. To področje je bilo ekspanzivno. Namesto enega uspešnega podjetja, kot je Mobitel, bi lahko imeli dva, domača. Vendar pa se je nekdo ustrašil, da bi to morda vodilo h kakšnemu pluralizmu, da bi to imelo tudi kakšne druge posledice, da se to ne bi dalo kontrolirati, ker gre za milijarde in milijarde in se je ta konkurenca preprečila. In poglejmo kako je to potekalo. Podjetje Mobitel je bilo ustanovljeno novembra 1991. Najprej se je ukvarjalo z analognim sistemom NMT, enakim kot na Hrvaškem. Kompleten sistem NMT 4100 je bil zgrajen z denarjem naročnikov. Tisti, ki je takrat plačal zelo drago naročnino NMT, je v bistvu postal Mobitel. Po analogiji zavarovalnice Triglav bi morali biti vsi tisti delničarji, ker se je sistem s tem vzpostavil. Ker je bil to monopolni položaj, je sistem omogočal velike dobičke. Prva cena za priključek z mobilnim aparatom je bilo v začetku 14.600 nemških mark, silna sredstva, vse skupaj. Potem je to počasi padalo, ampak bistveno počasneje kot zunaj, in iz tega so pritekala znatna sredstva. Leta 1992 je bil prvi poskus privatizacije firme Mobitel. Ocenili so vrednost na 6 milijonov takratnih nemških mark, vendar je pri vpisu in razdeljevanju delnic nastal konflikt znotraj tega kroga, ki je skušal Mobitel privatizirati, in poskus je propadel. Že leta 1992 se je v Mobitelu poskušal uvesti GSM sistem. Objavljen je bil javni razpis, kjer je bila izbrana ponudba Ericsson. Takrat je na velike nepravilnosti pri tem razpisu opozoril pisno celo takratni minister za finance, gospod Mitja Gaspari. Ampak kaj dosti ni pomagalo. Na ministrstvu za promet in zveze podpore za uvedbe GSM Mobitel ni bilo. Takrat je veljala politika, da bi naj to razvijal Telekom. Mobitelu je takrat do neke mere to še ugajalo, ker ni bilo konkurence. GSM NMT je bila edina mobilna telefonija in so dobički vseeno pritekali. Leta 1995 se je začel pripravljati nov zakon o telekomunikacijah, obenem pa je obstajalo stališče v javnosti in tudi v strokovni javnosti, da je potrebno GSM telefonijo uvesti tako, da se hkrati podeli več koncesij, ne samo ena. Da se hkrati podeli več koncesij, tako kot je bil razpis recimo za tretjo generacijo, in pa za 1900, in da se zadeva že od začetka razvija konkurenčno, da bodo storitve cenejše, in da se na ta način res kvalitetno, morda tudi doma zapolni trg pred prihodom tuje konkurence. Vendar pa se je v tem nekaj zganilo. V Liberalni demokraciji je prišlo do odločitve, ki bi jo naj formalno sprejel strokovni organ oziroma poslovno razvojni svet Liberalne demokracije, ki ga je takrat vodil Peter Igon. Na podlagi tega je bil potem objavljen mednarodni razpis za zbiranje ponudb za izgradnjo GSM sistema za celo Slovenijo. Ponovno je bil izgnan Ericsson. Seveda je bil za 30% dražji od drugega naslednjega ponudnika. V začetku novembra 1995 je začel sistem GSM poskusno delovati brez kakršnihkoli dovoljenj. Podana je bila prijava. Vendar se kaj bistveno ni spremenilo, začel pa se je politični proces. Vlada Republike Slovenije je na svoji 173. seji 4. decembra 1995 sprejela sklep, da se Mobitelu omogoči pričetek delovanja že v januarju 1996. Pri tem so enostavno pozabili na prejšnje odločitve, da je potrebno podeliti več koncesij, da je potrebno tudi na področju telekomunikacij razvijati liberalizacijo, čeprav je to delala LDS. In minister, čeprav je takrat formalno iz druge stranke kot LDS, zdaj pa je v LDS, morda tudi zaradi tega je te zahteve operacionaliziral. Kako je stvar potekala? Kako je potekala, da malo skrajšam, zelo nazorno povem, zapisnik sestanka, kjer se je odločilo oziroma zabeležka sestanka, kjer se je odločilo, kako bo z razvojem GSM telefonije oziroma z monopolom GSM telefonije v Sloveniji. Še prej pa je bila razveljavljena poskusna licenca drugemu domačemu operaterju, ki je imel to poskusno in je to večkrat podaljšal. In na ta način se je dejansko zagotovilo, da nekaj let tukaj ni bilo nikakršne konkurence in to v času, ko je bilo to najbolj, najbolj pomembno. Zdaj pa poglejmo ta sestanek. Zabeležko je napisal takratni direktor direkcije za telekomunikacije pri pristojnem ministrstvu. Ta sestanek je bil 11. januarja 1996 pred volitvami ob šestnajsti uri, prisotni so bili gospod Igor Umek, državni sekretar Stanko Perper, gospod Anton Majzen direktor Mobitela, Alojz Zupan, direktor Telekoma, Alfonz Medved direktor Pošte in Zvonko Bajec direktor agencije, ki je bila pristojna za to. Takole pravi: “Na tem sestanku so mi kot direktorju predložili dva dokumenta in sicer odločbo, ki bi jo naj izdalo ministrstvo za promet in zveze, in naj bi jo podpisal minister, s katero se družbi Mobitel dodeli dovoljenje za operaterstvo GSM sistema na 900 mHz v Republiki Sloveniji. In odločbo, oziroma radijsko dovoljenje po takratnem zakonu, ki naj bi jo izdala uprava Republike Slovenije za telekomunikacije in bi jo seveda moral podpisati direktor te uprave. In s tem bi se določeno število radijskih frekvenc pač dalo Mobitelu.” Direktor uprave se je uprl temu. Skliceval se je, in tukaj je to zelo konkretno z zakonsko podlago argumentirano, na to, da drugi akti zahtevajo, da se podeli več frekvenc, oziroma več koncesij, večim domačim ponudnikom. Takrat ni noben tuj še konkuriral. Pridobljeno je tudi mnenje inštituta za javno upravo pri pravni fakulteti, v katerem je bilo ravno tako rečeno, da so ti akti, ki naj bi se podpisali, nezakoniti. Ampak potem vse to ni nič pomagalo. Takole pravi direktor uprave: “Minister mi je rekel, da če ne bom podpisal, me lahko tožijo zaradi različnih stvari. Povedal mi je, da ve, katera podjetja sem obiskoval. Nato mi je dejal, naj si ne dovolim, da zaradi mene sklicujejo sejo vlade, kajti vkolikor zadeve ne uredimo, ima od predsednika vlade mandat, da vlado skliče. Izročili so mi prej navedeni sklep vlade in pravno mnenje ministrstva za promet in zveze s pripombo, naj si ne dovolim temu mnenju ugovarjati. Priložene dokumente so nato večkrat spreminjali. Iz prvotne odločbe je nato nastal dokument, vsi ti dokumenti so tukaj v prilogi, v katerem vlada Republike Slovenije, oziroma ministrstvo za promet in zveze ugotavlja, da je družba Mobitel d.d. Ljubljana operater GSM sistema v Republiki Sloveniji. Dokument je na zahtevo in vztrajanje in vpričo ministra na tem sestanku podpisal državni sekretar, gospod Stanko Perpar. Tudi na ta dokument mnenje vkljub dolgotrajnemu prigovarjanju nisem hotel podati z obrazložitvijo, da se o tako pomembnih vprašanjih za nadaljnji razvoj naše države ne morem odločati na hitro na takšnem na hitro sklicanem sestanku brez potrebne strokovne utemeljitve, ter da nisem prepričan o tem, da je v skladu z veljavno zakonodajo. Vendar sem kljub temu na zahtevo ministra nato moral podpisati izjavo, da uprava Republike Slovenije za telekomunikacije namerava v skladu s predpisi izdati radijska dovoljenja v eni tretjini predvidenega frekvenčnega pasu, 900 mHz družbi Mobitel d.d., za delovanje GSM mobilne telefonije v Republiki Sloveniji. Ker ni bilo druge niti približne pravne podlage, je bilo rečeno, in na izjavi je bilo potem tudi pripisano, da se izjava podaja z namenom pridobitve članstva v GSM društvu. Čista prevara, ki bi morala pasti na vsakem sodišču, pa ni padla. Minister je na tem istem sestanku od gospoda Zupana, ki je bil takrat direktor Telekoma, zahteval, da se Telekom odpove operaterstvu za GSM v korist družbe Mobitel. Gospod Zupan tega ni hotel potrditi, češ da mora takšen sklep podati upravni odbor Telekoma. Kljub temu, da je bila ura že pozna, je minister od direktorja gospoda Zupana zahteval, da takoj naslednji dan skliče upravni odbor. Opomba; upravni odbor Telekoma je naslednji dan tak sklep tudi sprejel. Sestanek je bil zaključen približno ob 23. uri ob šampanjcu, ki ga je imel pripravljenega zadovoljni gospod direktor Mobitela že s seboj. Tako je oblast v času liberalne demokracije določila za vrsto let monopol na področju GSM telefonije in pot izkoriščanja tega vira brez kakršnegakoli nadzora je bila odprta. Ta danes govori, kako mi, ki zahtevamo večjo transparentnost in enakost gospodarskih subjektov na trgu, napadamo neko uspešno podjetje, ali pa imamo kaj proti temu uspešnemu podjetju, je smešno. Smešno, žaljivo, pa tudi zelo kratkovidno. Če bi takrat, ali malo prej ali malo kasneje, kot je bil ta sestanek, bilo podeljenih več koncesij, več licenc, bi imeli več domačih uspešnih podjetij, bi lahko bolje pomagali športu in kulturi, več bi se natakalo v državno blagajno in razvoj bi bil hitrejši v tej državi, ker tukaj ne gre za pol odstotka bruto domačega proizvoda, ampak gre za znatne deleže v tem razvoju, ker je to najbolj propozivna panoga. Ampak se to ni hotelo, ker se je hotela kontrola in nadzor. In v zvezi s tem podjetjem skupaj s Telekomom je zanimivo tudi to, da dokler sta bila Mobitel in Telekom javni podjetji, kljub temu da je imel Telekom formalno vse delnice Mobitela, je vlada imenovala kar direktno upravne oziroma nadzorne svete, tako Mobitela kot Telekoma. Neposredno iz političnih foteljev. Šele v zadnjem času, ko se je to preoblikovalo v gospodarsko družbo, se je skušalo malo zakriti to neposredno povezavo. In pipe v teh obeh podjetjih so bile odprte na široko za potrebe članov, simpatizerjev, društev, prireditev, kampanj vladnih strank. Tukaj je, niso pogodbe, to je seznam sponzorskih pogodb. Mislim, da samo za dve leti ali za tri leta v Telekomu. Na vsaki strani je 40, teh je na stotino oziroma tisoč. In tukaj vidimo iz tega seznama teh pogodb, da so dejansko ta sredstva šla na vse strani, tudi v vse dele države, čeprav še vedno največ v Ljubljano. Gasilska društva, kulturna društva, športna društva, klubi, prireditve, veselice, so ta sredstva dobila. Vendar ko pa zadeve malo od bliže pogledamo, vidimo, da zadeva ni tako širokogrudna in vseobsegajoča in enakopravna, kajti nekateri zneski so zelo majhni, tam 50, 100 tisoč, 500 tisoč, nekateri zneski pa zelo veliki, 20 milijonov, 30 milijonov, zraven so pogodbe za nič delati in veliko zaslužiti, po domače rečeno. Recimo v času, ko je začel svojo odvetniško kariero bivši minister za notranje zadeve, ki je bil tukaj interpeliran, in je šel potem, kot je rekel v privatno sfero, postal politik LDS-a in je danes generalni sekretar vlade, gospod Bandelj, je bil v službi v tej pisarni, je z gospodom Senico Telekom sklenil pogodbo, čeprav je imel že zaposlenih, mislim, da 18 pravnikov, čeprav je že imel pogodbe z odvetniki za zastopanje za vsote, ki so nepredstavljive tudi v tem poklicu. Ta pogodba je določala, da gospod Senica dobi 500 tisoč neto, plus davek na mesec, samo zato, ker je podpisal pogodbo, pa zato, da ga lahko pokličejo. Za vsako konkretno storitev, za vsak strošek, ki ga bo imel, pa še posebej zaračuna, vse z davkom. Ali je to slučajno bilo ravno v času, ko je eden od glavnih politikov LDS-a bil tam v tej pisarni ali ne, jaz ne vem. Ampak pogodba predstavlja tipičen klasičen primer škodljive pogodbe, na račun podjetja, ki je v državni lasti, oziroma takratnega javnega podjetja. Torej pogodba z gospodom Kocjančičem ni tako nedolžna. Ravno prej smo poslušali na Trenjih, kako je on to pogodbo podpisal za podjetje, ne pa zase. Ampak, kaj je consulting gospoda Kocjančiča? Je podjetje, kjer je on lastnik, kjer je direktor, in kjer je edini zaposlen bil takrat in tudi sam je delal. Žal, kljub pogodbi, ki je bila podpisana do časa, dokler ni prišlo do zamenjave direktorja Telekoma leta 2000, v času Bajukove vlade, ni bilo nobenih dokazov, da je karkoli naredil, plačano je pa bilo vsak mesec. Če bi bil gospod razrešen, je gospod Kocjančič napisal pismo, da sam prekinja pogodbo, kjer verjame, da ne bo potrebnega medsebojnega zaupanja za sodelovanje. Se pravi, ni bila izvršena do konca, ker je bila tako za nedoločen čas, kolikor vem, ampak se je prekinila, ko je bilo jasno, da bo morda kdo zadevo pogledal. Šlo je za mastno plačo, plus davek, plus vsi stroški za neko strateško razmatranje globalizacije in strateških problemov. Še veliko je tega. Ko zadevo pogledamo, vidimo, da enostavno že prvi vtis navaja na zelo upravičene sume, da ni bilo vse v redu. Recimo leta 1987 je bilo leta 1997sklenjenih mislim, da 35 pogodb in aneksu med javnim podjetjem Telekom in agencijo Imeldo 8000, ki je v lasti in vodenju nekdanjega poslanca, politika člana številnih organov te stranke, gospoda Ocvirka, za preko 300 milijonov tolarjev, za zadeve pri katerih nekje lahko razbere za kaj gre, pri nekaterih pa pri najboljši volji ne, da bi bila potrebna zelo kvalitetna institucija, ki bi ugotovila, zakaj se je sploh šlo pri nekaterih pogodbah. Po izjavah očividcev je moral takratni direktor Telekoma anekse z Imeldo 8000 podpisovati kar v dvigalu, nosili so mu jih pa različni ljudje iz tajništva liberalne demokracije. Obstaja utemeljen sum in prepričan sem, da bodo tudi kolegi iz Liberalne demokracije zato, da pristojni organi to pogledajo, ali je teh 300 milijonov bilo res opravičeno nakazano podjetju v lasti visokega funkcionarja liberalne demokracije in teh primerov je še veliko. V času, ko smo sklicali to izredno sejo oziroma, ko smo dali to zahtevo je bilo tako v časniku Finance objavljeno, češ, koliko je nekdanji direktor Telekoma Marjan Podobnik uporabil za razna sponzorstva. Najprej moram povedati, da so bili podatki za leto 2001, ko je bila tam vlada liberalne demokracije, ki ga je kasneje tudi odstavila, in to ni bila v času Bajukove vlade, kot se je pisalo. V času Bajukove vlade je takratni predsednik Telekoma, bil je pa tam pol leta, za sponzorstva razdelil okoli 32 milijonov tolarjev, kaj je najmanj v zgodovini tega podjetja, desetkrat najmanj v zgodovini tega podjetja. Gospod Tevž, ki ga je tam postavila liberalna demokracija, pa je isto leto v petih mesecih za razna sponzorstva ustvaril preko 300 milijonov, desetkrat več, kot Marjan Podobnik, ampak tega v nobenem časopisu nikoli ni bilo objavljeno, samo na prvi strani tisto, kar je nekomu pač ustrezalo. Postavke za pogodbe ali pa finančni nastavki za pogodbe, ki se jim reče, veliko zaslužiti, nič delati, so bili zelo veliki. V Telekomu je bila postavka stroškov intelektualnih storitev dolgo časa okoli 650 milijonov letno več, kot veliko proračunov veliko slovenskih občin, potem so bili še postavki, reklame in propagande, kjer se je deloma tudi plačevalo različne storitve, ki se najbrž niti ne bi smele. Ampak, ta postavka iz 650 milijonov na leto v času prejšnjih direktorjev je v času gospoda Tevža na Telekomu zrasla na 2 milijardi 600 milijonov. In, če bi šli sedaj pogledat po pogodbah, koliko od tega sponzorstva je šlo, kljub temu, da je številka zelo zrasla gasilcem pa kulturi itd., bi videli, da nič več, približno isto, močno pa so se povečala plačila raznim agencijam in storitve, pri katerih pri najboljši veri ne več, kam je šel denar. Gospod Marjan Podobnik je potem to postavko iz 2 milijard 600 znižal na milijardo 700, Peter Grašek, nedavno odstavljeni direktor Telekoma pa je to postavko znižal na 900 milijonov in po mojih podatkih je bil to ključen razlog za njegovo zamenjavo. To niste prvič slišali od mene. Res je, da on ni govoril, je pa seveda v zameno dobil 16 ali 32 povprečnih plač, kar znese desetine milijonov in marsikdo je tiho za to. Sedaj, ko vidimo, koliko milijard je šlo iz tega javnega podjetja, je tudi bolj razumljivo tisto ogorčenje, ki je nastalo leta 2000 ob zamenjavi gospoda Tevža. Marsikdo je imel zelo konkretne razloge za svoje ogorčenje. Takrat nismo niti vedeli, zakaj je nastal tak silen vik in krik. Sedaj je bolj jasno, ko to vidimo. Telekom je tudi dal, po podatkih, ki so v teh pogodbah in v finančnem planu oziroma poročilu 36 milijonov tolarjev za promocijo projekta “Slovenija gre naprej”. V poročilu oziroma v gradivu, ki smo ga dobili na mizo piše, da se je Telekomu ta projekt izplačal. Mogoče. Ampak s temi 36-imi milijoni je bilo promovirano neko geslo “Slovenija gre naprej”, ki ga je potem uporabila kdo drugi kot liberalna demokracija. Kar slučajno ali pa tudi ne. In seveda smo leta 2000 na plakatih liberalne demokracije zasledili tudi sliko, nočno, takrat zelo eminentne cenjene osebnosti, znanega alpinista ki mu je uspel svetovni dosežek in vse čestitke za to, ampak je bil močno podprt s strani Telekoma pri tem projektu. In slučajno se je v tem istem času pojavil tudi na plakatu liberalne demokracije za volitve leta 2000. Ali pa tudi ne slučajno. Ne vem. Zagotovo je bila neka povezava. Dogajanje na relaciji javno oziroma sedaj državna podjetja, podjetja gospodarske družbe v večinski državni lasti in privatna podjetja v lasti in opravljanju članov ali javno deklariranih simpatizerjev liberalne demokracije je eno od zelo konkretnih in razumljivih primerov klientelizma. Na teh relacijah se je iz Telekoma in Mobitela prelilo v ta projekt na stotine milijonov javnih sredstev ali pa državnih sredstev. Dokazljivo. Ni problem to, da se je glavni kadrovnik glavne vladne stranke in vladne koalicije zaposlil v nekem privatnem, majhnem podjetju. To ni noben problem. Problem je v tem, da je to podjetje že pred njegovo zaposlitvijo, pa tudi po tem, dobivalo privilegirane posle od podjetij v državni lasti. Na ta način so bila podjetja, ki so bila lahko boljša in cenejša, ki so imela boljše programe, boljše ljudi, postavljena v deprivilegiran položaj. Tu govorimo o Ultri. Vse prevečkrat mislim, da je to pač eno podjetje. Ne. Isti lastniki, isti ljudje, ki so lastniki Ultre, so lastniki še sedmih ali osmih, morda tudi še kakšnih drugih, ampak toliko jih je na teh spiskih, podjetij, ki so v glavnem vsa dobitnice nepovratnih državnih sredstev. To je neka skupna značilnost. Poleg teh so seveda tudi druga podjetja, ki so dobitniki teh javnih sredstev. Vendar pa vsa ostala podjetja niso imela takega privilegiranega položaja, da bi postala visoko tehnološka, kot se sedaj nekateri hvalijo. Pa poglejmo, kako je Ultra gospoda Golobiča postala visoko profitno podjetje. Mobitel je sklenil pogodbo o razvoju in sofinanciranju projekt