Janez Janša: Mi smo v tem mandatu vložili več sistemskih zakonov kot ves vladni aparat

V petek, 16. septembra 2016, se je množica naših članic in članov zbrala na srečanju odborov Posavske regijske koordinacije SDS v Krškem. Nagovorili so jih posavski župani in poslanci iz vrst naše stranke ter predsednik stranke Janez Janša.

V nadaljevanju objavljamo celoten nagovor Janeza Janše:

Najprej prisrčna zahvala vsem, ki ste prišli. Občinskemu odboru Slovenske demokratske stranke iz Krškega, ki je to srečanje organiziral. Hvala za ta prisrčen program, za to lepo atmosfero na tem kraju, kjer sem letos drugič. Že prvič je bilo veselo, verjamem, da se bo tako iztekel tudi današnji večer.

Preden smo prišli sem, smo bili nekateri v Knjižnici Janeza Vajkarda Valvasorja. Občinski odbor Krško je podelil knjižnici peto, še zadnjo knjigo prevoda Slave vojvodine Kranjske. To je lepa donacija, ne mislim v materialnem smislu, mislim predvsem v simbolnem smislu.

Dovolite mi, da povem nekaj besed vezanih na ta dogodek. Ko je Janez Vajkard Valvasor pisal Slavo vojvodine Kranjske, so se razdalje merile drugače, kot se merijo danes. Čas je tekel drugače. Zato, da se je neka knjiga natisnila, je bilo poleg obrtniškega znanja potrebno tudi nekaj umetnosti. Zato, da se je pa neka knjiga napisala, je bilo potrebno ogromno znanja in truda. Zato, da se je napisala knjiga, ki je imela 3500 in več strani s takšno bogato vsebino, je bilo potrebno v tistem času, ko ni bilo Googla, da bi vpisal besedo in bi ti napisalo nazaj, kaj nekaj pomeni, ker ni bilo računalnikov, ker ni bilo knjižnic, kot jih poznamo danes – zbirk znanja, je bil to izjemen podvig. Ampak kljub temu ga je Valvasor zmogel v času svojega življenja.

Mi smo potem potrebovali več kot 300 let, da je bilo to delo prevedeno v slovenski jezik. Ne zato, ker je bilo tehnično to težko ali pa nemogoče, ampak zato, ker je pač nekdo to zaviral. In z narodom je zelo enostavno upravljati, če se ne zaveda svojih korenin. To, da je več kot 300 let trajalo, da se je ta Slava vojvodine Kranjske prevedla, vsebuje pa nebroj podatkov, informacij o naših koreninah, o naših prednikih, ti podatki sežejo pred peto ali pa šesto stoletje po Kristusu, ko naj bi mi prišli iz nekih močvirij izza Karpatov, sežejo v tisočletno zgodovino teh krajev in tudi vsaj dela naših prednikov in vedenje o tem ni bilo v interesu nekoč niti Dunaja niti Beograda, zaradi interesa tistih, ki so obdvladovali beograjsko ali pa še prej dunajsko politiko.

Seveda pa je na nas, da se vprašamo, zakaj je toliko časa trajalo tudi v samostojni Sloveniji, da je prišlo do tega prevoda in da ga je naredila pravzaprav privatna družba, ne pa država. Da se tudi z našo osamosvojitvijo na tej točki ni nič bistvenega spremenilo. In ko se zavemo zamudništva pri tem, nam je bolj jasno, zakaj doživljamo zamudništvo tudi drugje in zakaj Slovenija ni druga Švica, kot smo si želeli, ko smo glasovali na plebiscitu za samostojno državo.

Navidezno bo kdo rekel, te stvari niso povezane, so pa zelo povezane. Narod, ki se zaveda svojih korenin, ki je ponosen nanje, ki se jih ne sramuje, narod, ki je sposoben sprejeti vso svojo zgodovino, tudi tiste travmatične dele, narod, ki je sposoben priznati resnico in na tej podlagi tudi doseči spravo, ima svetlo prihodnost. Narod, ki nič od tega ni sposoben, ali pa še ni naredil, pa pač tava. In mi smo tukaj še na začetku in neizkoriščene priložnosti, ki so najbolj vidne in ki jih čutimo vsi v žepu, v denarnici, na številkah na položnicah in tako naprej, so zgolj posledica teh dejstev in tega stanja. Seveda je to v poplavi propagande zamegljevanja, lansiranja raznih drugih tem, ki so bistveno manj pomembne, težko videti in večina ljudi tega tudi ne vidi, ampak za nas, ki smo politična stranka, je pomembno, da se tega zavedamo in da znamo te stvari razumeti in jih tudi razložiti.

Slovenija ima vse potenciale za bistveno hitrejši razvoj. Danes smo bili z nekaterimi vašimi kolegi, predsednik našega odbora za gospodarstvo pri Strokovnem svetu Andrej Vizjak je bil tudi z nami, na Mednarodnem sejmu obrti in podjetništva v Celju. Jaz ta sejem obiskujem odkar obstaja, bil sem tudi na številnih drugih sejmih in expojih po svetu. Če delam neko primerjavo med tem, kar smo videli po svetu pred 20 leti in tem, kar vidimo danes, je sicer velik napredek, ampak ne gre za tako velikanske razlike. Če pa smo obiskali ta sejem, včasih so rekli obrtni sejem v Celju, pred 20 leti in danes, pa vidimo zelo veliko razliko. En del Slovenije je kljub vsemu zelo napredoval. Danes smo videli predstavljene neke inovacije, ki bodo zagotovo v prihodnosti krojile nekatere segmente tudi svetovne industrije in so plod slovenskega znanja. Dvomim pa, da boste kaj od tega videli v kakšni zelo odmevni oddaji na slovenski nacionalni televiziji, ker to pač očitno ni tema, vse drugo je bolj pomembno kot pa take dobre prakse, ki dajejo dober zgled in ki dokazujejo, da Slovenci zmoremo.

Govorili smo tudi z vodstvom slovenske obrti in podjetništva, s predstavniki zbornice, podjetniki in kot bi poslušal staro ploščo. To ni kritika njih, ampak dejstvo, da se nekatere zahteve slovenskega gospodarstva ponavljajo že od leta 2008 pa jih nihče ne sliši. Svet gre naprej ampak pri nas pa gredo nekatere stvari, ko gre za ustvarjanje dobrega okolja za razvoj gospodarstva, nazaj. Štiri teme so se skozi vrstile.

Davki. Danes je bilo veliko govora o davčni reformi, ki naj bi jo vlada predlagala. To ni nobena davčna reforma, to je zgolj prelaganje iz enega žepa v drugi žep. Ena kategorija zaposlenih v javnem sektorju bo imela nekoliko večje plače, gospodarstvo bo moralo nekoliko več prispevati, tako da kaka reforma to ni in je sramota, da se ta beseda sploh uporablja.

V Slovenski demokratski stranki verjamemo, da še tako prosvetljena državna oblast ni bolj sposobna, da presodi, kam naj se vlaga nek dobiček, kot pa tisti, ki ga ustvarja. To je treba prepustiti podjetnikom. In v Sloveniji v 25 letih še nismo opravili razprave in dosegli nekega soglasja o tem, kje je tista meja davkov, do katerega odstotka so davki še tisto, kar je potrebno. Javni sektor je potreben, zdravstvo je potrebno, šolstvo je potrebno, veliko dejavnosti je nujnih, da sploh obstajamo. Ampak neka meja je. V praksi je v Sloveniji ta meja previsoka, vse davščine in vse dajatve so tam do 20 odstotkov previsoke, zaradi tega, ker vzdržujemo predrago administracijo in preveč komplicirano birokracijo in organizacijo.

To je povezano eno z drugim in ureditev tega področja je pač dvojni dobiček za vse nas. Ampak nekateri imajo od tega koristi. Še posebej trenutno imamo na vladi stranko administracije, med poslanci stranke Mira Cerarja, zdaj se sicer nekoliko drugače imenuje, ni nikogar, ki bi prišel iz gospodarstva. Med tistimi, ki jih iščejo za ministre vlade, so to velike izjeme, tudi pri drugih imenovanjih, in jasno je, da gre potem tja sama pozornost.

Potem je tukaj problem s pravnim varstvom. Manjši je podjetnik, ki nima pravne službe in vsega ostalega, težje izterja plačilo, če ne dobi plačano. Povprečni rok pri nas je štiri leta. V štirih letih lahko podjetje propade. Velikanski problem, na katerega se vseskozi opozarja, pa se pravzaprav nič ne premakne.

Potem imamo tukaj šolski sistem. Celo v času socializma, dolgo časa smo imeli relativno dobro poklicno izobraževanje, potem se je to ukinilo. Slavko Gaber si je to štel za veliko zaslugo, da tega ni. Danes slovenska industrija nima kvalificirane delovne sile, mladi pa nimajo služb. Mi smo, mislim da zdaj že tretjič, vložili zakon o vajeništvu, zato da normaliziramo in naredimo šolski sistem v tem segmentu primerljiv z evropskim, predvsem pa s potrebami gospodarstva in družbe nasploh, vlada pa prihaja z nekimi rešitvami, ki gredo daleč stran od tega in še bi lahko našteval.

Tisto, kar je zelo pomembno, da se zavemo pri tem, je, da smo Slovenci zagotovo vsaj toliko sposobni, kot je naša okolica, ki se razvija hitreje. Mogoče nekaj zgodovinskih primerjav. Pred sto leti, pred prvo svetovno vojno, so bili slovenski kraji, ki so bili takrat del Avstro-Ogrske, razvitejši kot kraji v severni Italiji, ki je bila takrat tudi še deloma del Avstro-Ogrske. Danes krepko zaostajamo, da ne govorim o tem, koliko smo zaostajali, ko smo se osamosvojili. Se pa nekatere stvari v tem času niso nič spremenile. Recimo vlak od Ljubljane do Jesenic je vozil eno uro, tudi danes vozi eno uro. Dejstvo je, da okrog nekih stvari ni nacionalnega konsenza. Mi pripravimo nek program, ampak potem našo vlado vržejo in se vse pozabi in minejo leta, preden imaš spet to priložnost in so tukaj mandati in tako naprej. Veliki, težki milijoni pa v tem času izpuhtevajo, ker pač drugi, ko gre recimo za železniški tovorni promet, pobirajo sadove in tako dalje in tako dalje.

Slovenija je v tem trenutku podobna neki ladji, ki pluje zelo počasi, en kup problemov je zaradi tega, ampak na tej ladji so dobri mornarji, tudi stroji so še kar, barka ni slaba, razmere so kar ugodne, ampak na komandnem mostu so problemi, tam ne vedo čisto dobro, katero smer bi ubrali in se tudi ne zadržujejo dolgo na komandnem mostu, ampak so večino časa v sobanah za zabavo.

Slovenska demokratska stranka je stranka, ki od samega začetka naprej teži k temu, da bi tisti cilj, ki smo ga imeli Slovenke in Slovenci pred seboj, ko smo glasovali za samostojno državo, tudi uresničevali. Mi se za to borimo od časov FrancetaTomšiča, Jožeta Pučnika in tukaj ni nobenega presledka v kontinuiteti naših naporov. Dosegli smo tudi nekatere uspehe na tej poti, ampak vedno, ko je kazalo, da bodo ti uspeli prerasli v neke trende, dvakrat smo imeli, trikrat, če štejem še obdobje po osamosvojitvi, to možnost v rokah. Vedno so nas rušili. Ne zaradi rezultatov, ampak zato, ker so se ustrašili za svoje privilegije, ki ne temeljijo na tem, o čemer sem prej govoril.

Danes je Slovenija pravzaprav na nekem križišču, prišli smo do neke točke, ko nekatere stvari, ki so se v preteklosti še dale zakrivati s propagando, postajajo očitne. Tudi od nas pa je odvisno ali bo to ljudem odprlo oči v to smer, da bodo na naslednje volitve šli ali bodo spet ostali doma. Od volitev 2014, ki so bile nepoštene, nelegitimne, avstrijsko ustavno sodišče je njihove volitve razveljavilo zaradi bistveno manjših kršitev, kot so se dogajale pri nas, ampak tukaj se ne da nič spremeniti. Tisto, kar moramo imeti vedno pred očmi v zvezi z zadnjimi volitvami je to, da polovica tistih, ki bi lahko volili, ni šlo volit.

Kar seveda pomeni, da zato, da v Sloveniji pride do prave poti, do izboljšav, do tega, da bomo lahko uresničevali naš program za dobro vseh, ni potrebno prepričati tistih, ki so na zadnjih volitvah volili stare ali pa staro-nove obraze pod drugimi imeni, čeprav tudi marsikdo od teh danes razmišlja in se tolče po glavi, poznate take primere, ampak večine teh ljudi se ne da prepričati in jih tudi ni treba, ni treba izgubljati časa s tem. Ključ do sprememb so tisti, ki niso volili, zaradi različnih razlogov, 600, 700 tisoč jih je v Sloveniji. V vsaki vasi so in jih poznate. V vsakem mestu so, v vsakem bloku, v vsaki ulici. Natančno vemo, več ali manj, za svoje okolje, koga se da prepričati, komu se da odpreti oči in komu ne. To je do naslednjih volitev ključna akcijska naloga Slovenske demokratske stranke.

Nas Strokovni svet pospešeno izdeluje program za ureditev vseh stvari, s katerimi nismo zadovoljni v Sloveniji oziroma s katerimi ljudje v Sloveniji niso zadovoljni. Saj danes obstaja pravzaprav eno samo strinjanje v Sloveniji, kjer ni kakšnih delitev ali pa razlik, mogoče edino še to, da je bil Aleksander Čeferin izvoljen za predsednika Evropske nogometne zveze, tukaj tudi ni kakih razlik v tem, da smo vsi s tem zadovoljni, drugače pa se vsi strinjamo v tem, da stvari ne grejo v pravo smer.

Ena anketa, 80, 90 procentov ljudi pravi, da ni zadovoljnih s tem, kam Slovenija gre. Da pa ni strinjanja v vzrokih, ker vzroke zakriva propaganda in zaradi istega tudi ni strinjanja o rešitvah. Ampak kljub temu mislim, da prihaja čas, ko se bo vendarle po treh, štirih mandatih pred naslednjimi volitvami dalo razpravljati o rešitvah, ko glavna tema ne bodo različne afere, v glavnem usmerjene proti nam, kot se je dogajalo v preteklosti, ampak da bomo lahko dali na mizo pred volivce tako rezultate, ki jih imamo iz preteklosti, kot tudi naše odgovore na vprašanja sedanjosti in prihodnosti. Kajti Slovenska demokratska stranka ima izkušnje, ima rezultate, vemo, kako se je marsikakšno vprašanje dobro uredilo v drugih evropskih državah, ko smo vodili Evropski svet leta 2008.

Žal to znanje, ki smo ga takrat nakopičili, več ali manj tudi, ko je šlo za mlade ljudi, ki smo jih takrat šolali, leži neizkoriščeno, se ga pravzaprav bojijo. Mi smo takrat posebej šolali 300 mladih ljudi, ki so se po različnih evropskih državah seznanjali s tem, kako se v različnih državah rešuje probleme na področju zdravstva, šolstva, sociale, inovacij in tako naprej, danes večina od teh 300 vrhunsko usposobljenih strokovnjakov dela, uganite kje, v tujini, ker tukaj niso bili zaželjeni. Leta 2008, ko so z afero Patria preprečili, da bi naša vlada ponovila mandat, se je Pahorjeva vlada, ko je nastala, najprej spravila na čistko teh ljudi, ki so se v tem času nekaj naučili. Žal to ni osamljen primer. Danes iz Slovenije vsako leto odide s trebuhom za kruhom na tisoče šolanih mladih. Tudi drugih, ampak predvsem ta kategorija je velika nacionalna izguba.

Danes smo slišali na celjskem sejmu od predsednika koroške gospodarske zbornice, da se je samo v letošnjem letu od januarja do danes v Avstriji zaposlilo 12 tisoč Slovencev in preko 60 tisoč Slovencev, ki je prijavljenih in formalno zaposlenih v podjetjih in agencijah tukaj v Sloveniji, v bistvu dela v tujini.

Toliko o rezultatih, kako se je v Sloveniji zmanjšala brezposelnost, s katero se hvali predsednik vlade na polovici mandata. Nikoli pa ne slišite številke, koliko ljudi je bilo zaposlenih na novo v slovenskem gospodarstvu. Ali je kdo povedal to številko? In to je edina realna številka, ki kaže ali smo šli naprej ali nazaj. Če recimo v administraciji, ki je tako ali tako prezaposlena, ne z delom ampak z ljudmi, zaposlite še nadaljnih par tisoč ljudi, bodo seveda dobili plače in njihov položaj bo v redu, ampak na nacionalni ravni bo moral nekdo drug zaslužiti ta denar, da bodo te plače dobili. Šele ta podatek ob tem, ko ljudje dejansko mislijo, kako so se stvari popravile, daje neko jasno sliko o tem, kje smo.

Naš Strokovni svet je od januarja naprej praktično vsak mesec predstavil program, kako izboljšati stvari na enem od področij, enem od resorjev, od infrastrukture, javne uprave, obrambe, do zdravja pred počitnicami, ta mesec bomo predstavili program za kmetijstvo, še posebej gozdarstvo. Gozdovi so prizadeti, lubadar uničuje v tem trenutku slovenski gozd, to rezervo slovenskega kmeta skozi stoletja. O tem se skoraj ne govori, kot da to ni problem, pa je to praktično na ravni nacionalne katastrofe, ki jo je težko omejiti. Ampak ker se ministrstvo in gospod Židan niso zganili takoj po tisti katastrofi in po žledu, se je to razpaslo v državnih gozdovih in zdaj je to pač neustavljivo. In še vrsta problemov je v kmetijstvu, na katere bomo podali odgovore. S tem bomo nadaljevali praktično vsak mesec.

Torej ti očitki, Slovenska demokratska stranka se ukvarja samo s preteklostjo, se ne ukvarja s socialo, pa z ekonomijo in tako naprej, glejte, to lahko izrekajo samo zaradi tega, ker po drugi strani ne poročajo o tem, kaj mi delamo. Naša poslanska skupina je v tem mandatu vložila več sistemskih zakonov kot cela vladna koalicija z vsem aparatom. Za te predloge Strokovnega sveta sem že prej povedal in to sploh ni problem. Če bi na volitvah odločala kvaliteta programov, kadrov, kvaliteta rešitev, ki jih kdo ponuja, bi bila Slovenska demokratska stranka na oblasti že 20 let.

Ampak od leta 2004 to nikoli ni bilo vprašanje, vedno so lansirali neko motnjo v razpravo, zlorabo pravne države, neko nepomembno temo in potem na teh soočenjih je bila to glavna stvar in si se moral opredeljevati do neke nepomembne stvari, ki so jo ljudje pozabili že naslednji dan, pa ti tudi, ampak čas namenjen produktivni razpravi in premisleku volivcev o prihodnosti je pa šel. Glavni napor je bil usmerjen v to, da se uniči ali pa vsaj marginalizira nas, Slovensko demokratsko stranko.

Glejte, mi smo stranka, ki je nastala v času slovenske pomladi. Smo edina stranka, ki je nastala v času slovenske pomladi in še vedno obstaja. In je parlamentarna. Poleg nas obstaja samo še Slovenska ljudstva stranka, ampak ta ni parlamentarna. Vse druge stranke so nastale kasneje, z raznimi cepitvami, iskanjem novih obrazev ali pa so v tem času izginile. Se pravi, smo edini, ki smo te viharje, kot je prej rekla Martina, previharili in preživeli. Smo stranka, ki je doslej ne enkrat, ampak dvakrat, prvič z Demosom, drugič sama, leta 2004 dobila relativno večino na parlamentarnih volitvah. Smo stranka, ki je dobila večino v občinskih in mestnih svetih na treh zadnjih lokalnih volitvah, smo stranka, ki je zmagala na zadnjih dveh evropskih volitvah.

V časopisih pa lahko preberete, to je stranka, ki vedno izgublja in za zmagovalce razglašajo tiste, ki dobijo 6 procentov. Po zadnjih volitvah, ki so bile nepoštene, ne fer in tako naprej, so nas razglasili za velike poražence, pa smo kljub vsemu bili drugi, Združeno levico, ki je dobila 6 mandatov, pa so razglasili za velike zmagovalce. Ta refleks deluje tudi zdaj, ko so bile pred dnevi volitve na Hrvaškem, je slovensko časopisje še naslednji dan pisalo, da je Živi zid zmagovalec volitev, stranka, ki je dobila nekih 6 ali 7 mandatov, samo zato, da niso napisali, da je bila HDZ zmagovalka. Ko smo mi zmagali volitve leta 2004, to ste morda že pozabili, kaj so naredili slovenski novinarji? Stavkali so. Ja, na volilni dan je še širno slovensko novinarsko občestvo z nacionalnim radiem in televizijo, ker so ankete zadnjih nekaj dni že kazale, da pač LDS ne bo več zmagala, so razglasili stavko. Še danes ne vejo, zakaj so stavkali. Niso znali povedati takrat. Samo zato, da pač ne bi poročali o tem, da ni zmagal tisti, kamor so spadali.

Poglejte, kakorkoli, to je stanje, ki ga ne moremo spremeniti tako, da jamramo pa se sami sebi smilimo, spremenimo ga lahko tako, kot sem dejal prej, da na naslednjih volitvah dobimo več glasov in na tem delamo in to se bo zgodilo. Kljub težavi, ki jo ima v glavnem samo Slovenija, ko gre za države, ki se razglašajo za formalno parlamentarno demokracijo. Ta težava je v dejstvu, da pri nas ta vlada, pa tudi nekatere pred njo, ne vlada. Slovenije ne vodi Miro Cerar. Pa ministri, ki jih pol sploh ne znano našteti. Slovenijo vodijo tisti, ki so omogočili, da je Miro Cerar dobil na teh volitvah. Tisti, ki so omogočili, da je stranka, ki je na evropskih volitvah maja 2014 sploh še ni bilo, julija dobila relativno večino, sanjski rezultat, 36 procentov.

Jaz imam veliko stikov z različnimi krogi v tujini, veliko se pogovarjam o teh stvareh. Še nikoli nisem znal zadovoljivo pojasniti tega dejstva, kako je to možno. Noben ne zastopi, kako je to možno. Možno je samo zato, ker pri nas to, kar je na površini, ni dejansko tisto, kar deluje. Tudi danes se mnoge stvari odločajo tako, da pride neko gradivo na vlado, to požegnajo pa niti ne vedo, kakšni bodo dejansko rezultati oz. posledice, niti iz katerega lobija je kaj priletelo. Mogoče je par ministrov v vladi, ki to vedo, ker so direktne izpostave teh lobijev. To omrežje ali pa to ozadje, ki obvladuje slovensko politično sceno, ki vedno postavi na volitve nek javnomnenjski izdelek namesto neke kredibilne ponudbe, to omrežje je ključni problem Slovenije. In tega omrežja seveda ni možno premagati na volitvah, ker ne tekmuje na volitvah neposredno. Na volitvah tekmujejo »proxy-ji«, »bypass-i«, potrošni material, stranke, ki dobijo relativno večino, kot je to bilo z Listo Zorana Jankovića, na naslednjih volitvah pa niti enega poslanca več. So zgolj za en mandat. Le kdo med vami verjame, da bo Stranka Mira Cerarja na naslednjih volitvah dobila spet 36 mandatov? Ali kdo verjame, da jih bo dobila 20? Jaz ne. Dvomim, da jih bo dobila 10. Mogoče ne bo dobila nobenega, tako kot Lista Zorana Jankovića, zato ker bodo te volilne glasove pa verjetno tudi že poslance pred naslednjimi volitvami prelili v neko drugo lupino.

In gledano taktično politično za Slovensko demokratsko stranko zdaj, ko pravijo, da smo formalno na polovici mandata, jaz mislim, da smo že daleč čez, je glavni problem to, da ne vemo, kdo bo naš glavni izzivalec na naslednjih volitvah. Ne vemo. Ne vemo niti za ime stranke, niti za ime tistega, ki ga bodo predlagali za prihodnjega predsednika vlade. Vemo, s kom se špekulira, pogledamo samo te umetne lestvice priljubljenosti, ki jih delajo, pa se vidi s kom se špekiulira, ampak mislim, da niti sami še niso izbrali, ker mislijo, da imajo dovolj časa. Ker to, kar so naredili pred dvema letoma, to je nevidena stvar na svetu. Maja še nimaš niti stranke, julija pa že zmagaš na volitvah. In to naj bi bila trdna, urejena demokracija, s ferplejem in tako naprej. Ampak tako je in tudi na to situacijo se moramo mi pripravljati in to delamo. In to smo tudi začeli, kot sem že dvakrat dejal, s predstavitvijo programa že januarja, zato ker zadnji mesec se medijski prostor zapre in ni možno nikomur več povedati, kaj imaš v programu. Ti razlagaš program, oni te pa sprašuje neko popolnoma brezvezno temo.

Se kdo danes spomni ene same točke programa Mira Cerarja pred dvema letoma? Jaz se spomnim, da je govoril, da bodo naredili zdravstveno reformo, to je edino, kar se jaz spomnim. Ampak dve leti sta mimo, pravzaprav smo že vse druge stranke predlagale neko zdravstveno reformo, edino oni še nič. Ministrica zgolj pazi, da ta denar iz javnih naročil za medicinsko in drugo opremo, ki se rabi v zdravstvu, še vedno odteka v kanale, ki so jih izkopali Janez Zemljarič in kompanjoni. To je pač njena naloga tam. Čakalne vrste se povečujejo, ljudje umirajo, zdravnike streljajo po bolnišnicah … pa si en sam osrednji slovenski medij ne upa napisati, da tisti, ki je streljal v izolski bolnišnici, da je nekdanji pripadnik Službe državne varnosti. Niti en sam nacionalni medij tega podatka ni objavil, čeprav je postal znan, to je bilo na spletu, je nesporno dokazano, šlo je za ilegalno posest orožja, tega podatka ni nihče objavil. Slavko Bobovnik je imel temo v Odmevih, debatirali so razni strokovnjaki, od psihologov do varnostnih strokovnjakov, en sam novinar, en sam strokovnjak si ni upal povedati, da je šlo za nekdanjega pripadnika udbe, kar seveda pomeni, da je to omrežje še vedno močno in ljudje se ga še vedno bojijo. TA zadnji primer je en tak najbolj ilustratitev dokaz, da se to še vedno dogaja.

Vso to ozadje, vso to omrežje se je v zadnjih letih in tudi že prej, spomnite se, kaj vse je doživljal Jože Pučnik in še prej France Tomšič pa tudi nekateri drugi v času Demosa, v zadnjem času, ko smo samo še mi ostali, v glavnem ukvarjalo predvsem z nami. Ni legalnih in nelegalnih sredstev, ki jih pri tem niso uporabili, ampak niso uspeli. Mi smo to prestali, smo še vedno tukaj. Stranka je močna. Mislim, da je tole 11. ali 12. regijsko srečanje letos, povsod se nas je zbralo veliko. Tudi nismo brez mladih, naš podmladek je še vedno eden od najmočnejših izmed vseh strank v Sloveniji in napreduje in seveda raste in Slovenska demokratska stranka je pač te viharje preživela. Tako imamo dobro podlago za naprej. In zdaj se začenja naš čas. Govorijo o drugem polčasu, to bo naš polčas. In v tem polčasu bomo razkrojili ta omrežja in iz Slovenije naredili prostor, o kakršnem smo sanjali decembra 1990. Prostor pravičnosti, ker samo prostor pravičnosti ljudje dojemamo kot dom in domovino. Prostor pravično, kjer ne bo prvo in drugorazrednih in bomo vsi enaki pred zakonom in iz katerega se mladim ne bo treba izseljevati po svetu s trebuhom za kruhom. Hvala, ker se skupaj borimo za te cilje.