Janez Janša: Marsikje so se ljudje goloroki zoperstavili tankom JLA

Janez Janša, obrambni minister Demosove vlade in predsednik Slovenske demokratske stranke je bil gost v pogovorni oddaj Studio 25 na Televiziji Slovenija. Skupaj z Igorjem Bavčarjem in Milanom Domadenikom so razjasnili okoliščine in dileme osamosvojitvene vojne pred 25 leti. Pogovor je vodil Jože Možina.

Na voditeljevo vprašanje, kako vidi razorožitev Slovenije leta 1990, je Janez Janša uvodoma povedal, da so razorožitev razumeli kot poskus, da se prepreči uresničitev ključne točke volilnega programa koalicije Demos, ki je s tem programom zmagala na volitvah, to je bila suverena Slovenija. »Že takrat se je vedelo, če bomo goli in bosi, če neke tako pomembne odločitve ne bomo sposobni braniti, je ne bomo mogli realizirati,« je poudaril Janša in dodal, da so to vedeli tudi drugi in se na to pripravili.

»Izbrali so tisti kritični čas, ko je stara garnitura še vse imela v rokah, ‘de facto’ pa je že obstajala nova skupščina, novo predsedstvo in tudi vlada je prisegala,« je dejal Janša in razložil, da tisti, ki bi razorožitev lahko preprečili, tega niso naredili in so se tudi izgovarjali, da odhajajo, da nimajo več odgovornosti. Demosovi ministri, ki so takrat sprejemali odgovornost, pa še niso imeli inštrumentov v rokah, da to preprečijo. Lahko pa bi razorožitev preprečilo predsedstvo republike, a je ni.

Vedelo se je, če bomo goli in bosi, če neke tako pomembne odločitve ne bomo sposobni braniti, je ne bomo mogli realizirati.

V nadaljevanju je prvi obrambni minister pojasnil, da priprave na vzpostavitev obrambnih mehanizmov niso potekale v neskladju s tedanjimi zakoni. »Ravno v tem je čar našega uspeha. Mi nismo ničesar počeli ilegalno, marsikaj smo počeli skrito, se pravi odmaknjeno od oči tistih, ki bi to lahko preprečili, ki so se s tem počutili prizadete,« je dejal Janša. Kot je pojasnil, so vse striktno počeli v okviru zakonodaje, ki pa je bila socialistična.

Janša je nadaljeval: »Veliko zakonodaje, še posebej s področja varnosti in obrambe je bilo napisane tako, da je določene stvari mogoče uporabiti v različne smeri in veliko členov je bilo takšnih, da je pisalo praviloma. Če piše praviloma, ne pomeni, da je vedno tako. So bile tudi izjeme,« in kot primer navedel ustanovitev Manevrske strukture narodne zaščite. »Narodna zaščita je bila v bivšem režimu mišljena kot neka pomožna, tretja ali pa četrta sila za to, da se brani družbeni red, pred zunanjo agresijo pa tudi pred notranjimi sovražniki.«

MSNZ je bila pod okriljem notranjih zadev, ki so bile resor v vladni pristojnosti, ne v pristojnosti predsedstva, odločitve so bile v rokah tistih sil, ki so zmagale na volitvah, torej Demosa. Po Janševih besedah so tehnični termin »manevrska struktura« dodali k izrazu »narodna zaščita«, da so tisti, ki so se s tem ukvarjali, vedeli, da to niso priprave na nivoju krajevne skupnosti, ampak je šlo za obrambo nastajajoče države.

Ljudje v Vipavski dolini so se goloroki zoperstavili tankom in pokazalo se je, da Slovenija ne bo pokleknila.

Ob začetku vojne splošna mobilizacija ni bila razglašena. Janez Janša je pojasnil, da 27. junija ljudem ne bi imeli ničesar dati v roke, ni bilo orožja, ni bilo uniform. »Dva dni kasneje so organi za obrambo enostavno pošiljali pozive, kot da gre za vajo. Ljudje so to vzeli kot poziv, vedeli so, da je vojna, da ne gre za vajo,« je razložil Janša.

28. junija 1991 je koordinacijska skupina izdala akt, ki ukazuje ofenzivne akcije proti okupatorskim enotam in objektom. »28. junija je bil dan, ko je bilo vse na kocki,« je dejal Janša. Spomnil je na dilemo iz 26. junija, ali razglasiti vojno stanje še preden je bila država sploh razglašena. »Ljudje v Vipavski dolini so se goloroki zoperstavili tankom in pokazalo se je, da Slovenija ne bo pokleknila.«

»Dokler nista padla dva helikopterja 27. junija zvečer, je vse kazalo, da se Slovenija ne bo branila, vse je šlo proti nam,« se spominja Janša. Šele sestrelitev helikopterjev je obrnila moralo v slovenskih enotah, izpeljane so bile tudi nekatere kadrovske menjave, saj v nekaterih pokrajinah poveljniki niso opravili svojih nalog.

28. junija se je zgodila ključna stvar, zaradi katere je koordinacijska skupina lahko zapisala besedo ofenziva v izdan ukaz. Krkovičev izvidniški vod je zavzel skladišče orožja Strmec pri Borovnici. »Tam je bilo več orožja, minsko-eksplozivnih sredstev in tehnike, kot smo ga prej sploh imeli. To je bila ogromna materialna okrepitev slovenske obrambe,« je poudaril Janez Janša.

Šlo je za veliko orožja, ki so ga pobrali letoprej in je bilo še zloženo po enotah, po četah in vodih. Treba je bilo samo še vpoklicati tiste enote, ki so bile že formirane. Načrte za zavzetje skladišč so izdelali že leto prej in ko je padla Borovnica, so zavzeli tudi ostala skladišča. Janez Janša je ta ukaz označil za ključen dokument vojne za Slovenijo.

Ljudje so klicali iz Argentine, iz Clevelanda ali pa iz Avstralije in so kupovali letalske karte, da bi se prišli borit za Slovenijo.

Osamosvojitveni obrambni minister je spomnil tudi na odzive na izdane pozive. Omenil je analizo, ki jo je obrambni štab opravil že julija 1991. »Odzivi na vpoklice so bili v Ljubljani 30 odstotni, medtem ko so bili recimo na Štajerskem, na Severnem Primorskem 95 odstotni ali pa so se prostovoljci javljali in je v enoto prišlo več ljudi, kot jih je bilo na spisku. Ljudje so klicali iz Argentine, iz Clevelanda ali pa iz Avstralije in so kupovali letalske karte, da bi se prišli borit za Slovenijo.«

Prvi dan se je Slovenija ubranila zaradi blokad. Ko je bila zaustavljena kolona pri Medvedjeku, pa pri mostu v Ormožu, pri Dravogradu in še marsikje, je ta akcija Jugoslovanske vojske prišla do nekega zastoja. O Medvedjeku so poročali vsi svetovni mediji. Rezultat teh akcij je bil velik osip v enotah JLA. »V tistih dneh je prebežalo iz enot JLA skoraj 3000 pripadnikov, v bojnih akcijah smo jih zajeli pa še približno toliko, med njimi 500 častnikov in podčastnikov,« je s številkami postregel Janša.

Pomemben dokument je tudi spisek prebeglih in ujetnikov, ki so ga delali sproti in pošiljali po Jugoslaviji. »Srbskemu rdečemu križu je bil poslan spisek, na katerem je bilo nekaj tisoč srbskih državljanov, ki so služili vojsko v JLA in so bili na spisku, da so vojni ujetniki v Sloveniji. Ta spisek je dvignil na noge celo Srbijo in matere teh vojakov so vdrle v srbsko skupščino, ta posnetek je bil na televiziji in so zahtevale od generalov, da nehajo s to norijo, da otroke dobijo nazaj,« je dejal Janša.

»Predstavljajte si, da bi bila naša strategija takšna, kot je bila strategija Jugoslovanske vojske: ‘cilj oboroženega boja je fizično uničenje nasprotnika’ – se pravi čim več ljudi pobiti. Če bi tudi Slovenci sprejeli to strategijo, potem bi namesto spiska ujetnikov v Srbijo prišli spiski mrtvih in v tem primeru se starši teh vojakov ne bi obrnili proti njihovim generalom ampak proti nam, zahtevali bi maščevanje in situacija v Sloveniji bi bila takšna, kot je bila potem v Bosni ali pa na Hrvaškem ali na Kosovu desetletje kasneje,« je dejal Janez Janša in dodal, da so bile te poteze z njihove strani premišljene in veseli so bili rezultatov, ko so videli te reakcije, ker je to pomenilo, da bo Milošević spremenil cilj držati Jugoslavijo celo na drug cilj, ki ne bo več vključeval Slovenije.

Poleg ključnih dejavnikov, policije in teritorialne obrambe je bila tukaj tudi civilna obramba.

Janša se je spominjal tudi komuniciranja z generali JLA. V koloni pri Medvedjeku je ostal ujet sin enega izmed članov generalštaba JLA in porušili bi pol države, da bi ga dobili ven. Zaradi tega so tej koloni posvečali veliko pozornost, poslali so celo eskadriljo letal, ki je bombardirala civilne tovornjake, ta slika je obšla svet.

»Bistvo koordinacijske skupine je bilo v usklajevanju vseh sil, ki smo jih lahko uporabili za obrambo. Poleg ključnih dejavnikov, policije in teritorialne obrambe je bila tukaj tudi civilna obramba. Oviranje oklepnih kolon je bilo naše težko orožje, nismo imeli topov, nismo imeli raket, nismo imeli sofisticiranih sistemov, niti protioklepnih min do zavzetja skladišč,« je dejal Janša in pojasnil, da je bila civilna obramba z blokadami naše protioklepno orožje, ki je bilo učinkovito tudi zaradi tega, ker JLA ni bila pripravljena za dolgotrajno akcijo, njim so rekli, da morajo to narediti v 24 urah, niso imeli zalog hrane in vode, niso bili psihološko pripravljeni na dolgotrajne akcije.

Ob koncu je Janez Janša dejal, da Slovenci imamo empirični dokaz o enotnosti v času osamosvojitve, ki se je izkazala s plebiscitom. Dokaz imamo tudi v tem, da so šli marsikje ljudje goloroki nad tanke. Zmagali smo kljub temu, da ni na začetku nič kazalo, kar se tiče nekih realnih ocen, da je to možno.

Ljudje so šli marsikje goloroki nad tanke

»Po drugi strani je tudi jasno, da vsa slovenska politika ni bila enotna okoli tega, bila je razdeljena. Lahko pogledate katerikoli časopis iz tistega časa od plebiscita do vojne in boste videli, da so nekatere stranke govorile, da je sicer treba razglasiti samostojno Slovenijo, ampak da se je treba takoj naslednjo sekundo povezati nazaj v Jugoslavijo, kakršnokoli pač,« se spominja Janša.

Janez Janša je svoj prispevek končal z mislijo, da sta bila dva različna koncepta in nekateri so še prve dni vojne verjeli, da Sloveniji ne bo uspelo, da bo to neka operetna osamosvojitev: »Tisti, ki so v to verjeli, potem ko se je izkazalo nasprotno, tega svojega verjetja niso mogli več poudarjati in so ga začeli skrivati in hkrati se je začelo omalovaževati tisto, kar je pa Slovence dejansko dvignilo za eno stopnjo na zgodovinski lestvici in smo dobili lastno državo.«

Vabljeni k ogledu celotne oddaje na tej povezavi.