Janez Janša: »Manj bomo zadolženi, večji bosta blaginja in socialna država.«
ponedeljek, 2. 2. 2015»Z novim zadolževanjem ne kršite samo človekovih pravic tistih, ki morajo sedaj prekomerno plačevati, ali pa 91.000 ljudi, ki so izgubili delo, ampak tudi človekove pravice prihodnjih generacij, tudi še nerojenih, ki bodo plačevale te račune,« poudarja predsednik SDS. Državni zbor RS je opravil prvo obravnavo predloga zakona o fiskalnem pravilu, ki ga je v obravnavo državnemu zboru predložila vlada. Predsednik SDS Janez Janša je v razpravi med drugim poudaril, da je SDS v tej fazi postopka zakon pripravljena podpreti zgolj ob neki trdni in jasni zavezi koalicije, da ga bo nadgradila.V nadaljevanju objavljamo celotni magnetogram nastopa predsednika Janeza Janše na seji Državnega zbora RS.»Minister za finance je prej v svojem nastopu dejal, da je Slovenija edina država, ki še ni implementirala v celoti zlatega fiskalnega pravila. To pač veliko pove o nas in dejstvo je, da smo z ustavno spremembo maja leta 2013 poslali zgolj nek pozitiven signal v mednarodno javnost. Zaradi tega so padli pribitki na naše zadolževanje, potem pa v roku, ki je bil določen v ustavnem zakonu in ki so ga zunaj vzeli resno, mi pa ne, nismo pripravili ustreznega zakona. Zaradi te neustavnosti se kaj dosti prejšnja vlada ni razburjala. Ko je izgovarjanje prišlo do konca in je bila kredibilnost resno načeta, je nastala vladna kriza in dobili smo novo vlado. Zdaj je, po tem ko je bil prvič zavrnjen resen in usklajen izvedbeni zakon, pred nami neko gradivo, ki ne prinaša ničesar v pozitivno smer, v negativno smer pa prinaša relativizacijo samega ustavnega člena. O tem je bilo že veliko povedanega zadnjič, ko se je prvič razpravljalo o izvedbenem zakonu, in nima smisla veliko ponavljati. Če bi se te pripovedi o tem, kako bi maksimalno fleksibilna fiskalna politika, ki omogoča nebrzdano zadolževanje, ohranjala gospodarsko rast, varovala državo socialne pravičnosti in blaginje in reševala nakopičene gospodarske probleme, potem bi bilo to idealno.Ampak poglejmo samo zadnjih 6 let, ko je Slovenija z izjemo leta in pol vodila drastično politiko enormnega zadolževanja, se pravi neomejene fiskalne politike v tem smislu, pa ni bilo nobenega velikega razcveta. Mi smo od leta 2008 do konca lanskega leta naš javni dolg povečali najbolj v Evropi, mislim da tudi najbolj na svetu, rast našega zadolževanja je bila največja. Tukaj smo absolutni rekorderji po evropskih statistikah. Prišli smo iz manj kot 8 milijard zadolženosti konec leta 2008, na skoraj 30 milijard, bližamo se 100 odstotkom bruto domačega proizvoda, se pravi zadolženosti, ki bo dosegla, kar Slovenija v enem letu ustvari, in to očitno zelo kmalu.
S tem v zvezi sprašujem ministra za finance, kdaj bo treba temu našemu javnemu dolgu, uradnemu, prišteti še bilanco državne SIB banke. Po naših informacijah kmalu, še letos. Kaj je z dolgovi Darsa? Kdaj pridejo v isto kategorijo? In vse to so podatki, ki jih je treba imeti na mizi, ko se pogovarjamo o tako resnih stvareh, kot je izvedbeni zakon za uresničevanje zlatega fiskalnega pravila. Bivša država je razpadla, ko je imela okrog 20 milijard dolarjev, ne evrov, dolga, bila je manj razvita, kot smo mi, ampak je bilo tistih, ki so ta dolg odplačevali, 10-krat več.Tako da, ta razprava je skrajno resna, ne zadeva samo nas, zadeva v enaki meri tudi generacijo, katere predstavniki so prej sedeli na balkonu in verjetno niso čisto razumeli, o čem mi tukaj govorimo, vendar bodo oni plačevali napačne odločitve sprejete ob odločanju o tem zakonu in tudi sicer. In zaradi tega je ta odgovornost zakonodajalca še toliko večja.Sanje o tem, da nam bodo dolgovi odpisani, poglejte, so zgolj sanje. Pred dobrimi dvajsetimi leti, pred dvajsetimi leti in šestimi meseci je bila Slovenija ponovno sprejeta v mednarodne finančne kroge, v pariški klub, ampak zato, da je bila ponovno sprejeta in da se je lahko ponovno zadolževala na finančnih trgih, je morala podpisati sporazum o prevzemu bivšega jugoslovanskega dolga. V tem sporazumu je Slovenija v celoti prevzela celoten alociran dolg bivše države, se pravi tiste kredite, za katere se je vedelo, da so bili uporabljeni na ozemlju Republike Slovenije in ustrezen delež tako imenovanih nealociranih dolgov. Se pravi tistih kreditov, ki so bili porabljeni v federaciji in se ni točno vedelo za katere projekte. V glavnem je šlo to za jugoslovansko vojsko, za granate, ki so jih potem streljali na nas, pa na Sarajevo, in zanimiv je rezultat teh pogajanj. V pogajalski ekipi so bili takratni finančni minister Gaspari, guverner centralne banke gospod Arhar, dr. Mrak. Vsi so še živi in lahko povedo in so gradiva tudi na razpolago. Slovenija je, če se ne motim, prevzela 54 odstotkov nealociranih jugoslovanskih dolgov, 54 odstotkov. Bilo nas je 8 odstotkov v Jugoslaviji, predstavljali smo 16 odstotkov bruto domačega proizvoda bivše države, prevzeli smo pa mislim da 54 odstotkov nealociranih dolgov, ki jih še vedno plačujemo, vsako leto. V odplačevanju glavnic, ki jih plačuje finančno ministrstvo, mislim da je še nekaj sto tisoč evrov, seveda konvertiranih iz prejšnjih valut kraljevine Srbije. Ta dolg je prevzela država SHS, pa potem Kraljevina Jugoslavija, Socialistična federativna Republika Jugoslavija kljub socialistični retoriki in seveda tudi mi ob osamosvojitvi. To so dolgovi iz, ne prejšnjega, ampak iz pred prejšnjega stoletja, ki jih še plačujemo, neke države, v kateri sploh nismo bili. Takrat smo bili v Avstro-Ogrski. Torej to govorjenje o tem, kako je treba čim več zapraviti, več zapraviš, bolj si zadolžen, manj boš vrnil, pa svoje omejitve v realizaciji. Slovenija je leta 1994, ko je Drnovškova vlada podpisala ta sporazum in ga je parlament ratificiral, je zato spremenila ustavo. Tista ustavna sprememba, ki je bila sprejeta v nekaj urah in o kateri danes slovenska javnost praktično 100% misli, da je šlo zgolj za to, da se je ustanovila Nova Ljubljanska banka in Nova kreditna banka Maribor, je imela precej hujše namene, ki imajo ravno tako finančne posledice. S tisto ustavno spremembo se je iz slovenskega ustavnega reda brisala določba, ki je bila sprejeta v tej oziroma v starejši dvorani na tem istem mestu 25. junija 1991 in v kateri je pisalo, da je Slovenija pripravljena plačati samo sorazmeren del bivših jugoslovanskih dolgov. Zato, da se je Slovenija lahko vrnila na finančne trge, je Slovenija pristala na plačilo ne samo nesorazmernega ampak absolutno nesorazmernega dela bivših jugoslovanskih dolgov in zato je v dveh urah spremenila ustavo oziroma temeljno ustavno listino. Kdor ne verjame, naj pogleda besedilo iz leta 1991 in besedilo, ki ga imamo danes v Ustavi. Brez tega da bi se slovenski javnosti takrat povedalo vso resnico. Poslanci so dobili gradivo na mizo. Bila je zaprta seja, nihče ni smel ven, telefone so jim pobrali. In zvečer je bila ustavna sprememba pod streho. Odmevalo je samo to, da se je pustilo dolgove varčevalcev podružnice Ljubljanske banke v Zagrebu in Sarajevu na lupinah in da so se ustanovile nove banke. Govorilo se je, kako se rešuje suverenost države. Zdaj, ko bomo plačali tudi tisto in ko plačujemo nesorazmeren del bivših jugoslovanskih dolgov, se da izračunati, kakšna je bila cena tistih odločitev.Jaz mislim, da mora slovenska javnost to vedeti, ko danes posluša pravljice o tem, kako se je kar možno v nedogled zadolževati in kako je ta volilni rezultat na nedeljskih volitvah v Grčiji nekaj, kar je zgolj okrepilo argumente v to smer. Grčija je zadolžena tako visoko, da je dejansko veliko vprašanje ali je sposobna te kredite plačati v nekem realnem času in je skoraj gotovo, da bo, verjetno ne pod to vlado, ampak pod naslednjo, prišlo do nadaljnjih reprogramov. Že prejšnja vlada se je za to pogajala, potem je bil zaradi te politične krize ta rok podaljšan do konca februarja, konca naslednjega meseca. Če ne bo reprogramov, zapade glavnica 10 milijard, kar morajo vrniti letos do konca avgusta. Bomo videli, kako bo tam. Samo tam je tudi naš denar. Tisti, ki se veselijo, da bodo Grčiji odpisali dolgove, morate vedeti, da bomo to tudi mi plačevali, naši davkoplačevalci. Grška vlada je danes sklenila, da se minimalna plača poveča do 30 odstotkov, seveda bo višja kot pri nas. Hkrati bomo pa mi plačevali njihove dolgove, če se bo to izšlo. Jaz mislim, da se ne bo izšlo.Poglejmo rezultate te neomejene nebrzdane politike zadolževanja v zadnjih šestih letih. Po izračunih gospodarske zbornice smo v tem času izgubili 91 tisoč delovnih mest v gospodarstvu. Zadolžili smo se za 22 milijard evrov, ob tem pa smo izgubili 91 tisoč delovnih mest v gospodarstvu. Nekaj jih je bilo ustvarjenih v javnem sektorju, ki so dodaten strošek, seveda v tem času brez potrebe. Naš bruto domači proizvod je v tem času padel za 7,5 odstotka. Tukaj so neki izračuni, koliko bi padel, če bi se uporabljala švicarska formula v naslednjih štirih ali petih letih. Naj bi padel za 6,5 odstotka, če se ne motim, je izračunalo Ministrstvo za finance. V zadnjih šestih letih nismo imeli švicarske formule, nobenih omejitev za vlado, so bile evropske, enake, kot jih zdaj hočete dati v zakon, pa so se kršile. Pa ni delovalo. Nismo izgubili samo 91 tisoč delovnih mest. Leta 2008 je Slovenija izdala skoraj enako število ali pa celo več delovnih dovoljenj za tujce. Se pravi še približno toliko, skoraj 100 tisoč ljudi v Sloveniji je delalo in ustvarjalo dodano vrednost, pa niso všteti v to celotno statistiko, ker se je to vodilo posebej. In to so ogromne številke, ki neposredno vplivajo na blaginjo, ne samo tistih, ki so izgubili delo ampak tudi vseh ostalih in na celotno bilanco in na bruto domači proizvod in makroekonomske številke. Stvari niso tako enostavne – zadolžujemo se, pa bodo nova delovna mesta – očitno to ne gre. Nekje drugje so rešitve. In tukaj iz teh razprav, ki so bile, se vidi, da gre za temeljna konceptualna razhajanja. Govori se o tem, da je treba zlato fiskalno pravilo, ki je zdaj v Ustavi, nekako razrahljati zaradi suverenosti, pa zaradi socialne države. Obratno je res, bolj solidne javne finance bomo imeli, manj bomo zadolženi, bolj bomo suvereni. Boljše javne finance bomo imeli, več se bo ustvarjalo, manj bomo zadolženi, manj bo treba dajati za glavnico in obresti, večja bo blaginja, večja bo socialna država. Zelo preproste stvari so, ki se jih noče slišati. Govorjeno je bilo celo o človekovih pravicah, češ, da bi, če bi preveč uravnotežili prihodke in odhodke, kršili človekove pravice. Jaz mislim, da je tudi tukaj stvar ravno obratna. Z novim zadolževanjem ne kršite samo človekovih pravic tistih, ki morajo sedaj prekomerno plačevati, ali pa teh 91.000 ljudi, ki so izgubili delo, ampak tudi človekove pravice prihodnjih generacij, tudi še nerojenih, ki bodo plačevale te račune. Bodimo malo zmerni pri uporabi teh besed.Sedaj še konkretno o samem zakonu. Kot že rečeno, mimogrede, besedilo takšno, kot je pred nami, relativizira jasne besede, jasno dikcijo, pravno prečiščeno in usklajevano leto in pol, iz ustavne spremembe, ki smo jo sprejeli maja leta 2013. Postopek sprejemanja se ni začel maja, takrat se je končal. Začel se je že daleč prej pod našo vlado. In besedilo ustavnega izvedbenega zakona, ki ste ga pred nekaj tedni zavrnili za to švicarsko formulo, je bilo usklajeno hkrati z ustavno spremembo. Ker takrat nekatere stranke niso hotele glasovati za ustavno spremembo, dokler se ne uskladi tudi izvedbeni zakon. Kljub temu niso hotele, šele po tem, ko so rušili našo vlado in smo kot opozicija ravnali maksimalno konstruktivno, je bilo besedilo ustavne spremembe dokončno sprejeto. Ampak takrat je veljalo, da je izvedbeni zakon usklajen, vključno s tako imenovano švicarsko formulo, ki jo danes nekateri označujete za ne vem kaj, ste pa nanjo že enkrat pristali. Saj v DeSUS-u in SD-ju ste bili v glavnem isti poslanke in poslanci, iste stranke z isto odgovornostjo, nobene bistvene razlike tukaj. Obstajajo zapisniki teh koordinacij, kjer so se teksti usklajevali, pa jih preberite, saj stranke jih imate. Tukaj ne gre za to, da si je Slovenska demokratska stranka premislila. Premislili sta se dve stranki, ki sta danes v koaliciji. SMC in Združena levica tu nimata zgodovine in je nemogoče o tem govoriti, ampak dve stranki v koaliciji sta pa že enkrat usklajevali in uskladili neko besedilo in bi morali slediti temu. Tukaj je predlagano zgolj uzakonjenje pravil, ki že veljajo. Pakt stabilnosti in rasti velja za nas od leta 2004, ko smo šli v Evropsko unijo. Fiskalni kompakt velja od leta 2009 ali 2010, ko smo ga podpisali, ratificirali. In sedaj bomo še v ustavni zakon zapisali iste določbe, ki so že v teh obeh aktih. In vlada tu tudi priznava, da gre pač za to. To že velja, je to sprejeto ali nesprejeto, za Slovenijo to velja, je obvezno. Ker teh ciljev ne dosegamo, smo v mehanizmu presežnega proračunskega primanjkljaja. Smo pod kontrolo Evropske komisije, zato hodijo komisije, inšpekcije, ena je ravnokar šla. In nič drugače ne bo, če se to zapiše še v ta zakon. Nobene dodane vrednosti ni tukaj. Se pa s tem relativizira zelo jasna dikcija, ki je v sami Ustavi, in s tega vidika je za tiste, ki zagovarjamo neko resno politiko in branimo dejansko in socialno državo in suverenost Slovenije bolje, da tega zakona, takšnega kot je, ni, kot da je. Ta dilema je popolnoma jasna. Če do petka koalicija usklajeno ne bo prišla s kakšnimi dopolnitvami v smer, ki je realna in ki jo je mogoče podpreti, mi za takšno rešitev ne bomo glasovali. Priznamo časovno dilemo. Ta vlada, z izjemo dveh manjših strank, ki sta v vsaki vladi, pač ni imela teh dveh let časa za prehodno obdobje, ki ga določa Ustavni zakon, s katerim smo spremenili Ustavo. In tu se je možno pogovarjati o fleksibilnosti. Mi smo leto 2015 zapisali kot obvezen rok uskladitve maja leta 2013, se pravi, pred dvema letoma. In ta čas je potreben. Fiskalna konsolidacija ima svoje omejitve, to drži. Zelo drastični šoki imajo tudi negativne posledice. In možno se je pogovarjati o tem, da to prehodno obdobje dveh let, ki je bilo določeno leta 2013, vstavimo v rešitev, in s tem se Vlada razbremeni tega Damoklejevega meča, ki ga sicer ima na vratu. Ne moremo pa pristati na to, da se zato, da se reši ta problem, enostavno relativizira neko določbo, ki je v ustavi potrebna. Je ostrejša od tega, kar piše v Paktu stabilnosti in rasti in Fiskalnem paktu, predvsem ostrejša, kot je določba Pakta stabilnosti, vendar pa je Pakt stabilnosti nekaj, kar velja nasploh za vse, za države, ki so v boljši ali pa slabši poziciji od nas, v glavnem boljši, mi pa rešujemo konkretno situacijo. In nobena evropska uredba, ki velja za vse, ne more biti dovolj specifična za vsako državo posebej, zato, končno, imamo manevrski prostor.Torej, mi smo v tej fazi postopka zakon pripravljeni podpreti zgolj ob neki trdni in jasni zavezi koalicije, da ga bo nadgradila. Povedal sem, kje vidimo realno težavo za to ali pa za katerokoli drugo vlado in v katero smer smo se tu pripravljeni pogovarjati.No, in mogoče še dve stvari. Objavljena je bila lestvica držav z indeksom ekonomske svobode. Mislim, da bi morala ta lestvica zelo strezniti vse, ki smo del zakonodajnega telesa, predvsem pa Vlado, še posebej tisti del Vlade, ki sodi v liberalno internacionalo. V Vladi sta dve stranki, ki imata svoje poslance ali pa svoje predstavnike, ko gre za sestanke na evropski ravni, med evropskimi liberalci, DeSUS in Stranka Mira Cerarja. V Evropi so liberalci bistveno bolj striktni zagovorniki finančne discipline kot pa, recimo, naša skupina konservativcev in krščanskih demokratov oziroma Evropska ljudska stranka. Tako da to, kar sem prej poslušal, o nekem surovem liberalizmu, divjem liberalizmu, neoliberalizmu, s strani poslancev, ki spadate med formalne evropske liberalce – glejte, ali se ne bojite, da bo nekdo to prevedel in vašega predsednika kaj vprašal. To je ravno tako, kot da bi kolegi iz SD-ja tu na veliko kritizirali socialno politiko in socialo. Enako velja za DeSUS. Kolikor vem, vaš poslanec, gospod Vajgl, sedi v Poslanski skupini evropskih liberalcev. Tu pa razpravljate o surovem liberalizmu. V Evropi ga pa zastopate, glasujete za takšne rešitve. Malo se bo treba uskladiti, bom rekel, sami s sabo. Potem se bo lahko resno razpravljalo in odločalo o konceptualnih vprašanjih.«
S tem v zvezi sprašujem ministra za finance, kdaj bo treba temu našemu javnemu dolgu, uradnemu, prišteti še bilanco državne SIB banke. Po naših informacijah kmalu, še letos. Kaj je z dolgovi Darsa? Kdaj pridejo v isto kategorijo? In vse to so podatki, ki jih je treba imeti na mizi, ko se pogovarjamo o tako resnih stvareh, kot je izvedbeni zakon za uresničevanje zlatega fiskalnega pravila. Bivša država je razpadla, ko je imela okrog 20 milijard dolarjev, ne evrov, dolga, bila je manj razvita, kot smo mi, ampak je bilo tistih, ki so ta dolg odplačevali, 10-krat več.Tako da, ta razprava je skrajno resna, ne zadeva samo nas, zadeva v enaki meri tudi generacijo, katere predstavniki so prej sedeli na balkonu in verjetno niso čisto razumeli, o čem mi tukaj govorimo, vendar bodo oni plačevali napačne odločitve sprejete ob odločanju o tem zakonu in tudi sicer. In zaradi tega je ta odgovornost zakonodajalca še toliko večja.Sanje o tem, da nam bodo dolgovi odpisani, poglejte, so zgolj sanje. Pred dobrimi dvajsetimi leti, pred dvajsetimi leti in šestimi meseci je bila Slovenija ponovno sprejeta v mednarodne finančne kroge, v pariški klub, ampak zato, da je bila ponovno sprejeta in da se je lahko ponovno zadolževala na finančnih trgih, je morala podpisati sporazum o prevzemu bivšega jugoslovanskega dolga. V tem sporazumu je Slovenija v celoti prevzela celoten alociran dolg bivše države, se pravi tiste kredite, za katere se je vedelo, da so bili uporabljeni na ozemlju Republike Slovenije in ustrezen delež tako imenovanih nealociranih dolgov. Se pravi tistih kreditov, ki so bili porabljeni v federaciji in se ni točno vedelo za katere projekte. V glavnem je šlo to za jugoslovansko vojsko, za granate, ki so jih potem streljali na nas, pa na Sarajevo, in zanimiv je rezultat teh pogajanj. V pogajalski ekipi so bili takratni finančni minister Gaspari, guverner centralne banke gospod Arhar, dr. Mrak. Vsi so še živi in lahko povedo in so gradiva tudi na razpolago. Slovenija je, če se ne motim, prevzela 54 odstotkov nealociranih jugoslovanskih dolgov, 54 odstotkov. Bilo nas je 8 odstotkov v Jugoslaviji, predstavljali smo 16 odstotkov bruto domačega proizvoda bivše države, prevzeli smo pa mislim da 54 odstotkov nealociranih dolgov, ki jih še vedno plačujemo, vsako leto. V odplačevanju glavnic, ki jih plačuje finančno ministrstvo, mislim da je še nekaj sto tisoč evrov, seveda konvertiranih iz prejšnjih valut kraljevine Srbije. Ta dolg je prevzela država SHS, pa potem Kraljevina Jugoslavija, Socialistična federativna Republika Jugoslavija kljub socialistični retoriki in seveda tudi mi ob osamosvojitvi. To so dolgovi iz, ne prejšnjega, ampak iz pred prejšnjega stoletja, ki jih še plačujemo, neke države, v kateri sploh nismo bili. Takrat smo bili v Avstro-Ogrski. Torej to govorjenje o tem, kako je treba čim več zapraviti, več zapraviš, bolj si zadolžen, manj boš vrnil, pa svoje omejitve v realizaciji. Slovenija je leta 1994, ko je Drnovškova vlada podpisala ta sporazum in ga je parlament ratificiral, je zato spremenila ustavo. Tista ustavna sprememba, ki je bila sprejeta v nekaj urah in o kateri danes slovenska javnost praktično 100% misli, da je šlo zgolj za to, da se je ustanovila Nova Ljubljanska banka in Nova kreditna banka Maribor, je imela precej hujše namene, ki imajo ravno tako finančne posledice. S tisto ustavno spremembo se je iz slovenskega ustavnega reda brisala določba, ki je bila sprejeta v tej oziroma v starejši dvorani na tem istem mestu 25. junija 1991 in v kateri je pisalo, da je Slovenija pripravljena plačati samo sorazmeren del bivših jugoslovanskih dolgov. Zato, da se je Slovenija lahko vrnila na finančne trge, je Slovenija pristala na plačilo ne samo nesorazmernega ampak absolutno nesorazmernega dela bivših jugoslovanskih dolgov in zato je v dveh urah spremenila ustavo oziroma temeljno ustavno listino. Kdor ne verjame, naj pogleda besedilo iz leta 1991 in besedilo, ki ga imamo danes v Ustavi. Brez tega da bi se slovenski javnosti takrat povedalo vso resnico. Poslanci so dobili gradivo na mizo. Bila je zaprta seja, nihče ni smel ven, telefone so jim pobrali. In zvečer je bila ustavna sprememba pod streho. Odmevalo je samo to, da se je pustilo dolgove varčevalcev podružnice Ljubljanske banke v Zagrebu in Sarajevu na lupinah in da so se ustanovile nove banke. Govorilo se je, kako se rešuje suverenost države. Zdaj, ko bomo plačali tudi tisto in ko plačujemo nesorazmeren del bivših jugoslovanskih dolgov, se da izračunati, kakšna je bila cena tistih odločitev.Jaz mislim, da mora slovenska javnost to vedeti, ko danes posluša pravljice o tem, kako se je kar možno v nedogled zadolževati in kako je ta volilni rezultat na nedeljskih volitvah v Grčiji nekaj, kar je zgolj okrepilo argumente v to smer. Grčija je zadolžena tako visoko, da je dejansko veliko vprašanje ali je sposobna te kredite plačati v nekem realnem času in je skoraj gotovo, da bo, verjetno ne pod to vlado, ampak pod naslednjo, prišlo do nadaljnjih reprogramov. Že prejšnja vlada se je za to pogajala, potem je bil zaradi te politične krize ta rok podaljšan do konca februarja, konca naslednjega meseca. Če ne bo reprogramov, zapade glavnica 10 milijard, kar morajo vrniti letos do konca avgusta. Bomo videli, kako bo tam. Samo tam je tudi naš denar. Tisti, ki se veselijo, da bodo Grčiji odpisali dolgove, morate vedeti, da bomo to tudi mi plačevali, naši davkoplačevalci. Grška vlada je danes sklenila, da se minimalna plača poveča do 30 odstotkov, seveda bo višja kot pri nas. Hkrati bomo pa mi plačevali njihove dolgove, če se bo to izšlo. Jaz mislim, da se ne bo izšlo.Poglejmo rezultate te neomejene nebrzdane politike zadolževanja v zadnjih šestih letih. Po izračunih gospodarske zbornice smo v tem času izgubili 91 tisoč delovnih mest v gospodarstvu. Zadolžili smo se za 22 milijard evrov, ob tem pa smo izgubili 91 tisoč delovnih mest v gospodarstvu. Nekaj jih je bilo ustvarjenih v javnem sektorju, ki so dodaten strošek, seveda v tem času brez potrebe. Naš bruto domači proizvod je v tem času padel za 7,5 odstotka. Tukaj so neki izračuni, koliko bi padel, če bi se uporabljala švicarska formula v naslednjih štirih ali petih letih. Naj bi padel za 6,5 odstotka, če se ne motim, je izračunalo Ministrstvo za finance. V zadnjih šestih letih nismo imeli švicarske formule, nobenih omejitev za vlado, so bile evropske, enake, kot jih zdaj hočete dati v zakon, pa so se kršile. Pa ni delovalo. Nismo izgubili samo 91 tisoč delovnih mest. Leta 2008 je Slovenija izdala skoraj enako število ali pa celo več delovnih dovoljenj za tujce. Se pravi še približno toliko, skoraj 100 tisoč ljudi v Sloveniji je delalo in ustvarjalo dodano vrednost, pa niso všteti v to celotno statistiko, ker se je to vodilo posebej. In to so ogromne številke, ki neposredno vplivajo na blaginjo, ne samo tistih, ki so izgubili delo ampak tudi vseh ostalih in na celotno bilanco in na bruto domači proizvod in makroekonomske številke. Stvari niso tako enostavne – zadolžujemo se, pa bodo nova delovna mesta – očitno to ne gre. Nekje drugje so rešitve. In tukaj iz teh razprav, ki so bile, se vidi, da gre za temeljna konceptualna razhajanja. Govori se o tem, da je treba zlato fiskalno pravilo, ki je zdaj v Ustavi, nekako razrahljati zaradi suverenosti, pa zaradi socialne države. Obratno je res, bolj solidne javne finance bomo imeli, manj bomo zadolženi, bolj bomo suvereni. Boljše javne finance bomo imeli, več se bo ustvarjalo, manj bomo zadolženi, manj bo treba dajati za glavnico in obresti, večja bo blaginja, večja bo socialna država. Zelo preproste stvari so, ki se jih noče slišati. Govorjeno je bilo celo o človekovih pravicah, češ, da bi, če bi preveč uravnotežili prihodke in odhodke, kršili človekove pravice. Jaz mislim, da je tudi tukaj stvar ravno obratna. Z novim zadolževanjem ne kršite samo človekovih pravic tistih, ki morajo sedaj prekomerno plačevati, ali pa teh 91.000 ljudi, ki so izgubili delo, ampak tudi človekove pravice prihodnjih generacij, tudi še nerojenih, ki bodo plačevale te račune. Bodimo malo zmerni pri uporabi teh besed.Sedaj še konkretno o samem zakonu. Kot že rečeno, mimogrede, besedilo takšno, kot je pred nami, relativizira jasne besede, jasno dikcijo, pravno prečiščeno in usklajevano leto in pol, iz ustavne spremembe, ki smo jo sprejeli maja leta 2013. Postopek sprejemanja se ni začel maja, takrat se je končal. Začel se je že daleč prej pod našo vlado. In besedilo ustavnega izvedbenega zakona, ki ste ga pred nekaj tedni zavrnili za to švicarsko formulo, je bilo usklajeno hkrati z ustavno spremembo. Ker takrat nekatere stranke niso hotele glasovati za ustavno spremembo, dokler se ne uskladi tudi izvedbeni zakon. Kljub temu niso hotele, šele po tem, ko so rušili našo vlado in smo kot opozicija ravnali maksimalno konstruktivno, je bilo besedilo ustavne spremembe dokončno sprejeto. Ampak takrat je veljalo, da je izvedbeni zakon usklajen, vključno s tako imenovano švicarsko formulo, ki jo danes nekateri označujete za ne vem kaj, ste pa nanjo že enkrat pristali. Saj v DeSUS-u in SD-ju ste bili v glavnem isti poslanke in poslanci, iste stranke z isto odgovornostjo, nobene bistvene razlike tukaj. Obstajajo zapisniki teh koordinacij, kjer so se teksti usklajevali, pa jih preberite, saj stranke jih imate. Tukaj ne gre za to, da si je Slovenska demokratska stranka premislila. Premislili sta se dve stranki, ki sta danes v koaliciji. SMC in Združena levica tu nimata zgodovine in je nemogoče o tem govoriti, ampak dve stranki v koaliciji sta pa že enkrat usklajevali in uskladili neko besedilo in bi morali slediti temu. Tukaj je predlagano zgolj uzakonjenje pravil, ki že veljajo. Pakt stabilnosti in rasti velja za nas od leta 2004, ko smo šli v Evropsko unijo. Fiskalni kompakt velja od leta 2009 ali 2010, ko smo ga podpisali, ratificirali. In sedaj bomo še v ustavni zakon zapisali iste določbe, ki so že v teh obeh aktih. In vlada tu tudi priznava, da gre pač za to. To že velja, je to sprejeto ali nesprejeto, za Slovenijo to velja, je obvezno. Ker teh ciljev ne dosegamo, smo v mehanizmu presežnega proračunskega primanjkljaja. Smo pod kontrolo Evropske komisije, zato hodijo komisije, inšpekcije, ena je ravnokar šla. In nič drugače ne bo, če se to zapiše še v ta zakon. Nobene dodane vrednosti ni tukaj. Se pa s tem relativizira zelo jasna dikcija, ki je v sami Ustavi, in s tega vidika je za tiste, ki zagovarjamo neko resno politiko in branimo dejansko in socialno državo in suverenost Slovenije bolje, da tega zakona, takšnega kot je, ni, kot da je. Ta dilema je popolnoma jasna. Če do petka koalicija usklajeno ne bo prišla s kakšnimi dopolnitvami v smer, ki je realna in ki jo je mogoče podpreti, mi za takšno rešitev ne bomo glasovali. Priznamo časovno dilemo. Ta vlada, z izjemo dveh manjših strank, ki sta v vsaki vladi, pač ni imela teh dveh let časa za prehodno obdobje, ki ga določa Ustavni zakon, s katerim smo spremenili Ustavo. In tu se je možno pogovarjati o fleksibilnosti. Mi smo leto 2015 zapisali kot obvezen rok uskladitve maja leta 2013, se pravi, pred dvema letoma. In ta čas je potreben. Fiskalna konsolidacija ima svoje omejitve, to drži. Zelo drastični šoki imajo tudi negativne posledice. In možno se je pogovarjati o tem, da to prehodno obdobje dveh let, ki je bilo določeno leta 2013, vstavimo v rešitev, in s tem se Vlada razbremeni tega Damoklejevega meča, ki ga sicer ima na vratu. Ne moremo pa pristati na to, da se zato, da se reši ta problem, enostavno relativizira neko določbo, ki je v ustavi potrebna. Je ostrejša od tega, kar piše v Paktu stabilnosti in rasti in Fiskalnem paktu, predvsem ostrejša, kot je določba Pakta stabilnosti, vendar pa je Pakt stabilnosti nekaj, kar velja nasploh za vse, za države, ki so v boljši ali pa slabši poziciji od nas, v glavnem boljši, mi pa rešujemo konkretno situacijo. In nobena evropska uredba, ki velja za vse, ne more biti dovolj specifična za vsako državo posebej, zato, končno, imamo manevrski prostor.Torej, mi smo v tej fazi postopka zakon pripravljeni podpreti zgolj ob neki trdni in jasni zavezi koalicije, da ga bo nadgradila. Povedal sem, kje vidimo realno težavo za to ali pa za katerokoli drugo vlado in v katero smer smo se tu pripravljeni pogovarjati.No, in mogoče še dve stvari. Objavljena je bila lestvica držav z indeksom ekonomske svobode. Mislim, da bi morala ta lestvica zelo strezniti vse, ki smo del zakonodajnega telesa, predvsem pa Vlado, še posebej tisti del Vlade, ki sodi v liberalno internacionalo. V Vladi sta dve stranki, ki imata svoje poslance ali pa svoje predstavnike, ko gre za sestanke na evropski ravni, med evropskimi liberalci, DeSUS in Stranka Mira Cerarja. V Evropi so liberalci bistveno bolj striktni zagovorniki finančne discipline kot pa, recimo, naša skupina konservativcev in krščanskih demokratov oziroma Evropska ljudska stranka. Tako da to, kar sem prej poslušal, o nekem surovem liberalizmu, divjem liberalizmu, neoliberalizmu, s strani poslancev, ki spadate med formalne evropske liberalce – glejte, ali se ne bojite, da bo nekdo to prevedel in vašega predsednika kaj vprašal. To je ravno tako, kot da bi kolegi iz SD-ja tu na veliko kritizirali socialno politiko in socialo. Enako velja za DeSUS. Kolikor vem, vaš poslanec, gospod Vajgl, sedi v Poslanski skupini evropskih liberalcev. Tu pa razpravljate o surovem liberalizmu. V Evropi ga pa zastopate, glasujete za takšne rešitve. Malo se bo treba uskladiti, bom rekel, sami s sabo. Potem se bo lahko resno razpravljalo in odločalo o konceptualnih vprašanjih.«