Janez Janša: Ljudje, ki so zakuhali problem varčevalcev, so povzročili tudi prvo in drugo bančno luknjo
sreda, 24. 6. 2015V nadaljevanju objavljamo magnetogram, ki ni avtoriziran.
JANEZ JANŠA: Spoštovani! Tudi slovenski davkoplačevalci, ki bodo morali plačati teh 400 milijonov evrov, pa tega denarja nikoli niso videli ne posredno ne neposredno, so individualne zgodbe. Zaradi tega bodo nižje pokojnine, plače, štipendije dijakom in študentom in večji razvojni zaostanek Slovenije. Obrazložitev tega zakona je milo rečeno pomanjkljiva.
Zato, da bi razumeli ta problem, se je treba vrniti konec 80-ih let, v čas konec 80-ih let prejšnjega stoletja, ko je bivša Jugoslavija pokala po šivih in so takratni oblastniki z aktivnim sodelovanjem slovenskih politikov izpogajali nov sporazum z mednarodnimi upniki, Jugoslavija je bila takrat zadolžena že za preko 20 milijard dolarjev, ta sporazum, ki so ga izpogajali, se imenuje novi finančni sporazum oziroma dogovor in po njem so po novem vse komercialne banke v bivši Jugoslaviji garantirale za skupen jugoslovanski dolg. V ozadju je bila politična odločitev, da je potrebno kar se tiče odgovornosti do tujih upnikov Jugoslavijo finančno tako preplesti, da se odcepitev nobene od republik ne bo splačala. Hkrati je prišlo tudi znotraj Jugoslavije do dogovorov recimo med Srbijo in Slovenijo, med takratnima šefoma komunistov v Srbiji Miloševićem in Slovenije Kučanom o tem, da je treba Jugoslavijo tudi znotraj finančno preplesti in takrat sta dve banki Ljubljanska banka v Sloveniji in beograjska banka v Srbiji dobili politični direktivi, da se samostojne pravne subjekte po drugih republikah spremeni v podružnice, v hčerke.
Ljubljanska banka Zagreb je bila samostojna pravna oseba, za katero je garantirala Narodna banka Hrvaške do leta 1989, potem pa je prišla direktiva, da je to treba spremeniti v podružnico in odgovornost je padla na Slovenijo in posledično, zdaj vidimo po 26-ih letih, na slovenske davkoplačevalce. Leta 1994, ko je to dejstvo postajalo očitno, so isti ljudje, ki so ta problem zakuhali, predlagali ustavni zakon, v stari dvorani na tem istem mestu so ga morali poslanci sprejeti v nekaj urah, Državni zbor je bil pa zaprt in obkoljen s policijo in takrat so se spremenile klavzule, ki so se nanašale na solidarnostno odgovornost do varčevalcev in odgovornost Banke Slovenije do teh vlog in takrat je po upravnem smislu nastal ta problem.
Iz tega vidika sodba Evropskega sodišča ni popolnoma krivična, ampak zakuhali smo to sami oziroma so jo sami. Je pa delno krivična, kajti iz sodbe izhaja, da se prevzame večji del odgovornosti, za kar je dejansko šlo, večji del bremena, izgubljena tožba Ljubljanske banke proti dolžnikov na Hrvaškem, na drugi strani ta isti princip potrjuje in tukaj se je treba vprašati po odgovornosti tistih, ki so slovensko državo v tem sodnem postopku zastopali. In ljudi, ki jih iz Slovenije pošiljamo v to institucijo, ki so v tem konkretnem primeru delali proti našemu interesu, primerjajte samo prvo in drugo sodbo.
Ljudje, ki so botrovali tem odločitvam na politični in tehnični ravni, so kasneje povzročili tudi prvo bančno luknjo v slovenskem bančnem sistemu in vsaj del njih tudi drugo bančno luknjo v višini 8 milijard, o katerih zdaj govorim.
Zaradi tega sprejem tega zakona brez teh dopolnil, ki smo jih mi predlagali, da se ugotavlja tudi odgovornost, nima nikakršnega smisla. Naša podpora je vezana podpori tem amandmajem, na tej točki se bo tudi največja vladna stranka stehtala. Pred volitvami in tudi kasneje ste govorili, da ste brez botrov. Če ste brez botrov boste z mirno vestjo glasovali za tiste amandmaje, ki terjajo, da se tukaj odgovarja odgovornost. Če pa botre imate, pa boste to zavrnili.
Predsednik SDS je sodeloval tudi v razpravi o amandmajih.
JANEZ JANŠA: Hvala lepa za besedo še enkrat. Mi tukaj predlagamo k 1. členu dopolnilo, ki se glasi: Ta zakon določa tudi opredelitev odgovornosti nosilcev javnih funkcij in državnih organov pri ravnanjih oziroma opustitvah ravnanj zaradi katerih je breme odplačila neizplačanih deviznih vlog varčevalcev Ljubljanske banke, d.d., padlo na ramena slovenskih davkoplačevalcev. V obrazložitvi je natančno navedeno, da to zajema vse tri faze, v okviru katerih je prišlo do rezultata, ki bo zdaj v obliki skoraj 400 milijonov evrov dodatnih stroškov in to v rekordno kratkem času naložen na ramena slovenskih davkoplačevalcev. Vseh. Ni pa to seveda edina škoda, ki je tukaj nastala.
V materialnem smislu je bistveno večja škoda zaradi teh odločitev nastala s tem, ko je bilo slovenskim bankam desetletja preprečeno normalno delovanje v okolju in kjer so imela visok renome. Sedaj 10 tisoč, 600 tisoče vlog varčevalcev v teh bankah na Hrvaškem in v Bosni in Hercegovini priča, da so bile to banke, ki so imele tam, kot se temu reče, verodostojnost in sidro in preračunano v komercialno škodo, ki je nastala, v medijih je bilo večkrat že poizkus, da se ta izračun naredi s strani strokovnjakov, je tukaj slovenski komercialni bančni sistem izgubil milijarde evrov. Milijarde evrov zaradi tega, ker sta bila zapravljena dva najbolj perspektivna trga za delovanje slovenskih bank. Kam je šel denar?
Sedaj kot rečeno, za Ljubljansko banko Zagreb, ki je bila samostojna pravna oseba vpeta v hrvaško zakonodajo z vsemi garancijami, ki jih je hrvaška republika dajala za svoje banke in ni bila podružnica oziroma hčerka Ljubljanske banke do leta 1989. Ta banka je sprejemala vloge varčevalcev, pravnih in fizičnih oseb in ta denar tudi posojala hrvaškim podjetjem. Saj Ljubljanska banka Zagreb ima približno enako vsoto kot jo dolguje do varčevalcev, tudi terjatev do hrvaških podjetij, skoraj do 10 milijonov evrov natančno se ta vsota izenači. Se pravi, ta denar je bil plasiran v hrvaško gospodarstvo, večino. Ampak očitno glede na to, že prej citirano sodbo tega istega sodišča, kjer je pa Ljubljanska banka izgubila proti enim od hrvaških podjetij, se tega denarja ne bo videlo. Tako, da najmanj kar je, najmanj kar bi morala slovenska država in pravobranilstvo zastopati, ko je branilo interese Republike Slovenije na sodišču, bi morala biti neka sorazmernost, da se približno v enakem času pride do teh odločitev, ne pa, da bo sedaj Slovenija v rekordnem času vse plačala oziroma bodo to plačali slovenski davkoplačevalci, teh terjatev pa ne bo. Sedaj, če je bila banka naša, potem so naše tudi terjatve, ne samo dolgovi. Tukaj se pa pristaja na to, da so terjatve slovenske oziroma, da so dolgovi slovenski, terjatve do hrvaških podjetij pa ne obstajajo. Sedaj, po sodbi tega istega sodišča, ki nam je naložilo ta izvedbeni zakon očitno ne. Ampak tukaj je velika odgovornost na tistih, ki so slovenske interese na sodišču zagovarjali. Rekel sem že prej, primerjajte prvo in drugo sodbo in boste videli razliko kot noč in dan.
Izvirni greh je pa v silnem strahu tistih, ki so dali politično direktivo, da se samostojne pravne osebe, v tem primeru Ljubljanske banke, ki so obstajale v drugih republikah, spremenijo v podružnico. V vodstvu takratne Ljubljanske banke je nastal odpor, dali so delati ekonomski elaborat ali se to izplača ali ne, ta elaborat je pokazal, da se to ne splača, da Jugoslavija poka po šivih, da se s tem po nepotrebnem prevzemajo neke obveznosti, ki so lahko silno visoke, ampak uprava Ljubljanske banke je potem kljub temu elaboratu poslušala politično direktivo. In oseba, ki je podpisala ta elaborat je domnevno potem storila samomor oziroma je padla iz balkona. V silnem strahu, da, ker so bili spomini še sveži, pa verjetno je takrat še nekaj več dokumentov obstajalo, da se o tem ne bi preveč razpravljalo je bila potem sprejeta ta sprememba ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine. V tej knjižici je originalna verzija, v tej pa je verzija, ki je bila sprejeta natančno 21 junija oziroma uveljavljena 27. junija 1994, kjer pa je poleg tega, da se je by passiralo te obveznosti in predvsem vprašanje odgovornosti brez razmišljanja o tem, koliko bo to enkrat stalo slovenske davkoplačevalce, spremenilo tudi tisti ključen člen, ki je prej vezal kakršnokoli solidarnostno odgovornost Slovenije do terjatev iz ostalih delov bivše države na sporazum o nasledstvu.
Mi smo 25. junija 1991 sprejeli odločitev v kateri piše, da bo Slovenija sicer plačala ves tisti jugoslovanski dolg, ker je bil denar porabljen pri nas in tudi sorazmeren dolg, nelociran dolg, se pravi tam, kjer smo bili skupni garant. Vendar na podlagi sporazumov o nasledstvu s katerim bo Slovenija tudi dobila terjatve oziroma delež na skupnem premoženju. In do junija leta 1994 seveda Slovenija ni nič plačevala, ker ni bila od tega sporazuma in je bilo jasno, da vztrajanje na takem stališču predstavlja pritisk na ostale deležnike in da bo lažje priti do sporazuma, če ne bo nihče enostransko prevzemal obveznosti. In potem so poslanci tukaj praktično pod prisilo, brez tega, da je bilo slovenski javnosti kadarkoli resno pojasnjeno, sprejeli to spremembo in po tem novem ustavnem zakonu za izvedbo temeljne ustavne listine pa ta odgovornost ni več vezana oziroma prevzemanje teh obveznosti do predelov bivše Jugoslavije ni več vezana na nasledstveni sporazum, ampak je to črtano in potem je Slovenija najprej podpisala sama sporazum s tujimi upniki, kjer je prevzela celoten alociran dolg v skladu s tem NFS, se pravi novim finančnim sporazumom iz leta 1988, hkrati pa še skoraj 54% nelociranega jugoslovanskega dolga. Ne 16%, kolikor je takrat znašal naš delež v GDP oziroma skoraj 17, niti 8%, kot nas je bilo prebivalcev, niti 30% kot je bil delež Slovenije v zunanji trgovini bivše države, ampak skoraj 54%. In ob tem so se dogajale silne mahinacije, tako imenovane, takrat se je ta skovanka sploh rodila, slovenske Udbo mafije z odkupom teh jugoslovanskih dolgov, katerih cena je na sivem trgu potem ko je Slovenija separatno podpisala ta sporazum s tujimi upniki, kar pa je omogočil ta sprememba ustavnega zakona, izjemno poskočile, prej pa se je jugoslovanski dolg prodajal tam po 20 centov za dolar. In slovenske banke, ki so bile takrat v sanaciji so tukaj izgubile veliko milijonov, profitirala so pa neka podjetja, tam v zamejstvu, ki so se štela v tako imenovani Saftijev krog, danes je to KB1909 in ne vem kaj še vse.
Če pogledate na imena, ki so takrat nastopala v tem času v Banki Sloveniji, v Ljubljanski banki, v teh inštitucijah, pridemo do istih imen, ki so botrovala tudi tej tako imenovani finančni integraciji Jugoslavije, da odcepitev ne bo možna ali pa ki so ne nazadnje vrtala tudi to zadnjo bančno luknjo. Ne bom zdaj našteval ta imena in priimke, ampak o tem je bilo že veliko napisanega in teh stvari ni problem rekonstruirati. Zdaj vidim, da nekateri tukaj z zelo velikimi očmi poslušajo, jaz naj povem da to govorim tudi tej dvorani verjetno že petdesetič, v dvajsetih letih smo mi na to stalno opozarjali. Ko sem bil v vladi, leta 1994 smo kot edina stranka nasprotovali tem spremembam, zaradi tega se je kasneje zgodila Depala vas. Ni slučajno, da je bil ta ustavni zakon spremenjen, nekaj mesecev oziroma takoj, ko je bilo to možno tehnično pripraviti potem, ko so našo stranko takrat izgnali iz Vlade.
No, danes imamo na mizi račun, del tega računa pravzaprav, manjši del tega računa, ker večji del materialnih in finančnih posledic je možno šteti v komercialno škodo, ki je nastala v slovenskih bankah, ker na Hrvaškem in Bosni in Hercegovini sploh niso mogla delovati pa številnim slovenskim podjetjem, kjer zaradi tega slabega imidža, ki se je delal v slovenski ekonomiji ves ta čas v obeh republikah se je verjetno marsikdo med vami sam srečal s tem problemom neposredno. Tudi ni bilo možno takšno poslovanje, kot bi sicer bilo. Dolgo časa ne. Potem se je malo pozabilo ampak trideset let je bil to velikanski problem. Vse zaradi tega bega pred odgovornostjo. Tisti, ki so predlagali, recimo minister Gaspari, ki je bil takrat finančni minister in je podpisal to spremembo ustavnega zakona je finančnik, bil je vice guverner Jugoslovanske narodne banke, ko se je pravzaprav snoval ta novi finančni sporazum s tujimi upniki, ko je bil tisti srbski vdor v Jugoslovanski monetarni sistem. Ko je prihajalo do teh tako imenovanih integracij, se pravi sprememb statusa samostojnih bank v podružnice in on je amater. Vedeli so kakšne bodo posledice za slovensko trgovino, za slovenska podjetja predvsem pa slovenski bančni sistem na Hrvaškem in v Bosni in Hercegovini, če se to sprejme. Vedeli so, da bo škoda večja, od tega, kar bo na koncu prišel neposredni račun, ki se vidi in tega imamo danes, bom rekel tukaj.
Ampak kljub temu so to predlagali, ker je bil takrat silen strah, da vse to pride na dan, silen strah je bil. To je bilo leto 1994, ko so bili spomini še sveži, mnoge priče še žive in zaradi tega je bila takrat tudi tajna seja. Zdaj pa vidim da se je v glavnem vse to pozabilo. Tukaj je kolegica govorila, da se je treba povezati s Srbijo, ker imajo oni enak problem. Ja, seveda samo Slovenija in Srbija imata ta problem, ker drugi tega niso delali. Tudi hrvaške banke so imele izpostave oziroma so imele banke po drugih republikah ampak so jih pustile kot samostojno pravno osebo. Pa makedonske tudi pa bosanske tudi. Zakaj oni nimajo teh problemov? Ker niso spreminjali statusov, ker niso sodelovali v tej igri ključnih ljudi, ki so na ta način, ki so razumeli kaj je ekonomija, to je treba priznati in so želeli otežiti oziroma so želeli ohraniti Jugoslavijo. Zagotovo bodo s strani Združene levice dobili pohvalo, ker smo prej slišali da, to da smo vzeli tujim varčevalcem je kraja, to da pa smo svojim jemali pa kradli se pravi pri nacionalizaciji to pa ni bila kraja. Tako da to, se pravi bo tudi takšno dejanje z lahkoto pozdravljeno.
No, in če hočete še, bom rekel nekaj konkretnih ali pa zadnji konkretni argument, da je tukaj šlo v ozadju za politično igro. Verjetno ste vsi kdaj že slišali ali pa brali, da denar, ki so ga imeli predvsem hrvaški varčevalci v Ljubljanski banki za vse ni bil tako zaklenjen. Za deset tisoč je bil, ampak Slaven Letica je javno povedal, da je prosil Milana Kučana, in je dobil vlogo nazaj izplačano. Enako Budimir Lončar 200.000 mark. Niso bili vsi v enakem položaju. To sta dva javno znana primera, verjetno jih je bilo še na desetine, ker je šlo to po tej politični liniji, pa Milan Kučan ni bil niti šef uprave, niti šef nadzornega sveta, ne Ljubljanske banke d.d., ne Nove Ljubljanske banke d.d. Jaz mislim, da bi vseeno ob tem računu, ki je sedaj zelo konkreten, ki je prišel, te ljudi morali malo povprašati po odgovornosti.
“