Janez Janša: Kaj je resnični motiv prizadevanja vlade Mira Cerarja po priznanju Palestine?

Članice in člani Odbora za zunanjo politiko so na seji, ki je potekala v sredo, 31. januarja, razpravljali o predlogu priznanja Palestine in palestinskih ozemelj kot neodvisne in suverene države. Priznanje že dlje časa zagovarja Levica, v zadnjem času pa je, precej presenetljivo, priznanju zelo naklonjena tudi koalicija. V prizadevanjih še posebej izstopa minister za zunanje zadeve Karl Erjavec.

Na odboru je razpravljal tudi predsednik SDS Janez Janša. Celoten magnetogram, ki ni avtoriziran, objavljamo v nadaljevanju.

JANEZ JANŠA: Skoraj tri leta bo, od kar smo na tem odboru obravnavali isto temo. Spomnim se, da je bilo veliko debat in da je bila tema zelo vroča, potem pa je nenadoma izginila iz javnosti. Nič se ni zgodilo. Mediji so nehali pisati o tem, vlada ni naredila nič, kar se tiče pozivov, ki so bili takrat dani v smislu proučitve posledic enega ali drugega koraka. Sklep o tem, da ministrstva pripravijo analize, je bil sprejet šele decembra lani po dveh letih in pol. Jaz se pa sedaj sprašujem, če se ne bo zgodilo nekaj podobnega. Mi bomo to sejo prekinili in potem bo tema izginila in se ne bo nič zgodilo. Sprašujem se, kaj se je zgodilo v teh zadnjih tednih, da je stvar ponovno aktualna. Jaz ne vidim, da bi se kakorkoli resnega dogajalo na mednarodni sceni in da bi, zaradi tega, neki korak Slovenije prispeval k takšni ali drugačni okrepitvi bližnjevzhodnega mirovnega procesa. Tukaj je velika enigma motiva, zakaj se je to spet pogrelo.

Par stvari je bilo povedanih, ki ne držijo. Kar se tiče tega sklicevanja na pravico do samoodločbe in priznavanje te pravice, ki smo si jo mi vzeli, tudi drugim. Tukaj primerjave govorijo v drugo smer, kot je bilo tukaj prikazano. Prvič, Slovenije ni nihče resno priznal, dokler nismo obvladali svoje ozemlja, svojih meja, imeli lasten denar in bili sposobni preživeti. Pozna kdo katero resno državo, ki nas je priznala prej, čeprav smo si želeli tudi še pred letom 1991? Če upoštevamo enake kriterije, ki so bili upoštevani pri nas, potem lahko to točko takoj damo z dnevnega reda.

Izrael v vsej svoji zgodovini nikoli ni bil agresor

So pa druge paralele. V času priprave na slovensko osamosvojitev smo mi zelo skrbno proučili. Položaj, ki je nastal takrat, ko je generalna skupščina sprejela tisto resolucijo 181, o katerih je govoril dr. Petrič, v tisti resoluciji je bilo določeno, da se mandat Velike Britanije tam konča, da ta resolucija stopi v veljavo natančno čez 6 mesecev in da tam nastaneta dve državi, še tam so bili detajli glede statusa Jeruzalema. Mi smo situacijo, ki je takrat nastala, zelo podrobno proučili, ker smo se deloma znašli v podobni situaciji. Mi smo imeli plebiscit, plebiscitni zakon je določal šestmesečni rok za razglasitev samostojne države. V tistem šestmesečnem roku smo mi delali tisto, kar je delal Izrael in ne Palestinci, kar je delal Izrael v tistih pestih mesecih po sprejetju resolucije OZN. Pričakovali smo napad in se na to pripravili. Izraelci so pričakovali napad, pričakovali so, da arabske države ne bodo spoštovale resolucije, ker so to javno najavljale  in so se na to pripravljali. Niso bili Izraelci agresor. Izrael ni bil agresor. Prvo uro, ko so razglasili samostojnost, oziroma ko so prevzeli funkcije na podlagi resolucije Združenih narodov, se pravi na podlagi legitimne, legalne osnove, so jih napadle države, ki so imele 50-krat večje število prebivalstva, ne vem, koliko sto tankov, letal, nekaj milijonov vojakov, Izraelcev je bilo pa manj kot 3 milijone in so se ubranili, tako kot smo se mi pred jugoslovansko armado. Seveda se je s tem začel oborožen konflikt in temu oboroženemu konfliktu so bila storjena grozodejstva na obeh straneh. Slovenska oziroma jugoslovanska javnost je bila obveščena samo o eni strani. Arabska vojska je takrat požgala, uničila, pomorila cele vasi, od dojenčkov do starcev. Sledila so tudi povračilna dejanja. V primeru nekaterih vasi v enaki meri in razplamtelo se je sovraštvo, ki še danes tli. Potem je bilo še nekaj vojn in praktično nikoli Izrael ni bil agresor ali pa če smo zelo natančni, mogoče enkrat. Se pravi, tisti, ki je konflikt začel. V vsaki takšni vojni je bilo palestinskega ozemlja manj in izraelskega več. In s koraki, ki terjajo konflikt v naslednjo fazo, bo samo še slabše za Palestince. Izrael ni več to kar je bil leta 1947. Je pač jedrska sila in je tam vzpostavljeno ravnotežje, najmanj ravnotežje, tako da enostranski koraki v smislu tega, zdaj bomo pa vzeli Izrael nazaj, to kar si je on prisvojil potem, ko smo ga napadli, ne bo pripeljalo do ničesar, razen do več žrtev.

Zdaj, mednarodna skupnost je to že zdavnaj spoznala. Jaz imam tukaj kopijo teh ključnih določb iz izraelsko-palestinskega sporazuma o zahodnem bregu in Gazi iz 28. septembra 1995. Zdaj, ta sporazum sta podpisala Izrael in predstavnik Palestincev, oba pravzaprav. Zdaj, sponzorirale pa so ga Združene države, Ruska federacija, Egipt, Jordanija, Norveška, ki je bila posrednik pogajanj in Evropska unija. Ta sporazum tudi nas veže, ker smo del Evropske unije. Zdaj, v tem sporazumu kjer je dal Izrael velike koncesije Palestincem, med drugim je izpustil vse zaprte Palestince, razglasil amnestijo za vsa kazniva oziroma teroristična dejanja s strani Palestincev, tistih ki živijo v Gazi in na zahodnem bregu in tistih, ki bi se iz tujine še vrnili tja, do leta 1993, se pravi, splošna amnestija. Izrael je zagotovil tukaj potem vrsto koncesij Palestini, palestinska stran pa se je obvezala v tem sporazumu, da ne bo delala enostranskih korakov, tudi ko gre za vzpostavljanje državnosti, v tistem delu, ki zadevajo obrambo, pozicijo teh oziroma lokacije paravojaških sil in še par teh koncesij je bilo, ki jih je Izrael zahteval v zameno zaradi lastne varnosti, varnosti lastnih državljanov ob meji. Se pravi, vzpostavitev palestinske  države oziroma implementacije te politike obeh držav je na podlagi tega sporazuma možnost ob strinjanju, se prvi ob soglasju obeh strani. In Evropska unija je ta sporazum podpisala. Takrat mi še nismo bili del Evropske unije, ampak takrat, ko smo vstopili, smo sprejeli akte, na podlagi katerih smo vse to, kar je Evropska unija že do takrat pravno uredila, priznali, sprejeli v naš pravni red. Tako da vlada naj ima to dejstvo pred očmi.

Interes tistih, ki želijo priznati Palestino, je pridobivanje volivcev, ki imajo nostalgijo po Jugoslaviji in gibanju neuvrščenih

Kar se tiče motiva in interesa, moram reči, da ga jaz ne vidim. Predlog za takšen korak so vedno neki politični motivi junija 2015, ko je bilo to predlagano, je stvar poniknila. Zdaj so pred nami volitve in verjetno so tukaj interesi v tem smislu, da se skuša dobiti volivce, ki imajo še vedno nostalgijo po Jugoslaviji in gibanju neuvrščenih. Zdaj, če kdo misli, da bo od tega Slovenija kaj imela, jaz ne vem. Poglejte si zemljevid držav, ki so Palestino priznale in zemljevid držav, ki Palestine še niso priznale, ker spoštujejo med drugim ta dogovor iz leta 1995. V glavnem, gre za delitev zahodna sfera in ostali. Zdaj, če bi bili mi nekje v podsaharski Afriki, ok. Bi bil to mainstream in bi bilo bolj čudno, če tudi mi ne bi priznali Palestine, kot pa če bi jo. S tem, da to isto ne bi imelo nobenih dobrih posledic zanje. Samo mi smo zdaj del Evropske unije, smo del Nata, smo del OECD, smo del zahodne civilizacijske sfere, vsaj formalno, in zdaj obujanje tega sentimenta neuvrščenosti, poglejte, jaz to tukaj ne vidim za Slovenijo nobene koristi, vidim pa veliko škodo.

Jeseni lanskega leta sem govoril z enim izraelskim diplomatom, ki je spraševal, kaj je s tem, in takrat je izrekel stavek, ki sem si ga zelo zapomnil. Rekel je, mislim, da če Slovenija prizna Palestino, da bo to kdo, razen njih pa nas sploh opazil po svetu. S tem si lahko naredite zgolj škodo, tako kot si jo je naredila Švedska. Upam, da bo vlada proučila depeše, ki prihajajo v zvezi s tem, in se tukaj ne bo potiskalo glavo v pesek pred negativnimi posledicami.

Glavni sponzor postopkov priznanja Palestine je Iran

Zdaj ena zadeva, ki v tem času, ko se je ta debata spet odprla pa niti danes ni bilo omenjeno, je to, da je splošno svetovno znano, da je glavni sponzor, tudi finančni, postopkov za priznanje Palestine, Iran. Iran je tudi glavni sponzor Hezbollaha in Hezbollah nastopa kot proksy Irana v teh raznoraznih konfliktih na bližnjem vzhodu. Tri leta nazaj smo vam tukaj brali status Hezbollaha, kjer piše v preambuli, da je cilj tega gibanja uničenje države Izrael. Prva stvar, ki jo slišite od Izraelcev je, vi boste priznali gibanje, ki še ni država, katerega cilj je v njihovi ustavi uničenje nas. Kako mislite, da boste s tem zagotovili mir in normalno življenje ljudem, ki tam živijo? Pri nas se to ne pojavlja zaradi tega, ker je velik del slovenske javnosti, precej starejše, živi pod vtisom propagande o dobrih Palestincih in slabih Izraelcih. Ko so palestinski teroristi pobili izraelske športnike na Olimpijskih igrah v Münchenu v 70. letih, so imela vsa jugoslovanska, tudi slovenska uredništva nalogo, da pišejo o palestinskih borcih, ne o teroristih. Ko so ugrabili potniško ladjo in tam pobijali Američane judovskega porekla, so slovenski mediji to delo pisali o palestinskih borcih. Ves zahodni svet pa je pisal o teroristih, kar so to tudi dejansko bili.

Zdaj, Slovenija, slovenska vlada je glede na to, kar smo slišali na prejšnji seji odbora, dol v kleti, v tem trenutku vpeta v zunanjepolitično prioriteto, ki se ji reče arbitraža oziroma implementacija arbitraže. Zdaj, če kdo misli, da lahko Palestina pa arabske države pa tisti, ki so Palestino priznali, tukaj Sloveniji kaj pomagajo pri tem ključnem zunanjepolitičnem cilju, ki je po mojem itak vprašljiv, ampak če se zdaj postavi na stališča vlade. Ne.

Palestinsko vprašanje ni prioriteta Evropske unije in Evropskega sveta

Včeraj sem šel gledati dnevne rede zadnjih in prihodnjih Svetov Evropske unije in Evropskega sveta, če bom kje našel med prioritetami Evropske unije bližnji vzhod in palestinsko vprašanje pa ga nisem. Pet tem je prioritetnih trenutno za Evropsko unijo, kamor naj bi mi spadali. Prva tema so migracije, druga tema je sedemletni finančni okvir 2020-2027, za katerega v tem trenutku potekajo ključni dogovori o višini, o razdelitvi, o mejnikih, na podlagi katerih bodo države neto prejemnice ali pa neto plačnice. Jaz moram reči, da nisem zasledil ne na dnevnem redu naše vlade ne v javnosti kakršnikoli razpravo o tem, da ne govorim o kakšnem delovnem telesu v tem Državnem zboru. Jeseni bo prepozno. Vlada, ki sem jo jaz vodil, se je doslej izpogajala za oba. Večletna finančna okvira za prvega in za drugega in je to krvavo delo in smo obakrat prišli dobro skozi zaradi tega, ker smo bili na to pripravljeni in ker je to bila prioriteta vlade in administracije. Jaz nisem zasledil ene same besede o tem. Palestina je glavni problem zdaj za gospoda Erjavca in za to vlado.

Naslednja prioriteta za Evropsko unijo je Evropa po Brexitu. Tukaj Slovenija kaj dosti ne more narediti, je pa to vprašanje za nas pomembno, ker bomo mi v tej Evropi živeli, ampak to pri nas nikogar nič ne zanima. Četrta prioriteta je skupna obrambna politika, ki jo je zdaj Evropa začeti graditi. Slovenija pa vsak dan poslušam, kako imamo manj vojske in kako je ta manj usposobljena, pa nič od tega. In peta prioriteta je Zahodni Balkan, o čemer se v Sloveniji še kdaj kaj reče, ampak niti slučajno ne tako intenzivno kot o Palestini, pa v tej regiji ali pa blizu nje živimo. Jaz pač vidim postavljanje napačnih prioritet, slovenska zunanja pa tudi notranja politika sta velika nesreča za državljane te države, ker od tega nimajo nič. Če kakšen volivec DeSUS misli, da bo zaradi priznanja Palestine imel večjo penzijo, se zelo moti, kvečjemu bo manjša. V najboljšem primeru pa se ne bo nič spremenilo.

So pa druge teme, ki zaslužijo našo pozornost pa gredo mimo zaradi tega. In od leta 2008 Slovenija izgublja mednarodni ugled, to je verjetno vsem jasno, ki sedite za to mizo, in ni treba posebej poudarjati. Oprali so prali milijardo denarja, milijardo evrov za Iran. Jaz ne bi izključil, da je med tem, kar se zdaj dogaja, s to vnemo, da se prizna Palestino, in angažiranjem Irana v tej smeri in tisto milijardo kakšna povezava. Ne bom presenečen, če se bo kdaj to izkazalo pa da ima kakšna Iskratel kakšne interese in tako naprej. Ampak to je verjetno tema za kakšen drug prostor.

Potem smo se ustrelili v koleno z arbitražo, ker ste dovolili, da je razsodba potem, ko je Hrvaška že v Evropski uniji, če se je že šlo v ta sporazum. Zdaj imamo sceno, za katero pravijo slovenski ribiči, da je slabša kot kadarkoli doslej. Obljubili smo Bruslju, da bomo privatizirali Novo ljubljansko banko. Zdaj, vlada brani ta bankomat tranzicijske levice do zadnjega diha. Za davkoplačevalce bodo v vsakem primeru negativne posledice. Proruska politika je razvidna iz aviona in vesolja in če mislite, da boste s tem dobili dodatne zaveznike pri uveljavljanju tega arbitražnega sporazuma, potem živite na Luni. Tako da, moram reči, da jaz enostavno motiva za to … Gospoda Vatovca razumem. Za stranko, ki vidi svetlo prihodnost in zgled v Venezueli, potem je priznanje Palestine normalna stvar in tukaj ne iščem nobenih drugih ozadij, ne razumem pa vladne koalicije in tega sklepa, da je koalicija sklenila, da Slovenija v tem trenutku prizna Palestino. Zdaj, če smo kaj spregledali, potem prosim, da nas tukaj razsvetlite, ampak tudi v tej razpravi danes jaz nisem slišal nobenega argumenta, zaradi katerega bi bilo to v tem trenutku za Slovenijo dobro.

Civilizacijski okvir Evropske unije so judovsko-krščanska tradicija, razsvetljenstvo, človekove pravice, vladavina prava

Zdaj, gospod Cerar je bil v Davosu. Jaz upam, da je bil v dvorani, kjer je ameriški predsednik rekel, da mora vsak izvoljen predstavnik nekega ljudstva ali pa države svojo državo in svoje ljudstvo postavljati na prvo mesto. Se nihče ne sme izolirati, ampak mora pa postavljati interese svoje države na prvo mesto. Kje so interesi Slovencev pri tem koraku, ki se predlaga? Povejte nam, prosim. Brez teh floskul, ki so deloma ali pa v celoti zgodovinsko netočne. Jaz se bojim, da je problem resen, ker ni možno izključiti iranskega faktorja in vsega tega, kar je s tem povezano, ampak to je manjši problem. Večji problem je problem identitete, ki je osnova za napačno zunanjo in ostalo politiko. Mi smo šli v Evropsko unijo. V številnih dokumentih Evropske unije piše, da Evropska unija združuje tiste, ki delijo iste vrednote in enak civilizacijski okvir in ta okvir je judovsko-krščanska tradicija in razsvetljenstvo, človekove pravice, vladavina prava. Jaz tega okvira v tem koraku, o katerem danes razpravljamo, ne vidim. Mislim, da je v interesu Slovenije, Slovencev in vseh državljank in državljanov te države, da Evropa ohrani ta civilizacijski okvir, da smo mi del tega okvira, da so to vrednote, ki jih delimo, jih skupaj širimo in branimo in da ostanemo del tega okvira in da tako tudi ravnamo. Nenazadnje, poleg splošnih stvari, o katerih sem na koncu govoril, nas vežejo tudi pravne zaveze. Vežejo nas tudi pravne zaveze. Evropska unija je sopodpisala ta sporazum med Izraelci in Palestinci iz leta 1995 in to nas veže in vlada naj to upošteva, ko bo zavzemala stališče do tega vprašanja, če ga sploh bo.