Janez Janša: Iz ilegalnih migracij nevarnost raste in nastaja

V nadaljevanju objavljamo magnetogram predsednikovega govora:

“Pozdravljeni tudi z moje strani v imenu soorganizatorja tega večera, Slovenske demokratske stranke. Še posebej pozdravljam oba gosta iz tujine, iz Španije in Indonezije, gospoda Kalabuiga in gospoda Staquifa. Ta debata danes je zastavljena nekoliko širše. Ne samo slovenska, ampak tudi evropska javnost problematiko, ki smo jo danes dali za temo javne tribune, pozna površno. Površno jo pozna ne samo javnost, ampak tudi odločevalci. Zaradi tega so tudi odgovorni na izzive površni, velikokrat nezadostni in mnogokrat namesto, da bi problem reševali, ga samo poglabljajo. Trenutno je na svetu milijarda šesto milijonov muslimanov in če verjamemo, da so nekateri problemi povezani z radikalnim islamom, kar je dejstvo, potem se je treba z islamom in grožnjami ukvarjati. Indonezija, iz katere prihaja gospod Staquif, je največja muslimanska država na svetu. Mogoče boste danes prvič slišali, toda ta država je imela težave s t. i. državo ISIS že v 50. letih prejšnjega stoletja. S težavo so se uspešno in odločno spopadli in jo tudi rešili. Gospod Staquif prihaja iz države, kjer si želijo graditi harmonično družbo, kot sami pravijo. Prihaja iz stranke, ki si za to prizadeva. V njihovi organizaciji si prizadevajo v času krščanskih praznikov varovati cerkve, čeprav je organizacija muslimanska. Branijo tudi hindujske templje, ko gre za njihove praznike. Iz govora gospoda Staquifa in Kalabuiga boste videli, da je grožnja, v kateri živimo, celo večja od tega, kar si predstavljamo. Slišali boste tudi, kako si Evropa pred tem zatiska. Eno je, če slišite to od gospoda Podobnika, Perneta ali Hojsa, kakor če to slišite od ljudi, ki se s tem ukvarjajo že veliko časa in v okoljih, ki so popolnoma drugačna od evropskih. Želim vam miren večer. Ne morem reči, da bo prijeten, ker obravnavamo zelo resne teme in bomo prihodnja leta soočeni s kombinacijo dilem, ki so povezane s vsemi tremi besedami današnje tribune.”

“Z migracijami, ilegalnimi množičnimi migracijami, ki se sooča Evropa in s terorizmom, ki smo mu v Evropi priča vsak dan, če ne skoraj vsak teden, smo soočeni tudi mi in se na tem področju mora nekaj zgoditi. Ne s poskusi, da se problemi ne rešujejo in se o njih prepove govoriti. Vprašanje svobode govora je enako aktualno, kot je bilo v Sloveniji pred 30 leti.”

“Najbrž je danes tukaj nekaj ljudi, ki se še spominja časov, ko smo živeli v bivši državi, ko je še veliko rojakov hodilo »s trebuhom za kruhom« v Zahodno Evropo, Nemčijo, Avstrijo, Švedsko itd. Zanimivo je, da je bila Jugoslavija takrat zaradi tega hvaljena v delih demokratičnega sveta, češ, da je jugoslovanski režim boljši od tistega na vzhodu. Če greste danes pogledat beograjske arhive, kako je prišlo do odpiranja jugoslovanske meje, boste prišli do zapisnika, v katerem piše, kako je takratni partijski vrh gledal poročila in statistko ter videl, da plansko gospodarstvo ne funkcionira dobro. Rasle so nove generacije, dela ni bilo, ni bilo denarja ne diviz. Odločili so se, da bodo spustili paro iz lonca. Liberalizirali so režim za izdajanje potnih listov, ljudje so odšli na delo v Nemčijo, domov pa pošiljali divize, ki so jih nato družine zamenjale za dinarje. Zmanjšala se je brezposelnost, država je prišla do diviz, partijski režim se je utrdil na oblasti. Ne boste verjeli, toda v večini afriških držav, se danes dogaja podobno.”

“V afriških državah je veliko mladih ljudi brezposelnih, veliko je socialnih nemirov. Mnogo teh držav ima podobne režime, kot smo ga imeli mi v Jugoslaviji. Odločajo se za enako potezo, torej odhod v Evropo in pošiljanje diviz domov. S tem nista rešena samo dva problema, temveč najmanj trije. Do pritiska migracij iz Afrike prihaja zato, ker so vzpodbujani z enakim motivom, kot smo ga srečali mi v Jugoslaviji. Do tega pritiska prihaja zaradi nekaterih držav Zahoda, ker se je nekatere, ki so bile v totalitarnem razsulu, pustilo razsute.« »Vsi se spomnimo navdušenosti v delih libijskih mest, ko je padel Gadafijev režim s strani francoskih avionov, ki so tam bombardirali. Narejen je bil samo en korak, nato je bilo vse to prepuščeno samemu sebi in danes se soočajo z ogromnimi težavami. Od totalitarne države je le še ena slabša, to je propadla država. V taki državi je še več pobijanja, še več trpljenja in še več kršitev človekovih pravic. V Libiji je bilo veliko orožja, tudi jugoslovanskega, ki ste ga vi plačali s prispevki za jugoslovansko vojsko. Enako orožje danes množično najdemo v Maliju, Kongu in sosednjih državah, kjer je veliko smrtnih žrtev in beguncev. V letošnjem letu je Francija organizirala konferenco v Libiji, kamor ni povabila Italijanov in lokalnih vojskovodij, ki obvladujejo državo. Povabila je samo tiste, ki jih sama obvladuje in ki jo verjetno tudi financirajo. Pred nekaj tedni je Italija organizirala podobno konferenco, kamor ni povabila Francije. Skratka, kje je tukaj Evropa, kje je Evropska unija in kje so njeni interesi? Interesi so razpadli.”

“Evropa mora pred lastnim pragom marsikaj počistiti, ni dovolj samo državo razsuti, temveč ji je potrebno pomagati, za kar pa Evropa nima pravih instrumentov. Težav, kakršne so v Libiji in Somaliji, ne moreš rešiti s parolami, niti samo z denarjem niti samo s humanitarno pomočjo. Potrebno je ljudem zagotoviti varnost, da se vzpostavijo normalne razmere in jih vsak ne pobija. Evropa tega ni bila sposobna storiti in ni sposobna še danes. Na veliko se govori o evropski vojski, a naredi se zelo malo, ker imajo velike evropske države različne interese in Libija je eklatanten primer. Zanimivo je, da se evropski tisk s tem ne ukvarja, ker svobode izražanja, ko gre za takšno vprašanje, enostavno ni. Imate pa v Afriki države, kjer njihovi voditelji pravijo, da za to, da bo njim bolje, ni potrebno, da jim Evropa odpre meje. Odpre naj trge.”

“Ko gre za povezavo med pojmoma migracije in terorizmom bi težko rekli, da nista povezana. Da bi iz legalnih migracij rasla nevarnost terorizma, ni dokazano, dokazano pa je, da iz ilegalnih migracij nevarnost ne samo raste, temveč tudi nastaja. Iz tega sledi tudi kritika marakeškega sporazuma. Deklaracija je zavajajoča, ker namesto, da bi problem osvetlila, ga zamegljuje. Ustvarja vtis, da je zahodna civilizacija sposobna probleme revščine in nerazvitosti na svetu rešiti tako, da tiste, ki so nerazviti sprejmejo medse in bodo s tem postali razviti. Kadarkoli se je to v svetu dogajalo, se je zgodilo ravno obratno. Nerazviti niso postali razviti. Velika razlika je, če se migracije dogajajo znotraj iste civilizacije ali različnim civilizacijam.”

“Če rečeš Indonezija pripada Indonezijcem, kar je dejstvo, je to normalno. Nihče te ne bo obsodil za sovražni govor. Vsi pozdravljajo tudi, če rečeš, da Afrika pripada Afričanom. Toda, ko rečemo, kakor je to rekel Dalajlama, da »Evropa pripada Evropejcem«, si že na meji sovražnega govora, saj si rasist in fašist. Kakšen način sprenevedanja.”

“Po mojih izkušnjah del evropske levice vidi migracije kot krepitev lastnega političnega telesa. Pred kratkim je spletna stran, ki objavlja vse javnomnenjske raziskave v Evropi, objavila raziskavo o tem, kako volijo volivci na Švedskem. Raziskava je potekala med tistimi, ki so bili tam rojeni, ne glede na narodnost, in tistimi, ki so bili rojeni drugje. Socialisti in druge leve stranke imajo med tistimi, ki niso bili rojeni na Švedskem, 70 − 80 % podporo. To pomeni, da del evropske politike v tem vidi priložnost in nekateri so zato pripravljeni plačati ceno in o tem odkrito govoriti. Po drugi strani je veliko iluzije v smislu, da je ta problem možno rešiti tako, da postaviš zid in meje. Gospod Perne je podal pravi odgovor, da je potrebno odpraviti vzroke za takšno stanje, a ne na način, da se to obravnava idealistično in se daje pavšalne odgovore. Takšne rešitve prihajajo tudi iz svetih krajev. Iz Vatikana je slišati, da smo dolžni sprejeti migrante. Zanima me, koliko jih je sprejel Vatikan. Ni prav velika država, ampak mogoče bi vseeno lahko več naredili v praksi. To je velika iluzija.”

“Problema ne bomo rešil tako, da jih sprejmemo še milijon. Migrante lahko rešimo na način, ki ga predlaga veliko afriških voditeljev: »Pomagajte nam, da se bomo razvili in nam omogočite, da bi bilo tisto, kar proizvajamo, konkurenčno v Evropi, da trgi ne bi bili tako zaprti in da lahko tudi mi tam prodajamo«. Ta debata poteka že desetletja, a v Evropi se zelo malo premakne, tudi zato, ker nekateri interesi to preprečujejo. Gospod Podobnik je dejal, da so mu rekli, naj se raje ukvarjamo z ekonomijo in organiziramo razpravo na ekonomsko temo. Tako bo več interesa in večja udeležba. Moram reči, da je to zelo ekonomska tema. V slovenskem parlamentu je potekala debata o dvigu plače na 700 evrov, torej v državi, kjer se pogovarjamo, da bo minimalna plača 700 evrov, kjer je povprečna pokojnina pod tem zneskom in kjer je povprečna plača morda dvakrat tolikšna. Pristop pri nas je takšen, da te iste davkoplačevalce s tolikšno povprečno in minimalno plačo ter pokojnino ilegalni migrant stane skoraj 2000 evrov, kar je zelo ekonomska tema. Vsak, ki zna šteti do deset, ve, da takšno stanje ni vzdržno. Tukaj so meje, ne samo ekonomske, tukaj so tudi meje socialne sprejemljivosti in tu je tudi politična cena. Zato je to ključna debata v celi Evropi, ne samo pri nas. Morda so v nekaterih drugih evropskih državah ta razmerja bolj ugodna za njihove davkoplačevalce.”

“Naredimo še primerjave, ki jih je prej omenil gospod Hojs. Koliko družinam bi lahko pomagali s temi sredstvi, če bi se drugače organizirali? V tem primeru se ne delimo več na tiste, ki smo solidarni ali nesolidarni in bi zgolj gradili zidove, ampak na tiste, ki vedo, kaj je problem, a se pretvarjajo, da je stanje drugačno in problema ne želijo rešiti zaradi ideoloških ali političnih kalkulacij, ter na tiste, ki bi problem radi rešili. Mi ga želimo rešiti. Z 2000 evri pomagati 20 družinam – jaz sem vedno za to, ne pa pomagati enemu. Ne glede na to, kako večina slovenskih medijev o tem poroča, te debate ne more zatreti niti cenzura, saj gre za bazične stvari. Spomnite se, kakšna je bila debata o denarju, ki ga je Slovenija plačevala Jugoslaviji. Nekaj časa se je še dalo pretvarjalo, da problemov ni. Na neki točki je bilo to dovolj.”

“To, kar ste slišali danes od obeh kolegov, ki sta predstavila svojo vizijo, je globlji problem, kot se nam zdi. Nič nam ne pomaga, če zaradi politične korektnosti stvari ne poimenujemo s pravimi besedami. Ne gre samo za stran poti, gre za ideologijo, gre za potrebo po reformi islama, kakor so to naredili v Indoneziji. Na Bližnjem vzhodu gredo stvari v drugo smer, v smer radikalizacije. Lahko naštejem države, kjer pred 15. leti ni bilo nobenih problemov, kjer si še videl krščansko cerkev, mošejo in budistični tempelj. Ljudje so živeli v miru in razumevanju. Nato je nekdo začel z radikalizacijo in nastali so problemi. Te probleme se izvaža tudi k nam in tisti, ki tega ne vidi, tišči glavo v pesek in ne pripomore k temu, da bi se problemi uredili v državi izvora, niti k temu, da bi se Evropa s tem spopadla. Zavedati se moramo, da se ta problem ni začel leta 2015, ko smo se ga zavedali, ampak bistveno prej. Ta spopad poteka že stoletja in mnogi so našli rešitve, ki so bile predstavljene. Treba je slediti temu, kar deluje. Ponovil bi besede, da če se ne boriš, ne moreš zmagati. Hvala lepa”.