Janez Janša: "Dva temeljna izenačevalca: izobrazba in internet"

Nove priložnosti za večjo blaginjo, nove dimenzije demokracije. “Suverenost človeka je v znanju”, se glasi najznamenitejši stavek Fracisa Bacona. »Dva osnovna izenačevalca v današnjem svetu sta izobrazba in internet,« pa je bilo sporočilo ene izmed okroglih miz letošnjega gospodarskega foruma v švicarskem Davosu. Ta ocena ne velja zgolj za nerazviti svet, temveč za prav vsako okolje na planetu. Izobrazba je velik izenačevalec vedno bila, internet pa je na voljo šele kratko obdobje. In v tej kratki dobi je internet potisočeril možnosti dostopa do znanja.Neprecenljivo bogastvo, ki se je zbiralo in ohranjalo skozi zabeleženo, zaznano zgodovino, je danes v veliki meri dostopno ob tehnično enostavnih in hitro izpolnjenih pogojih. Države, ki so vodene demokratično in v prid skupne blaginje, imajo zelo enostavno vodilo, kam usmerjati naložbe. Privatni sektor, ki teži k dodani vrednosti in dobičku, ima prav tako neposreden interes v teh investicijah in podpori takšnim naložbam, saj mu koristijo tako preko bolj izobraženih zaposlenih kot z boljšo infrastrukturo. Razvoj je teoretično tako dosegel svojo najbolj optimistično točko v zgodovini, ko je mogoče v pogojih liberalnega kapitalizma in globalizacije najti stvarno, oprijemljivo, v praksi delujoče stičišče med težnjo po več ustvarjenega in večji družbeni enakosti, ki pa ne temelji na prisilni prerazdelitvi ustvarjenega od bolj k manj uspešnim in prizadevnim, ampak na zagotavljanju bolj enakih izhodiščnih možnosti slehernika za uspeh in srečo v življenju, ne glede na to, v kakšno okolje se rodi.V pogojih, ko ima danes posameznik  s solidno srednjo izobrazbo in dostopom do interneta na voljo bistveno večjo količino akumuliranega znanja kot pa so ga še četrt stoletja nazaj imele cele univerze ali največji instituti, do nerazpoznavnosti spreminja pojem konkurenčnosti človeka kot subjekta na trgu. Možnosti posameznika v vsaj srednje razvitem okolju za uspeh v življenju so se objektivno v 20 letih podeseterile, seveda pa še zdaleč niso neomejene. Najbolj so omejene z omejeno količino sposobnosti posameznika, da do tega znanja dostopa in da ga zna uporabljati. To zadnje je danes ključni izziv vsakega izobraževalnega sistema. Naučiti, vzgajati, usposobiti učenca, da zna to ogromno količino informacij in nakopičenega znanja, ki je tukaj dostopno, dejansko uporabljati. Da se znajde v tem  “vesolju vsega”. Da se ne zgubi v količinah informacij in labirintih lahkotnih vsebin, da ostane osredotočen na tisto, kar išče. Vsak, ki bo iz šole prišel z znanjem, potrebnim za dobro navigacijo v vesolju informacij, bo v življenju lahko uspešen.

Novi modeli demokracije
Razvoj interneta je tehnično omogočil ne samo materialni napredek in pomembno izenačitev izhodiščnih možnosti posameznika za uspeh v življenju, temveč tudi elektronske volitve. Pa ne samo to. Možnost uresničevanja neposrednega odločanja, neposredne demokracije, je poenostavil do točke, ko bi sprotno odločanje vseh volivcev namesto posrednikov lahko tehnično brezhibno delovalo. Še več. Vsak povprečni volivec bi se lahko  pred odločanjem neposredno seznanil z vsemi okoliščinami zadeve, o kateri se odloča. Če bi le hotel. Imel bi možnost, kakršne nikoli prej ni bilo. Drugo pa je vprašanje, ali smo za kaj takšnega že dovolj zreli in ali ni spet tehnološki razvoj prehitel stopnjo humanističnega razvoja. Še več, globalizacijo in znotraj nje predvsem razvoj interneta prinašata vsak dan tako veliko novih odkritij, da jim okostenele strukture držav in mednarodnih organizacij zelo težko sledijo. Najbolj prožen pri uporabi je privatni sektor, ki z veliko dinamiko pošilja na trg vedno nove in nove produkte in izboljšave.Vendar je popolnoma jasno, da danes obstajajo vse možnosti za nove modele demokratičnega odločanja, ki niso več utopični kot nekoč in bi lahko povsem dobro delovali v praksi. Razširjen švicarski model, kombinacija parlamentarne in neposredne demokracije, bi namreč lahko ob uporabi elektronskega glasovanja deloval povsod. Volivci bi lahko potrjevali ali zavračali vse ali pa le najpomembnejše zakone oziroma odločitve. Lahko bi neposredno odločali samo o tistih zakonih, pri katerih parlamentarci ne bi dosegli dvotretjinske večine. Lahko bi potrjevali samo zakone, kjer bi drugi dom ali predsednik vložil veto itd.Seveda tudi takšnim novim modelom demokracije pretijo nevarnosti. Prva je stara toliko kot demokracija sama. Dobro jo ponazarja perzijski pregovor, ki pravi, da so imele Atene v času demokracije blagajno vedno prazno in da so bile v vojaškem smislu lahek plen. Povedati hoče, da zna večina dobro odločati o porabi, slabo pa o ustvarjanju in slabo se odziva na nevarnost. Neposreden dostop do informacij, kar je bil včasih privilegij bogatih ali/in vladajočih, to prvo nevarnost močno relativizira, vendar ne povsem.Druga nevarnost je nadzor. Nedavni škandali z razkritjem nadzora ameriških agencij nad celotno globalno elektronsko komunikacijo so razkrili ranljivost podatkov na omrežju. Ta nevarnost je zaenkrat obvladljiva zaradi možnosti zaščite, lahko pa varnost postane zelo vprašljiva, če oziroma ko se bodo agencije največjih držav opremile s kvantnimi računalniki skoraj neomejenih zmogljivosti. V tem primeru pa bi bila izpostavljenost tolikšna, da povprečni volilec nikoli ne bi zaupal niti tajnosti niti  gotovosti upoštevanju svojega glasu, kar bi sistem elektronskega odločanja uničilo kot način za enostavne in poštene volitve. Zaupanje je namreč temeljni pogoj, da nek model demokratičnega odločanja v praksi dobro deluje.

Izobrazba in internet v pogojih globalizacije
Spomladi 2011 sem vodil ameriško delegacijo opazovalcev na predsedniških volitvah v 150 milijonski Nigeriji. Obiskali smo tudi volišča v najrevnejših predmestjih Abuje, kjer ljudje živijo v in ob pločevinastih barakah brez tekoče vode in elektrike. Toda tudi zadnji najstnik je imel v rokah ali žepu mobilni telefon. Ko sem ogovoril osemnajstletnika, ki je stal v dolgi vrsti in čakal, da prvič v življenju odda svoj glas, je le-ta med pogovorom, ko je izvedel, da sem iz Slovenije, o njej povedal vse, kar je vedel in tega ni bilo malo. Hkrati je sproti prebral iz telefona, kar ga je zanimalo o nas in potem je kar on meni govoril, kdaj je Slovenija postala neodvisna in koliko golov sta dala Zahovič in Pavlin za državno reprezentanco. Niti 20 sekund ni potreboval, da je prišel do podatkov in znal jih je dobro uporabiti v komunikaciji. Nigerija, kjer ogromna večina prebivalcev ni nikoli uporabila stacionarnega telefona ali videla črnobelega televizorja, je znana po bogatih zalogah nafte in rudnin ter občasnih nemirih, bombnih eksplozijah in ugrabitvah. Manj pa je znano, da ji je bivša britanska kolonialna oblast poleg vrste slabih pustila tudi dve dobri zapuščini: šolski sistem, ki otroke vzpodbuja k iskanju rešitev, k kreativnosti, ter svobodne, pluralne medije. Povprečen najstnik v Nigeriji zaradi tega ve več o dvomilijonski Sloveniji kot povprečen Slovenski dijak ve o največji Afriški državi, volilna kampanja pa je kljub občasnim incidentom, o katerih svetovni mediji edino obširno poročajo, praviloma poštena, z enakopravnim dostopom kandidatov in strank do medijev in virov financiranja. Skoraj vsak, s katerim sem govoril, me je presenetil s svojim pogledom na prihodnost. Tujci namreč v prvih stikih z Nigerijci običajno pridemo na dan z obveznim: “Ja, Nigerijci imate veliko srečo, imate nafto, rude, zlato, diamante; zdaj, zdaj boste kot Emirati ali Norveška.” Odgovori so presenetljivi. Zalog nafte ne dojemajo kot velike priložnosti, ampak prej kot razlog za teroristične napade in korupcijo. Priložnost pa vidijo v desetinah milijonov solidno izobraženih in talentiranih mladeničih in mladenkah, ki si sami ustvarjajo priložnosti, velikokrat tudi po svetu, nato pa se vračajo domov z izkušnjami in začenjajo raznovrstne posle.V začetku leta 2014 je Nigerija, še ne tako dolgo nazaj ena najrevnejših držav na črni celini, postala največja afriška ekonomija, prehitela je desetletja vodilno Južnoafriško republiko. Pa ne zaradi nafte.

Osebni računalniki in Milka Planinc
Spomladi leta 1984 sem nagovoril Andreja Brvarja, takratnega predsednika ZSMS, slovenske mladinske organizacije, da je predsednici IS (vlade) SFRJ Milki Planinc v imenu organizacije napisal uradno pismo, v katerem smo jo pozvali k sprostitvi uvoza osebnih računalnikov v Jugoslavijo. Predlog teksta sem napisal na MAC128, ki je bil še brez šumnikov, a je imel to prednost, da se je zdel carinikom kot mali črnobel TV aparat. Uvoz je bil takrat zelo omejen, priviligirani posredniki z uvoznimi dovoljenji Beograda so mastno služili s sicer zelo omejenimi količinami računalnikov, ki so jih lahko uvozili. Odgovor na pismo in poziv je sicer prišel, a je bil birokratsko zasoljen in seveda negativen. Poskušali smo še preko slovenskega republiškega vodstva, a rezultat je bil podoben. Osebne računalnike smo  Slovenci prinašali v državo na vse mogoče ilegalne in pollegalne načine, po delih, prijavljene kot TV ekrane, kot začasni uvoz itd. Nekaj let kasneje so dovolili uvoz nizkozmogljivih PC-jev pod enakimi pogoji kot uvoz zabavne elektronike, po enega na potni list, carine so bile visoke. Kljub temu je na deset tisoče slovenskih družin in posameznikov tako ali drugače kupilo osebne računalnike, konec osemdesetih let prejšnjega stoletja je nastalo na stotine malih podjetij ali obrti, tudi velika podjetja so improvizirala z uvajanjem sicer premalo zmogljivih računalnikov v proizvodne in nadzorne procese. A dolgih deset let prej so lahko naši vrstniki ali poslovni partnerji na Zahodu prosto kupovali računalniško tehnologijo po vedno nižjih cenah in drastično dvigovali produktivnost in kvaliteto osebnega znanja in veščin, pri nas pa je bila ob trikrat nižjih plačah ta tehnologija dvakrat dražja in težko dostopna. Ko si cariniku z juga na Ljubelju povedal, da želiš prijaviti PC, se je običajno začela birokratska kalvarija, obravnavali pa so te kot potencialno sumljiv element.Samo zaradi takšnega togega, nerazumljivega, birokratskega odnosa do tehnološkega preboja oziroma računalniškega velikega poka je Slovenija v desetletju pred osamosvojitvijo dodatno zaostala za zahodom za kakih 7 ali 8 odstotnih točk kupne moči. Leta 1938 je bila povprečna plača v tistem delu Slovenije, ki je spadal pod kraljevino Jugoslavijo, blizu 80% povprečne plače v Avstriji. Leta 1990, tik pred osamosvojitvijo, pa je povprečna plača v Republiki Sloveniji znašala le še slabih 30% avstrijske. Mi smo vmes živeli v cvetočem socializmu, Avstrijci pa v gnilem kapitalizmu. Oni so bili kot priključeni k tretjemu rajhu poraženci, mi pa uradno zmagovalci druge svetovne vojne.

Priložnost, ki jo ne vidimo ali nočemo videti vsi
Leta 2005 smo med temeljne razvojne projekte vlade uvrstili informacijsko avtocesto. Cilj je bil, da s v hitro širokopasovno omrežje povežemo najprej vse izobraževalne in druge javne institucije, nato vse kraje in vsa gospodinjstva. V štirih letih je bil cilj v veliki meri dosežen, a razvoj je šel naprej in terjal hitro širokopasovno brezžično povezavo. Tu so se izkazale posamezne manjše, pa tudi mestne občine, ki so jo zastonj omogočile svojim prebivalcem. Najbrž ni slučajno, da jo je prej in boljšo dobil Maribor kot Ljubljana, čeprav so takratnega mariborskega župana prikazovali kot “prišleka iz Dupleka”, ljubljanskega pa kot najsposobnejšega menedžerja in svetovljana.Osnovna infrastruktura danes v Sloveniji obstaja, praktično ni nobene šole, ki bi bila brez nje. Čas je za naslednji korak. Šolski sistem mora narediti hiter prehod iz papirnatih učbenikov na elektronske, hkrati z njim pa dokončati tudi prehod od šole, ki zahteva preveč faktografskega znanja in učenja na pamet, na šolo, ki učencu in dijaku da temeljna znanja, predvsem pa ga usposobi, da bo znal ogromno dostopnega znanja in informacij poiskati in uporabljati. Da se bo “znašel” v “vesolju vsega” , da bo lahko uspešen v življenju, ki je vedno nepredvidljivo. Tablični računalnik in hitra brezžična povezava sta zelo pomembna, nujna tehnična elementa oziroma pogoja za uspešen korak. Informacije nudita v ogromnih količinah, različnih oblikah in takoj. Papirnati izdelki so v tej konkurenci kot konjska vprega proti avionu.Zato je pomembna prioriteta v programu SDS za naslednji mandat tablični računalnik za vse dijakev in tudi učence od 3 razreda osnovne šole dalje. Enkratek strošek za nakup tabličnih računalnikov v prvem letu za 234.500 učencev in dijakov bo 48 milijonov evrov, naslednja leta pa bo še bistveno manjši. Učinek: neprecenljiv. Poleg tega bo družina z enim šoloobveznim otrokom razbremenjena za 200 € na leto, ker bodo odpadli obvezni delovni zvezki. Se spomnite, ko smo sredi krize za reševanje enega samega podjetja namenili 50 milijonov evrov? Učinki: vprašljivi.A ta prehod slovenskega šolstva v digitalno dobo mora vsebovati tudi okrepitev vzgojnega elementa v naših šolah. Gre za zelo preprosto, a temeljno stvar. Šola, njen način delovanja in njeni programi in učni načrti morajo biti prežeti s pristopi, iz katerih učenci pridobijo ali okrepijo sposobnost razlikovati med prav in narobe. To je bistvo vsakršne pozitivne vzgoje.  Če sposobnosti tega razlikovanja v človeku, ki odrašča, ni, bo lahko v življenju zelo učinkovit, vprašanje pa je, ali bodo rezultati te učinkovitosti dobri.Kombinacija kvalitetne, odgovorne vzgoje in izobraževanja z uporabo sodobnih orodij za hiter dostop do znanja je najhitrejša pot do svobodnih, odgovornih, suverenih posameznikov, ki so največje bogastvo vsakega naroda in predpogoj za njegovo blaginjo in samozavest v globalnem svetu. Hkrati je to temelj za iskanje novih oblik demokracije, ki lahko na sistemski ravni trajno odpravijo vrsto pomanjkljivosti, zaradi katerih se trenutni sistem parlamentarne demokracije, najboljši sistem med slabimi, sooča z izgubo zaupanja.Nobena druga tema v normalnem predvolilnem času, ko naj bi se kresala mnenja o našem življenju in razvoju v prihodnjih letih, ne bi smela biti pomembnejša od razprave o tem, kako oba ključna izenačevalca izhodiščnih možnosti za uspeh in srečno življenje vsakega posameznika čimbolj okrepiti. Seveda pod pogojem, da želimo dobro prihodnost, mir in blaginjo. In da si ne želimo čimbolj nesuverenih posameznikov, s katerimi je preko propagandnih mašinerij lažje manipulirati. Nobeno posamično podjetje, noben Mercator, nobena statistika ni pomembnejša od te razprave in odločitev, ki naj jih prinese. Nujna je, vsekakor bolj kot neplodna predvolilna soočenja v obliki kviza za otroke na eni ter v obliki prepira na drugi televiziji.Žal pa Slovenija danes ni blagoslovljena z normalnim predvolilnim časom. V njej imajo še vedno občutno moč tisti, zaradi katerih smo se nekoč na Ljubelju ob uvozu cenenega računalnika počutili nelagodno pred jugo carinikom. Kljub temu pa se na priložnosti splača opozarjati, večkrat in čim glasneje, da ne bodo spet preveč zamujene.Janez Janša
Puščava, 29.6.2014