Janez Janša dodatno o zahtevi za sklic izredne seje o korupciji in klientelizmu na seji ONP, 28.maj 2004

Janez Janša je na seji Odbora za notranjo politiko dopolnil obrazložitev zahteve za sklic izredne o korupciji, klientelizmu in pranju denarja v povezavi med vlado in pomembnimi gospodarskimi družbami. Janez Janša je na seji Odbora za notranjo politiko dopolnil obrazložitev zahteve za sklic izredne o korupciji, klientelizmu in pranju denarja v povezavi med vlado in pomembnimi gospodarskimi družbami. Janez Janša: Verjetno tega zahtevka za sklic seje ne bi bilo, v kolikor bi lahko tematiko osvetlili na prejšnji seji. Ker pa vladajoča koalicija tega ni dovolila oziroma je to preprečila, smo vložili nov zahtevek. Veseli me tudi to, da oblastni koaliciji ni uspelo prek poslovniške komisije blokirati te seje, čeprav je to na vse kriplje poskušala. Ugotavljamo namreč, da ko gre za problem korupcije, klientalizma in pranje denarja v povezavah med Vlado Republike Slovenije, javnih podjetij oziroma gospodarskimi družbami v večinski državni lasti in politiki vladajočih strank in seveda problematike učinkovitosti državnih organov pri preprečevanju velikih goljufij in naklepnih stečajev hranilnic, ki so se dogajali v zadnjih letih obstaja velikanska razlika, velikanski razkorak med nekimi načelnimi stališči vlade in med dejanskim stanjem. Ko gre za načelna stališča smo s strani vlade in vladne koalicije dobili vse pritrditve, da je problem resen. O tem je govoril sedanji predsednik vlade, ki je še v prejšnjem mandatu bil nekaj časa celo predsednik vladne komisije za preprečevanje škodljivih posledic privatizacije ali pa divje privatizacije in vladna koalicija je sama pred kakšnim letom prišla s to temo v slovenski parlament najprej z zakonom o preprečevanju korupcije oziroma o zmanjševanju korupcije, kot se je najprej imenoval, potem tudi z resolucijo in na koncu tudi z ustanovitvijo te komisije. Se pravi, tudi vladna koalicija sama je priznala, da ta problem obstaja, predlagala nekatere formalne ukrepe in rešitev, ampak po drugi strani pa se v praksi ni popolnoma nič spremenilo, na neki način je celo to ravnanje vlade, ko je predlagala nov zakon, novo resolucijo, ki je sedaj v postopku, nove organe za boj proti korupciji dajalo vtis, kot da gre za neki resen spopad s tem družbenim problemov, pred katerim ni imuna praktično nobena družba in seveda še manj tranzicijska, kakršna je slovenska. Po drugi strani pa tisti organi, ki bi morali v tem času ukrepati praviloma niso ravnali nič drugače, ko v prejšnjih letih niso naredili nič resnega za reševanje tega problema. Če pogledamo neke skupne značilnosti teh negativnih pojavov ali pa kaznivih dejanj, ki jih lahko spravimo v ta okvir tudi po definicijah, ki jih je predlagala vlada sama, potem lahko ugotovimo, da je pri nekih desetih takšnih primerih, v katerih je bilo oškodovano na deset tisoče ljudi možno potegniti neke skupine značilnosti. Te skupne značilnosti v zadnjih šestih, sedmih, osmih ali pa desetih let v zvezi s temi lopovščinami so naslednje. Praviloma najmanj 90 odstotkov vseh teh negativnih pojavov so najprej spravili na dan oškodovanci in so se o tem razpisali mediji, opozicija je postavljala poslanska vprašanja in šele potem so se zganili organi pregona, v gradivu so nešteti ti primeri zelo konkretno in jih ne bi niti ponavljal. Skratka, z izjemo parih poročil računskega sodišča, ki so prinesla na dan te nepravilnosti so vse ostale prišle na dan, ne, z delom organov pregona, organov, ki jih ima vsaka država, zato, da se bori proti tem negativnostim, ampak z delom posrednih nadzornih inštrumentov, kar so mediji in opozicija v demokraciji. Že to nesporno dejstvo kaže na to, da nekaj ni v redu in bi moral sprožiti alarm v vladnih vrstah. In druga takšna značilnost, ki je dokumentirana v tem gradivu je to, da so te malverzacije in lopovščine velikega obsega, ker gre za stotine milijonov in več, praviloma vmešani posamezniki, ki so tako ali drugače blizu oblastni politiki. Pri vsaki od teh tako imenovanih afer se pojavljajo. V tistih največjih in najbolj odmevnih zadevah kot je na primer SIB banke ali Rdeči križ in tako naprej, so se preiskovalni organi vključili z veliko zamudo, potem ko so mediji o tem že dolgo pisali, ko je opozicija postavljala vprašanja predsedniku vlade in ministrom, ko enostavno niso mogli mimo tega, pa še v teh primerih, recimo spet primer SIB banka je preiskava stekla samo do določene stopnje. Tipičen primer takšnega zamudniškega ravnanja, kjer smo ga obravnavali tudi dvakrat v državnem zboru je preiskava te malverzacije v primeru SIB banke, kjer so bile na koncu ovadbe, in zdaj tudi nekaterih obtožni predlogi vloženi, ampak samo proti izvajalcem. Preiskava pa je bila že decembra lani zaključena na tej stopnji in to je bivša generalna državna tožilka in zdaj celo ministrica to tudi jasno povedala. Seveda, na neki stopnji se vse ustavi. Ljudje, ki so odločali o teh zadevah so še vedno v nadzornih svetih, so še vedno na funkcijah, so še vedno v upravah in naprej delajo, kot da se ni nič zgodilo. In to seveda ni samo značilnost SIB banke, ampak je praktično značilnost vseh teh zadev. Druga takšna značilnost je, da v primerih, ko je šlo za povezavo med javnimi podjetji ali pa podjetji v državni lasti, privatnimi podjetji, hranilnicami, posamezniki blizu oblasti je, da so tisti, ki so povzročili oškodovanje praviloma obdržali vse premoženje, ki so ga dobili s tem oškodovanjem. Znan je samo en primer, da se je blokiralo to premoženje in to je primer tega državnega, bivšega državnega sekretarja Šuštarja, ki se mu je menda blokiralo v času postopka. Drugače so praviloma vsi tisti obdržali svoje premoženje. In še več, naprej so opravljali to dejavnost. Saj bi hranilništvo, na katerega opozarjamo je ta primer, ko so te stečaje isti posamezniki ali pa ista skupina posameznikov enostavno verižila. Prišlo je do stečaja ene hranilnice ali pa enega podjetja, ki se je ukvarjalo s finančnimi posli, upniki so bili oškodovani, dobili so morda nekaj procentov nazaj ali pa še to ne. Ampak isti posamezniki so mirno naprej opravljali to dejavnost, nihče ni posegel v to. In se je zgodil tudi drugi primer ali pa tretji primer in tako naprej. Naslednja značilnost je ta, da tisti, ki so bili oškodovani, v tej verigi stečajev hranilnic, praviloma niso dobili nazaj nič ali pa zelo majhen delež. Se pravi, na eni strani imamo tiste, ki so povzročili oškodovanja, ki so obdržali vse to premoženje, ki so ga pridobili z očitnim kršenjem zakonitih postopkov, na drugi strani imamo tiste, ki so vse izgubili in ki praktično niso dobili nič nazaj. In to seveda ni slučajno tako, oboje. Do danes v nobenem od naštetih primerov, in tu smo jih neposredno navedli skoraj 50, tako ali drugače, v nobenem od teh primerov do danes ni pravnomočnega sodnega epiloga proti ključnim nosilcem. Ponekod so postopki stekli, pa so zastarali, tudi zaradi tega, ker je bila kvalifikacija kaznivih dejanj s strani tožilstva neustrezna, tako kot v primeru Petek, ki pa se je potem na pritisk javnosti in novinarskega ceha pač spremenila, pa tudi mednarodnega pritiska. Ponekod pa, seveda, ker takega velikega pritiska in pozornosti javnosti ni bilo, enostavno stvar ni bila kvalificirana kot kaznivo dejanje težje stopnje in je relativno hitro zastaralo. Potem imamo primere, ko je pač pregon sicer stekel, ampak niti ni zastaral niti ni prišlo do pravnomočne sodbe, se je nekje vse skupaj izgubilo. In tega je preveč, da bi lahko rekli, da so to neki posamični primeri, ki jih mi posplošujemo. Konkretna analiza vsega tega kaže, da je res ravno obratno. Da v večinskem delu praktično ni bilo storjeno nič in samo v posamičnih primerih nekaj, in to samo tam, kjer je bila velika pozornost javnosti. Ni druge, kot da se zakonodajalec resno spopade s tem problemom, da analizira to stanje in da naloži tistim organom, ki morajo pripraviti ustrezna poročila in predloge, da se ti predlogi in ta poročila pripravijo. V nasprotnem primeru se bo stvar širila, ker pač neka značilnost korupcije je, da če ni ustreznih ukrepov proti njej, to postane ne samo anomalija, ampak način funkcioniranja. Prejšnji predsednik urada vlade Republike Slovenije za preprečevanje korupcije, gospod Penko, je zelo odkrito rekel, da dlje časa je ena stranka na oblasti, večja je nevarnost korupcije in klientelizma, in je to večkrat ponovil. In Slovenija je danes v takšnem položaju. Glede na to, da verjamemo, da je tudi na vladni strani nekaj iskrene želje, da se s tem problemom spopade, da je nekaj pripravljenosti, ki je bila v besedah sicer izražena na visoki stopnji, ko je vlada sama predlagala zakon in resolucijo o boju zoper korupcijo, pač upamo, da bo tokrat na tej izredni seji možna realna analiza problema in tudi sprejetje ustreznih sklepov; nekateri smo predlagali sami. Skratka, zelo bi bilo dobrodošlo, da bi poleg teh sklepov, ki smo jih mi sami predlagali, morda dodali še kakšnega, ki bi šel v oceno tega, ali so bili ti ukrepi, ki so bili predlagani v smislu zakona in resolucije o preprečevanju korupcije res tisto, kar pač v tem trenutku potrebujemo. Ali ni pravi korak to, kar bi morali narediti v smeri učinkovitega delovanja organov, ki jih že imamo, ker to je ključni problem. Komisija za preprečevanje korupcije, pa tudi prej vladni urad, kakorkoli imajo lahko dobre namene in tako naprej, imajo pooblastila v smislu neke analize in zbiranja poročil. To niti ni problem doslej. Ker nenazadnje, če berete časopise, notri večkrat najdete zelo dobro analizo tega problema in ni treba, da še posebej plačujemo potem nekoga, ki bo to delal. Problem so ukrepi. Problem je povezava različnih akterjev v teh škandalih. In vpliv različnih lobijev. Področje telekomunikacij je to posebej izrazito in zato v gradivu tudi posebej opisano. In dokler se to ne bo presekalo, se stvari ne bodo uredile. Po našem prepričanju, ki ga potrjuje tudi mednarodna raziskava, ki smo jo navedli v gradivu, je takšno stanje poslovanje na podlagi notranjih informacij, kar je vedno pač podlaga korupcije, eden od pomembnih razlogov za najnižjo gospodarsko rast, ki jo je Slovenija zabeležila v lanskem letu. Od osamosvojitve naprej. Torej ni šlo samo za vpliv cene nafte, pa svetovne recesije in tako naprej, kar se sicer ne priznava, nedokončanih reform, ali pa nezačetih reform, ampak tudi za to, da se velik del državnih sredstev odliva nezakonito, ali pa na neproduktiven način. Kajti če na javnih razpisih, kjer gre za velike vsote, polovica slovenske ekonomije nekako teče v povezavi z javnimi razpisi, javnimi naročili in tako naprej, proračuni države in občin so največji investitor tukaj, če na teh razpisih posel dobi, ne tisti, ki je najboljši, ampak tisti ki ima najboljše zveze, ima to vsaj trikratne negativne posledice. Najprej ta, ki je posel dobil, ne da bi se za to potrudil s kvaliteto, posel opravlja relativno slabo. Ker če mu je ta posel nekdo priskrbel, tako ga tudi ne bo posebej nadzoroval. Druga negativna posledica je to, da tisti, ki je bil boljši, je izpadel. Je izgubil s tem možnosti za nadaljnji razvoj in bo na ta način prikrajšan. Čeprav je imel boljše pogoje. Na ta način se zatira konkurenca. In tretja negativna posledica je to, da to širše vpliva. In če nastopi v družbi klima kakršna je v Sloveniji v veliki meri prisotna, da se itak ve kdo bo vnaprej dobil kakšne posle, se itak ne splača prijaviti. Ta klima negativno vpliva na razvoj, še posebej malega in srednjega podjetništva. In se to v seštevku potem privede do najnižje gospodarske rasti, ki jo je Slovenija zabeležila, od osamosvojitve naprej smo jo imeli v lanskem letu. Po tej mednarodni raziskavi, ki jo je naredil mednarodni inštitut za razvoj mendžmenta s sedežem v Švici in to na podlagi podatkov, ki so bili zbrani po posameznih državah in regijah, je Slovenija po zlorabi notranjih informacij od 60 držav in regij uvrščena na 60 mesto in to bi moral biti alarm prve stopnje za vsako oblast. Namesto alarma smo mi doživeli obisk predsednika vlade na gospodarski zbornici Slovenije, kjer je okaral menedžerje zakaj so pravzaprav iskreno odgovarjali na te vprašalnike. Dobesedno citiram po Financah je rekel “da naj pazijo kaj govorijo”, ko tujci zbirajo ali raziskujejo stvari pri nas. Ni možno reči, da si je to nekdo izmislil, to je pač relevantna mednarodna raziskava, ki še bistveno bolj pesimistično slika stanje, kot pa smo ga mi opisali v prvi zahtevi za sklic izredne seje. Tudi padec Slovenije za 10 mest v enem letu, kar se tiče splošne gospodarske razvitosti v tej raziskavi, pač, pove svoje. In eden od vzrokov je tudi trgovanje z notranjimi informacijami oziroma korupcije in klientalizem, kot mi temu pravimo. Torej, glede na reakcije, ki so bile na našo prvo zahtevo ali pa na samo izredno sejo, celo na neko izjavo, ki je bila dana s strani nekega društva menedžerjev, kjer so predvsem direktorji velikih podjetij hkrati lastniki, ljudje s socialnim čutom, kot se imenujejo, in z velikimi računi moramo reči, da naš predlog za sklic izredne seje s predlaganimi sklepi takrat in sedaj v nobenem primeru ne gre v smer kakršnegakoli oviranja razvoja trga, ali kot je bilo rečeno nekega maščevanja ali poskusa škodovanja uspešnih podjetij. Nasprotno, z jasnimi pravili igre, kjer ni privilegiranih, s postopki, ki so transparentni, ker ne sodelujejo pri pridobivanju poslov tisti, ki so prej v javna podjetja nastavljali člane uprav in nadzornih svetov se šele spodbuja svobodno podjetništvo in omogoča, da res dobijo posle tisti, ki so najboljši in ki so stvar sposobni najbolje in najceneje opraviti. Vse ostalo, se pravi vse te anomalije v obliki korupcije in klientalizma pa razdiralno delujejo na oblikovanje uspešne gospodarske klime in zaradi tega je boj proti korupciji ena od ključnih točk pozitivnih programov v vseh državah, kjer skušajo doseči hitrejšo gospodarsko rast. V kolikor teh resnih naporov ni v programu katerekoli vlade to negativno vpliva na gospodarski razvoj. Tudi, če pustimo ob strani načelo pravičnosti, enakosti pred zakonom in tako naprej in na zadevo pogledamo samo s stališča hitrejše gospodarske rasti, potem je treba zelo jasno povedati, tukaj je velika pozitivna korelacija med stopnjo korupcije in klientalizma in negativno ali pa počasno gospodarsko rastjo. Večja je korupcija, nižja je gospodarska rast. Zato je treba ta očitek, češ, da s forsiranjem te teme na dnevni red morda škodimo nekemu gospodarskemu razvoju ravno obrniti. Ravno tisti, ki je proti temu, da se te stvari uredijo na transparenten način, škoduje naporom za hitrejšo gospodarsko rast v tej državi. Mi seveda razumemo, da za nobeno vladajočo politiko takšna razprava ni nekaj, kar bi z vsemi zvonovi pozdravili in sprejeli na odprta vrata; vedno gre tukaj tudi za politične konflikte. Opozarjamo pa še enkrat na to, da te teme ni odprla opozicija. Na to, da je treba nekaj storiti, je opozoril predsednik vlade pred kakšnim letom. In mi smo takrat resno razpravljali, celo predlagali smo javno razpravo o zakonu o preprečevanju korupcije, zbrali smo podpise za to, govorili smo o tem. Pričakovali smo, da se bo nekaj tudi v praksi zgodilo, ampak v praksi se ni nič zgodilo. Ko smo sprejeli zakon o preprečevanju korupcije, niso sledili ukrepi, ampak je sledila resolucija. In zdaj bomo obravnavali resolucijo o preprečevanju korupcije, namesto da bi kaj delali na teh stvareh. In govori se o tem na splošno, nekih konkretnih ukrepov pa ni. In zaradi tega je pač opozicija naredila poskus analize, ki smo ga v tem gradivu dopolnili. Samo v enem delu je to gradivo podobno, kot je bilo v prvem sklicu. Zdaj je dodana ta analiza in podatki iz mednarodne raziskave. Tudi ta problem velikih goljufij, naklepnih stečajev hranilnic, kjer je bilo prizadeto na desettisoče slovenskih državljanov, ki večinoma še vedno čakajo na neko miloščino iz stečajne mase, ki pa je praviloma zelo majhna ali je pa skoraj ni. In mi želimo s to razpravo tudi v teh konkretnih primerih zadeve pospešiti, na način, da se škoda, kjer je možno, čim bolj popravi in da se popravi vsem enako. Kajti so primeri, kot je Zbiljski gaj, kjer se je skušalo pomagati samo enemu delu oškodovancev, kar je dobro. Ni pa dobro, da se ni poskušalo pomagati tudi vsem ostalim. Samo nekdo, ki je pač imel boljše veze, si je položaj tu lahko izboljšal, na kar je opozoril naš poslanski kolega Mirko Zamernik v zadnjem vprašanju predsedniku vlade, ki ga je zelo razburilo, čeprav je s temi problemi seznanjen. Ko smo pripravljali to izredno sejo, smo ugotovili še nekaj. Za večino teh problemov, ki so tu navedeni, imajo vladne institucije bistveno boljše podatke in informacije od opozicije. Po zadnji izredni seji je namreč prišlo veliko ljudi, ki so bili prizadeti v teh aferah, od Oriona do SIB banke in tako dalje, ki so kazali dopise, ki so jih že pred leti pisali predsedniku vlade, še prejšnjemu predsedniku vlade, različnim ministrstvom, tožilstvu in tako naprej in se ni nič zgodilo. Veste, k opoziciji pridejo na koncu, ker vedo, da opozicija nima nobene realne moči, lahko samo nekaj predlaga, postavi poslansko vprašanje in prej naredijo vse ostalo, to je neka zadnja možnost, ki jo mnogi niti ne izkoristijo, da opozorijo na nek problem, prej pa se obračajo na vladne institucije, na ministrstva in tako dalje. V uradu Vlade Republike Slovenije za preprečevanje korupcije se je v teh letih delovanja relativno kratkem času nabralo na stotine zadev, ki jih je ta urad, ker ni imel nobenih pristojnosti odstopal v glavnem tožilstvu in še nekaterim drugih organom. In kot je rekel prejšnji predsednik urada oziroma zadnji predsednik urada, o tem obveščal tudi predsednika vlade. Na prste ene roke lahko preštejemo od teh nekaj sto primerov kjer so bili postopki začeti, vse ostalo pa je nekje obstalo in utonilo ali v omarah kot je bila tista omara gospoda Železnika na ljubljanskem tožilstvu kjer je bilo parkiranih 164 ali koliko spisov in še marsikje drugje. Koliko je takšnih omar po slovenskih institucijah? Tukaj ni drugega odgovora na to vprašanje kot to, da enostavno ne obstaja neka politična volja, da je to kar je predsednik vlade sam obljubljal, ko je predlagal zakon in kar je vladna koalicija sama obljubljala, ko je predlagala zakonodajno in zdaj tudi neko resolucijo, da se tudi v praksi kaj reši. S spremembami zakonov in z resolucijo se ne bo nič premaknilo. Večino teh zadev o katerih govorimo bi bilo namreč mogoče pripeljati do neke rešitve na podlagi obstoječe zakonodaje brez kakršnihkoli sprememb, ampak namesto konkretnega ravnanja v nov zakon, v nove institucije in v novo resolucijo. Iz tega seveda ne bo nič, konkreten rezultat pa je vsebovan v najprej v tej ugotovitvi narodnega instituta za razvoj menagamenta iz Švice, ker je Slovenija na neslavnem šestem mestu in to precej bolj škoduje mednarodnemu ugledu Slovenije kot kakšni izbrisani in nenazadnje v stopnji gospodarske rasti v lanskem letu, ki je bila najnižja po osamosvojitvi, čeprav bi morala biti glede na relativno ugodne razmere na skorajšnji vstop Slovenije v Evropsko unijo in tako naprej precej boljša. Torej, dilema, ki je pred nami je ali se je ta državni zbor pripravljen resno spopasti s temi problemi, ne jih rešiti ker jih niti sam ne more niti ne more pričakovati rešitve čez noč od drugih institucij ali pa te politične volje ni. To je zdaj ključna dilema in pokazalo se bo že danes, ko se bo glasovalo o sklepih. Glede na mnenje zakonodajno-pravne komisije moram reči, da ne razumem najbolj v tistem delu, ki govori o tem, da morda ti sklepi, ki so predlagani niso čisto tako nekako v skladu s slovenskim pravnim redom, kjer če se spomnite spoštovane kolegice in kolegi 8. aprila lanskega leta smo imeli 30. izredno sejo, kjer smo obravnavali odgovornost državnih institucij nosilcev javnih funkcij pri nadzoru nad poslovanji prodaje SIB banke. Takrat je državni zbor v isti sestavi z isto pravno službo, kot jo imamo danes sprejel štiri zelo konkretne sklepe, ki so po svoji naravi zelo podobni temu, kar predlagamo danes. Predlagali smo in vi ste glasovali za to, da ustrezne institucije sporočajo. Predlagali smo, da se proučijo določene zadeve, predlagali smo, da vlada predlaga nekatere ukrepe. Če sem bolj natančen, če kdo ne verjame, vam lahko preberem vse te štiri sklepe, so bili sklepi sprejeti 8.4.2003 na izredni seji še bistveno bolj konkreten kot pa so ti, ki jih mi danes predlagamo in odbor za finance in monetarno politiko je potem, ko je obravnaval realizacijo teh sklepov sprejel še sedem dodatnih sklepov, ki so pa še bistveno bolj konkretni. Eden od teh sklepov, ki jih je takrat odbor sprejel pravi: “Odbor ugotavlja, da vrhovno državno tožilstvo ni ravnalo primerno, ker po prijeti prijavi v začetku leta 2002 ni zahtevalo preiskave utemeljenega suma nepravilnosti pri nakupu SIB banke…” Skratka, odbor je šel v oceno nekih stališč nekega stanja in to je bilo popolnoma normalno in zakonito, nihče ni tega razveljavil, pravna služba ni rekla, da se to ne, ista pravna služba in, še šest zelo konkretnih sklepov je bilo. Celo od Banke Slovenije je odbor terjal poročila in jih je dobil, čeprav je to od vseh teh institucij, o katerih govorimo, pač, najbolj neodvisno glede na delitev oblasti v državi. Torej, z nekimi pavšalnimi pravno proceduralnimi mnenji, češ, državni zbor najbrž pa za to ni pristojen, ni možno opraviti te. Potrebno se je resno pogovarjati o teh sklepih, kot že povedano, nobeden ni zacementiran, pripravljeni smo prejeti kakršenkoli dodatni predlog. Dobro bi bilo, mislim, da tudi za ugled državnega zbora, da se vsaj nekateri sklepi sprejmejo tukaj, soglasno, ker dejansko pledirajo za tem, da se vzpostaviti neki višji standard ravnanja v podobnih primerih, še posebej mislim na to, kar predlagamo v sedmem sklepu, tega bom posebej prebral, ker se mi zdi, da je zelo ključen, ne za nazaj, ker za nazaj ne bo nič rešil, tudi mi nimamo nobenih iluzij, da bomo sedaj s tem gradivom pa s to izredno sejo za nazaj kakorkoli razčistili pa poravnali, teh iluzij nimamo, ker vemo, kakšno je razmerje sil in kdo je vse tukaj vmešan, upamo, da bo s tem, ko bomo osvetlili še posebej te stečaje hranilnic itd. Vendarle, je to neki signal za tiste, ki že leta in leta imajo v predalih te postopke, da bodo nekaj naredili, da bodo ljudje dobili vsaj tisti del iz teh stečajnih mas, ki še obstaja, drugače pa je naš namen predvsem preventiven. Da se neki standardi, ki bodo za naprej preprečevali podobno ravnanje. In ta sedmi sklep, ki je predlagan, se nam zdi ključen. Ta sklep, oziroma o tem sklepu predlagamo, da državni zbor naloži oziroma predlaga vladi Republike Slovenije, da uveljavi ukrepe s katerimi bo onemogočil, se bo onemogočilo tistim, ki kadrujejo ali so kadrovali nosilce javnih funkcij v javnih ali državnih podjetjih, da hkrati ali v določenem času po poteku njihove politične funkcije posluje s temi podjetji. Se pravi neke vrste posebna konkurenčna klavzula, bi morala priti v ta sistem, ki bi onemogočila v temelju neke najtežje oblike korupcije in klientelizma oziroma poslovanja na podlagi notranjih informacij. Mi ne vztrajamo na tem, da je dikcija ravno takšna. Smo tudi za to, da se omemba največje vladne stranke tukaj izpusti, če to koga moti ali pa omemba prejšnjega predsednika vlade, to ni bistveno. Bistveno je, da mi tukaj sprejmemo neko načelo, ki ga bi morali potem vsi v prihodnosti začeti vzpostavljati kot nek standard, nekaj kar se samo po sebi razume, kar je pa seveda zapisano tudi v ustrezne akte, zakone, vlade podzakonske akte, in ki bi se jih vsi držali. Na koncu bi rekel še to, da čeprav smo to že nekajkrat ponovili, pa bo treba verjetno še enkrat. Da šele potem, ko smo se malo bolj ukvarjali s to temo o pripravi prejšnje in sedanje seje, razumemo zakaj je bil takšen odpor s strani predsednika vlade, njega posebej, pa tudi nekaterih drugih, ko je opozicija v okviru tistih šestih zahtev, koalicija Slovenije predlagala, da lahko opozicija katerakoli na državni ali lokalni ravni v nadzornem svetu podjetij, kjer je država lastnik oziroma solastnik predlaga do tretjine strokovnjakov, se pravi nekaj, kar ne omogoča nekega odločanja ali pa odločanja o nasprotju kot je bilo takrat rečeno z volilnimi rezultati, kar še manj predstavlja neko politizacijo, kar je bil smešen očitek, glede na to, kako se ti organi sedaj imenujejo, kjer bi to, če bi bil takšen ukrep sprejet, seveda onemogočilo v naprej mnoge takšne pojave, o katerih tukaj govorim. Tudi če bi bili mi v vladi, bi se zavzemali za isti princip. In ne razumemo, zakaj vladna koalicija na nek način ne pristane na neko takšno načelo, kjer je to neka preventiva tudi za tistega, ki je na oblasti. Tisoč problemov manj bi imel, če seveda želi delati transparentno. Ko gledamo te posamične primere, še posebej s področja telekomunikacij, vidimo, za kaj je pravzaprav ta strah tako velik. Čeprav tisti, ki bi prišli v te nadzorne svete, za nazaj, kaj dosti ne bi ugotovili, bi pa lahko preprečevali za naprej. Ravno danes je poslovni dnevnik Finance objavil podatke o dobičku slovenskega monopolista, vsaj ko gre za fiksno telefonijo Telekoma v lanskem letu. Dobiček je enormen. Dvakrat ali trikrat večji, kot je bil leta 2002. Direktor, ki je dosegel ta dobiček je bil zamenjan. Ko pogledamo zakaj je bil zamenjan, ker to je odgovor ki se potem ponuja sam po sebi, ampak kako je bil dosežen ta dobiček vidimo, da je ta direktor, ki ga je itak nastavila LDS, enostavno zmanjšal sredstva, ki so prej odtekala na vse strani preko tako imenovanega marketinga. Za milijarde. In zato se je seveda povečal dobiček. Ne da je bilo poslovanje, zmanjšal je stroške, ne da bi bilo poslovanje kakorkoli ogroženo. In ko je bilo to dejstvo že na mizi nadzornega sveta, ki ga v celoti imenuje vladna opcija posredno ali neposredno, je bil direktor zamenjan. Ker je posloval preuspešno, oziroma ker je onemogočil, da bi se neke milijarde še naprej prelivale nekam, kjer se ni niti slučajno nič pozitivno vplivalo na poslovne rezultate. Predlagamo, da se tega problema, ki je velik, vsaj začnemo lotevati, da se sprejmejo nekateri od teh sklepov. In da se počasi postavi neko stanje, ki bo omogočilo, da se v Sloveniji ne posluje predvsem na podlagi notranjih informacij, da se zavre ta obseg, ali pa zmanjša ta obseg korupcije in klientelizma in da gospodarski subjekti na trgu postanejo enaki. To je eden od velikih prispevkov k večji gospodarski rasti in k hitrejšemu razvoju države. Še posebej sedaj, ko smo vstopili v novo okolje, in ko bodo te zadeve še toliko bolj občutljive.