Janez Janša: Da smo v vojni, sem se zavedal, še preden sem postal minister

V noči s 25. na 26. oktober 1991 so agresorske enote JLA zapustile ozemlje samostojne Slovenije. Ob 25. letnici tega dogodka je Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve v Kopru pripravilo pogovorno omizje, na katerem so sodelovali Janez Janša, Tone Krkovič, Igor Bavčar in dr. Vojko Obrulj. Pogovor je povezoval dr. Jože Možina.

Takratni minister za obrambo Janez Janša je uvodoma dejal, da je začutil, da smo v vojni, še preden je postal minister. Pojasnil je, da ko so v Demosovi vladi v takratni skupščini še čakali na prisego, so jih kolegi iz zbora občin spraševali, če vedo, kaj se dogaja, kajti klicali so jih lokalni poveljniki teritorialne obrambe in razlagali, da so dobili ukaz za predajo orožja Teritorialne obrambe. »Še preden smo prisegli, smo vedeli, da smo napadeni, ogroženi, saj je razoroževanje več kot vojna napoved, je že konkretno dejanje agresije. Torej Demosova vlada je prisegla pravzaprav v vojnih razmerah,« je bil jasen Janša.

Igor Bavčar, takratni notranji minister, je dejal, da so vsi s svojimi pristojnostmi na področju obrambnih in notranjih zadev začeli z ustavljanjem predaje orožja: »Depeše so šle nemudoma na vse policijske postaje, na občine, da naj orožja ne oddajajo.« Spomnil je, da so se priprave na vojno začele že prej, predvsem je izpostavil ustanovitev Manevrske strukture narodne zaščite.

Janez Janša je poudaril, da orožja ni oddalo samo 14 od 64 takratnih slovenskih občin. »Ponekod so poveljniki orožje oddali, ne da bi kogarkoli o tem obvestili, ponekod so obvestili občinske svete, predsednike izvršnih svetov občin,« je dejal predsednik SDS ter dodal, da je v nekaterih občinah že bila nova oblast, saj so aprila skupaj z državnimi potekale tudi lokalne volitve in tam župani niso pustili oddaje orožja. Tam, kjer je bila pretežno še stara oblast, pa so se odločili, da sledijo partijski liniji in orožja ne oddajo.

Tone Krkovič, poveljnik specialne brigade MORiS,  je predstavil primer oddaje orožja v Kočevju, kjer je našel na stežaj odprta vrata skladišča, kar je pomenilo totalno razorožitev. »Dovolili so si oddati lastno orožje, zato jaz od takrat naprej tega ne imenujem razorožitev Slovenije, ampak samorazorožitev in jo tudi znam argumentirati. Šlo je direktno za krajo, za rop,« je bil jasen Krkovič ter dodal, da nikoli ni bilo pojasnjeno, kje so evidence in nihče ni odgovarjal za te stvari.

Janez Janša je pojasnil, da takrat ni postal minister za obrambo, ampak sekretar za obrambo, nad Teritorialno obrambo nekih neposrednih ingerenc organ, ki ga je vodil, ni imel. Vpliv je imel zgolj na orožje upravnih organov, kar pomeni kakšnih 100 pušk v vsaki občini. »Za celotno orožje Teritorialne obrambe, kjer je šlo pa za 100 tisoč kosov lahkega in težkega orožja, pa je imelo ingerenco predsedstvo republike,« je izpostavil Janša, ki je izdal prepoved oddaje orožja upravnim organom in oddalo ga je zgolj 5 občin. »Če bi tudi Milan Kučan takrat napisal prepoved oddaje orožja občinskih štabom TO, bi Slovenija obdržala praktično vse orožje,« je bil odločen predsednik SDS.

Milan Kučan tega ni naredil, to je bila usklajena akcija med staro partijsko oblastjo in JLA. Dva dni kasneje, ko je bila večina tovornjakov že odpeljanih, so poslali na občine ukaz o prepovedi oddaje orožja. »Kučan je naročil, da se ta ukaz pošlje šifrirano, v šifrah JLA, ker drugih ni bilo,« je dejal Janša in dodal, da je to dešifriranje dodatno zaustavilo odajo orožja in v tem času je bilo odpeljanih še nekaj desettisoč kosov orožja. »Ko je ukaz začel veljati, je bila Slovenija praktično že razorožena, zato smo omenjeno osebo tudi ovadili za veleizdajo,« je pojasnil Janša in dodal, da je bila ovadba zavržena skoraj istočasno kot je bil ustavljen postopek proti Tonetu Krkoviču, kar kaže na to, da je bil ta postopek zaustavljen zaradi vložene ovadbe proti Kučanu.

Dr. Vojko Obrulj je bil takrat oficir vojaške policije, služboval je v hrvaškem Varaždinu. Pripovedoval je o dogajanju in pripravah v Jugoslovanski vojski. »V Varaždinskem korpusu so bili Slovenci in Hrvati, samo dva Srba. Leta 1990 je prišlo do prestrukturiranja, prišlo je tri četrtine Bosanskih Srbov, ki takrat niso bili postavljeni strokovno,« je dejal dr. Obrulj in dodal, da so se dogajali pritiski in anomalije, tudi spremljali so ga.

Igor Bavčar pa je opisal ofenzivo Čadovega korpusa, ki je Primorsko zavzel »dan prej«, ko samostojnost še ni bila razglašena. Ukaz o uporabi strelnega orožja je bil sprejet na nočni seji predsedstva. »Ta ukaz je bilo potrebno spoštovati. Veliko napora smo morali vložiti, da je prišlo do te uporabe,« je dejal Bavčar in pojasnil, da mladi vojaki in tudi vodstveni kadri niso imeli vojnih izkušenj. »Po nekaj dneh, ko je prišlo do prve iniciative za premirje, se je zgodil obraten proces in ni bilo več mogoče ustavljati lastnih ljudi,« je dejal Bavčar in dodal, da so »nas poveljniki prepričevali, da smo tik pred porazom JLA, bilo je evidentno, da ta večnacionalna sestava ni več sposobna dolgo zdržati.« Bavčar je še dodal, da je porabil veliko časa, da je prišlo do uporabe strelnega orožja in »potem ravno toliko časa porabil, da sem te ljudi ustavil.«

»Leta 1990, po zaključku projekta MSNZ, sem bil razporejen na funkcijo poveljnika enote, ki je znana pod imenom MORiS,« je nato dejal Tone Krkovič in dodal, da se je zavedal, da mora izpeljati kadrovsko diferenciacijo. Vzpostavil je učni center in približno 2700 ljudi začel usposabljati za novo primarno nalogo, to je zaščito demokratične države. »Leto dni pozneje sem vojno začel z 1030 ljudmi, temeljita redukcija, ampak kvalitativni dvig in učinkovitost na ta račun sta bila neprimerno boljša,« je razložil Krkovič.

Janez Janša je v nadaljevanju spregovoril o skrivnem sestanku s pomočnikom generalnega sekretarja Nata v Bruslju v začetku pomladi leta 1991. »Predstavili smo mu naše načrte za osamosvojitev in iz njegovega neformalnega odgovora je bilo zaznati, da bo Nato pasiven, da bo Zahod pasiven, kar je bilo precej bolje, kot, če smo poslušali javne izjave, tudi ameriškega sekretarja, v smislu, da se bodo oni aktivno zavzemali za enotno Jugoslavijo,« je dejal Janša in dodal, da ga je to osebno pomirilo.

Janez Janša je nadaljeval, da njegova največja skrb ni bila, kaj bo naredil Zahod, takrat niti še, kaj bo naredil Beograd, saj so to približno vedeli, »naša ključna dilema je bila, kaj se bo zgodilo pri nas. Mi smo imeli za seboj plebiscit, nismo pa imeli ustavnega zakona, ki ga je bilo potrebno sprejeti z dvotretjinsko večino in Demos te večine ni imel.« Takratna opozicija je imela stališče: “osamosvojitev da, naslednjo sekundo pa ponovna združitev v neko Jugoslovansko konfederacijo”.  

Janez Janša je spomnil, da so želeli Beograd strateško presenetiti in odcepitev razglasiti prej kot 6 mesecev po plebiscitu, kar je bil skrajni rok. »Naši načrti so bili, da mi efektivno prevzamemo oblast brez nasilja, brez strela, brez uporabe sile, kar je bilo zelo pomembno za mednarodno javnost,« je pojasnil Janša. Ta načrt je bil predstavljen predsedstvu, od njih so to izvedeli še nekateri »mojstri zavlačevanja«, zato so se postopki zavlekli in 19. junija, ko bi morali razglasiti samostojnost, ni bilo ustavnega zakona in mnogih drugih aktov, razglasitev se je zavlekla za en teden.

Ker je član predsedstva Ciril Zlobec izdal načrt razglasitve samostojnosti in so šli ti podatki iz Rima v Beograd, je želela JLA presenetiti Slovenijo, zato so šli Čadovi tanki »dan prej« v akcijo. »Ljudje po Vipavski dolini so goloroki ustavljali te tanke,« se spominja Janez Janša. Predsedstvo se je sestalo, a odločitve o uporabi orožja še ni sprejelo, saj samostojnost s proslavo še ni bila razglašena. »Če se razglasi vojno stanje, bo pač neka simbolika trpela,« je dejal Janša in dodal, da ostaja vprašanje, če je bila odločitev prava ali ne, saj obstajajo tako razlogi za kot tudi proti.

Dr. Vojko Obrulj je spomnil, da je general Kolšek dan pred izbruhom vojne prišel v varaždinsko vojašnico in povedal, da varaždinski korpus ne bo uporabljen, dejansko pa se je zgodil dvig bojne pripravljenosti na najvišji nivo. Kot Slovenec je začutil domoljubni klic in odšel domov. »Nekateri imajo penzije, imajo vse, jaz kot mlad oficir sem prišel brez vsega, ravno tako sem si ustvaril družino, življenje in doštudiral.«

Igor Bavčar je zatrdil, da se je poraza zavedal tudi Kadijević in za težo poraza obremenil še mnoge druge, ki po njegovem niso opravili svoje naloge. »Armada se je morala vprašati, ali lahko sploh še kaj doseže, glede na to, da je na področju Slovenije razpadla, da je bila operativno popolnoma onesposobljena, uspešno smo jo blokirali,« je dejal Bavčar. V nadaljevanju je naštel, na katera nova bojišča so odšle enote JLA iz Slovenije: »Jasno se kaže, da so oni te enote potrebovali za nove spopade in ocenili, da Slovenije ni mogoče več osvojiti.«

Tone Krkovič je razkril, da so po podpisu Brionskega sporazuma v brigadi MORiS dobili nalogo pripraviti se na naslednji spopad z Jugoslovansko armado. »Vršili smo zelo intenzivne priprave, prišlo je do poglabljanja sodelovanja s hrvaško stranjo,« je dejal Krkovič in nadaljeval, da so se zavedali, da če se bo armada vrnila, se bo zavedala vseh slabosti in reorganizirano vrnila nazaj. Na srečo se to ni zgodilo.

»Brionski sporazum je ena taka čudna latovščina stvari, ki so logične, realne, koristne in stvari, ki so jih naši pogajalci tam pustili namenoma, ker so vedeli, da so neumnost,« je sporazum orisal predsednik SDS. Podlaga za umik JLA iz Slovenije ni Brionski sporazum, ampak sklep predsedstva SFRJ. »Vojaški vrh je to predlagal deloma pod vplivom Srbije, ki je hotela okrepiti enote na mejah tako imenovane Velike Srbije, deloma pa je bila to ocena vojaškega vrha, ki je vedel, da enot, kot so bile v Sloveniji pred napadom, ni več možno vzpostaviti nazaj, ker so se razsule,« je dejal Janša.

Po Janševih besedah je JLA v prvih šestih dneh izgubila približno tretjino moštva, deloma so bili zajeti, deloma so dezertirali, šlo je za več kot 500 častnikov in podčastnikov in enot se ni več dalo popolniti tako, da bi delovale. »Niso imeli vsi enakega cilja. Del jugoslovanskega generalštaba je računal, da se umaknejo v globino, obračunajo s Hrvaško in pridejo nazaj,« je podatke obveščevalnih služb razkril Janša in dodal, da so se tega bali, saj je Brionski sporazum predvideval trimesečno zamrznitev odcepitvenih prizadevanj.

Ob umiku 25. oktobra 1991 so kolone jugoslovanske vojske raztresle letake, na katerih je pisalo »vrnili se bomo«, raztresli so celo takratne bone, na katerih je pisalo »vratit čemo se«, tudi na tovornjakih so imeli napise, da se bodo vrnili, se spominja Janez Janša. »To potem sicer ni bilo tako. Zdaj je zadeva za vedno končana, mi pa smo sicer te napise takrat resno vzeli in se na to pripravljali,« je dejal Janša.

Predsednik SDS se tudi sprašuje, zakaj se je tako uveljavil izraz »odhod zadnjega vojaka«, saj ni šlo za odhod, ampak za odvoz. »Vsebinsko je šlo za osvoboditev,« je bil odločen Janez Janša. S tem je bila Slovenija svobodna tuje vojske in je izpolnila zadnji pogoj za mednarodno priznanje.

Meseci po sprejetju Brionskega sporazuma so bili zelo pomembni, saj je omogočal različna tolmačenja. Janša je navedel, da je v sporazumu pisalo, da je treba takoj izpustiti vse ujetnike. Takoj naslednji dan so morali izpustiti 500 zajetih častnikov in podčastnikov, »medtem ko je bilo v JLA kakih 5000 slovenskih vojakov, nabornikov, ampak naši pogajalci na Brionih tega niso izpogajali,« je bil kritičen predsednik SDS. Kot še hujše je označil dejstvo, da je bilo treba JLA omogočiti povratek na stanje pred 25. 6. 1991, kar so oni tolmačili, da jim je treba vrniti tudi vse zaplenjeno.

Janša se spominja, da je bilo zadržanega veliko orožja, ki je bilo na vagonih, železničarji so poskrbeli, da vlaki niso tako hitro odhajali, kot bi lahko. »En tankovski bataljon smo zadržali zaradi slovenskih železničarjev, najbrž se jim še nihče ni zahvalil za kooperativnost v tistem času,« je dejal Janša. Dodatno so prišli do protioklepnega in protiletalskega orožja, oklepnih transporterjev in tankov, ki so še danes vse, kar slovenska vojska ima od resnega orožja, ministrica pa bi rada še to prodala.

»Ta čas teh treh mesecev je Slovenija izkoristila maksimalno, glede na to, kar je pisalo v Brionskem sporazumu,« je ocenil Janša in dodal, da sedaj lahko na glas pove, da so govorili, da sporazum izvajajo, toda če bi ga v celoti zares izvajali, bi se stvari odvijale drugače.

Dr. Vojko Obrulj je spremljal odhod enot JLA v Kopru in je opisal nekaj takratnih anekdot. Ob zaključku je dejal, da težko danes gleda tiste, ki mahajo z zastavami z rdečo zvezdo. »Ko je zadnja ladja izplula, smo najprej iz kamionov, ki so ostali v pristanišču, potrgali jugoslovanske zastave in jih zložili na kup kot trofeje,« se je še spominjal dr. Obrulj.

Pogovor je dr. Jože Možina končal z mislijo, da je malo narodov, kot je slovenski, ki je do svoje države prišlo na tako demokratičen način s plebiscitom in vojna za Slovenijo je po njegovih besedah velika ravno zato, ker je zahtevala malo žrtev.