Janez Janša: Da se lahko gre naprej brez tega, da se družba dogovori o nekih vrednostnih temeljih, je čista iluzija!

Objavljamo magnetogram govora (seja državnega zbora, 15. julij) predsednika SDS Janeza Janše o Resoluciji Evropskega parlamenta o evropski zavesti in totalitarizmu, ki ni avtoriziran: Glejte, mi smo predlagaliresolucijo kot jo je sprejel Evropski parlament in v tekstu ni spremenjena nitivejica. To ni predlog Slovenske demokratske stranke, to je besedilo kot ga jesprejel Evropski parlament. V Evropskem parlamentu je za to besedilo glasovalavelikanska večina evropskih poslancev, vseh levosredinskih, desnosredinskih,sredinskih političnih skupin. Proti temu besedilu so bili samo skrajniskrajneži v Evropskem parlamentu, pa še tega je bilo zelo malo. Samo skrajniskrajneži so govorili o specifikah, drugače pa je bilo to besedilo, ki se jedolgo časa usklajevalo in je bilo sprejemljivo za vse. In tudi danes v tejrazpravi nihče, ki nasprotuje sprejetju, ni citiral niti enega stavka iz teresolucije za katerega bi rekel, da ni sprejemljiv. Sem pozorno prisluhnil stališču največje vladnestranke, ker pa je bilo rečeno, da za njih vsebina ni sprejemljiva, lahko šeenkrat preverimo v magnetogramu. In tudi neke druge poslanske skupine tukaj, kisame sebe ne vidijo kot skrajne so govorile, da vsebina ni sprejemljiva zato,ker je Slovenija specifika. Besedilo te resolucije je tako splošno, dazajema celotno Evropo. Vse specifike v Evropi so zajete v tem besedilu. In izgovor, da pa je Slovenija nekaj posebnegaoziroma trditev, da je Slovenija tukaj nekaj posebnega, je trditev, da seSlovenija izključuje iz sistema nekih splošnih evropskih vrednot. In to je zelodrzna trditev. Nekateri ste jo izrekli, nekateri celo večkrat in jaz bi zelopomislil, preden bi jo ponovil. Seveda je danes razprava o tej resoluciji ideološkarazprava, ker je razprava o vrednotah.Ideologija so vrednote, torej to ni nobenočitek, to je dejstvo. Vedno, ko se razpravlja o vrednotah, se razpravlja tudio ideologiji, vendar pa je v tej resoluciji toliko ideologije, kot jo je vLizbonski pogodbi, ki smo jo vsi sprejeli ali pa kot jo je v pogodbi o nastankuEvropskih skupnosti pred več kot 50 leti. Skratka, gre za razpravoo vrednotah. Ta razprava tukaj, v zvezi z nekim konkretnim dokumentom potekatretjič. Prvič se je razprava na tem nivoju z glasovanjem na koncu odvijalaleta 1997, ko je takratna sestava parlamenta obravnavala resolucijo številka1096, parlamentarne skupščine Sveta Evrope. V tisti resoluciji, kijo je parlamentarna skupščina Sveta Evrope sprejela z enako ogromno večino kotje bila kasneje sprejeta ta resolucija, o kateri govorimo danes v Evropskemparlamentu. Je ta evropski organ, ki je širši od same Evropske unije in pokrivapraktično cel kontinent, določil, kako na demokratičen način razgraditidediščine teh totalitarnih režimov, o katerih govorimo danes. Tisti tekst je bil boljkonkreten in je nalagal državam članicam Sveta Evrope, tistim članicam, ki sobile takrat na prehodu iz totalitarnega režima v parlamentarno demokracijo,kako naj ravnajo, da bodo to dediščino na demokratičen način, mislim, da jenaslov bilo dismantled, razgradila. Ta resolucija na koncu tudi opozarja,kaj se bo zgodilo v tistih državah, kjer tega ne bodo storili. In eno od tehopozoril govori tudi o tem, kar se danes dogaja v tem parlamentu. Slovenijaočitno tega ni uspela narediti in danes po, bom rekel treh desetletjihživljenja v samostojni državi in formalni demokraciji, je za večino v temDržavnem zboru problem sprejeti neko splošno besedilo, ki obsoja vsetotalitarne režime in sisteme, brez nekega poimenovanja. Nobena država nipoimenovana, noben se ne bi smel čutiti neposredno prizadet, čeprav je bilo tosprejeto kot neka najširša osnova v telesu, parlamentarnem telesu, kjer tudiSlovenija sodeluje zdaj že več kot 10 let kot polnopravna članica. So našiposlanci vsi glasovali za to. Tudi iz teh poslanskih skupin, ki danes tozavračajo. Zdaj, nekaj podobnega je bilo tudi, ko se jesprejemala prej omenjena resolucija Sveta Evrope. Takrat je delegacijaslovenskega parlamenta glasovala proti, tisti, ki so bili za, tisti, ki so biliprisotni, potem so pa tej isti ljudje tukaj govorili, da to za Slovenijo nisprejemljivo. Se pravi, en obraz se je kazalo navzven, drugi obraz panavznoter. Ali se to splača ali ne, nekaj o tem kasneje.Drugič je bila ta razprava pred petimi leti otem istem besedilu. Zadržki ali pomisleki tistih, ki so nasprotovali, so bilizelo podobni temu ali enaki temu, kar danes poslušamo, čeprav je šlo večinomaza druge poslanske skupine po imenih in tudi za druge poslance. To seveda pomeni, datukaj ne gre zgolj za neko površno temo, ampak gre za nekaj globljega, ker seto pač prenaša določeni politični opciji, ne glede na generacijo, ki jezastopana v tej dvorani. Tako, da smo ne samo iste besede, ampak tudivrednostno enake formulacije poslušali leta 1997 od takratne liberalnedemokracije, pred petimi leti od takratne stranke Zares in danes od Strankemodernega centra. Se pravi, gre za nekajglobljega, se pač ponavlja, kjer ni nobenih sprememb ali pa je mogoče še boljtrdovratno, čeprav večina teh, ki danes sedite v tem parlamentu, najbrž niti neve, da so te razprave že potekale, kako so potekale in kaj je bilo takratrečeno, ampak so bili podzavestno ponovljeni isti stavki, kjer se pač izhaja izenakega vrednostnega sistema. Nekaj zadnjih dni je bila Slovenija deležnanekaj merodajnih, objektivnih mednarodnih ocen. Tako smo prejšnji tedenizvedeli za raziskavo OECD, se pravi svetovne organizacije najbolj razvitihdržav, kjer je tudi Slovenija članica zdaj že nekaj let. Ta organizacija jeugotovila, da ima Vlada Republike Slovenije od vseh članic OECD najnižjopodporo v javnosti, da je ta podpora več kot še enkrat nižja kot je bilapodpora slovenskim vladam pred 7, 8 leti. Prav vse države članiceOECD imajo v tem trenutku vlado, ki ima večjo podporo, kot jo ima Vlada RepublikeSlovenije. Pa zaradi tega ni nobenega hrupa. Če bi se to zgodilo pred 7 leti,bi Slovenija skoraj že gorela. In barve, kot so jih danes brisali na stavbiveleposlaništva Zvezne Republike Nemčije, bi verjetno morali brisati po vsehslovenskih mestih zaradi t.i. vstajnikov, češ imamo nelegitimno oblast. Saj tosmo že videli v praksi, da to ne govorimo na pamet. Potem danes je Svetovnigospodarski forum objavil to redno letno raziskavo o konkurenčnosti posamičnihdržav, o tem koliko je neka državaperspektivna za mlado generacijo. Raziskavo o tem, koliko neka konkretna oblastneki državi dela za prihodnost, ki ste jo tolikokrat omenjali. V tej raziskavije Slovenija mišljena na 73. mestu od 130 držav, 7 let nazaj smo bili na 32.mestu. Imamo daleč največjipadec med vsemi. In zdaj smo pri besedi, ki je bila danes največkrat napačnouporabljena, in se ji reče prihodnost. Bilo je rečeno v različnih stavčnihzvezah, velikokrat, pustimo preteklost, ukvarjajmo se s prihodnostjo, ljudi nezanima preteklost, zanima jih prihodnost in sedanjost in tako naprej. Pojmovnogledano, gre za čiste nesmisle. Rečeno je bilo tudi, da je več resnic. Dejstvo je ravno obratno. Preteklost je samo ena in samo ena resnica je opreteklosti. Tisti, ki govori, da je več resnico preteklosti, pač dela nasilje nad jezikom, pa v katerem koli jeziku pačgovori. Preteklost je samo enain to je edino, kar je definirano. Sedanjosti tehnično gledano ni, to karpočnemo zdaj je že preteklost. Prihodnosti je pa nešteto, prihodnost ni ena. Odtega, kaj smo naredili do zdaj bo odvisno ali bo prihodnost dobra ali bo slaba,obstaja nešteto variant dobre in slabe prihodnosti, ni pa ene prihodnosti, kibi bila vnaprej določena. To je en sistem, ki je propadel, povsod učil, da jevse določeno vnaprej. Ni. Se pravi, od odločitev, ki jih vsak posamezniksprejema, ki jih družba sprejema, je odvisno, kakšna bo ta prihodnost, predvsempa je to odvisno od tega, o čemer sem govoril na začetku, od vrednot. Zato jeta razprava tako pomembna.In se bo odvijala v tej dvorani, dokler ne bozaključena, dokler tudi slovenski parlament ne bo sposoben s takšno enotnostjokot je to storil evropski parlament, sprejeti vsaj takšne splošne deklaracije.Tega mi danes nismo sposobni. Danes je v tej dvorani večinsko stališče tisto,kar je bilo v dvorani Evropskega parlamenta skrajna skrajnost. Zamislite se nadtem. Slovenija ni več otok, ni več konec signala na Karavankah pa mejnemprehodu. In to okolje bo bolj kot je v preteklosti v prihodnosti sevedavplivalo tudi na naše kulturno okolje, tudi politično okolje in na izraz, hvalaBogu.Torej to, da se lahko gre naprej brez tega,da se družba dogovori o nekih vrednostnih temeljih, je čista iluzija. To, da selahko neka strašna dejanja – prej je ravno predstavnik največje vladne strankegovoril o tem, kako se nekdo trudi, da bi povojnim pomorom nadel besedogenocid, kako je to zavržno, potem je pa dejal da je bil to zločin vsehzločinov. Genocid je po definiciji zločin vseh zločinov. Torej, uporabljajtesaj neke logične izraze. Mimo tega se enostavno ne da. Zdaj, v zgodovinski knjigi piše kako je vrhnemške nacionalsocialistične stranke v drugi polovici 30. let prejšnjegastoletja razpravljal o tako imenovani končni rešitvi židovskega vprašanja, otem, kako iztrebiti pravzaprav cel narod, kako narediti to, kar danes poznamopod pojmom holokavst. Takrat je bilo nekaj pomislekov, ne spomnim se natančno,kdo jih je izrekel, češ, kaj bo pa zgodovina pisala o tem. Na to je Hitlerodgovoril, Turki so praktično iztrebili Armence po 1. svetovni vojni, kdo pa šedanes kaj ve o tem. Kakšna zmota otem, kar je nacionalsocialistična stranka Nemčije delala, o tem genocidu, otem holokavstu se je razvedelo takoj, ko so zavezniške sile osvobodile tataborišča, vedelo se je pa v veliki meri tudi že prej. In dve leti po prej ježidovski odvetnik, Raphael Lemkin uspel preko generalne skupščine Združenihnarodov spraviti v pravno zavezujočo formo resolucijo Združenih narodov ogenocidu. In sto let po Armenskem genocidu je Evropski parlament sprejelresolucijo o Armenskem genocidu. Nekaj časa se o tem res ni govorilo, tako kotse pri nas nekaj časa ni govorilo o tem, potem se pa tega ni več dalo zanikati.In bolj se je to poskušalo, večji problem je nastal. In na koncu so moralitudi, vsaj tisti bolj moderni turški politiki to enostavno priznati. GledeSrebrenice smo v zadnjih tednih spremljali neko podobno težavo srbske vlade, poskus, ki je siceruspešen začasno, da se blokira resolucija v Varnostnem svetu Združenih narodovs pomočjo Ruske federacije, ki ima enak problem.Izvor genocida v Srebrenici je ideološko enakkot je izvor genocida v Sloveniji in Jugoslaviji po II. svetovni vojni ali patega holodomora v Ukrajini, pa Stalinovih čistk, ista ideološka podlaga je, inker to ni bilo razčiščeno, se je Srebrenica zgodila. Srebrenica se ne bizgodila, če bi bilo to razčiščeno. Mladić, ki je to izvajal se je v vojaškiakademiji jugoslovanske armade učil, da je treba razrednega sovražnika fizičnouničiti, se pravi ubiti, in to je potem izvajal. In ta stvar dobiva sedaj nekresen epilog šele po 20. obletnici tega genocida v Srebrenici. Torej, tega sepač ne da spraviti pod preprogo. Ta razprava bo tudi v tem slovenskemparlamentu potekala tolikokrat in toliko časa dokler ne bo rezultat vsajpribližno tak, kot je bi v Evropskem parlamentu. Drži, da večina evropskihdržav tega ni obravnavala. Parlamenti večine drugih evropskih držav te temeniso obravnavali. Pa veste zakaj? Zato, ker je to, kar piše v tej resoluciji zanjih samoumevno. Pri nas pa, kot smo danes slišali že tretjič, to pač ni. In sedaj na koncu še to, kar sem prejnapovedal, ali se to izplača. Kratkoročno se tistim, ki ste glasovali proti tejresoluciji in ki ste proti nastopili danes, to splača. Zakaj? Zato, ker imajopač sile, ki imajo v Sloveniji škarje in platno v rokah oziroma dejansko oblast,enaka stališča. Pravzaprav imajo to moč in oblast in enaka stališča in monopolev medijih, sodstvu, financah, politiki, preko vsega tega ravno zaradi stvari,ki jih hočejo skriti za tem, ko se glasuje proti takšnim dokumentom. Kratkoročno se tosplača. Kakšna je moč teh sil je lahko največja vladna stranka videla prviteden po volitvah, ko so vam hitro odstranili tiste, ki so strankoustanavljali, prvega človeka, drugi je sedaj odšel sam. Težko je najbrž videtivse povezave, ampak tukaj so te povezave zelo jasne, so vzročno posledične.Dolgoročno se pa to ne splača. Kot sem rekel že prej, Slovenija ni otok, testvari ne ostajajo samo tukaj. Tako ali drugače prihaja do trkov tenenormalnosti, ki je, kar se tiče tega vrednostnega vprašanja v tej dvorani ssplošno evropsko zavestjo o teh problemih. In to, poglejte, to vsajza nekatere politične stranke, ki mislijo resno nastopati v slovenskem inevropskem prostoru bo to stalna težava. Predvsem je pa to problem za nas. Kerdokler ti temelji niso dogovorjeni bomo vsako leto deležni lestvic, kot sem jihprej našteval. Pa se bo marsikdo spraševal, kako je pa to možno, saj smo vendarnajboljši, kot poslušamo. Temu pač ni tako. Poglejte padec BDP v kriznem časuin vse ostalo. Torej, še enkrat apeliram na to, da se zamislitenad tem, kdo je glasoval proti temu besedilo v evropskem parlamentu. Tisti, kiga danes zavračate, se postavljate na isto raven z ljudmi, s katerimi najbrž,ko slišite, kako razpravljajo v Strasbourgu ali v Bruslju, nikoli ne bi hoteli sedetiv istih klopeh, ampak dejansko se postavljate skupaj z njimi.  “