Janez Janša: Če nihče od teh, ki so Slovenijo napadli, ni storil nič narobe, potem smo očitno ravnali narobe tisti, ki smo Slovenijo branili

Obrambni minister osamosvojitvene vlade Janez Janša je bil slavnostni govornik za prireditvi Za mojo Slovenijo, ki jo je pripravilo Območno Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve iz Pomurja v kulturni dvorani v Apačah v nedeljo, 26. junija 2016.

Njegov nagovor objavljamo v nadaljevanju.

Spoštovane Slovenke in Slovenci, dragi rojaki, dragi prijatelji, veterani, predsednik, gospod župnik,

hvala vsem, ki ste danes prišli in tudi tako dolgo čakali na to prireditev. Se opravičujem, včasih je bilo v teh poletnih dneh treba čakati v kolonah za slovensko primorje, danes je bilo treba čakati za Štajersko in Prekmurje, ker je bila avtocesta zaprta in očitno se ljudje odpravljajo v te kraje. Me pa veseli, da ste me čakali, da smo lahko uživali v teh izbranih točkah kulturnega programa.  

Čas, ki se ga spreminjamo izpred petindvajsetih let je, kot je prej dejal dr. Božo Predalič, čas, ko se je kovala enotnost slovenskega naroda, čas našega vrednostnega središča in čas, ko je vse tisto, kar je nas, Slovence ohranilo kot narod, postalo nek trden temelj zgradbi, hiši, ki ji pravimo slovenska država.

Slovenska kultura eden izmed temeljev slovenske države

Eden od teh sestavnih elementov tega temelja je tudi slovenska kultura. Prej so pevci tukaj izborno zapeli Lipa zelenela je. Ta pesem ima poleg kulturne tudi simboličen, narodnobuditeljski pomen in za praktično celo preteklo stoletje lahko naštejemo dogodke, ko je ta pesem simbolizirala neke premike Slovencev bodisi k nacionalni samozavesti bodisi k postavljanju gradnikov, iz katerih danes sestoji samostojna slovenska država.

Nekaj mesecev po italijanski okupaciji leta 1941 je v unionski dvorani v Ljubljani akademski pevski zbor zapel to pesem na koncertu, ki je bil takrat še dovoljen in ko so pevci začeli peti tisti del pesmi, da bo lipa zopet ozelenela, je dvorana spontano vstala, začela peti in na ta način simbolično izrazila upor proti okupatorju. Tragedija tega je, da je mnogo pevcev, ki so takrat zapeli to pesem in tudi teh, ki so takrat iz protesta proti okupaciji v dvorani vstali, potem končalo pod streli bratomornega orožja ali pa končalo v pregnanstvu po drugi svetovni vojni in po zmagi komunistične revolucije.    20..50

Ta pesem je meni še posebej prišla k srcu leta 1988 v času, ki ga je prej voditelj omenjal, v času procesa proti četverici, tudi takrat je ta pesem imela poseben pomen. Peli so jo na zborovanjih, ki so bila takrat organizirana v podporo varstvu človekovih pravic in nam, trojici, ki smo bili takrat zaprti v vojaškem priporu na Metelkovi. Največje zborovanje je bilo na Kongresnem trgu v Ljubljani, mogoče je tudi kdo med vami bil tam. Iskrena hvala za tisti pogum takrat. In po tistem zborovanju, za katerega mi v zaporu seveda nismo vedeli, nismo vedeli niti eden za drugega, ker smo bili v samicah, je eden od pevskih zborov, ki je sodeloval na tem zborovanju na Kongresnem trgu sredi junija leta 1988, ustavil avtobus tudi ob ograji vojašnice na Metelkovi, kjer so slutili, da so ti zapori in zapel to pesem Lipa. Mi smo jo slišali in smo vedeli, da to nekaj pomeni. Ker v tisti jugoslovanski vojašnici seveda Lipe niso peli. Vedeli smo, da prihaja od nekod od zunaj, s ceste in je bil to en tak zelo močan, svetel žarek v temino tistih dni.

Osamosvojitvene lipe po Sloveniji so košate, tista v Ljubljani pa hira in čaka na blagoslov

No in seveda Lipo smo množično peli pred petindvajestimi leti. Takrat je skoraj vsaka takratna občina, ko je prosljavljana ustanovitev samostojne slovenske države posadila lipo, posadila to simbolno drevo slovenstva in marsikje so zapeli tudi to pesem. Danes ko v teh tednih hodimo okrog po Sloveniji in se udeležujemo slovesnosti ob 25. rojstnem dnevu slovenske države, vidimo zdaj že kar visoka, košata drevesa, ki so zrasla iz teh drobnih sadik, posajenih ob slovenski osamosvojitvi pred 25 leti. Pravzaprav vse lipe po Sloveniji zelo lepo uspevajo, videl sem osebno. Ponekod jih tudi merijo vsako leto, da se prepričajo, kako to drevo uspeva, mnoge sem videl na slikah.

Ena sama izjema je, to je lipa, ki je bila posajena v Ljubljani na Trgu republike pred natančno 26 leti. Tista lipa hira. Najprej so jo zanemarili na nekem trgu, ki so ga na tipičen slovenski način prihvatizirali, potem pa jo je ljubljanski župan pred nekaj leti še presadil tam nekje zraven grobnice tako imenovanih narodnih herojev in tam to ubogo drevo ne uspeva, ker je bilo pregnano s simbolnega mesta pa tudi zato, ker pred 26 leti, ko je bilo to drevo posajeno in ko je bilo v scenariju državne proslave predvideno, da ga nadškof dr. Šuštar tudi blagoslovi, tega blagoslova nismo slišali ne tisti, ki smo bili zraven na trgu, ne tisti, ki so ali pa ste to spremljali preko televizijskih ekranov, ker je nekdo sklenil, da to ne sodi ali pa da je to nekaj, kar njemu ni všeč in so enostavno iztaknili kabel iz mikrofona gospodu nadškofu in ozvočenje ni delovalo in blagoslov se ni slišal in se ni slišal vse do danes. Tudi včeraj ne, ko je bilo predvideno, da se to napravi.

Se pravi ta lipa v centru Slovenije še vedno čaka tega blagoslova, govorim tudi v simboličnem smislu in priča o tem, da teh 25 let samostojne države, v življenju katere smo Slovenci zelo veliko dosegli, mnoge stvari so danes izrazito boljše, drugačne, kot so bile pred 25 leti, do še pred nekaj dnevi smo tudi mislili, da je neka stabilnost in varnost, ki prihaja iz zunanjega okolja sama po sebi umevna, zdaj se je to malo spremenilo po tem negativnem rezultatu referenduma v Veliki Britaniji oziroma po izstopu Velike Britanije iz Evropske unije.

Mladi iščejo doma neizkoriščene priložnosti v tujini

Ampak kljub temu, teh 25 let življenja v samostojni državi je potekalo več ali manj mirno, deloma stabilno, hkrati pa ob mnogih neizkoriščenih priložnostih. To nagajanje slovenskemu narodu, ki se je manifestiralo v tistem izklopljenem mikrofonu, da se blagoslova tega začetka ni dalo slišati, nadaljuje tudi skozi teh 25 let. Mogoče če iz posledic teh izgubljnih priložnosti izluščimo tisto najbolj grenko, je to dejstvo, da se danes iz Slovenije vsako leto v zadnjih letih izseli pol generacije predvsem mladih, ki morajo s trebuhom za kruhom. Da mora veliko, verjetno tudi kdo med vami, državljank in državljanov te države delati v sosednjih državah pa biti ob tem še nepravično obdavčen in da mnogih razvojnih priložnosti, ki so se pravzaprav ponujale same po sebi še posebej po letu 2008 ne uresničujemo zatradi tega, ker se pač Slovenija mnogokrat ne upravlja v skladu s tem vrednostnim središčem, okrog katerega smo se oblikovali. In to kljub temu, da je to pristno občutenje teh slovenskih vrednot, ki je obstajalo pred 25 leti, skoraj enako živo tudi še danes.

Jaz sem bil v teh zadnjih dneh in tednih na številnih zelo prijetnih in veselih občinskih, lokalnih proslavah. Povsod nas je bilo zelo veliko, tako kot danes tukaj, odvisno seveda od kraja in priložnosti. Ljudje so prišli iz veselja, tako kot vi, ne iz obveznosti, ker bi morali, in so se iskreno veselili 25. rojstnega dne samostojne Slovenije.

Zaradi tega lahko z veseljem tudi ugotovimo, da to vrednostno jedro še obstaja, da je Slovenija, ki smo jo srečevali, vsaj jaz lahko rečem v osebnem imenu, Slovenija, ki sem jo srečeval v zadnjih dneh, tednih, ob praznovanje 25. rojstnega dne, je drugačna, kot se pa kaže z ekranov televizij ali pa z naslovnih časopisov. Ni tako zamorjena, ni tako sprta, skregana, tako brezperspektivna, predvsem pa apatična. Vendar pa to, kar je pristnega, zelo težko pride naprej, zelo težko se prebije. Tako kot se podeželje in periferija zelo težko prebije v Ljubljani skozi sita birokracije, tako se tudi to veselje, to občutenje, ta volja do življenja, ta pozitivna energija zelo težko prebije čez ta sita vrednost, ki niso vrednote slovenske osamosvojitve, ampak se jih skuša nasilno potlačiti v ta prostor, ki pa je za Slovence svet, ki ga čuvamo in ga bomo čuvali tudi v prihodnje.

Dr. Jože Pučnik ni bil deležen državniškega pogreba, so ga pa bili mnogi drugi

V teh dneh se tudi velikokrat spominjamo nekaterih ključnih ljudi tega časa, predvsem tistih, ki jih ni več med nami. Eden od teh je dr. Jože Pučnik. Tudi tukaj se nekaj premika. Ko je leta 2003, pred 13 leti, dr. Jože Pučnik umrl. Umrl pa je po novem izgnanstvu, zadnje mesece je preživel spet v Nemčiji, razočaran nad tem, kar se v Sloveniji dogaja, razočaran tudi nad tem, kar so tukaj počeli z njim. Takrat dr. Jože Pučnik ni bil deležen niti državniškega pogreba, niti nekih normalnih državnih, žalnih svečanosti, ki jih vsak državnik zasluži, ki pa so jih dobili mnogi v teh 25 letih življenja samostojne države.

Potem smo v našem mandatu 2004 – 2008 uspeli sprejeti sklep, da se letališče na Brniku poimenuje po dr. Jožetu Pučniku. Bila je taka prva simbolična zahvala temu človeku. Danes vsak, ki pride v Slovenijo preko ljubljanskega letališča, vidi njegovo ime, njegov napis. Marsikdo se pozanima za koga je šlo in ta spomin je vsaj deloma ohranjem. No ampak  v lanskem in letošnjem letu je temu sledilo kar nekaj podobnih obeležitev. Pred kratkim so v Lenartu mestni trg poimenovali po dr. Jožetu Pučniku, v Grosupljem glavno vpadnico pred nekaj dnevi, tudi prej šolo v Slovenski Bistrici, se pravi blizu njegovega rodnega kraja. Stvari se vendarle premikajo, žal tega dr. Jože Pučnik ni doživel, bi si pa to izjemno zaslužil.

Danes veliko slišimo o tem, kako so bili vsi enotni, kako je bila politika enotna kako je bilo vse vključujoče in tako dalje. Resnica je ta, da slovenski narod je bil enoten, za to enotnost imamo dokaz v rezultatu plebiscita, ki je sijajen. Zelo malo držav je nastalo na tako demokratičen način, tako da se je ljudi vprašalo, ali ste za to, da se vaša dežela osamosvoji in postane samostojna država. V Sloveniji si je narod dejansko sodbo pisal sam, edino krat v zgodovini. In zelo malokrat je bilo tako veliko soglasje, kot je bilo takrat. To soglasje, ta enotnost v narodu je omogočila, da se je preseglo tudi politične razlike, kajti politika je bila takrat tako razdeljena tako kot je danes. Po plebiscitu smo ključne odločitve glede varovanja, realizacije te plebiscitne odločitve sprejeli z enim, dvema, tremi glasovi Demosove večine. Nobene politične enotnosti v tem ni bilo. Če ne bi bilo obrambnega proračuna, zakona o obrambi in zakona o vojaški dolžnosti se Slovenija ne bi mogla realno osamosvojiti. Lahko bi razglasili samostojnost, ampak se ne bi mogli braniti.

Če nihče od teh, ki so Slovenijo napadli, ni storil nič narobe, potem smo očitno ravnali narobe tisti, ki smo Slovenijo branili

Tudi po tem, ko je dejansko prišlo do te preizkušnje, ki ste jo v teh krajih zelo čutili, je ta enotnost naroda nadomestila ta manko v orožju, sredstvih za obrambo in je bila ključna. Kljub temu so bila tudi v vojni za Slovenijo žrtve in zrušenja, nekateri ste tudi sami to neposredno doživeli, nekateri ste v teh krajih Slovenijo tudi branili. Hvala vsem in čestitke za ta pogum. Nekaj grenkobe je tudi v teh spominih, saj ljudje, ki so bili najbolj odgovorni za to divjanje po Gornji Radgoni in Prekmurju, niso nikoli odgovarjali, niti simbolično. Tukaj ne gre za kazen, ki bi jo polkovnik Popov dobil na nekem sodišču, kjer bi se pravično sodilo. Gre za vprašanje pravičnosti, gre za to, da bi se tisto dejanje obsodilo kot neustrezno, zločinsko, če želite. Če nihče od teh, ki so Slovenijo napadli, ni storil nič narobe, potem smo očitno ravnali narobe tisti, ki smo Slovenijo branili.

General Tone Krkovič je dejansko bil ravno v začetku tega leta, ki je leto 25 obletnice slovenske osamosvojitve, že dvakrat na sodišču, kjer se mora zagovarjati, ker je spoštoval ukaz predsedstva, da se Slovenija  brani in da se strelja. Brez tega Slovenije ne bi bilo. Ampak še tisti, ki so nas napadli, so oproščeni. Na sodišče pa mora hoditi nekdo, ki je ta klic domovine resno vzel. Ob tem se moramo resno vprašati, kam smo s to pravičnostjo prišli. Odpor proti takšnemu ravnanju je v teh dneh v Sloveniji zelo velik in verjamem, da se s so norostjo ne bo nadaljevalo.

Če pa se bo, bo potrebno razčistiti dejanja, ki so slovensko osamosvojitev ogrozile – razorožitev TO, nasprotovanje ponovni oborožitve TO, pozivanje tujih politikov, da se Slovenije ne prizna v prvih dneh vojne za Slovenijo. Vse to se je dogajalo, tega nikoli nismo obešali na velik zvon, slovenska osamosvojitev se je iztekla dobro, plačali smo relativno nizko ceno za lastno državo. Iz neke velikodušnosti, tudi krščanskega pogleda na svet po osamosvojitvi nismo govorili in ni bilo govora. Dokler sedaj v to enostavno nismo prisiljeni, kjer so se stvari dejansko postavile na glavo.

In v odgovorih na vprašanja, kako je to možno, seveda ležijo tudi odgovori na vprašanja, zakaj se še marsikatere druge stvari v Sloveniji dogajajo tako, kot se dogajajo. Kljub temu pa je ta sveti čas izpred 24 do 27 let, to obdobje, ki je Slovence združilo kot narod, sega od leta 1987 do mednarodnega priznanja leta 1992, edini čas v slovenski zgodovini, za katerega vemo, da je bil združevalen in da nas kot narod ni delil. V tem je dovolj moči za izzive, ki ležijo pred nami v prihodnosti.

Ponosni in pogumni

Natančno pred 25 leti je dr. Jože Pučnik na vprašanje novinarja, češ, sedaj razglašate samostojno državo, v zraku pa so jugoslovanski migi in tanki na cesti, kaj pa sedaj, dr. Jože Pučnik odgovoril: »Stati moramo ponosni in pogumni.« To smo Slovenci slišali. In kljub vseh težavam smo danes gospodar na svoji zemlji. Od nas je v veliki meri odvisno, kakšna bo naša prihodnost. Ampak to moč, ki jo dajeta samostojna država in demokratični politični sistem z volitvami, je treba uporabit. Danes se ne moremo izgovarjat na druge, na Beograd, Dunaj, Rim, niti na Bruselj za stvari, ki niso dobre. Odvisne so od nas, odvisne so od tistih, ki upravljajo državo. To je pa velikokrat odvisno od rezultata na volitvah.

In če sem prej govoril o prvi čaši pelina, ki jo čutimo ob 25 obletnici ob tem, ko morajo mladi iz te države s trebuhom za kruhom, moram reči zelo odločno, da te države nismo ne sanjali, ne gradili in ne branili zato, da bi se to dogajalo in je to napačna pot, je drugi grenak občutek dejstvo, da v Sloveniji polovica ljudi ne gre na volitve. Na nekaterih volitvah še več. Marsikdo potem kritizira in pravi, vse je slabo, tako slabo je, da ne bom šel volit. Tisti, ki to pravi, ki ne gre volit, s tem ravno prispeva k temu, da je slabo. Ker omogoči, da z njegovo usodo upravljajo tisti, ki so krivi, da je slabo. Nekatere države z več stoletno demokratično tradicijo imajo obvezne volitve in vedo zakaj. V Sloveniji se o tem nikoli ne govori, ker se Slovenijo v veliki meri obvladuje in upravlja v nasprotju s tem vrednostnim središčem, ravno s sejanjem apatije. Z ustvarjanjem vzdušja, v katerem tisti, ki so najmanj zadovoljni, najmanj volijo. In potem jasno voli tisti, ki je zainteresiran, da brani svoje privilegije. V centralizirani državi, kot je Sloveniji, voli center, voli Ljubljana. Če je v Ljubljani volilna udeležba 25 odstotkov višja, kot je v Prekmurju ali na Štajerskem, potem veste, da bo tudi denar šel tja. To, kako živimo, je odvisno od tega.

Pred nekaj tedni je Slovenska vlada podpisala dogovor z županom Ljubljane. Dogovor o tem, da bo iz skupnih blagajn dobila še 300 milijonov dodatnih evrov. Ljubljana je na 130 odstotnih točkah evropske razvitosti, Prekmurje pa nekje na 62 odstotnih točkah. Tisto, kar bi morali tukaj in tudi drugod po Sloveniji zahtevati, ni to, da Ljubljana ne dobi tega denarja, temveč da tudi drugi dobite ustrezen delež. Ljubljana je 12,5 odstotka prebivalstva Slovenije, nič več. Ampak edini dodatni denar, za katerega je ta vlada do sedaj podpisala dogovor, je ravno za Ljubljano. Izračunajte, koliko bi morali dobiti v Prekmurju in to je potrebno zahtevati.

Apatijo je treba preseči in se ljudi prepričati, da gredo na volitve

Ta apatija, o kateri sem prej govoril, je na tej točki tolikšna, da ni bilo nobenega hrupa po državi. Država to počne zato, ker to lahko dela. Če bi se to zgodilo v Avstriji, da bi avstrijska vlada podpisala z županom Dunaja, da bo šlo iz avstrijske državne blagajne še 300 milijonov samo za Dunaj, bi bila Avstrija na nogah. Slovenci pa nismo in mirno to gledamo. Dokler bomo to mirno gledali, se nas bo še bolj »skubilo«. V bistvu pa se s tem plačuje volivce. Če bo reakcija na takšne nepravične ukrepe to, da bo na naslednjih volitvah v Ljubljani udeležba še večja, ker bodo čutili, da je potrebno ta privilegij branit, tukaj pa še nižja, se bo to nadaljevalo tudi v prihodnje.

Se opravičujem, da ta slavnostni nagovor izkoriščam tudi za takšne stvari, ampak tega se je potrebno zavedat. Moč, ki jo imamo, jo potrebno uporabit in tudi drugim je potrebno povedati, da je potrebno to moč uporabiti. Dopoldne sem bil pri maši za Slovence po svetu, za izseljeno Slovenijo, in tam je pomožni škof Jamnik dejal, da je najslabša odločitev neodločitev. V tem primeru, neiti na volitve. To je najslabše. Boljše je da, greš in se zmotiš pa naslednjič popraviš, spremljaš stvari. Če pa rečeš, nobene izbire ni, vsi so isti, potem s tem pomagaš samo slabim.

Potem se obnašamo tako, kot če gremo na trg kupit jabolka. Pridemo do branjevke, vidimo v košari pol lepih in pol gnilih jabolk. Pa gledamo in rečemo, vsa so ista. Jih ne bom kupil. Takšno ravnanje ne pomeni le, da boste brez jabolk, ampak tudi, da boste dokazali, da ne znate kupit niti jabolk. Ne boste tista jabolka, ki so dobra, povzdignili, ampak tista, ki so gnila.

Spremembe so pred vrati

Slovenija bo hitreje šla proti poti, ki smo si jo pred 25 leti zelo enotno izbrali, takrat, ko bomo to moč, ki smo jo dobili, da sami gospodarimo in volimo, tudi izkoristili. Še prej pa se je moramo zavedati. Te moči smo se zavedali pred 25 leti v najbolj zaostreni situaciji, v dramatičnih pogojih, in je čas, da se te moči zavemo tudi po 25 letih, ko razmere niso tako dramatične. Je pa velika škoda, da je v državi, ki ima vse potenciale, da bi dejansko bila druga Švica pa takšne situacije ni, potrebno iti s trebuhom za kruhom, ali pa delati za plače, ki niso pošteno plačilo za pošteno delo ali pa za pošteno delo dobivati nizko pokojnino, si tega enostavno niste zaslužili. Samo ne bo nič drugače, dokler za to ne bomo tudi nekaj naredili.

Glede na to, da v zadnjih dneh in tednih, povsod, kjer se zbiramo ob 25 letnici, vidim veliko ljudi, ki se tega zavedajo, ki so veseli dosežka pred 25 leti, in so za to pripravljeni nekaj narediti, da bo Slovenija takšna, kot smo si jo takrat želeli, tudi postala, mislim, da so pred vrati spremembe. Ampak bolj se bomo zavedali, da so te spremembe v naši moči in dosegu, prej bodo tudi prišle. Hvala lepa za pozornost. Želim vam lep preostanek dneva, ko praznujemo nas skupen rojstni dan in vzklikamo z dr. Jožetom Pučnikom, bodimo pogumni in ponosni. Naj živi Slovenija!