Janez Janša: Če ni slovenskega naroda, tudi slovenske države ni.

V petek, 20. aprila, je v Semiču potekala slavnostna prireditev z naslovom »30 let slovenske pomladi«. Zbrane je pozdravila mag. Maja Kocjan, predsednica VSO Dolenjske in Bele Krajine, je ob tej priložnosti izrazila zahvalo vsem, ki so se borili za našo domovino ali kako drugače pripomogli k uresničitvi osamosvojitvenih želja. V nadaljevanju je generalni sekretar VSO dr. Božo Predalič poudaril pomen negovanja vrednost, ki so nas Slovence pripeljale do tako želene samostojne države. Ugotavlja, da so večino poosamosvojitvenega časa državo vodili ljudje, ki si samostojne Slovenije niso želeli, a je prepričan, da se bomo Slovenci tokrat odločili pravilno.«

Slavnostni govornik je bil predsednik SDS Janez Janša. V nadaljevanju preberite njegov nagovor v celoti:

»Spoštovani Slovenke in Slovenci, Belokranjci in Belokranjke,

Lepo je priti na proslavljanje obletnice slovenske pomladi v pomladno Belo krajino. Še posebej, ko te pričaka tako prisrčen kulturni program, kakršnega ne doživiš tako pogosto kjerkoli drugod po Sloveniji. Ko sem poslušal te pesmi, besedila in melodije, sem dobil iztočnico za par misli, ki jih želim podeliti tukaj z vami ob tej priložnosti. Tisti, ki malo poznamo zgodovino človeštva zadnjih nekaj tisočletij, kar je zapisano in ohranjeno, vemo, da so skozi človeško zgodovino obstajali številni narodi, mnogi tudi veliko večji od nas Slovencev, pa so jih tokovi zgodovine odplaknili – danes jih ni nikjer več, so samo še zgodovinski spomin, ali pa še to ne. Če o njih ni bilo veliko napisanega, ni od njih ostal niti zgodovinski spomin. Mi Slovenci, čeprav številčno majhen narod, smo se skozi to zgodovino ne samo ohranili ampak smo dozoreli tudi v zrel, razvit, civiliziran narod – nacijo, ki je v teh časih, ki se jih danes spominjamo, zaokrožil svoje bivanje tudi z ustanovitvijo lastne države.

Tudi danes, ko ima Organizacija združenih narodov okoli 200 članic, je še vedno veliko narodov na svetu, tudi takšnih, ki so veliko večji od nas, ki nimajo svoje države. Kljub temu da, kot pravijo mnogi, živimo v modernih časih, ko to naj ne bi bilo več pomembno, se tudi države, ki so po razvoju tam, kjer smo mi ali pa višje, borijo za lastno državnost – Katalonija je en tak primer. Na tem mestu se je potrebno vprašati, kaj je tisto, kar je Slovence, kljub temu da mnogokrat sami o sebi nimamo najboljšega ali dobrega mnenja, ohranilo skozi te viharne čase zgodovine in na koncu omogočilo, da smo svoji domovini dali tudi državno obliko, ki jo imamo predvsem zato, da nas varuje in omogoča varen in miren dom. Še posebej ob takšni obletnici je na mestu tudi pogled v to zaključno obdobje te viharne zgodovine pred 30-imi leti, ko lahko ugotovimo, da je bil to nek stek dogodkov, kulminacija časa, ki je omogočila to dejanje.

Velika večina modernih narodov, ki imajo svojo državo, imajo v svoji zgodovini nek sveti čas, ki je omogočal, da so dobili svojo zaokroženo lastno identiteto in tudi lastno državo. Kamorkoli po svetu greste, povsod so v teh držah proslave ob državnih praznikih, parade veselja, praznovanja, praktično ni države, ki ne bi praznovala dneva državnosti. To je običajno dan, ki najbolj zaznamuje tisti sveti čas v zgodovini vsakega naroda, ko je dobil lastno državnost in potrdilo o formalni enakopravnosti v društvu narodov, ki imajo lastno državo. Slovenci imamo skozi stoletja oz. tisočletja lastne zgodovine, o kateri sicer relativno malo vemo, ali pa nas ne zanima, ker so nas včasih učili, da se je zgodovina začela leta 1945, prej pa je bilo zelo malo, razen kmečkih uporov in prve svetovne vojne – ta zgodovina Slovencev je bistveno bogatejša, v naši zgodovini so dejanja naših prednikov, ki so nehvaležno pozabljena, mnogo sijajnih dogodkov je bilo v tej zgodovini, mnogo naših rojakov je prispevalo k temu, da smo se ohranili in razvili kot samostojen narod, res pa je, da se nobeden od teh dogodkov ni na koncu stekel v to končno dejanje, da bi dobili lastno državo. Bili so zametki, tam od Noriškega kraljestva, Samove države, poskusov ob koncu prve svetovne vojne, deloma tudi v času druge svetovne vojne, a nobeden od teh projektov ni uspel v tem končnem dejanju. V tem času, ki se ga danes spominjamo, so se stvari »zložile«. Bile so ugodne zunanje okoliščine po padcu berlinskega zidu ob koncu hladne vojne, zmage svobodnega sveta nad komunizmom ob razpadu Varšavskega pakta, to je bil čas, ko je bilo naenkrat mogoče, da se zgodi tisto, kar prej, tudi če bi poskušali, najbrž zunanje okoliščine ne bi dopustile. Lahko bi ta pa ta čas tudi zamudili. Slovenci ga tokrat nismo zamudili.

To obdobje od leta 1987 do leta 1992 – teh pet let lahko zagotovo štejemo v tisto obdobje, ki mu narodi pravijo sveti čas – vrednostno središče naroda, nek čas, ki nas je dokončno potrdil in oblikoval kot nacijo. To je bil čas, ko smo bili kot narod enotni. To je bil tudi čas, ko smo si kot narod edinkrat v zgodovini formalno sami pisali sodbo. Ta Cankarjev stavek so zlorabljali prej v zgodovini mnogokrat, a dejstvo je, da smo si Slovenci samo enkrat – in to je na plebiscitu leta 1990 – sami pisali svojo sodbo. Nikoli prej, nikoli pozneje in upajmo da nikoli več to na ta način ne bo potrebno, da nam je bilo to dano enkrat za vselej, za nas in za prihodnje generacije.

To ne bi bilo mogoče, če ne bi bilo poguma, ki je najprej intelektualno elito slovenskega naroda opogumil, da je napisala nacionalni program, ki je izšel v 57. številki Nove revije, če ne bi del te elite napisal pisateljske ustave, ki je izšla v tem času pred 30-imi leti, in če ne bi bilo poguma naroda, ki je napolnil Kongresni trg, Roško v času, ko so nam sodili na vojaškem sodišču in ko je pogum deset tisočih, ki so prišli protestirati v Ljubljano, presenetili slovensko partijsko oblast, oblast v Beogradu in večji del Evrope, ki so takrat mnogi prvič sploh izvedeli, da Slovenci obstajamo.

Temu vstajenju naroda so sledile ustanovitve prvih demokratičnih zvez, ki se takrat še niso smele imenovati stranke – Slovenska kmečka zveza, Slovenska demokratična zveza, Socialdemokratska zveza Slovenije in tako naprej. Iz teh zvez so nastale stranke, ustanovili smo Demos v času, ko so to na podlagi jugoslovanske zakonodaje mnogi smatrali še za kontrarevolucijo. Bilo je malo pogumnih, ki so bili pripravljeni to voditi, ampak našel se je dr. Jože Pučnik, ki je bil to pripravljen. On je bil tisti, ki je izrekel zgodovinske besede po plebiscitu leta 1990: Jugoslavije ni več, zdaj gre za Slovenijo. Takrat je dejansko šlo za Slovenijo. Ni bilo dovolj Slovenije samo izglasovati, treba je bilo v pol leta tudi ustvariti temelje, da se je dejansko prevzela suverenost v svoje roke in temelje za to, da se je ta suverenost tudi ubranila.

Tukaj je prišlo do končnega dejanja, ko smo Slovenci dokazali, da imamo ne samo pogum povedati, kdo smo in kaj želimo, ampak da imamo tudi pogum to braniti. Takrat smo v praktičnem smislu postali moderna nacija, suveren gospodar na svoji zemlji in vprašanje mednarodnega priznanja je bilo potem samo vprašanje časa. S tem se je to obdobje zaključilo. To je bilo obdobje enotnosti, poguma in zrelosti.

Prej sem rekel, da imajo vsi narodi nek svoj sveti čas v svoji zgodovini, a je treba tudi ugotoviti, da ima večina teh narodov te čase, ko so nastali kot moderna država, precej bolj delikatnih, kot je naš, precej več krvi so morali preliti za to, precej večjo ceno so morali plačati, mnogi imajo precej več razprav in dilem o tistih časih. Slovenci pa imamo kot narod na tisti čas še vedno bolj ali manj enotno mnenje. Politika takrat sicer ni bila enotna, a narod je bil in to je bilo ključno. Politika, ki je bila takrat proti, je tudi kasneje skušala to obdobje zmanjševati, pomanjševati in še vedno poskuša zbijati samozavest Slovencev, namesto tega svetega časa, ki nas je združil, poveličevati čas, ki nas je razdvojil. Ampak, kot pravi teorija moderne nacije, kadarkoli upravljavci države zaidejo stran od vrednot, na podlagi katerih je država nastala, družba zaide v krizo in ta kriza slejkoprej stvari poravna.

Ne glede na to, kaj se je dogajalo kasneje, je ta sveti čas, katerega začetek je v slovenski pomladi pred 30-imi leti, trajna vrednota. Kljub tem poskusom, da se to postavi nekam v ozadje, da se namesto tega v središče postavi krvavi čas narodnih delitev, je treba vedeti, da bo tisto, kar je trajno, obstalo. Malo bo temu treba tudi pomagati. Zato je bilo ustanovljeno Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve. To ni vojaško združenje, to je združenje za vrednote, združenje ljudi, ki vedo, kaj je trajna osnova sožitja in dobre prihodnosti Slovencev. Več nas bo v tem združenju, močnejša bo ta sila. Torej ni pomembno ali je nekdo to doživel kot pripadnik teritorialne obrambe, policije, civilne obrambe, ali je glasoval na plebiscitu ali pa je bil takrat še mladoleten oziroma se je kasneje rodil. Gre za trajne vrednote, ki jih lahko Slovenci vedno, kadar pride do preizkušenj, prikličemo v ospredje, le zavedati se jih moramo.

Te vrednote je potrebno tudi širiti, se boriti zanje, negovati in vztrajati na resnici. Tudi ta kulturni progam, ki smo ga spremljali doslej, pa verjetno še kakšen delček bomo, je ohranjanje teh vrednot. Če skozi zgodovino Slovenci ne bil razvili lastnega modernega čudovitega jezika, kulture, pesmi, tradicije, potem tudi pred 30-imi leti stranke, ki so nastajale, pravzaprav ne bi imele česa dati v program, ne bi imele česa braniti, ne bi imele na kaj postaviti temeljev slovenske države. Tako pa smo leto po plebiscitu v slovensko ustavo zapisali: Slovenija je država vseh svojih državljank in državljanov, ki temelji na neodtujljivi pravici slovenskega naroda do samoodločbe. Torej, če slovenskega naroda ni, tudi slovenske države ni. To je tudi odgovor tistim, ki pravijo, da je v Sloveniji rodnost nizka, smo država z devetim najstarejšim prebivalstvom na svetu, to bomo pa reševali zdaj z uvozom migrantov. To ni rešitev. Če se bo ta problem reševal na ta način, in nekateri to zagovarjajo, spodbujajo, plačujejo z našim oz. vašim denarjem, to na neki točki ne bo več slovenska država in država slovenskega naroda.

Danes je cela Evropa na preizkušnji na tej točki. Ti si lahko še tako bogat, še tako razvit, še tako drugi delajo zate, pa če ni ljudi, to vse izgine. V zgodovini imamo velike države, imperije, ki so propadli zaradi tega. Majhne države, pa tudi relativno krhke zveze, kot je EU, so v tem modernem času, ko so informacije na voljo – v najbolj zakotnem delu Afrike vsak ve, kolikšne so socialne podpore v Evropi, ki so višje od povprečne plače v Afriki, če je kdo sploh zaposlen – v tem času je ta izziv še večji. Če se ga ne zavedamo, če ne znamo pametno kombinirati solidarnosti, ki je, ko ljudje res trpijo, potrebna in varnosti, ki je potrebna za to, da se to ne izkorišča v škodo lastnih ljudi, potem lahko pridemo v situacijo, v kateri so danes nekatere države v Evropi, ki so nam bile še pred desetletji za vzor, danes pa imajo na svojem ozemlju enklave, kamor si niti policija ne upa, ker so imele napačno politiko do migracij. V Evropi prihaja do treznjenja in tudi v Sloveniji je potrebno.

Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve je eden od glasov razuma v tej situaciji, čeprav to ni njegova primarna naloga, a gre za obrambo vrednot. Brez teh vrednot ni Slovencev in ni slovenskega naroda. Če ni slovenskega naroda, tudi slovenske države ni. Hvala vsem, ki to razumete, ki ste tudi z udeležbo na tej prireditvi dokazali, da se zavedate tega časa, tega, da danes proslavljamo zgodovinsko obdobje v zgodovini našega naroda, da pa se hkrati zavedamo, da je te vrednote treba gojiti stalno. In to, kar smo takrat dobili, ni dano enkrat za vselej z Božjim dekretom, to ni Božje kraljestvo, ki je večno, ampak je to nekaj, kar je sicer velika vrednota, je pa lahko tudi in je ogroženo v posamičnih obdobjih, zato je to treba varovati in braniti vsak dan.

Danes smo – ne na enak način kot pred 30-imi leta, ampak vendarle – v slovenskem državnem zboru branili Slovenijo na neki točki, ko so ogrožene vaše denarnice. Govorim o nezakonitih sodbah hrvaških sodišč, ki direktno posegajo v vaše denarnice, ker je največja državna banka, ki to plačuje ali pa so od njih izterjali, v vaši lasti in smo jo bogato dokapitalizirali in pokrivali izgube v preteklih desetletjih. Ta današnja bitka žal ni bila uspešna, ker je vladna koalicija izglasovala, da se postopek spremembe ustavnega zakona, ki bi omogočil dejansko zaščito slovenskega premoženja, ne začne.

Danes nismo v tako usodnih časih, kot smo bili pred 30-imi leti, smo pa v izjemno prepišnih časih, skupaj z Evropo, in smo tudi doma ponovno na preizkušnji. Ponovno velja tisti stavek, ki ga je izrekel dr. Jože Pučnik: Zdaj gre za Slovenijo. Tisti prvi del – Jugoslavije ni več – je dejstvo, ampak za Slovenijo še vedno gre. Tega stavka se je treba vedno spomniti, ko so pred nami odločitve. Letos gremo dvakrat na volitve, še prej na referendum. Manj kot v enem mesecu dvakrat na volišče, če bi to lahko združili, je neumnost sama po sebi, kmečka pamet pove, da je to zaradi različnih kalkulacij in mahinacij. Te odločitve so pomembne. Slovenci smo s spremembami pred 28-imi leti dobili formalno možnost, da odločamo sami o sebi. Kakorkoli nam to možnost omejujejo, se je potrebno upreti, moramo pa to možnost izkoriščati. Danes se zelo težko in je neupravičeno, če se izgovarjamo na druge. Včasih smo se upravičeno izgovarjali na Dunaj, Rim, Beograd, sedaj se ne moremo izgovarjati na nikogar. Na Bruselj se ne moremo, čeprav se včasih tam dogajajo stvari, ki jih nimamo radi, a je velikanska večina suverenosti v naših rokah. O tem, kaj se bo dogajalo z nami, odločamo sami – vsak s svojim glasom. Lahko pa to orožje uporabimo, a tudi, če ga ne uporabimo, deluje: slabe vlade, s katerimi potem nismo zadovoljni, ob nizki volilni udeležbi izvolijo dobri ljudje, ki ne gredo volit. Ko boste v prihodnjih tednih srečali ljudi, ki bodo rekli, da se ne izplača, da se nič ne da spremeniti, da so vsi siti, kaj pa en glas spremeni, jim to povejte.

Tako kot je v času plebiscita vsak imel en glas – Slovenci smo takrat enotno odločili pravilno – ima tudi zdaj vsak en glas. In šele potem, če glas oddaš, lahko upravičeno kritiziraš. Prvo je, da to možnost izkoristiš. Končno je za to šlo v tem času pred 30-imi leti,  takrat smo govorili, samo da bi lahko svobodno izbirali, da bi lahko odločali o sebi. Sedaj to imamo, ampak na zadnjih volitvah, čeprav jim težko rečemo volitve, 50 odstotkov ljudi ni volilo. Marsikaj bi bilo drugače. Tudi tukaj v Beli Krajini. Pred par dnevi sem bil v Prekmurju, kjer so po demografskih, razvojnih, ekonomskih kazalcih tam nekje kot Bela krajina, mogoče še malo nižje, ampak pravijo, da odkar je avtocesta, se stvari bistveno hitreje spreminjajo. Enako bo za Belo krajino. Ta cesta bi že zdavnaj morala biti. Slovenija je dovolj bogata za to. Ni res, da ni denarja. Ni ga dovolj za vse, za te glavne prioritete ga je in infrastrukturna povezava je prioriteta. To je prioriteta in za to je dovolj denarja, vprašanje je, zakaj se ne naredi. Torej izkoristite to moč, ki smo jo Slovenci dobili v času, katerega se danes spominjamo. Tudi danes gre za Slovenijo in hvala vam, ker se tega skupaj zavedamo. Živela Slovenija. Bog živi Slovenijo!