Janez Janša: Brez sprave ni dobre prihodnosti nobenega naroda

Na današnji dan župnija Bevke praznuje god povišanja sv. Križa, farani Bevk pa praznujejo farni dan. Letošnji farni praznik so farani obeležili s slovesnostjo in odkritjem zahvalno-spravnega obeležja, ki so ga zasnovali in postavili v spomin na petindvajset let osamosvojitve. Zahvalno- spravno obeležje je blagoslovil škof Metod Pirih. Slavnostni govornik na prireditvi pa je bil predsednik SDS Janez Janša.

V nadaljevanju objavljamo neavtoriziran nagovor.

Spoštovani gospod škof, gospod župnik, gospod Marjan Japelj in ostali pobudniki tega obeležja.

Pravkar je gospod škof blagoslovil pomnik, ki je simbol žrtev resnice in državotvornosti slovenskega naroda v zadnjih stoletjih. Na tem pomniku je mnogo simbolike, večina je bila omenjena, nekaj poudarkov pa je mogoče še dati. Predvsem bi na začetku rad izrazil veselje nad tem, da je to pomik, ki je resničen in hkrati žalost nad tem, da ta pomnik postavljate samo vi, medtem ko se predstavniki države v zadnjem letu trudijo, da bi na trgu v Ljubljani postavili pomnik, ki izraža neko drugo simboliko, in na katerem naj bi bile zapisane besede resnice, simbolika v obliki dveh ločenih stebrov, ki poganjata v nebo, pa govori o nečem drugem. In ker so, kot je bilo že prej rečeno, simboli pomembni, bomo s tem (spomenikom v Ljubljani op.p) dobili nekaj, okrog česar bo v prihodnosti veliko prepirov, namesto, da bi to bil odraz neke enotnosti, vsaj pietetne enotnosti v pogledu za nazaj in bo treba tudi to popraviti. Kakorkoli, ta pomnik tu je drugačen, je odraz resnice.

Slovenski narod je šel v preteklem stoletju oziroma v zadnjih stoletjih čez tri velike preizkušnje. Čez prvo svetovno vojno, ko smo postali zelo ozemeljsko osiromašeni v matici, ko smo izgubili velik del narodnostnega ozemlja, ko smo ali so naši predniki posejali ne samo slovensko zemljo, ampak tudi tujo zemljo, ko so se naši predniki borili tako v Avstro-Ogrski kot deloma tudi v italijanski armadi, ko so umirali širom po Evropi in kjer so tudi danes še vedno pozabljena grobišča. Prej so pevci zapeli pesem o Doberdobu, kjer je grob pri grobu slovenskih fantov, ampak še večje grobišče slovenskih fantov in mož iz prve svetovne vojne pa je tudi v Galiciji, danes v Zahodni Ukrajini, kjer je več kot 30.000 slovenskih pozabljenih grobov. Na naš predlog se slovenska država sedaj končno, ob tej stoti obletnici prve svetovne vojne, prvič vsaj približno dostojno spominja tudi teh grobov naših rojakov. Predstavljajte si žalost v Sloveniji, ko je v kratkem času prišlo sporočilo, da je 30.000 družin izgubilo svoje sinove ali može. Več krajev v Sloveniji se še danes imenuje Galicija po tem žalostnem dogodku, pa mnogi, ki danes tam živijo, tega niti ne vedo, ker se je ta spomin brisal. 

Ko gre za grobove iz 1. svetovne vojne, na njih niso sicer navozili smeti in odpadkov, kot se je dogajalo na moriščih po vojni pobitih, se je pa na te grobove polagala pozaba. Šele po sto letih se ta krivica popravlja, čeprav praktično ni neke družine ali nekega nekoliko starejšega slovenskega rodu, ki v bližnjem ali pa daljnem sorodstvu ne bi imel koga, ki je padel v 1. svetovni vojni. Tudi še po vojni, ko so se prostovoljci v okviru Maistrovih odredov borili za slovensko severno mejo. Tudi tukaj lahko doživimo žalostna presenečanja. Lansko leto sem bil na pokopališču na avstrijskem Koroškem, v Pliberku, in grobovi Maistrovih borcev, ki so padli tam, so pravzaprav lepše urejeni, čeprav na tako imenovanem sovražnem ozemlju, glede na to, kdo je takrat dobil Koroško, kot pa ti grobovi v Sloveniji. Tudi tu se krivica v zadnjem času šele nekoliko popravlja.

Še več grobov in morišč, ki še niso grobovi ali grobišča, je slovenska zemlja dobila v času 2. svetovne vojne in predvsem po njej, kot je bilo že prej pravilno rečeno. Tukaj pravzaprav vsak mesec odkrivamo nova morišča in ko pogledamo na zemljevid Slovenije vidimo, da živimo v raju pod Triglavom, ampak pod zemljo je grob pri grobu ali pa še večinoma nepokopane žrtve. Tudi to nas še čaka. 

Vi ste tukaj na tretjo stopnico vgradili tudi spomin na vojno za Slovenijo. Tudi ta je posejala Slovenijo z grobovi, k sreči pa jih je bilo malo. Plačali smo tudi ceno s krvjo za samostojno državo, vendar je bila ta, če govorimo samo o tem obdobju, relativno nizka, razen za tiste, ki so jo morali plačati. Za tiste je bila najvišja.

Mnogi, predvsem izven Slovenije, so spraševali, kako je bilo mogoče, da je Slovenija, pravzaprav goloroka Slovenija, uspela pred 25 leti ubraniti plebiscitno odločitev slovenskega naroda, pravzaprav edino odločitev, kjer si je slovenski narod resnično sam pisal sodbo in imamo za to tudi empirični rezultat v velikanski večini, ki nas je glasovala za samostojno Slovenijo na plebiscitu decembra 1990. Skratka mnogi so se takrat in tudi ob tej obletnici spraševali, kako je mogoče, da je slovenski narod našel v tem usodnem trenutku toliko moči, da mu je uspelo. Sami veste, da je bilo tudi znotraj naroda kar nekaj bojazni, oklevanja. Slovenska politika je bila takrat razdeljena tako kot je danes. Niso bili vsi za Slovenijo. Po 25 letih so bili kakor vsi, toda vemo, kakšna so bila glasovanja, nekatera so šla komaj skozi, ko je šlo za ključne odločitve v slovenskem parlamentu. Ampak slovenski narod je bil enoten, kot še nikoli v zgodovini in to je bil ključni razlog, da smo uspeli. Mislim pa, da je v tistem usodnem času med nami meso postala tudi znana Cankarjeva misel, ko je zapisal, da nobena solza, ni bila potočena zaman in nobena kaplja krvi prelita zastonj.

Ta moč, ki je takrat Slovencem dala pogum za to zgodovinsko odločitev in potem za obrambo proti teoretično stokrat močnejšemu nasprotniku, ta moč je prišla tako od nas, od živečih generacij, od Slovenije v zamejstvu, od Slovenije v izseljenstvu, pa tudi od energije nedokončanih življenj, ki so končala svojo pot predvsem po drugi svetovni vojni in ki bi lahko, če bi obstajala, v vseh teh desetletjih in drugi polovici prejšnjega stoletja, dejansko pripomogla k temu, da bi Slovenija bila raj pod Triglavom tudi v vseh ostalih smislih, ne le v smislu naravnih lepot. 

Na tem pomniku sta še dve simboliki, ki nista bili posebej poudarjeni. Ena je ta piramida. Mnogi, med vami vidim kar nekaj veteranskih obrazov, pa tudi drugi, veste, da je ta tetraeder bil naša osnovna obramba proti oklepnim enotam jugoslovanske armade. Nismo imeli protioklepnega orožja in zato smo morali te kolone ustavljati z ovirami in to je neka taka najbolj pogosto uporabljena ovira. Hvala, ker ste to uporabili v pomniku, čeprav ima to tudi drugo simboliko.

Za današnji čas, ki ga živimo ne samo Slovenci, ampak vsi Evropejci, je še najpomembnejša simbolika, ki govori o tem, kje so vrednotni temelji ne samo Slovencev, ampak celotne Evrope, praktično vseh evropskih narodov. 

Ko so očetje Evropske unije Konrad Adenauer, Jean Monet, De Gasperi in ostali snovali po tej katastrofi, po tej moriji druge svetovne vojne, ki je zavila evropski kontinent v črnino in tudi omogočila potem, da je nastala železna zavesa, da je padla železna zavesa, da je bila Evropa razdeljena na demokratični in komunistični svet, ko so snovali Evropsko unijo in ko je prvih šest ustanovnih članic podpisalo sporazume, ki so predstavljali temelj neke nove zgradbe, ki naj bi predvsem preprečila novo morijo na evropskih tleh, so izbrali tudi simbol, ki ga danes poznamo kot evropsko zastavo z 12 zvezdami. To so zvezde iz Marijinega kroga, ki poudarjajo krščanski temelj evropskih narodov in Evrope. Žal danes tega pravzaprav ne moremo slišati nikjer in tudi velikanska večina Slovencev ne ve za to. To je zamolčana simbolika. Večina ljudi misli, da so te zvezde simbol 12 držav, ki so bile včasih članice Evropske unije, v resnici gre pa za globlji pomen. 

Ravno ti vrednotni temelji evropskih narodov, tudi slovenskega, so danes na preizkušnji. Vsi vemo, kaj se dogaja. V kolikor drevo nima korenin, propade. Prva sapica ga poruši. Enako velja za narode in države. Če se ne zavedo svojih korenin, so na prepihu in v tisočletjih svetovne zgodovine poznamo na stotine primerov, ko so nekoč močne plemenske ali rodovne zveze in države, tudi veliki imperiji, zaradi tega propadali. Ker so nekaj časa živeli v blagostanju, pozabili na lastne korenine, na vrednote, na podlagi katerih so nastali, prišle so horde od drugod, jih preplavile in sijajne civilizacije so izginile, zaradi lastnih napak. Nekoliko tudi zaradi pritiskov od  zunaj, ti vedno so. In danes je celotna Evropa na tej preizkušnji in tudi Slovenci.

Zaradi tega je še posebej pomembno da, ko postavljamo spomenike in pomnike, ti pomniki in ti spomeniki izpričujejo resnico in govorijo o koreninah, da govorijo ter slavijo in ohranjajo spomin na res pomembne reči. 

Ko govorimo o teh treh obdobjih v slovenski zgodovini v zadnjih 100 letih, je pravzaprav vsako od teh obdobij usodno zaznamovalo zavest ne samo takrat ali danes živečih rodov, ampak tudi zavest prihodnjih rodov.

Ko gre za 1. svetovno vojno, nas čaka predvsem naloga, da vrnemo spomin našim rojakom, pa tudi dostojen grob našim vojakom, torej vojakom in rojakom, ki so takrat izgubljali življenja. Ko gre za drugo svetovno vojno, državljanski spopad, komunistično revolucijo, povojne pomore, je naloga še težja. Tukaj nas čaka proces na koncu katerega je sprava. Brez sprave ni dobre prihodnosti nobenega naroda. Nespravljeni narodi so prvi na listi tistih, ki propadejo. Ampak do sprave vodi neka logična pot. Prvi korak do tega cilja je resnica. Del te resnice je tudi dostojen odnos do naših rojakov, ki ležijo pomorjeni in še vedno nepokopani v moriščih širom po Sloveniji. Ni jih več samo 600, ampak jih je že ne vem koliko. Šele potem, ko bomo kot občestvo sprejeli to resnico, je potrebno obžalovanje in po obžalovanju pride odpuščanje in potem sprava. 

Vse bližnjice do sprave so propadle, so se izkazale kot manipulacija. Brez resnice ni sprave. Ne glede na to, kako je ta pot boleča in naporna, jo hodimo, jo moramo prehoditi in prej, kot jo bomo prehodili, prej bomo Slovenci spravljen narod. Na tej poti oziroma v tem procesu, nam je ta usodni trenutek zgodovine slovenske osamosvojitve ali božja milost, če hočete, dal nek močan temelj za spravo slovenskega naroda. Ta temelj je enotnost slovenskega naroda v času odločanja za samostojno Slovenijo in enotnost pri obrambi te odločitve, ko smo bili Slovenci kot narod zelo enotni, ne stoodstotno, ampak bolj kot vsi primerljivi narodi, ki so stopali po podobni poti do lastne državnosti v svetovni zgodovini. In še danes ima do tega časa velikanska večina Slovenk in Slovencev pozitiven odnos, ne glede na to, v kateri stranki so, in ne glede na to, kakšno je njihovo siceršnje prepričanje, je to čas, ki ne deli. Je to čas, ki se ga skuša tako ali drugače omalovaževati in namesto katerega se skuša na piedestal postaviti čase, ki so nas razdvajali. Ampak ravno zaradi te organske enotnosti slovenskega naroda pred 26 leti na plebiscitu, je ta čas kot trajnostjo središče slovenskega naroda, ki je lahko vir moči tudi v sedanjih in prihodnjih trenutkih preizkušenj in ki lahko močno pomaga tudi pri temu, da Slovenci dokončamo spravni proces, brez katerega ni dobre prihodnosti. Dokler ne bomo pokopali vseh naših rojakov, dali mrtvim imena, priznali vsem, ki so kot posamezniki z domoljubnim prepričanjem, padli na katerikoli strani, te pravice in tega dostojanstva, toliko časa ne bomo spravljen narod, toliko časa bomo tavali, namesto, da bi šli hitro po poti naprej. Brez tega ne gre. 

In ta simbolika, ki je v vseh teh znakih in črkah in oblikah v tem pomniku je izjemno močna. Malo je pomnikov v Sloveniji, ki izražajo tako močno simboliko. 

Pravzaprav, ko gledam ta pomnik, bi ga lahko opisali s tistimi znanimi verzi Alojza Gradnika, ki jih je sicer napisal prej, preden je bila Slovenija prizadeta z najbolj množično morijo v zgodovini in exodusom, so pa resnični in izpričujejo to, kar ste po mojem tudi prvotno želeli povedati s tem pomnikom.

Alojz Gradnik je namreč zapisal naslednje verze in da ne bom delal krivice pesniku, jih bom prebral.

Obstal je rod in bo obstal.
Kjer sveta od tisočerih je grobov spominov, 
Tu vsaka gora, reka in dolina, in vsaka misel dedov razodeta. 

Obstal je rod slovenski in bo obstal. Tudi zaradi vseh nas, ki se spominjamo njegovih korenin, vemo, kje so, vemo, kaj je bilo dobro, kaj je bilo manj dobro in ki to skušamo obeležiti na način, da ta spomin ostane tudi zanamcem. Hvala vsem, ki ste prispevali k temu državotvornemu dejanju. 

***
Ob obeležitvi spomenika, ki so ga postavili farani in faranke Bevk, so zapisali, da so spominsko spravno obeležje zasnovali in postavili v spomin na petindvajset leti osamosvojitve. Na objekt zraven cerkve, kjer je bila takrat ambulanta, so pritrdili spominsko ploščo. Farani menijo, da je to tako njihova dolžnost kot pravica. V spomeniku, ki je bil danes odkrit, je veliko simbolike. Farani menijo, da kdor se bo ustavil ob njem, bo lahko razmišljal o marsičem: lahko bo molil za domovino, za bivše, zdajšnje in prihodnje rodove Slovencev, predvsem pa za zdravo pamet. Spominsko obeležje je sestavljeno iz treh stopnic, keliha s križem, stebra, v katerem je niša z Marijo, piramide, ki spominja na tetraeder in Marijinega križa na vrhu. Prva stopnica je posvečena spominu vsem padlim Slovencem v 1. svetovni vojni. Še posebej se spominu na padle na soški fronti, ki so uspešno ubranili slovensko deželo, čeprav v takratni Avstro-Ogrski pred italijanskimi osvajalci. Druga stopnica je posvečena spominu vsem poštenim Slovencem, ki so morali umreti za svoj dom in domovino, ne glede na to, na kateri strani so bili, tako med 2. svetovno vojno, še mnogo več pa po njej. Tretja stopnica pa je posvečena spominu padlim v vojni za samostojno Slovenijo. Dostikrat se sliši, da je bila ta vojna kratka, a za tiste, ki so izgubili svojce, je bila kruta tako kot so vse vojne. 

Kelih s križem predstavlja trpljenje Slovencev, katerega so sprejeli in izpili. Naposled pa je nastopilo vstajenje. Imamo samostojno Slovenijo. Steber predstavlja prehod iz zemeljske v nebeško domovino. V njem je Marija – pomočnica kristjanov. Na stebru je piramida v barvah kruha. Trikotne stranice simbolizirajo Troedinega Boga. Spominja tudi na tetraeder, preko katerega pa ateistične kuge niso prišle. Na vrhu je Marijin križ. Ob njem je zbrana družina, človeška družina v nebesih.