Janez Janša: 25 let traja poskus, da se slovenska osamosvojitev obrne na glavo

Vabljeni k ogledu videoposnetka nagovora predsednika SDS Janeza Janše na obeležitvi 25. obletnice zmage slovenske teritorialne obrambe nad JLA v eni od ključnih bitk v vojni za Slovenijo pri Krakovskem gozdu.

V nadaljevanju objavljamo celoten nagovor, ki ni avtoriziran.

Spoštovani gospe in gospodje, spoštovani veterani slovenske osamosvojitve in vojne za Slovenijo, še poseben pozdrav tistim, ki ste bili tukaj tudi pred 25 leti, ko je šlo zares.

Slovenija letos obhaja 25. rojstni dan. Tam nekje do 27. junija smo se spominjali 25. obletnice naporov, ki so bili vloženi v to, da smo Slovenci sprejeli zgodovinsko odločitev, jo razglasili, se pripravili na njeno obrambo, skratka, spominjali smo se ukrepov, ki so bili tako ali drugače v rokah ljudstva in politike. Od 27. junija naprej, tudi še natančno, ko gre za dni pred natančno 25 leti, pa se spominjamo dni, ko politika ni imela nobene vloge več. Spominjamo se dni, ko je bilo vse odvisno od tistih posameznikov iz našega naroda, ki so v  rokah držali orožje. Takrat politika ni mogla narediti nič več. Lahko bi stali na glavi, lahko bi sprejeli 1000 sklepov, deset ustav, nič ne bi pomagalo, noben tank ne bi bil uničen, nobena oklepna kolona ne bi bila zaustavljena, noben helikopter sestreljen.

V zgodovini slovenskega naroda je veliko sijajnih dogodkov, mnoge pomnimo, mnoge najbrž niti ne več, pa mislim,da v tej znani zgodovini ni trenutka, kjer bi bilo tako veliko odvisno od tako malo ljudi – od pogumnih poveljnikov in pripadnikov teritorialne obrambe, pa tudi od slovenske milice oziroma slovenske policije. Slovenija takrat je imela obrambni sistem, v katerega je bilo vključeno vse, kar smo lahko oborožili in kar je nekako v tem najširšem smislu sodilo v pojem obrambe.

Dolenjska je bila v tistih dneh ključna. Čez Posavje in Dolenjsko so vodila vrata v prestolnico. To je bila najkrajša pot tudi potem, ko so prihajale okrepitve v prvem valu poraženi Jugoslovanski armadi, zato da bi se Slovenija zlomila.

Na teritoriju, ki ga je pokrival Pokrajinski štab za TO Dolenjske pod poveljstvom generala Gutmana, je bilo nekaj ključnih bitk v vojni za Slovenijo, ki so odločale ali pa soodločale v ključnih trenutkih, kam se bo nagnila tehtnica. Bitka v Krkovskem gozdu je ena od teh. Da ne gre tukaj zgolj za ustavitev močne oklepne kolone Jugoslovanske vojske, da ne gre zgolj za zaplembo oklepnikov, ki so predstavljali kar pomembno ognjeno moč v sestavi teritorialne obrambe, gre tudi za psihološki pomen, kjer tu ni šlo za neko neznano enoto. Šlo je za enoto, ki si jo je vsa Slovenija, vsa takratna Jugoslavija, pa tudi večina sveta, ki je takrat spremljala dogodke pri nas, zapomnila zaradi prve bitke na Medvedjeku, kjer je bila kolona ustavljena. Ko so takrat tuji novinarji spraševali po bojnih akcijah, so vsi omenjali Medvedjek in to oklepno protiletalsko baterijo Jugoslovanske armade, ki je bila tam ustavljena.

Zelo pomembno je bilo, da ta enota, ki je nekako simbolizirala, vsaj za navzven vse okupatorske oklepne kolone, ki so divjale po Sloveniji ali šle proti nam, da ta enota ne pride iz Slovenije nekaznovano ali pa da ne pride iz Slovenije kot neka zmagovalka. Ta enota oziroma večji del te enote, oklepnikov, so iz Slovenije zbežali. Šli so proti Zagrebu, ker bojno niso bili več sposobni, zaradi padca morale, dezerterstva, in vsega ostalega, oziroma so bili bojno omejeno sposobni, vsekakor pa bi dejstvo, če bi ta oklepna kolona prišla nazaj ven iz Slovenije, to povzročilo neslutene medijske pospeške v prikazovanju uspeha ali pa neranljivosti oklepnih enot jugoslovanske armade. To je bilo še posebej pomembno, ker so takrat že pripravljali naslednji val, ki je bil v veliki meri tudi zaustavljen tukaj na Dolenjskem, Posavju  in tudi drugod. Čeprav mi takrat tega še nismo vedeli.

In še ena stvar je, ki je pomembna in ki je vezana neposredno na sestavo te kolone. V častniškem  oziroma oficirskem zboru te kolone, so bili tudi nekateri oficirji jugoslovanske armade, ki so imeli pomembne zveze v generalštabu in se jih je hotelo na vsak način rešiti. Namestnik poveljnika 5 vojaškega območja general Andrija Rašeta je preko različnih komunikacij v tistih dneh, ko so bili tisti prvi poskusi  pogajanj o premirju, na prvo mesto svojih zahtev vedno postavlja to kolono oziroma varnost te kolone. Očitno je nekdo stalno klical iz Beograda v Zagreb in zahteval, da se ta kolona reši. Očitno je bila usoda te kolone močno povezana s tem, kako dolgo bo generaliteta v Beogradu vztrajala  na agresiji na Slovenijo. Vztrajanje pa je vedno povezano s ceno.

Spomnim se telefonskega pogovora s poveljnikom Gutmanom takrat, ki je že po nekaj stavkih razumel pomen, da ta kolona ne pride iz Krakovskega gozda. In ni prišla. Nekateri ste tukaj, ki ste to omogočili in hvala vam. Verjetno se takrat niste zavedali, kako pomembno je to. Ne glede na to, da je tale pomnik in to kar je bilo napisano o tej akciji zgolj ena skromna obeležitev in zahvala za tisto dejanje, zaenkrat  bo v prihodnjih letih in desetletjih, dokler bo Slovenija živela in stala, in to bo še dolgo, ta akcija skupaj z nekaterimi drugimi, ki so bile ključne, vse bolj pridobivala na pomenu tudi pri tistih, ki doslej mogoče zanjo niso niti nikoli slišali. Ker pač veter časa odpihne pleve, ostanejo zrna in med temi zrni se najbolj blešči ta uspeh slovenske Teritorialne obrambe, Dolenjska pokrajina, 8. Štaba Posavja v tej bitki v Krakovskem gozdu. Poveljnika Klopčič in Ognjenovič, ki sta vodila to akcijo, sta bila sposobna poveljnika, in poveljnik Gutman je imel takih tukaj v Dolenjski pokrajini še nekaj. Zato so se uspešne akcije  slovenske teritorialne obrambe tukaj vrstile in to kljub temu, da je bil za razliko od večine ostalih pokrajin slovenska teritorialna obramba na Dolenjskem pravzaprav v tem boju večinoma sama. Velikokrat sem dejal, da je uspešna obramba Slovenije rezultat tesnega sodelovanje slovenske policije, oziroma takrat še milice, in teritorialne obrambe. Od projekta Manevrske strukture narodne zaščite do vojne za Slovenijo.

V večini slovenskih pokrajin so se pripadniki slovenske policije oziroma slovenske milice borili s teritorialci z ramo ob rami in ponekod predstavljali celo tisti najbolj udarni profesionalni del obrambe. Žal na Dolenjskem ni bilo tako. Milica na Dolenjskem v času vojne za Slovenijo proti Jugoslovanski armadi ni izstrelila nobenega naboja. Ven iz tega dejstva izhajajo tudi takšne »slovesnosti«, o katerih je prej govoril gospod Gutman. Pa še v Sevnici je bilo nekaj podobnega, sem slišal.

Tistih, ki takrat nikoli ni bilo, so po 25 letih zelo glasni, a ta glas ne more nadomestiti strelov z njihove strani, ki jih takrat ni bilo.

Vojna za Slovenijo se je dogajala v času takoimenovane moderne dobe. Tukaj je bilo več kot 1000 tujih novinarjev in dopisnikov, veliko tega, kar se je pri nas tukaj dogajalo, je bilo zabeleženo, tudi v tujih, ne samo v domačih medijih. Obstajajo posnetki, video, avdio, obstajajo zapisi, obstajajo spomini, obstajajo  knjige. Tega se za razliko od nekega drugega časa, ki ni bil še takšen, kar se komunikacije in arhiviranja tiče, ne da potvoriti do take mere, da bi bilo možno reči, da tisti, ki niso naredili nič za obrambo, da so Slovenijo osamosvojili, tisti pa, ki so naredili vse in pri tem plačali najvišjo ceno, pa pravzaprav nič in da se jih lahko po 25 letih celo pošilja pred ista sodišča, ki so oprostila vse agresorje.

25 let je trajal ta poskus, da se slovenska osamosvojitev pravzaprav obrne ne glavo, da se to izbriše iz spomina naroda. A ravno sedaj ob 25-letnici, ob 25. rojstnem dnevu, lahko ugotovimo, da to ni uspelo. Toliko doživetih, prisrčnih, kulturno bogatih in domoljubnih slovesnosti, kot jih je bilo v zadnjih dneh in tednih po Sloveniji. ni bilo še nikoli. Vsaka slovenska občina, ne glede na to, kakšne barve je župan, je pripravila vsaj eno z vsebino, ki je bila resnična. Tistim, ki so doslej to poskušali, svetujemo, da to Sizifovo delo opustijo, ker ne bo nič iz tega.
Še eno je pomembno.

Zmaga v vojni za Slovenijo v kateri so zrna, ki se najbolj bleščijo, zrna, ki se najbolj bleščijo tudi te ključne akcije, dosežene na Dolenjskem. Mogoče bom še eno omenil, ker se pravzaprav skoraj nikjer ne, kjer je bilo od parih sposobnih poveljnikov in tistih, ki so držali orožje v rokah, v teh ključnih dneh, ko politika ni nič več odločala, odvisna kam se bo tehtnica nagnila. Ta dejanja bodo, pa tudi če zaenkrat še niso zapisana z zlatimi črkami, ampak ta dejanja bodo ostala v gradniku tega vrednotnega središča Slovencev, ki bo obstajalo toliko časa, dokler bomo mi obstajali, dokler se bo govorilo slovensko, dokler bomo peli slovenske pesmi in dokler bo obstajala slovenska država in sem prepričan, da bo to še dolgo.

No, ta akcija, ki je predstavljala, približno enak ali pa celo večji stvarni efekt na dogajanje, kot recimo sestrelitev tistih prvih dveh helikopterjev v Ljubljani, je napad z minometi na letališko stezo letališča v Cerkljah. Zaradi različnih razlogov, o katerih smo v teh zadnjih tednih veliko govorili in tega na ta vroči dan ne bom ponavljal, smo bili Slovenci takrat na obrambo pripravljeni, kar se tiče takoimenovane materialne zagotovitve ali pa logistike orožja, bistveno manj kot bi lahko bili. Če slovenska Teritorialna obramba ne bi bila razorožena, nas niti napadli ne bi, ker bi bili premočni. Če nam ne bi nagajali pri sprejemanju obrambnega proračuna in to zavlekli za šest mesecev potem bi več tega nadomestili in mogoče nas v tem primeru sploh ne bi napadli. Tako pa smo imeli zgolj nekaj kosov protiletalskega orožja za nizke višine.  Večina teh raket, ki smo jih imeli, je tudi zadela, predvsem ko so merili na helikopterje, na srečo. Nismo imeli niti radarjev in letala, ki so tukaj vzletala, tukaj v bližini na letališču v Cerkljah so bila lahko praktično nad ciljem v osrednji Sloveniji prej,  preden je sploh nekdo po telefonu ali radijski zvezi poklical, da so letala v zraku. To letališče je bilo naš strateški problem. Videlo se je to pri bombardiranju Medvedjeka in nekaterih drugih ciljev. Letala so bila nad nami prej, preden so tulile sirene. Ponekod.

To letališče tukaj, pravzaprav edino letališče Jugoslovanske armade, ki je bilo takrat operativno v Sloveniji na našem teritoriju, je bil naš strateški problem.

Spomnim se še enega od teh petih pogovorov s poveljnikom Gutmanom, kako to preprečiti. Odločitev je bila, da se skuša z minometi napasti letališče. Teritorialna obramba je imela nekaj minometov, mislim da 82 milimetrov, poveljnik Gutman me bo popravil, če je narobe, domen je relativno kratek. Se pravi, tista posadka, ki je izstrelila tiste mine na stezo, je morala priti zelo blizu. Letališče je bilo varovano z vseh koncev, tudi iz zraka, ampak so to naredili. Samo nekaj min je padlo na stezo, pa je nastala panika in eskadriljo, pravzaprav vso bojno aviacijo so iz Cerkelj umaknili.

To je pomenilo, da je Slovenija dobila bistveno daljši reakcijski čas za opozarjanje prebivalstva pred letalskimi napadi in ogromna skala se nam je takrat, ko je bilo sporočeno, da eskadrilja odhaja v Bihač, odvalila z ramen. Dvomim, če je kdorkoli, ki je v teh tednih, pa tudi v teh 25 letih opisoval vojno za Slovenijo in obrambo, to akcijo dejansko ovrednotil v vsej svoji vrednosti in razsežnosti.

Še vedno ne poznamo, tudi jaz ne poznam, imen teritorialcev v tisti posadki, ki je izstrelila te mine. V Sloveniji stoji, nazadnje so šteli, nekih 7 ali 8 tisoč spomenikov raznoraznim dogodkom, v glavnem vezanim na sredino prejšnjega stoletja, tudi čas bratomorne vojne. Za najbolj nepomembne sestanke so kakšne table kje na hišah, celo za najbolj škodljive sestanke ponekod.

Imen teh ljudi, ki so ključno prispevali v obrambi Slovenije pa večinoma še vedno ne poznamo. Nekateri tukaj jih poznate, ampak Slovenija jih ne pozna. Leta smo se borili za to, da je predsednik države zdaj končno pred nekaj dnevi odlikoval vod teritorialne obrambe, ki je osvojil skladišče v Borovnici. Tudi tukaj v Dolenjski pokrajini sta bili zavzeti dve skladišči, kasneje z velikimi zalogami, ki so omogočile, da se je Slovenija pripravila na morebitno nadaljevanje agresije.

Nekaj let po osamosvojitvi sem govoril z načelnikom generalštaba francoske vojske, ki je bil načelnik takrat, ko je bila vojna za Slovenijo in sem bil izjemno presenečen, ko je ta francoski general s štirimi zvezdicami pravzaprav poznal vse ključne kraje tukaj na Dolenjskem. Sam sem najprej mislil, da zaradi tega, ker je preštudiral našo zgodovino, potem se je pa izkazalo, da zato, ker so imeli pripravljen načrt v okviru Nata za omejeno vojaško intervencijo, predvsem za zavarovanje nuklearne elektrarne v tistem času in so zelo natančno študirali te položaje in morebitne lokacije. Seveda kot  velikokrat ni bilo nobenega političnega soglasja za kakšno takšno intervencijo. General pa mi je dejal: ni bilo soglasja, ampak po nekaj dneh se je izkazalo, da ni bilo nobene potrebe.

Bilo je nekaj panike, ker so nekateri v Beogradu grozili, da bodo bombardirali nuklearno, ampak potem ste vi s temi grožnjami sami opravili.

Marsikaj, kar večina Slovencev danes ne vidi, so v tujini videli. Marsikdo še vedno vidi. Ne vem, če je še, ampak v teh preteklih tednih je bila v Državnem zboru razstava naslovnic ameriških časopisov v času vojne za Slovenijo. Slovenija je bila glavna tema v tistih desetih, petnajstih dneh in tam lahko vidite, kako se je odnos tujine do Slovenije ali pa odnos javnega mnenja ali pa odnos državnega vodstva v daleč najmočnejši državi na svetu v enem tednu spremenil iz zavračanja, iz nepoznavanja, ignorance in podpore enotni Jugoslaviji do občudovanja slovenskega naroda, ki se je postavil zase, se je uprl in pri tem uspel.

Ko je odbor za Nato ameriškega senata razpravljal o širitvi, katere del je bila tudi Slovenija, leta 2004, je predsednik tega odbora dejal naslednje: sprejemamo to Vilniško skupino deset držav iz srednje in vzhodne Evrope. O vsaki je možno veliko povedati, vse so izpolnile kriterije. Je pa ena država med njimi, ki si zasluži dva stavka več, in to je Slovenija. Slovenija je država, ki je nastala, ne da bi kdorkoli dal počenega groša zanjo, takrat, ko je nastajala. Je država, ki se je ubranila pred napadom Miloševića že na samem začetku razpadanja Jugoslavije. Se pravi, v zavezništvo sprejemamo državo, ki je sposobna poskrbeti za lastno varnost, ker je to že naredila v novejšem času, je to dokazala. Ta država ne bo zgolj porabnik kolektivne varnosti in naših proračunskih sredstev, ampak bo trden zaveznik, čeprav jih je samo dva milijona.
Zanimivo je to, da teh besed slovenski mediji nikoli niso citirali, vsaj ne osrednji, čeprav je bila to javna seja, kjer so bili naši diplomati prisotni. So še vedno v zabeležkah ameriškega kongresa oziroma senata in še čakajo na to, da jih bo kdo dal tudi na naslovnice slovenskih časopisov. Ampak to je manj pomembno, slej kot prej se bo to zgodilo.

Tisto, kar je pomembno, je to, kar se je zgodilo pred 25 leti. Ne glede na težave, ki jih imamo danes, ko je pravzaprav edino strinjanje v Sloveniji v tem, da stvari niso v redu, okrog tega je soglasje kot na plebiscitu, je pa veliko deljenja pri tem, zakaj niso v redu. Eden od odgovorov na to vprašanje je tudi v tem razmerju spomenikov, o katerem sem prej govoril. Narod, ki ne slavi časa, ko je bil enoten, dogodkov, ki so ga združevali, dogodkov, ki so omogočali, da si postavi lastno hišo, kar država je za vsak narod, ampak vse drugo, bo pač taval, dokler tega bistva večina ne bo spoznala.

Ob tej 25. obletnici se mi zdi, da nas je precej več kot še pred kakšnim letom, ki se teh stvari zavedamo. Ni še to večina, je pa številka, ki raste in hvala vam, ker se tega zavedate, ker veste, da je domoljubje eden od garantov za to, da bomo obstali in se normalno razvijali.
Hvala še enkrat tistim, ki ste pred 25 leti, takrat, ko politika ni imela nobenih odgovorov več, naredili tisto, kar je domovina od vas pričakovala in bili na nivoju zahtev časa. In hvala vsem, ki imate Slovenijo radi. To, kar se je zgodilo tukaj pred 25 leti, ne bo nikoli pozabljeno. Živelo bo v zgodovinskem spominu naroda, ne glede na to, ali bodo to vsi priznali ali ne priznali, ker gre pač za dejstva, ki so tako pomembna, da se jih ne da pozabiti. Hvala lepa.