Izvor Ladincev in Retoromanov pojasnuje tudi izvor Slovencev

Alinei se v svoji študiji o izvoru Ladincev  opira na izsledke njegove teorije paleolitske kontinuitete (PTK) razvoja indoevropskih kultur in jezikov. Začetke identitete Ladincev vidi že v prvi diferenciaciji indoevropske poselitve na prehodu iz mezolitika v neolitik. Prednike italskih jezikov, latinščine, osko-umbrijščine in venetščine vidi v nosilcih poljedelsko-pastirske neolitske kulture Impresso keramike na obalah Jadranskega morja od Dalmacije, Istre do Tržaškega zaliva, v obalnem pasu Tirenskega morja, Iberijskega polotoka in atlantske obale Portugalske.

Na severu Italije, v Padski nižini in v osrednjih in vzhodnih Alpah se ta kultura razvije v kulturo čaš s kvadratastim ustjem in je ena prvih faz v razvoju identitete prvih Ladincev. Kultura kvadratastih čaš pa je vse od neolitika v tesni povezavi z neolitskimi kulturami Balkana, kulturo Starčevo-Körös, kasneje z vinčansko, lasinjsko kulturo in nato kulturo Ljubljanskega barja.

Neolitizacija Evrope in začetki kmetijske revolucije so se pričeli ravno na Balkanu pred kakimi 9 tisoč leti in od tod se je znanje o kmetovanju in kasneje tudi o metalurgiji širilo naprej  po Evropi. Teorija PTK predvideva, da je bil ravno Balkan primarno področje nastanka slovanskih indoevropejcev (kulture poslikane keramike), ki so se hkrati z širjenjem ekonomsko uspešne inovacije kmetovanja in metalurgije širili po Evropi do današnje Nemčije, kjer naj bi prebivali Germani, na obalah Baltika Balti, v zahodni Evropi in severno od Alp pa Kelti.

Osnovna predpostavka Alineija je, da so ravno predniki Slovencev (kultura Ljubljanskega barja kot del Vučedolske kulture) s stalnimi in nepretrganimi kulturnimi stiki prinesli v Vzhodne Alpe inovativno kmetijstvo in napredno živinorejo (pridelava krme, sušenje sena), kasneje v bronasti dobi pa tudi znanje o metalurgiji. Kulturni stiki in ne migracija (priseljevanje) iz vzhodnega proto-slovenskega področja naj bi bistveno prispevali k razvoju identitete Ladincev od neolitika preko eneolitika in kovinskih dob, do vdora Galo Keltov v železni dobi in nato v latenskem obdobju, ko so Rimljani (Latinci) krvavo okupirali Retijce in jih nato tudi pričeli tekom stoletij romanizirati.

To tezo o vplivu prednikov Slovencev na identiteto Ladincev Alinei dokazuje s podobnostjo materialnih kultur v Vzhodnih Alpah s tistimi na področju Slovenije in Balkana, zlasti že v bronasti dobi (Interalpine Bronzezeit Kultur-IBK). Izredno zgovorna je sorodnost obeh centrov situlske umetnosti v Padski nižini in v Sloveniji.

Nekatere kultne običaje, ki so razširjeni na Balkanu in v Sloveniji najdemo tudi v Dolomitih, na primer dvojni pokop in kult dreves (kult bora, »borovo gostüvanje v Sloveniji).  Običaj »dvojnega pokopa« je značilen za balkanske narode in slovenski Milko Matičetov si ni znal razložiti, kako je lahko zašel v Dolomite, saj so Slovani prišli v 6. stoletju le do Pustriške doline. Utrjene naselbine – gradišča najdemo tudi v Alpah in tudi pogosta so krajevna imena z osnovo grad- ali gred- , ne samo v Dolomitih kar navaja Alinei, ampak tudi bolj zahodno v kantonu Ticino v Švici, kjer najdemo še celo vrsto teh značilnih slovenskih toponimov.

Najmočnejše argumente v prid »slovenskemu« značaju Ladincev najde Alinei na jezikovnem področju. Besede iz kmetijstva, kot na primer v zvezi s košnjo in sušenjem sena. Slovenski kozolec je doma tudi na Tirolskem in v Engadinu v Švici in je dokaz starodavne inovacije pri pridelavi sena v alpskih razmerah, kar dokazujejo imena z osnovo kos-, kas- , koz-  v Dolomitih, Furlaniji. Po mnenju slovenskih etnologov (n.pr. Gorazd Makarovič) pa naj bi bil kozolec srednjeveška iznajdba, ki je k nam prišla iz Nemčije konec 15. stoletja. Da je kozolec res naš prastar izum, dokazuje obče ime »cossessa«, ki označuje zemljišče primerno za košnjo (Flurbezirk, Mähbezirk) v Engadinu, kar je naša zadnja ugotovitev (J. Rant). Slovensko ime za gorski travnik, ki se kosi enkrat letno, je košenina, košenica. To na novo osvetli tudi pomen in izvor krajevnega imena Koseze in občega imena kosez.

Alinei navaja še vrsto drugih besed in krajevnih imen v ladinskih  dialektih, ki imajo čisto slovenski značaj in isti semantični pomen. Sporno pri izvajanju Alineija je sam italidski značaj praprebivalcev Dalmacije, Istre in Slovenskega primorja, vključno z italidskim značajem Venetov, za katerega jezik vemo, da ima tudi značilnosti slovenščine. Nelogično je, da balkansko zaledje jadranske obale ne bi imelo vpliva na poselitev obalnega področja. Alinei tudi ne omenja slovanskega vpliva na identiteto Latincev, čeprav je na dlani sorodnost latinskega in slovenskega jezika, kar ostaja nepojasnjeno in kar smo že poprej opozorili.

Sporna je tudi teza, da gre pri oblikovanju identitete Ladincev le za širitev kulture po maloštevilni eliti. Dosedanje naše raziskave kažejo, da v ladinskih dialektih obstoje številne besede iz običajnega življenja, ki imajo izvor v slovenščini, na primer izrazi za razne izločke in ki ne morejo biti predmet prenosa inovacij, ampak kažejo na davno slovensko poselitev Alp.