Izpuhteli libijski milijoni za projekte tranzicijske levice

Kakšne zaveze so bile sprejete med Pahorjem in Gadafijem za financiranje večjih gradbenih projektov? Na današnji  31. redni seji  so poslanke in poslanci postavljali poslanska vprašanja. Vodja poslanske skupine SDS Jože Tanko je na predsednika vlade Boruta  Pahorja naslovil poslansko vprašanje v zvezi s slovensko zunanjo in gospodarsko politiko, in sicer v povezavi  z zavezami, ki jih je predsednik vlade dal Gadafiju in kaj je predsedniku vlade obljubil Gadafi ter še posebej, kaj je bilo obljubljeno za SCT in Zidarja in kaj za Jankoviča in njegovo finančno brezno Stožice.
 

 
JOŽE TANKO:  Hvala lepa spoštovani predsednik, spoštovani predsednik vlade in vsi ostali prisotni.  Libija je bila v tem mandatu glavna zunanjepolitična in gospodarska tarča, saj so se tja v nekaj več kot letu dni namenili kar štirikrat. Daleč največkrat med vsemi predsedniki vlad ali predsedniki držav članic Evropske unije in tudi zelo izstopa, da prav nobeni članici svetovne skupnosti niste posvetili niti približno toliko kot ravno Libiji in njenemu diktatorju Gadafiju. Na nekatere obiske so vas spremljali tudi gospodarstveniki, prihajala so sporočila o več stomilijonskih poslih, na koncu se je govorilo celo o poslu vrednem milijardo evrov.
 
Posebej navedeni so bili nekateri konkretni projekti okoli ali v okolici Bengazija ter libijsko vlaganje v Stožice. Podpisane naj bi bile tudi pogodbe. Eden izmed znanih slovenskih direktorjev SCT-jev Ivan Zidar, se vam je javno zahvalil za pomoč pri sklepanju poslov. Žal, njegovega podjetja ni več med živimi. Prav tako na široko zeva finančna luknja v Stožicah. Sprašujem vas, kakšne zaveze ste dali Gadafiju in kaj vam je obljubil Gadafi in še posebej, kaj je bilo obljubljeno za SCT in Zidarja in kaj za Jankoviča in njegovo finančno brezno Stožice. Hvala.
 
BORUT PAHOR:  Najprej naj zavrnem vašo uvodno ugotovitev, da je bila Libija kakšna posebna zunanjepolitična tarča Slovenije. Slovenija je v tem mandatu posvetila glavno pozornost ureditve odnosov s sosednjo Hrvaško in to uspešno. Tudi zahvaljujoč temu visokemu Državnemu zboru in odločitvi ljudi na referendumu. Prav tako sem si prizadeva za to, da se okrepi vloga, tako gospodarska, kot politična Slovenije v jugovzhodni Evropi, ker to ne samo simbolno ampak tudi stvarno pripomore k ugledu, prestižu Slovenije v mednarodni skupnosti in s tem k naši moči v njej pri sprejemanju pomembnih odločitev. Tretjič. Sem si prizadeval za to, da bi in to nam je tudi uspelo, nadaljevali in krepili stike z Mosko, Pekingom in Washingtonom, Washingtonom posebej, ker je poleg drugega tudi naš varnostni zaveznik.   Z Moskvo smo naredili velik korak naprej, pri Pekingu ostajamo glede poskusa krepitve bilateralnih odnosov precej daleč od tistega, kar bi bilo sicer v našo korist.
 
Poleg Pekinga smo si prizadevali sicer okrepiti odnose s tako imenovanimi BRIK državami. Mislim, da je bilo naše potovanje v Indijo v tem smislu uspešno in da bo dober vzgib za odnose, zlasti politične in gospodarske v prihodnje.
Pot v Brazilijo bo verjetno opravila naslednja vladna delegacija.
Prav tako sem si v zunanjepolitičnem smislu prizadeval, da bi Slovenija s tistim znanjem in vlogo, ki jo lahko ima, s pričo svojih performans bila aktivna v mednarodni skupnosti in v tem mandatu nam je to v določeni meri tudi uspelo.
 
Zakaj sem se med drugim napotil tudi nekajkrat v Libijo in tudi druge države severne Afrike, zato ker smo na začetku mandata zelo hitro ugotovili, skupaj z gospodarstvom, da potrebuje pomoč v politiki pri iskanju novih trgov, zlasti smo se ozirali na tiste trge, ki bi pomenili priložnost za gradbeništvo. Libija je bila takrat v zagonu glede infrastrukturne obnove, ponujala je možnosti za posle. Slovenska vlada je z libijsko sklenila memorandum o sodelovanju na področju gospodarstva in nič tega memoranduma ni bilo ne zahtevano in obljubljeno. Res je, da sem na, ne samo prošnjo gospoda Zidarja, ampak tudi na prošnjo slehernih drugih gospodarstvenikov v Libiji in drugje vedno rad opravil dobro delo za odnose naših podjetij, z vladami in pristojnimi organi za investicije v tistih državah, ker sem smatral in bom vedno, da je to del nalog predsednika vlade. Zame je bilo pomembno, da od tega ne jaz, ne stranka, ne kdo, ki ni pooblaščen in nima nobenih koristi in jih ni imel, ne v primeru gospoda Zidarja ne v primeru Stožic. Kar se tiče gospoda Zidarja je relevantno samo to, da sem tak kot v številnih drugih primerih posredoval njegovo pismo predsedniku vlade, mojemu kolegu, kar sem tudi storil. In mislim, da je prav, če to stori vsak predsednik vlade, ko odpotuje na obisk v tujo državo in ga spremlja gospodarska delegacija, da za slehernega gospodarstvenika v tej delegaciji naredi kar meni,  da je dobro za posle.  Kar se Stožic tiče sem bil naprosil njihovo vlado, da preuči možnost investicije in to so storili, vendar pa se je potem zaradi razpleta dogodkov v Libiji vse obrnilo na glavo in Libija danes okreva, ji želimo srečno pot pri demokratični in gospodarski obnovi. Slovenija si želi z novo vlado dobrih odnosov, jih je tudi že vzpostavila.
 
JOŽE TANKO:  Hvala lepa za ta odgovor, ki pa ni popoln. Niti  v eno državo niste potovali po vprašanju zunanjepolitičnih in gospodarskih zadev štirikrat v tako kratkem času enega leta kot v Libijo. Spoštovani predsednik, v tem delu vaš odgovor ni točen.
Drugo. Spraševal sem vas o tem, kaj in kakšne zaveze so bile dane glede SCT-ja in Stožic, kaj od tega se je realiziralo in je problem tudi v tem, kakšna je bila presoja naše zunanje in gospodarske politike. Niti en predsednik vlade ni v zadnjem letu pred padcem Gadafija bil tolikokrat v Libiji in niti sedaj, ko se te razmere v Libiji spreminjajo, nismo naredili še nobenega pomembnega koraka v Libiji. Tja prihajajo recimo predstavniki francoske vlade, predsednik Sarkozy je bil tam, potem angleške vlade. Naših predstavnikov, ki so tik pred padcem Gadafija vneto hodili v Libijo, tam še ni bilo in to je eden temeljnih problemov. Libija je dejansko razrušena, potrebovalo se bo veliko gradbenih posegov bistveno več kot pred padcem Gadafijevega režima in Libija je še ohranila vso nafto, ki jo je imela. Skratka, razlogov, da bi kdorkoli pravočasno odšel v Libijo po padcu Gadafija je bilo več kot dovolj, pa na tem področju nismo storili nič. Pa me tudi zanima, če so bile zaveze dane in pravite, da so bile, da je bil podpisan memorandum, na kakšen način se bomo tega lotili, če smo tako pozno obsodili sploh padec Gadafija in še nihče od naših kljub temu memorandumu še ni, predsednik vlade zagotovo ne, zunanji minister tudi ne, potuje po bolj varnih lokacijah. Skratka, stvari na tem področju se niso pripravile dobro.
 
BORUT PAHOR:  Kolega Tanko, z vsem spoštovanjem do pravice, da premislite stvar po svoji presoji, ne smetevVladi na eni strani očitati, da je bila prevečkrat v Libiji, potem pa premalokrat. Nazadnje sem bil v Libiji – mislim, da sem bil vsega trikrat, nisem pa štel – skupaj s predsednikom Evropskega sveta in z mnogimi drugimi voditelji na vrhu Evropska unija-Afriška unija. Da ne bo nesporazumov, ko je prišlo do nasilja v Libiji, je slovenska Vlada to obsodila. Navezali smo stike s tranzicijskim svetom. Sodelujemo tudi v operaciji v humanitarnem delu, v vzpostavitvi demokratične Libije. Vse to se je dogajalo, seveda pa so se glede gospodarske diplomacije prioritete v zadnjem času odvijale, kot so bile načrtovane, in nobene nove več, ker preprosto za to ni bilo ne možnosti ne časa. Celo odpovedovati smo morali nekatere obiske, ne pa da bi še dodatne jemali nase.
 
Naj še enkrat torej povem, da sem storil tisto, kar sem menil, da je bilo prav, in bi storil še enkrat, ker se mi ne zdi nič narobe, če predsednik Vlade v času, ko se z gospodarsko delegacijo mudi na uradnem obisku pri predsedniku vlade ali drugače obišče visoke vladne uradnike ali ti obiščejo njegovo državo, da posreduje v dobrem smislu za pridobitev poslov slovenskih podjetij na tem tržišču, saj v tem je sploh poanta gospodarske diplomacije. Kaj pa je gospodarska diplomacija kot pomoč političnih organov države pri vzpostavljanju gospodarskih stikov med slovenskimi podjetji na dotičnem trgu. In to sem tudi počel. Mislim, da bo zelo narobe, če naslednji predsednik Vlade tega za mano ne bo počel v tako izdatni meri, kot mislim, da je to potrebno za slovenska podjetja. Glejte, gradbeništvo je sektor, kjer imamo največ problemov, in za gradbeništvo je treba poiskati prave destinacije. Libija se je ne samo Sloveniji, tudi mnogim drugim zdela do tega surovega, neprimernega in obsojanja vrednega nasilja režima destinacija, v katero so prišli in poskušali sklepati posle. In Slovenija ni bila v tem nobena izjema. Ne mi torej reči ali mi poskušati vsiliti neko spoznanje, ki ga zavračam /opozorilni znak za konec/, da je bila Vlada naklonjena prejšnjemu režimu, s tem pa noče sodelovati. Prav gotovo bomo takoj, ko bo mogoče, tudi s tem zagotovo dobro sodelovali. Imamo stike z njimi in sem prepričan, da ob pravem času bo tudi neka dodana vrednost… /Izklop mikrofona./
 
JOŽE TANKO: Hvala lepa za besedo. Moram reči, da s tem odgovorom predsednika vlade nisem zadovoljen. Pravzaprav nobena navedba, ki sem jo dal skozi ustno vprašanje, ni bila potrjena. Predsednik vlade je dejal, da je bil na obisku v Libiji, da je sodeloval pri zbiranju ali nabiranju poslov za Republiko Slovenijo, tudi za vlaganje v Republiki Sloveniji, vendar na konkretno vprašanje, kaj od tega je bilo namenjenega gradbenikom, kaj od tega je bilo namenjenega, recimo, finančnim vlaganjem v Stožice, pa nismo dobili nobenega odgovora, nobene definitivne številke, nič od tega. In zdaj, če je predsednik vlade dejansko sodeloval pri oblikovanju teh poslov, pri tej gospodarski diplomaciji in če je to povedal potem tudi na tiskovnih konferencah in dobival tudi zahvale od tistih, za katere je to storil, potem bi najbrž lahko tudi poslancem Državnega zbora povedal, za kakšne posle je šlo, kje, za kolikšen znesek in tako naprej. Pa tega ni povedal.
 
Druga stvar, kar je pravzaprav na nek način problem ali pa tudi slab občutek, je to, da ste se v zaključku ere Gadafija izredno angažirali pri pridobivanju poslov v Libiji. Sedaj, ko je te ere konec, ko se vzpostavljajo nove demokratične oblasti, pa tja ne gre in ni šel noben predstavnik slovenske vlade, ne predsednik vlade, ne gospodarski ne zunanji minister, z nobeno delegacijo. Prihajajo drugi in tukaj se na nek način ne moremo znebiti občutka, kot da imate neke moralne zadržke do novih oblasti v Libiji, da pravzaprav imamo nek knedelj, ker smo podpirali in so tako intenzivno sodelovali, ste sodelovali s prejšnjo diktaturo, da sedaj težko v kratkem času pravzaprav narediti v isti sestavi karkoli konkretnega z novimi strukturami v Libiji.
 
Drugo pa je tudi vprašanje teh naložb v posamične projekte v Sloveniji. S tem, ko ste kot predsednik vlade iskali tudi finančno pomoč, finančno sovlaganje v projekte Stožice, ste pravzaprav na nek način priznali, da gre za investicijo, ki ni pokrita, čeprav je vlada s prirejenim razpisom Ministrstva za šolstvo in šport tudi za Stožice namenila tam skoraj 10 milijonov evrov sredstev. In očitno je, da tudi ta projekt ostaja velik problem.
 
Spoštovani predsednik Državnega zbora! Jaz ne bom zahteval, da predsednik vlade opravi odgovor na nepopolni odgovor, kajti jutri je nek prelomen dan, in če bo potreba, bomo kasneje to zahtevo postavili in oblikovali. Hvala lepa.