Ministrstvo za kulturo se z izjavo za javnost odziva na razpravo o položaju medijev v Sloveniji, ki ga je 5. marca 2021 organiziral Odbor za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve Evropskega parlamenta, ki ga vodi nizozemska poslanka Sophie In't Veld (Renew Europe).
Slovenski udeleženci so bili Goran Forbici, direktor CNVOS, Petra Lesjak Tušek, predsednica Društva novinarjev Slovenije, Lenart J. Kučić, preiskovalni novinar (Pod črto), in dr. Marko Milosavljević, profesor novinarstva in medijskih politik na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani.
Ker so zgoraj omenjeni povedali več neresničnosti, se ministrstvo odziva in zainteresiranim družbenim deležnikom pojasnjuje dejansko stanje in položaj medijev v Sloveniji.
Preden preidemo na dejanske izjave, bi radi opozorili na nekatera dejstva.
Slovenski mediji so pretežno levi in ostro protivladno usmerjeni, kar jasno kaže nedavna analiza medijev, ki jo je opravila Fakulteta za medije v Ljubljani. Tudi RTV Slovenija, ki bi morala biti že sama po sebi nevtralna, objavlja 41 odstotkov protivladnih člankov. Kot je nekoč že izpostavil ameriški veleposlanik v Sloveniji (in kot je izpostavil Wikileaks): ''Slovenija ima zelo odprto informacijsko okolje, v katerem je malo, če sploh, kaj cenzure. Mediji so kritični in se odločno odzivajo na morebitne poskuse vplivanja na smer poročanja. Kljub temu pogosto ne dosegajo novinarskih standardov profesionalnosti, saj v svojih zgodbah očitno mešajo dejstva in mnenja. Mediji kažejo tudi močno levo ali levosredinsko pristranskost.''
Tudi nekdanji premier (in kasneje predsednik Republike Slovenije) dr. Janez Drnovšek je izjavil, da so ''slovenski novinarji v 80. letih izkazovali protijugoslovansko, prozahodno držo, v modernem času pa so se obrnili za 180 stopinj proti jugonostalgiji.'' Za povprečnega Slovenca je razprava o tem, ali mediji kažejo znake samocenzure, očitno absurdna, zato je v Sloveniji nihče niti ne začenja, temveč jo raje izvozi v tujino, kjer ljudje slovenske medijske realnosti ne poznajo. Analiza medijev je prvič po nekaj letih empirično pokazala, da so slovenski mediji izrazito pristranski pri poročanju.
V nedavni razpravi v Evropskem parlamentu, v kateri so sodelovali slovenski udeleženci, so slednje prosili, naj ocenijo stopnjo samocenzure. Tudi razpravljavci so se strinjali, da je v slovenskem prostoru to težko oceniti.
Evropske poslanke in poslance vljudno vabimo, da iz slovenščine prevedejo tedenske izdaje vseh dnevnih časopisov ter večerne novice tako na največji komercialni televiziji kot tudi na javni radioteleviziji. Naslovi so vsak dan prepleteni z udarnimi protivladnimi naslovi. Nato si lahko ustvarijo svoje mnenje o tem, ali kdo v Sloveniji kaže nagnjenost k samocenzuri, ali še več, k cenzuri.
Poleg trditev o samocenzuri (ki so večinoma temeljile na anonimnih virih iz članka v Politicu) so udeleženci podali več trditev, ki so dejansko neresnične. Zaradi jasnosti in dolžine odziv omejujemo na izjave dr. Marka Milosavljevića, saj so tudi drugi slovenski udeleženci trdili podobne stvari. Izjav poslancev v evropskem parlamentu ne bomo komentirali, saj ne poznajo slovenske medijske krajine in se zanašajo na poročila iz Slovenije, ki pa so pogosto neresnična. Izpostavljamo naslednje izjave:
''Generalni direktor RTV Slovenija je bil dejansko zamenjan, preden mu je potekel mandat. Nihče ne ve, kaj se bo zgodilo po zamenjavi vodstva, pojavljajo se napovedi, da se bodo krčili kadri, takšno krčenje pa se lahko zlorabi za odstranjevanje kritičnih ljudi, kritičnih novinarjev.''
Igor Kadunc, sedanji generalni direktor RTV Slovenija, je dokončal mandat, preden je bil izvoljen novi generalni direktor Andrej Grah Whatmought. Novo vodstvo izhaja iz kvote liberalne stranke SMC, ki spada v evropsko družino ALDE in ni na noben način neposredno povezano s sedanjo vlado ali vladajočo stranko. Programski svet, ki izvoli generalnega direktorja, je novega kandidata izbral z veliko večino, celo ljudje, ki jih je prejšnja vlada postavila v programski svet, so glasovali za novega kandidata in proti Igorju Kaduncu, ki je kandidiral za ponovno izvolitev.
Dr. Milosavljević je storil podobno napako, ko je govoril o zamenjavah direktorjev nacionalnih muzejev, kar sicer nima nobene zveze z mediji kot takšnimi, a je očitno želel pokazati, kako so mediji in kultura nasploh v Sloveniji napadeni. Vlada ni zamenjala niti enega direktorja javnih muzejev. Novi kandidati so bili izbrani komaj tedaj, ko so prejšnji direktorji zaključili svoj mandat, kot veleva zakonodaja.
Prav tako ni res, da se pojavljajo napovedi o zmanjševanju števila zaposlenih na RTV Slovenija. Še več, aktualna vlada je RTV Slovenija lani namenila dodatne milijone, da bi lahko javna radiotelevizija med pandemijo covida-19 nemoteno delovala.
''Vlada je v zadnjem letu predlagala štiri zakone o medijih. Vsi ti štirje zakoni niso ponujali nobenih rešitev za slovenske medijske razmere. Še več, dodatno so ogrozili neodvisnost in vzdržnost slovenskega medijskega sistema.''
Trditve, da predlog nove medijske zakonodaje ne prinaša rešitev v slovenski medijski prostor in naj bi ga celo dodatno ogrožale, so neutemeljene. Še toliko bolj, ker je bil sam dr. Milosavljević v strokovni komisiji, ki je Ministrstvu za kulturo svetovala pri delu z zakonom o medijih v času mandata prejšnje vlade.
Rešitve, predlagane v novem zakonu o medijih, so sledile predlogu, ki ga je Ministrstvo za kulturo že pripravilo v prejšnji vladi, a je prejšnji premier odstopil tik, preden se je začel zakonodajni postopek.
V času nove vlade je Ministrstvo za kulturo nadaljevalo z delom na obstoječem osnutku, saj so bile rešitve že strokovno usklajene, pri čemer je kot predstavnik stroke sodeloval tudi dr. Milosavljević!
Posodobljeni predlog je ohranil več kot 90% prvotnega zakonskega predloga. Strokovnjaki s področja medijev in založniki medijev niso nasprotovali predlaganim rešitvam, kot so: nova definicija medijev, posodobljena definicija javnega interesa, sistem finančne podpore medijem, posodobljeni razvid medijev, pravica do popravka, omejitve lastništva in prepoved koncentracije v medijih, status programov posebnega pomena, deleži slovenske glasbe, obvezen prenos programov s strani operaterjev in druge rešitve.
Nikakor torej ne drži, da naš zakon o medijih ne ponuja rešitev za slovenski medijski prostor. Novela odpravlja številne birokratske ovire in pretirano regulacijo, saj stremi k večji svobodi medijev pri urejanju lastnega programa in vsebine. Zakon je zasnovan tako, da medijsko krajino prilagodi sodobni digitalni resničnosti.
''Ministrstvo za kulturo je civilni družbi in zainteresiranim stanovskim združenjem ponudilo le en teden, da se odzove, kar je v nasprotju s praksami v EU. Vlada je dodatna meseca javne razprave zagotovila šele po pritisku javnosti.''
Trditev ne drži. Podaljšanje ni imelo nobene zveze s pritiskom javnosti. Ministrstvo za kulturo je večkrat pojasnilo, da je v sistemu, ki predlagane zakone naloži na strežnik za javno razpravo, prišlo do birokratsko-tehnične napake. To smo odpravili, javna razprava pa je trajala dva meseca, kar je bil namen predlagalca zakona od vsega začetka.
''Ključno vprašanje zakona o javni radioteleviziji je bil poskus vlade, ki javni radioteleviziji odvzame več deset milijonov evrov in jih da nedoločenim, nedefiniranim zasebnim medijem, odločitev o tem pa bi bila večinoma v rokah ministra kulture. Obstajajo poslanci v parlamentu, ki imajo v lasti zasebne medije medijev in zdi se, da so v neposrednem navzkrižju interesov, ko se odloča o dodelitvi javnega denarja zasebnim medijem, katerih dejanski lastniki so.''
Res je, da novela zakona o medijih predlaga drugačen sistem prerazporeditve RTV-prispevka, tako, da bi bilo po novi ureditvi 5% RTV prispevka namenjenih medijem. Kljub temu je bilo to storjeno izključno za posodobitev in racionalizacijo RTV Slovenija, pa tudi za zagotavljanje več sredstev ostalim medijem, ki jih je močno prizadela ne le epidemija koronavirusa, temveč tudi spreminjajoče navade konzumiranja informacij.
Mediji, ki bodo prejeli omenjena sredstva, so vse prej kot ''nedoločeni in nespecifični''. V resnici prejmejo mediji sredstva že prek medijskega razpisa. Še lani se je na ta način (večinoma levičarskim) medijem razdelilo 2,7 milijona evrov. Pravila in predpisi v zvezi z medijskim razpisom bodo ostala po novi ureditvi nespremenjena, posebna komisija za medije na ministrstvu za kulturo bo medije ocenjevala glede na njihov pomen za regionalne skupnosti in številne druge dejavnike, ki so zelo natančno opredeljeni v Zakonu o medijih in pravilnikih. Zato trditev dr. Milosavljevića, da bi bila ''odločitev o dodelitvi 5% RTV naročnine večinoma v rokah ministra za kulturo'' ne drži.
Razlika je le v viru financiranja, do zdaj je bil vir državni proračun. Noveli Zakona o RTV in Zakona o medijih pa predvidevata, da se bodo sredstva za medijski razpis zdaj črpala iz majhnega odstotka TV prispevka. Seveda bomo RTV Sloveniji povrnili izgubo dohodka, če tega ne storimo, bo ustavno sodišče zakon razveljavilo.
Ustavno sodišče je že razpravljalo o zakonu, ki je bil podoben noveli Zakona o medijih, podoben zakon je namreč leta 2001 sprejela leva vlada Janeza Drnovška. Tedanji zakon je, podobno kot današnja novela, želel prerazporediti del RTV naročnine za financiranje drugih medijev. Le da takrat leve vlade nihče ni obtoževal, da želi uničiti nacionalno televizijo. Kljub temu je RTV vložila postopek za sodno presojo ustavnosti omenjenega zakona in trdila, da zakon krši njihovo finančno neodvisnost, kar posredno pomeni kršitev njihove uredniške neodvisnosti. Ustavno sodišče se je strinjalo in zakon razveljavilo, in sicer z očitkom, da zakonodajalec ni dovolj dobro ocenil, ali bi zmanjšanje prispevka RTV vplivalo na finančno neodvisnost RTV, torej ali bo poseg v financiranje RTV posegel v finančno neodvisnost RTV. Tudi nov predlagani Zakon o medijih se bo soočil z ustavno presojo in bo razveljavljen, če vlada ne uspe dokazati, da financiranje RTV ne bo oviralo njene neodvisnosti.
Prepričani smo, da bo zdržal preizkus sodnega nadzora in bomo lahko dokazali, da bo RTV lahko ustrezno nadomestila izgubljene dohodke. Za to smo predlagali več ukrepov. RTV bomo omogočili, da letno ustvari vsaj 11 milijonov evrov več z dodelitvijo več oglaševalskih pravic. Doslej so bili namreč nepravično omejeni, saj je zakon RTV Slovenija omejeval število oglasnih minut, komercialni ponudniki pa niso bili podvrženi takšnim omejitvam (posledično danes zasebni izdajatelji televizijskih programov obvladujejo 80% prihodkov iz oglaševanja). Več prostora za oglase bo RTV Slovenija namenil nastajajoči Zakon o avdiovizualnih medijskih storitvah (ZAvMS), ki nastaja paralelno s tremi medijskimi zakoni.
Bistvo je naslednje: če vlada ne bi zmogla dokazati, da lahko RTV Slovenija ustrezno kompenzira izgubljeni dohodek, bo zakon o medijih razveljavljen. Distopični scenariji torej niso mogoči.
''Glavna težava Zakona o Slovenski tiskovni agenciji (STA) je ta, da je vlada skušala doseči neposredni nadzor nad tiskovno agencijo pri imenovanju ključnih vodstvenih kadrov.''
Tudi ta trditev dr. Milosavljevića ne drži. Po trenutni ureditvi je nemogoče imeti ''neposredni'' nadzor nad tiskovno agencijo. Vlada je res imela dejanski neposredni nadzor nad Slovensko tiskovno agencijo do sprejetja veljavnega zakona o STA leta 2011, saj je bila pred tem agencija le sestavni del vladnega Urada za komuniciranje (UKOM-a). Po sprejetju zakona je agencija postala samostojna, podobno kot državna podjetja, vendar jo še vedno delno financira tudi UKOM. Vendar je treba izpostaviti, da so bili vzpostavljeni robustni ukrepi, da bi STA ostala čimbolj neodvisna.
Spremembe agencije so manjše in nimajo nobenega neposrednega vpliva na imenovanje vodstvenega kadra. Glavna predlagana sprememba je le, da je po novi ureditvi vlada na predlog ministra za kulturo organ za imenovanja nadzornega sveta agencije. Do zdaj je bil nadzorni svet prav tako imenovan politično, saj je bil v pristojnosti Državnega zbora (tj. političnih strank v parlamentu). Nadzorni svet vrši le finančni nadzor nad agencijo in nima nobenega vpliva na uredniško politiko agencije.
''Poskušali so uničiti vse kritične medije, ki niso bili blizu vladi. Poskušali so razbiti programske radijske mreže komercialnih radijev. Iz osnovnih paketov kabelskih operaterjev so poskušali izločiti programe večjih komercialnih televizijskih ponudnikov in jim tako vzeti več deset milijonov evrov letnega dohodka. Vse to vzbuja občutek, da gre za poskus kaznovanja neposlušnih medijev.''
Trditve, da vlada poskuša uničiti neposlušne medije niso podprte z dejstvi.
Na zgoraj omenjenem medijskem razpisu leta 2020 je Ministrstvo za kulturo medijem namenilo 2.670.000 evrov, ministrstvo je skupaj podprlo projekte 67 založnikov medijev. Tudi mediji, znani po svojih levih svetovnih nazorih, kot so Večer, Delo, Mladina, Radio Študent in Dnevnik, so bili deležni sredstev iz medijskega razpisa.
Leta 2021 bo ministrstvo za letošnji medijski razpis znova namenilo 2.670.000 evrov. Postopek izbire in odločanja o financiranju še vedno poteka.
Na začetku epidemije je Ministrstvo za kulturo začelo pripravljati posamezne ukrepe za ublažitev posledic epidemije. Tako so bile regionalne televizije, ki oddajajo prek signala DVB od razglasitve epidemije oproščene plačila pristojbine za distribucijo storitev televizijskega signala. Regionalne televizije in radijske postaje so bile oproščene tudi plačila frekvenčne pristojbine, plačane Agenciji za komunikacijska omrežja in storitve (AKOS).
Poleg tega je treba opozoriti, da so medijski založniki v večini primerov zasebna podjetja. Zato so bili deležni intervencijskih sredstev, namenjenih okrevanju in pomoči gospodarstvu med in po pandemiji koronavirusne bolezni. Na ta način je bilo različnim zasebnim medijem že namenjenih več deset milijonov evrov, večina teh protivladno usmerjenih.
Drži, da smo z zakonom skušali prepovedati programske radijske mreže, vendar je bilo to storjeno na podlagi predlogov stroke in manjših radijskih postaj, ki niso mogle več preživeti, saj so jih ogrožali trije radijski tajkuni, ki upravljajo s programskimi mrežami povezanih radijskih postaj. Predlogi za prepoved ali spremembo tovrstnih programskih mrež trajajo že leta in mnogi strokovnjaki za medije so predlagali spremembe na tem področju, saj je trenutno stanje nevzdržno in vodi do resnih težav z medijsko koncentracijo. Sprememba zakonske ureditve torej nima nič skupnega z »uničevanjem neposlušnih medijev«. Vlada je le želela prisluhniti potrebam manjših radijskih postaj, ki ne morejo preživeti v okolju, kjer veliki igralci povezujejo manjše regionalne radijske postaje v velike povezane mreže, saj enostavno nisi konkurenčni pri trženju oglaševalskega prostora.
Prav tako drži, da programi velikih komercialnih TV ponudnikov ne bodo več del osnovnih programskih paketov operaterjev IPTV. A to ni nov predlog. Enak člen je predvidevala že različica zakona, ki ga je pripravljala prejšnja vlada. Trenutna vlada je člen obdržala, saj meni, da bi morali imeti uporabniki IPTV pravico, da sami izberejo, katere programe želijo v svojih osnovnih programskih shemah. V tem trenutku je dejansko stanje takšno, da so štirje glavni operaterji, ki ponujajo IPTV ustanovili neformalni kartel z največjo komercialno TV postajo (Pro Plus), kar potrošnike sili, da plačujejo za kanale Pro Plus tudi, če se odločijo za osnovni televizijski paket. Osupli smo, da gospod Milosavljević to dojema kot poskus ''uničenja kritičnih medijev'', saj je rešitev prvič predlagala prejšnja vlada, prav tako pa so medijski strokovnjaki skoraj soglasni, da trenutno stanje, v katerem Pro Plus lahko uveljavlja lastne programe v osnovnih shemah operaterjev IPTV, škoduje potrošnikom in onemogoča konkurenco.
''Imamo nekaj politično povezanih akterjev, ki poskušajo pridobiti nadzor nad slovenskimi mediji. V preteklem letu je bila glavna komercialna televizijska postaja prodana madžarskim vlagateljem iz krogov Viktorja Orbana.''
Dr. Milosavljević govori o postaji Planet TV, ki je pripadala državnemu Telekomu Slovenije in je bila od takrat prodana madžarskim vlagateljem. Dr. Milosavljević pa ne omeni, da je Planet TV za Telekom Slovenije predstavljal veliko finančno breme in bi bil kmalu prodan ne glede na to, kdo bi bil na oblasti. Telekom Slovenije je gospodarska družba in seveda nima interesa držati naložbe, ki negativno vplivajo na poslovne izide. Zasebni vlagatelji so za Planet TV ponudili najvišjo ceno za nakup. Od takrat Planet TV ni postala nič bolj pro ali protivladna, pravzaprav je hvaljena kot ena izmed politično bolj zmernih in uravnoteženih medijskih hiš, brez navijaštva v eno ali drugo smer.
Pomembno je še poudariti, da vse madžarske naložbe v slovenske medije predstavljajo manj kot 1 odstotek medijske krajine. Na primer, zasebna komercialna TV postaja Pop TV (ki pripada medijski hiši Pro Plus) in javna RTV Slovenija imata več kot 10-krat višjo gledanost od Planet TV. To je pomembna opazka, saj bi cenjeni poslanci v evropskem parlamentu glede na hiperboliko dr. Milosavljevića morda pomislili, da Madžari prevzemajo slovenske medije. Dr. Milosavljević trdi, da je zelo težko podati oceno, kolikšen del medijske krajine je v lasti madžarskih vlagateljev, saj je lastništvo zelo pogosto skrito. To ne drži. Vse madžarske naložbe v Sloveniji so pregledne in jih je enostavno oceniti. Obstajata le dve televizijski postaji v lasti zasebnih vlagateljev iz Madžarske - Nova24TV in Planet TV, obe postaji imata veliko manjšo gledanost v primerjavi z velikimi igralci (Pop TV, A Kanal, RTV Slovenija). Dr. Milosavljević govori tudi o osemnajstih spletnih mestih, ki so v lasti Madžarov. Zdi se, da govori o regionalnih spletnih portalih, a ti prav tako ustvarjajo minorni medmrežni promet v primerjavi z uveljavljenimi spletnimi portali. Ocena strokovnjakov je, da te spletne strani skupaj ne dosegajo niti Nova24TV, ki je tudi sama po sebi relativno majhen medij.
''Vlada je med drugim za levičarske medije označila: New York Times, Der Spiegel, Bloomberg, Economist, The Guardian, Die Welt, Kleine Zeitung, Süddeutsche Zeitung in številne druge medije. Vrednote te vlade so skrajno desne, zato se jim zdi, da so vsi ostali levo usmerjeni.''
Vlada nobenega od naštetih ni obtožila, da je levičarski medij. Nekaterim omenjenim je poslala zahtevo za popravek netočnosti njihovih člankov, vendar vedno na podlagi dejanskih napak, ki so jih tuji mediji tiskali na podlagi poročil slovenskih političnih aktivistov, ne da bi preverili informacije.
Süddeutsche Zeitung je na primer trdil, da je vlada ukinila financiranje radijske postaje Radio Študent, ker je bila protivladno usmerjena. V resnici je Radio Študent lani prejel skoraj 400.000 evrov javnih sredstev. Na koncu je celo Radio Študent stopil v stik z vlado, da pove, da nimajo s člankom nič in da je trditev netočna. Vlada je mnenja, da je treba ob takšnih napačnih informacijah pošiljati popravke. Nikakor pa to ne pomeni, da vlada vse medije, ki so jih zavedli slovenski politični aktivisti označuje za levičarske.
''Člani vlade, ugledni člani stranke ali novinarji, ki jih nadzoruje vodilna stranka, so v zadnjem letu ali v zadnjih dveh letih tvitali ali objavili v svojih medijih ali javno objavili ali izrekli vrsto neprimernih izjav. Izrečene so bile rasistične, seksistične in druge oblike sovražnega govora. Imamo urednike, imamo politike, ki na primer trdijo, da je bil holokavst ponaredek, da v holokavstu ni bilo ubitih šest milijonov Judov, vse pa je izmislil New York Times.''
Noben član vlade ali član stranke Slovenske demokratske stranke (SDS) ni nikoli izrekel ali objavil česar koli v zvezi z rasizmom, seksizmom, sovražnim govorom ali trdil, da se holokavst ni zgodil ali da ni res, da je umrlo 6 milijonov ljudi.
V reviji Demokracija je bil objavljen EN sam satiričen članek, ki so ga nekateri ocenili kot rasističnega, vendar ga je stranka SDS odločno obsodila in se distancirala od kakršne koli oblike rasne, verske ali druge oblike diskriminacije.
''Na Ministrstvu za kulturo imamo uslužbenca za stike z javnostmi, ki je na vprašanje ženske kulturne umetnice rekel: Kaj bi še radi vedeli, velikost mojega penisa?''
Ne drži. Dogodek, ki ga dr. Milosavljević poskuša zlorabiti v tem primeru se je zgodil, še preden je bila vlada Janeza Janše sploh sestavljena. Svetovalec za stike z javnostmi, ki takrat ni imel nobene povezave z vlado, je to povedal kot sarkastičen odziv na tviterju, potem ko mu je anonimna uporabnica postavil precej absurdno vprašanje, razprava sama pa ni imela nič s kulturo. Šlo je za zasebno izmenjavo na družbenih omrežjih med dvema zasebnima uporabnikoma. Odziv je bil mišljen kot sarkazem, ki se v prevodu pogosto izgubi. Če nekdo to želi predstaviti kot dokaz, kako vlada ravna z mediji in civilno družbo, je to velik cinizem. Vsako vprašanje, ki ga novinarji postavijo, je pravočasno odgovorjeno v skladu z zakonskim rokom (kot to določa Zakon o medijih), vljudno in prijazno, kar je potrdil gospod Kučić, ki je tudi sodeloval na razpravi.
''Videli smo tvite ljudi, ki so blizu vladi in ustanavljajo alternativno tiskovno agencijo, češ če ženska reče ne, ali v resnici misli da?''
Vlada s tem projektom nima nič. Posamezniki, ki so poskušali ustanoviti to domnevno agencijo, nimajo nobenih povezav z vlado. Domnevna agencija niti ni vpisana v razvid medijev, ne dobiva državne pomoči, prav tako je ni noben politik, ki bi bil član vlade, nikoli javno podprl.
''Če končamo z diplomatskim jezikom, je to nekakšen jezik, ki se ga navajamo tu v Sloveniji.''
Dejansko je raven dostojnosti razprav v zadnjem desetletju močno padla zaradi skrajnosti na obeh straneh političnega spektra, vendar to nima nobene veze z aktualno vlado. Vlada odločno obsoja rasizem, seksizem, neenakopravno obravnavanje starejših, zanikanje holokavsta ali kakršnokoli drugo obliko nestrpnosti. Slika, ki jo riše dr. Milosavljević tako, da v eno homogeno celoto združuje uporabnike tviterja, novinarje in politike, je čisto zavajanje. Res je, na obeh straneh političnega spektra so skrajnosti. A dr. Milosavljević npr. nikoli ni omenil vojske trolov na levi, ki kristjanom grozijo, da ''jih bodo klali kot so jih leta 1945.'' Nikoli ni omenil levega mestnega svetnika iz Ljubljane, ki je SDS-ovi poslanki tvitnil: ''Kuzla! K nogi!''. Nikoli ni omenil člana SAB (Stranke Alenke Bratušek, članice ALDE), ki je dejal, da so ljudje na desni golazen. Prav tako ni omenil vodje stranke LMŠ (ki prav tako pripada ALDE), ki je pred kratkim na javni televiziji med vrsticami sporočil, da obstajata dve vrsti novinarjev, tisti na desni in normalni novinarji. Ekstremi so na obeh straneh, a bi lahko zapolnili 10 strani samo z zapisi tistih z leve. Toda vlada in člani koalicije, v nasprotju z dr. Milosavljevićem, ne trdijo, da je vedno bolj brutalna retorika sistemski problem levih politikov. Za razliko od dr. Milosavljevića, ki skuša ekstremizem na družabnih omrežjih združiti s primeri, ki po temeljitem pregledu sploh ne držijo v kontekstu izrečenega (na primer uslužbenec za odnose z javnostmi, ki žali kulturnega delavca, ali domnevno fantomsko tiskovno agencijo, ki sploh ne obstaja in ni povezana z vlado) ter na podlagi tega pavšalno zaključi, da je to ''retorika, ki se je navajamo v Sloveniji'', s podtonom, da je to nekako neposredna ali posredna odgovornost vlade in vladajočih politikov. Poznavalci slovenskih razmer razumejo, da je oster razkol (ki rodi tudi občasni ekstremizem na obeh straneh političnega spektra) v Sloveniji že del folklore in traja že od nekdaj, saj je slovensko volilno telo že vse od osamosvojitve globoko polarizirano. Posamezniki, ki poskušajo namigovati, da je to povezano s prehodom vlade, to počnejo zaradi političnega aktivizma. Trenutna vlada bo vedno spodbujala strpnost, miru in blaginjo za vse ljudi.
Prvotno objavljeno tukaj.