Izhodna strategija
sobota, 1. 5. 2010“Danes med ljudmi vlada malodušje in pesimizem in le malokdo še verjame v obljube o izhodu iz krize.” Dr. Žiga Turk je na javni tribuni v Ljubljani v kontekstu trenutne zaskrbljujoče politične situacije ocenil, da danes med ljudmi vlada malodušje in pesimizem in da le še malokdo verjame v obljube o izhodu iz krize. Po oceni dr. Turka se pogrezamo v spiralo, iz katere se ne vidi izhoda. Stagniramo in tonemo na bistvenih področjih, javno pa se srečujemo s poudarjanjem postranskih tem. S tem se želi ustvarjati občutek, da krize ni, da kriza ni pomembna. V okviru pogovorov o trenutni situaciji in o učinkovitih rešitvah govorimo o treh horizontih, na katerih bi bilo potrebni ukrepi. Te tri skupine so:1.) izhodna strategija: kaj storiti , da se kriza ne bo poglabljala, da se bo ustvarjal dohodek,
2.) program strukturnih sprememb: sprememba zakonodaje, ki v pravnih okvirih zagotavlja hitrejši izhod iz krize in
3.) vizija: kakšen naj bi bil v prihodnosti ustroj družbe.SDS je na vseh treh področjih zelo aktivna in ima vsaj tako dobre rešitve, kot jih ima vlada, ki ima za seboj celoten birokratski aparat. Dr. Turk pravi, da se moramo čim prej premakniti od besed k dejanjem. Vladna izhodna strategija je beseda, ki jo je lansiral OECD. Le-ta je namreč opazila, da so se države ob poskusih izhoda iz krize posluževale nenavadnih stvari in zato predlagala ukrepe, kako naj se države umikajo, da bo izhod iz krize mogoč. Slovenija je primer, ko je že v času »vhodne strategije« naredila malo, tako da je z izhodno strategijo težko zaključiti nekaj, česar sploh še nismo pričeli.Pahor je v preteklosti dajal velik poudarek na solidarnost, zdaj na konkurenčnost, kar je narobe. V gospodarstvu ni bilo optimizma, ni kreditnih spodbud (razen za Jankovićev projekt Stožice). SDS želi krepitev investicij v podjetja, ki so imele dobiček, ki so ustvarjala nova delovna mesta, torej v perspektivna podjetja. Nasprotno pa je vlada investirala v slaba, problematična podjetja. Napaka je tudi v prevelikem javnem sektorju. Tudi javni sektor bi moral deliti usodo, vendar ne z nižanjem stimulacij in zmanjševanjem vseh plač. Prvi koraki, ki bi jih morali narediti, je povrnitev zaupanja. To pa brez temeljite rekonstrukcije vladne ekipe ne bo možno. Z velikim pokom bi morali narediti velik paket sprememb, s katerimi bi spet pognali gospodarski stroj. O strukturnih reformah se veliko govori, a bolj malo naredi. S tem je sicer pričela že Janševa vlada. Gre predvsem za rešitve spodbuditve hitrejšega razvoja. V tretjem sklopu je Vizija 20 + 20. Po 20 letih prvih demokratičnih volitev ugotavljamo, da se v Sloveniji ni vzpostavilo tržno gospodarstvo, da ni pravne države, v tekmi ne zmagujejo najboljši, ampak tisti, ki stopajo čez rob dovoljenega, imamo male stranke, ki zastopajo velekapitaliste, odgovornosti nihče ne nosi.Zdaj je čas, da se v Sloveniji vprašamo ali želimo pravno državo, ali želimo tržno gospodarstvo. Ko se bomo odločili o teh vprašanjih, gremo od tu dalje. Želimo postati država z zahodnoevropskimi vrednotami.
2.) program strukturnih sprememb: sprememba zakonodaje, ki v pravnih okvirih zagotavlja hitrejši izhod iz krize in
3.) vizija: kakšen naj bi bil v prihodnosti ustroj družbe.SDS je na vseh treh področjih zelo aktivna in ima vsaj tako dobre rešitve, kot jih ima vlada, ki ima za seboj celoten birokratski aparat. Dr. Turk pravi, da se moramo čim prej premakniti od besed k dejanjem. Vladna izhodna strategija je beseda, ki jo je lansiral OECD. Le-ta je namreč opazila, da so se države ob poskusih izhoda iz krize posluževale nenavadnih stvari in zato predlagala ukrepe, kako naj se države umikajo, da bo izhod iz krize mogoč. Slovenija je primer, ko je že v času »vhodne strategije« naredila malo, tako da je z izhodno strategijo težko zaključiti nekaj, česar sploh še nismo pričeli.Pahor je v preteklosti dajal velik poudarek na solidarnost, zdaj na konkurenčnost, kar je narobe. V gospodarstvu ni bilo optimizma, ni kreditnih spodbud (razen za Jankovićev projekt Stožice). SDS želi krepitev investicij v podjetja, ki so imele dobiček, ki so ustvarjala nova delovna mesta, torej v perspektivna podjetja. Nasprotno pa je vlada investirala v slaba, problematična podjetja. Napaka je tudi v prevelikem javnem sektorju. Tudi javni sektor bi moral deliti usodo, vendar ne z nižanjem stimulacij in zmanjševanjem vseh plač. Prvi koraki, ki bi jih morali narediti, je povrnitev zaupanja. To pa brez temeljite rekonstrukcije vladne ekipe ne bo možno. Z velikim pokom bi morali narediti velik paket sprememb, s katerimi bi spet pognali gospodarski stroj. O strukturnih reformah se veliko govori, a bolj malo naredi. S tem je sicer pričela že Janševa vlada. Gre predvsem za rešitve spodbuditve hitrejšega razvoja. V tretjem sklopu je Vizija 20 + 20. Po 20 letih prvih demokratičnih volitev ugotavljamo, da se v Sloveniji ni vzpostavilo tržno gospodarstvo, da ni pravne države, v tekmi ne zmagujejo najboljši, ampak tisti, ki stopajo čez rob dovoljenega, imamo male stranke, ki zastopajo velekapitaliste, odgovornosti nihče ne nosi.Zdaj je čas, da se v Sloveniji vprašamo ali želimo pravno državo, ali želimo tržno gospodarstvo. Ko se bomo odločili o teh vprašanjih, gremo od tu dalje. Želimo postati država z zahodnoevropskimi vrednotami.