Izguba spomina in druge žalostne reči

Odgovor na intervju Samuela Žbogarja za STA (14.5.2010).  Žbogar pravi: »Leta 1991 smo razglasili neodvisnost, pa nismo dobili mednarodnega priznanja. Konec istega leta smo pristali na arbitražo EU, nismo kolebali, verjeli smo v svoje argumente, v svoj prav in dokazali arbitraži ta svoj prav ter na koncu tudi zmagali in dobil mednarodna priznanja. Mislim, da smo zdaj v podobnem položaju, ko imamo arbitražno sodišče, ki bo odločalo o meji.« S to izjavo je Žbogar po eni strani pokazal, kaj ve in kaj si misli o osamosvajanju, neodvisnosti in o mednarodnem priznanju Slovenije; po drugi strani pa, kako si predstavlja arbitražno sodišče, ki ga »imamo« in ki »bo odločalo o meji«. Žbogarjevo razmišljanje je – kot še marsikaj v intervjuju in v zadevi Arbitražni sporazum (AS) – sprto z dejstvi!Prva mednarodna priznanja Slovenije, celo priznanje ZR Nemčije, so prišla v letu 1991. Konec leta 1991 nismo »pristali na arbitražo EU«, ampak smo bili že mednarodno priznana država! Mednarodno priznavanje slovenske države pa se je – kot jasno piše na plošči, ki je pritrjena na pročelje MZZ, in mimo katere prihaja Žbogar v službo vsak dan – začelo nekaj dni po razglasitvi, julija 1991 na Brionih, kjer se je delegacija Slovenije pogajala z delegacijo EU.»Arbitražna komisija« Roberta Badintera, ki je bila ustanovljena konec leta 1991 po odločitvi Carringtonove Konference o Jugoslaviji in potem, ko so se v EU že odločili priznati  Slovenijo in Hrvaško, ni izrekala sodb o mejah, ampak je izrekla mnenja o razpadu Jugoslavije in o političnih razmerah v nekdanjih jugoslovanskih republikah. Pri tem je (najbrž upravičeno) izrekla pozitivno mnenje samo o Sloveniji. Dejstvo je, da se proces mednarodnega priznavanja novih držav ni ravnal strogo po mnenjih Badinterjeve komisije. Slovenija v tem procesu ni »pristala na arbitražo EU« o svoji neodvisnosti, ker je smatrala, da je njena odločitev o neodvisnosti definitivna in nepovratna. Prav tako Slovenija leta 1991 ni bila stranka v sporu na način, kot sta danes Slovenija in Hrvaška. Edina podobnost je tista, o kateri se je dramatično izrazil Tine Hribar, ko je govoril o okupaciji. Leta 1991 nas je poskušala okupirati jugoslovanska vojska, Slovenci pa smo se okupaciji uprli.Žbogar nepravilno trdi, da »imamo arbitražno sodišče« in da »bo odločalo o meji«. Sodišča in sklepa o odločanju o meji še ni. O tem bodo svoje povedali volivci na referendumu. V AS tudi beremo: Vsi postopkovni roki, navedeni v sporazumu, začnejo teči z dnem podpisa hrvaške Pristopne pogodbe z Evropsko unijo.Žbogar pri Sporazumu Drnovšek-Račan (D-R) izenačuje ravnanje Slovenije in Hrvaške: »Hrvaška je kasneje od njega odstopila, isto je nato storila tudi Slovenija, ko je na Brionih pristala na to, da se celotno reševanje ponovno vrne na stanje 25. 6. 1991.« O stanju na ta dan je odločila že Temeljna ustavna listina iz leta 1991 in te odločitve ne bi mogel spremeniti nihče razen Državnega zbora (z ustavno večino). Torej te odločitve nista spreminjala niti sporazum D-R iz leta 2001 niti Brionska izjava iz leta 2005, kaj šele, da bi Brionska izjava »premagala« sporazum D-R. Ta – za Hrvaško neprijetni – datum je bil izhodišče pri vseh pogajanjih in pogovorih med državama. Mimogrede še dve opazki: celo komentar, ki ga na spletni strani objavlja aktualna vlada (katere član je Žbogar), pravi, da »namen (Brionske izjave) ni bil reševanje mejnega vprašanja med državama, ampak zagotoviti spoštovanje stanja na dan 25. junija 1991 z namenom izogibanja incidentom«. Druga opazka: vladni funkcionar, kot je Žbogar, bi moral vedeti in navsezadnje tudi primerno pogosto poudarjati, da sporazuma D-R ni razdrla Slovenija, ampak Hrvaška; da krivda in odgovornost za mejni spor nista na slovenski, ampak na hrvaški strani. Mimogrede, aktualni slovenski vladi se ne spodobi kritizirati prejšnje slovenske vlade, kadar gre za spor s tujo državo, v katerem ima prav Slovenija in ne tuja država.Žbogar še pravi: »…Hrvaška ves čas zavrača, da bi skozi bilateralni dogovor lahko Slovenija dobila stik z mednarodnimi vodami, sprejemajo pa možnost, da stik določi nekdo tretji.« O tem je mogoče reči dvoje: prvič, da je Hrvaška leta 2001 najprej sprejela takšen bilateralni dogovor, in da bi se hrvaško zavračanje leta 2009 morda lahko spremenilo, ko Slovenija ne bi bila prezgodaj popustila; in drugič, da je vera v to, da Hrvaška sprejema teritorialni izhod Slovenije na odprto morje, če ga določi nekdo tretji, prazna! O tem priča znana enostranska izjava, ki jo je hrvaška predsednica z vednostjo slovenske strani priložila AS.Tudi ostanek Žbogarjevega intervjuja, posebej tisti del, ki govori o »izboru ljudi«, ki jih Slovenija ponuja za potrebe evropske diplomacije, je zavajajoč. V MZZ danes ljudi ne izbirajo po evropskih, ampak po merilih tranzicijske levice, kot jih zastopajo člani bivše jugoslovanske diplomacije.Dr. Dimitrij Rupel
zunanji minister RS 1990-1992, 2000-2004, 2004-2008