Izglasovana zaupnica Vladi RS
ponedeljek, 19. 11. 2007Prehajamo na 1A TOČKO DNEVNEGA REDA – ZAHTEVA O GLASOVANJU O ZAUPNICI VLADI REPUBLIKE SLOVENIJE.
Predsednik Vlade Republike Slovenije, gospod Janez Janša, je dne 15. novembra 2007 Državnemu zboru posredoval zahtevo za glasovanje o zaupnici Vladi Republike Slovenije. Besedo dajem predsedniku Vlade, gospodu Janezu Janši, za dopolnilno obrazložitev zahteve. Prosim.
JANEZ JANŠA: Hvala za besedo, spoštovani gospod predsednik. Spoštovane
poslanke in poslanci, državljanke in državljani! V zgodovini slovenske
države se prvič dogaja, da je predsednik Vlade predlagal glasovanje o
zaupnici na podlagi tistega člena ustave, ki mu omogoča, da to stori, ne
da bi to vprašanje vezal na kakršnokoli konkretno odločitev. Zaradi tega
mi ustava in poslovnik Državnega zbora, sprejet že v prejšnjem mandatu,
dajeta tudi možnost, da to zahtevo oziroma predlog dodatno obrazložim.
Dovolite mi, da na začetku na kratko povzamem kronologijo oziroma dogodke, ki so pripeljali do tega predloga.
Kot veste, so bile prejšnjo nedeljo predsedniške volitve oziroma drugi
krog predsedniških volitev. Državni zbor je odločil, da bo na ta isti
datum razpisal tudi referendum o lastninjenju Zavarovalnice Triglav, to
referendumsko zahtevo pa je vložil Državni svet na podlagi predloga, ki ga
je svetu predložil eden od svetnikov /poslancev!?/ opozicije, konkretneje,
Socialnih demokratov. To referendumsko odločanje je bilo izvedeno, in
predlog, ki ga je zagovarjala Vlada, je bil zavrnjen. Ni zdaj čas in
mesto, da se spuščamo v konkretno razpravo o tem, kakšen je bil predlog,
dejstvo je, da je bil zavrnjen. Dejstvo je, da je Vlada to referendumsko
soočenje izgubila, dejstvo je, da smo ta rezultat analizirali, in dejstvo
je, da vsaka odgovorna vlada iz takšnega rezultata potegne določene
konsekvence. V vsakem primeru pa Vlada ni sodelovala na predsedniških
volitvah. Zavračamo interpretacije, da je na predsedniških volitvah bilo
tudi glasovanje o Vladi.Različne vladne stranke so podpirale različne kandidate,
vsak ima pravico, da se opredeli, in te interpretacije pač niso
dobronamerne. Tudi ne drži, da bi kdorkoli omalovaževal rezultate. Volivci
imajo prav, odločili so se po svoji vesti na podlagi informacij, ki so jih
imeli oziroma ki jih imajo. Vsak, ki je glasoval, je izpolnil svojo
državljansko pravico in samo po sebi se razume, da Vlada te rezultate
spoštuje. Nikoli, nikjer, s strani nobenega predstavnika Vlade ni bilo
rečeno kakorkoli drugače. Enostavno smo v torek ugotovili kakšno je
stanje, in temu je sledila tudi moja izjava. Ta izjava je bila v delu
politične javnosti sprejeta z velikim presenečenjem. Pravzaprav v istem
delu politične javnosti, ki je Vlado že v nedeljo, predvsem pa v
ponedeljek pozival naj sama odstopi. Praktično ni bilo nikogar iz
opozicijskega političnega spektra, ali med glavnimi komentatorji, ki ne bi
skušal rezultata predsedniških volitev na nek način razlagati tudi v to
smer, da je bila poražena Vlada. To seveda ne drži. Vlada je izgubila
referendum – to smo odkrito priznali, zadevo analizirali in povedali, da
so odprte vse možnosti.
Nihče, niti jaz, kot predsednik Vlade, niti kdo od mojih ministrov ni
dejal, da bo Vlada odstopila. Rekli pa smo, da tudi ta možnost obstaja
znotraj ostalih. Če rečem, da so odprte vse možnosti, potem so odprte
možnosti od tega, da se nič ne zgodi, da Vlada ostane in do tega, da Vlada
odstopil. Cel razpon sem pač predstavil.
Vlada zaradi te ocene, in tudi zaradi tega, ker smo jasno povedali, da
delamo nadaljnjo analizo in da so odprte vse možnosti, ni prenehala z
delom. Vlada je, ne samo normalno, ampak je tudi v vsem tem času trdo
delala. Pravzaprav se je drugi pol političnega prostora začel ukvarjati s
tem, in nastala je nekakšna zmeda. In tisti, ki so Vlado v nedeljo in
ponedeljek pozivali, da naj odstopi, so naenkrat obrnili ploščo in začeli
govoriti, da bi bil odstop Vlade neodgovorno dejanje. Treba je samo
prebrati ali pogledati posnetke poročanj v nedeljo in ponedeljek, in potem
v torek in sredo, in bomo videli oziroma lahko vidite do kakšnega obrata
je prišlo.
V sredo je bilo to še posebej intenzivno. Že to, da smo
rekli, da so odprte vse možnosti in da Vlada lahko tudi odstopi v vsaki
normalni demokratični državi lahko vlada odstopi kadarkoli, je bilo
razglašeno za povzročanje kriznih razmer, za neodgovorno ravnanje, za
bežanje v odgovornosti, za priznanje nesposobnosti in tako dalje. Na
podlagi teh spremenjenih tonov sem v četrtek pozval stranke opozicije, naj
bodisi če mislijo, da je Vlada šibka in da je vladna koalicija šibka, to
vladno koalicijo okrepijo, vrata so bila odprta na začetku mandata in so
odprta tudi danes. Ali pa, če mislijo, da je Vlada res tako slaba in da je
res izgubila volitve v nedeljo, kar so govorili v nedeljo in v ponedeljek,
vloži konstruktivno nezaupnico ali pa niti tega ne, naj samo izrazi
namero, da želi sestaviti Vlado, da ima vse strokovne in ostale možnosti,
da dobro vodi odločilno oblast, predloži oziroma najavi večinsko zaupanje
v parlamentu in se bo ta Vlada sama umaknila. Jaz sem povedal zakaj. V
roku dveh ur sta bili obe ponudbi javno zavrnjeni. Rekli so: Nimamo
mandata, da bi šli v to Vlado. Ta Vlada je dobila mandat v tem Državnem
zboru. Jaz kot predsednik stranke, ki je dobila največ glasov, sem dobil
mandat za predsednika Vlade in za oblikovanje Vlade in sem k tem povabil
vse stranke leta 2004. V tej Vladi sodelujejo tiste stranke, ki so
sprejele to ponudbo, ne sodelujejo pa tiste, ki so to ponudbo takrat
zavrnile iz različnih razlogov. Ne bi ponavljal sedaj kako in kaj so se
stvari dogajale in obračale leta 2004 po volitvah.
Naenkrat smo v roku 4 dni doživeli paradoksalno situacijo, tudi
paradoksalne obrate. Najprej poziv naj Vlada odstopi, ko smo to možnost
ponudili. Izjava istih ljudi, istih političnih sil, da je to neodgovorno.
Potem smo jim ponudili sodelovanje v Vladi, so dejali, da ne želijo
sodelovati v Vladi, da nimajo mandata. Vsaka stranka ima mandat za
sodelovanje v Vladi. Kolegi iz DeSUS-a imajo 4 poslance v tem Državnem
zboru, štirikrat manj kot Socialni demokrati. Po tej logiki imajo
štirikrat manjši mandat. Torej ko govorimo o mandatu za sodelovanje v
Vladi, vse stranke, ki so izvoljene v parlament ta mandat imajo. Rekli
smo: Postavite svojo Vlado. 10 poslancev lahko vloži konstruktivno
nezaupnico. Če se to zgodi, potem bo tisti, ki jo je vložil stal za to
govornico in imel na voljo pet ur, da ta predlog obrazložil in jaz bom
sedel v klopi in bom poslušal. Pa se to ni zgodilo.
Zaradi tega sem se po posvetih odločil, da predlagam temu
visokemu zboru glasovanje o zaupnici. Ni bil predlog še dobro poslan v
Državni zbor, mimogrede noben medij obrazložitve ni objavil, že je prišel
odgovor: “zaupnice ne bomo podprli, ker je Vlada slaba, kljub temu, da je
slaba pa naj vlada naprej”. Doživeli smo še četrti obrat v petem dnevu
prejšnjega tedna. Zdaj, če lahko kdo razume to logiko, potem bom zelo
vesel, da zadeve razloži tudi meni. V pogovorih, ki sem jih imel in ki jih
je javnost lahko spremljala na temo stanja v državi v koaliciji priprav na
vodenje Evropske unije, sem govoril tudi o stanju v koaliciji, nikoli pa
nisem dejal, da je stanje v koaliciji razlog za glasovanje o zaupnici,
ampak niti se niso moje besede na črnilu dobro posušile, že je opozicija
razložila, da sem jaz zaupnico vložil zaradi stanja v koaliciji. To
enostavno ni res. Stanje v koaliciji takšno kakršno je zdaj je bilo tudi
prej, ni idealno, težave so, bile so tudi v prejšnjih koalicijah, skušamo
dosegati soglasje, sporazum, koalicija dela najmanj toliko dobro kot so
delale prejšnje koalicije. Tisto, seveda je bila ta reinterpretacija, ko
človek nekaj pove potem pa kar drugi namesto njega razlagajo kaj je v
bistvu mislil in se to kar ponavlja in pride v časopisne naslove in udarne
novice, to početje ima za namen zakrivanje osnovnih razlogov, čeprav je
bil ta razlog zelo jasno povedan že v torek v moji izjavi in tudi napisan
v predlogu za glasovanje o zaupnici, ki ste ga, upam, dobili vsaj
razmnoženega, ker v časopisih, ne v javnosti tega niste mogli prebrati. Ta
osnovni razlog zakaj sem se na podlagi takšnega razvoja dogodkov in po
posvetovanjih odločil za predlog za glasovanje o zaupnici Vladi je
razpadanje temeljnega soglasja o tem, da Slovenija enotno odgovori na
zgodovinski izziv pred katerim je celotna država. In zaradi razpadanja
tega temeljnega soglasja oviranje in onemogočanje Vlade, predvsem v tujini
pri izpeljavi nalog, ki jih je potrebno opraviti za to, da bomo pri tem
uspešni. Ta visoki zbor je prej preden je sploh glasoval o Vladi sprejel
praktično soglasno odločitev, da Slovenija sprejema ponudbo in je
pripravljena v prvi polovici leta 2008 voditi Evropsko unijo kot prva od
novih držav članic, čeprav ne največja, pač pa kot najuspešnejša od teh. Vi,
spoštovane kolegice in kolegi, ste za to glasovali prej, preden je Vlada
te koalicije nastopila mandat 3. decembra 2004. Vse do septembra letos je
tudi v praksi nekako kazalo, da tista zaveza, ki izhaja iz tega
glasovanja, drži. In 17. maja letos smo ne samo koalicijski, ampak tudi
dve opozicijski stranki, ki imata največ poslancev, v poziciji podpisali
sporazum o sodelovanju pri pripravah in pri vodenju Evropske unije.
Sporazum izraža neko politično voljo, da bomo sodelovali, da bomo navzven
enotni, ne omejuje pa ta sporazum kakršnekoli kritike Vlade na domačem
parketu ali ne zahteva od opozicije, da se odpove svojim nadzornim ali
drugim opozicijskim instrumentom. V tem mandatu so bili ti okrepljeni, ta
koalicija je spremenila prakso iz preteklih mandatov in v tem mandatu
opozicijske stranke predsedujejo nadzornim delovnim telesom in imajo
večino v teh telesih. Nikoli prej, ko smo mi sedeli dvanajst let v
opoziciji, tega niste pustili. Ta koalicija je to izglasovala in te
funkcije vam nihče ne jemlje tudi naslednje leto. Na začetku tega mandata
smo povabili tudi opozicijske stranke, da predlagajo ljudi v nadzorne
organe, nadzorne svete podjetij, ki so v večinski državni lasti. Dokler so
bili na voljo glavni organi oziroma dokler so se na začetku mandata
oblikovali ključni organi v teh podjetjih, ki jih je sedem, osem, je
opozicija sodelovala. Danes v nadzornih organih Kapitalske družbe,
Odškodninske družbe, Holdinga Slovenskih elektrarn in še mnogih drugih
podjetij v državni lasti sedijo tudi predstavniki opozicije. Nikoli v
prejšnjih mandatih to ni bilo možno. Tudi te nadzorne vloge opoziciji
zaradi vodenja Evropske unije nihče ne odreka in ne odvzema.
V začetku septembra pa se je zgodilo nekaj, kar je nakazalo, da to
temeljno soglasje o tem, da je pred nami zgodovinski izziv, na katerega
mora Slovenija enotno odgovoriti, enostavno razpada. V največji
opozicijski stranki so sprejeli neko oceno, proti kateri tudi ne glede na
to, da je lažna, v kolikor bi ostala z domačimi plotovi, jaz nimam ničesar.
Bi te ocene razčistili tukaj. Normalno je, da opozicija drugače ocenjuje
stanje kot koalicija. Normalno je, da včasih zapiše tudi pretirane
trditve. Tudi v tem Državnem zboru so izrečene stvari, ki zvenijo zelo
hudo, ampak to je parlamentarna demokracija. Stvari se soočijo, stehtajo,
pokaže se kaj je res in kaj ni, še posebej na dolgi rok. Ta formulacija,
ki je prišla v oceno stanja Socialnih demokratov, pa ni bila namenjena
temu, da se zadeve razčistijo doma, ni bila namenjena temu, da se stvari,
če so kje dejansko napačne, popravijo. Ampak je dobila nadaljevanje v
nečemu, čemur ni možno reči drugega, kot drastična diskreditacija te
države. V tej oceni stanja piše; vladajoča koalicija s pomočjo kapitalskih
povezav vpliva na programsko vodenje nekaterih njenih časopisov,
neposredno in s pomočjo kapitala pa odločilno vpliva tudi na druga javna
občila. Novinarji zaskrbljeni za delo in eksistenco, izvajajo samo
cenzuro. Medijski molk o vladi nasprotujočih in kritičnih stališčih ali
sankcioniranje novinarjev je način obračunavanja vladne koalicije z
drugače mislečimi. Sedaj, če bi slovenska demokratična zveza v času, ko v
teh prostorih še ni bilo demokracije, recimo leta 1989, takšno stališče
sprejela za takratno zvezo komunistov, bi to slovenski demokratični zvezi
očitali, da gre za pristranskost. Sedaj se je to zgodilo leta 2007, v
času, ko je Slovenija v Evropski zvezi in v Natu, in ko je možno sredi
noči, brez baterije dokazati, da te stvari ne držijo. Ampak kot že rečeno,
v kolikor bi stvar ostala pri tem, ni problema, se pogovorimo, naslednje
leto ali kadarkoli, lahko tudi prej, bodo volitve. Stvari se bodo soočile
v razpravah, slej kot prej bo potrebno za takšne trditve navesti konkretne
primere. In volivci bodo na koncu stehtali. Problem je, da se je ta laž
načrtno razširila po Evropi in po svetu. 10. decembra je bila podpisana in
v svet poslana tako imenovana novinarska peticija, ki vlado obtožuje
natančno istega delikta kot ocena stanja Socialnih demokratov.
In podpisniki te peticije so sami napisali pismo z vsebino,
ki se nanaša na cenzuro in vladne pritiske zoper novinarje, so že prejeli
predsedniki držav, parlamentov in vlad vseh članic EU, številne nevladne
organizacije in medijske ustanove po svetu. In zaključujejo: 1. januarja
leta 2008 bo Slovenija prevzela predsedovanje EU. Kakšno bo sporočilo
državljanom EU, če ji predseduje država…, in tako naprej. Predsedovanje
take države, ne predsedovanje vlade Janeza Janše, ampak predsedovanje take države utegne biti skrb vzbujajoče znak za sedanjost, še bolj pa za
prihodnost EU. Tam zadaj imam zbrano nekaj 100 objav laži po evropskih in
svetovnih medijih. Če greste na spletno stran
www.peticijeproticenzuri.com, brez ločil, je ta tekst objavljen v
slovenščini in angleščini, objavljene so reakcije, ki so prišle na ta
tekst na Društvo slovenskih novinarjev, eno od društev slovenskih
novinarjev. Iz tega, kar se vidi na tej spletni strani, je razvidno, da je
tako imenovano medijska cenzura v Sloveniji postala politična tema v
nekaterih drugih državah članicah EU. Ta peticija je bila poslana v svet v
času, ko se redakcija nevladne organizacije, skratka vsi, ki imajo karkoli
opraviti z obveščanjem javnosti, pripravljajo na to, da predstavijo
prihodnjo predsedujočo državo EU. Državo, ki bo vodila zvezo, unijo, ki
šteje skoraj 500 milijonov ljudi, ki predstavlja globalnega igralca, ki je
sogovornik Združenim državam, Kitajski, Indiji, Braziliji, večina od teh
vrhov bo vodila Slovenija, ta država v naslednjem letu. Vse zanima kakšno
je stanje v tej državi. V ta čas iskanja informacij v Sloveniji je
preletela ta obtožba. In prišla je iz stanovskih vrst. Iz vrst tistih, ki
so jim, seveda, ljudje, ki pripravljajo te prispevke v Sloveniji blizu.
Vsak zaupa, zdravnik zaupa zdravniku, učitelj učitelju, novinar novinarju.
Niti niso veliko preverjali teh stvari, ampak so jih
enostavno zapisali. Edini konkretni očitek v tej peticiji omenja Zakon o
Radioteleviziji Slovenija. Ta zakon je res predložila ta Vlada, res pa je,
da je bil zahtevan referendum, in res je, da ga je na koncu sprejelo
ljudstvo. Ampak to v peticiji ne piše. Piše, da je nova vlada vsilila nov
medijski zakon. Ampak pustimo to. Ni glavni problem v tem, da ni omenjen
referendum o tem zakonu. Problem je v tem, da se je to zgodilo leta 2005.
Ta zakon se je sprejemal leta 2005, referendum je bil pred dvema letoma. V
svet pa se zdaj toži Slovenijo po dveh letih, v času, ki je izjemno
občutljiv, občutljiv kot najbrž nikoli več ne bo v zgodovini te države. Če
greste na spletno stran, ki sem jo prej navedel, če v tem času zadev niso
že umaknili ali pa zreducirali, včeraj je še bilo, so tam odgovori
različnih institucij, parlamentov, vladnih predstavnikov, ki so prejeli to
peticijo, in tudi reakcije stanovskih novinarskih organizacij, ki so ta
apel vzele zares, ker je uporabljen enak besednjak, kot ga uporablja
opozicija v Belorusiji, iste kvalifikacije za slovensko Vlado, kot so
uporabljene za režim v Belorusiji. Ni čudno, da je to povzročilo
vznemirjenje. In to besedilo se je tudi preko evropske in drugih
novinarskih organizacij razširilo po njihovih mrežah. V nekaterih državah
ni lokalnega medija, ki ne bi dobil te peticije, seveda v njihovem jeziku
prevedeno. In skoraj ni nikogar, ki bi to, ko zdaj piše o Sloveniji,
izpustil. Nekateri so imeli s tem velike težave, veliko, ne veliko, ampak
nekaj dopisnikov tujih časopisov je prišlo preverjat stanje, vendar pa je
spet prišlo na Društvo novinarjev pa na Mirovni inštitut, pa na Fakulteto
za družbene vede pa na Liberalno akademijo, kjer izrekajo enake očitke, in
so dobili to enako potrditev. Seveda, bil bi nepošten, če ne bi povedal,
da je med prvimi to peticijo podprl tudi še bivši oziroma še vedno
formalni predsednik države, ki je na račun lastne države in lastne Vlade
tudi v zadnjem času v tujih medijih izrekel enake očitke. In če je še
nekdo, ki je skušal to preverjati in je dvomil v te obtožbe, prebral
izjave gospoda Drnovška v londonskem Timesu, potem je dobil potrditev, da
to drži. Torej, daleč od tega, da politika ne bi bila nič vmešana v te
zadeve.
In povem tudi tukaj še enkrat, kar sem javno povedal. Mene
so nekateri kolegi, predsedniki vlad iz socialističnih vrst opozorili, da
se širi tudi preko političnih krogov enaka informacija v Sloveniji, kot je
v tej peticiji oziroma kot je v oceni stanja Socialnih demokratov. Rekli
so mi, da se seveda ne govori o oceni stanja Socialnih demokratov, govori
se o novinarski peticiji, ker to zgleda bolj verodostojno. Ampak rok je
tako zaključen. Neka politična stranka sprejme neko oceno, ki ne bi bila
problematična, če bi zadeve razpravljali tukaj, soočimo mnenja, vidimo kje
so konkretni primeri, zadeve popravimo, če gre res kje za problem. Ne. Ta
zadeva je bila posredovana, kot stališče civilne družbe v tujino, in potem
se politika, ki je najprej sprejela to oceno, sklicuje na stališče civilne
družbe, ki je šlo v tujino, češ – novinarji v Sloveniji se pritožujejo, da
je stanje takšno.
Danes mislim, da je neka poslanska skupina v Evropskem parlamentu
zanikala, da bi poslanec socialistov v Evropskem parlamentu kadarkoli
govoril kaj takšnega. Tudi ga ni nihče obtožil, nihče ni govoril o
Evropskem parlamentu. To je ravno tako, kot da bi jaz zanikal, da želi ta
Vlada rehabilitirati Miloševića. Nihče ni tega predlagal. Jaz lahko to
mirno zanikam. Ne želimo tega. Ni se pa to zanikalo iz tistih krogov, kjer
se stvari dejansko širijo.
Seveda pa ne gre samo za to. Pod to peticijo sta podpisana dva novinarja,
nobenih problemov s tem, vsak ima pravico, da podpiše kakršnokoli
peticijo, dejansko, tudi če so stvari še tako drugačne od realnosti.
Ustava garantira to pravico, Vlada je zadnja, ki jo želi komurkoli
odrekati, vendar pa se je kmalu pokazalo, da v praksi zadevo vodi eno od
društev novinarjev, in tudi vsa tehnična operativa je tam. Čeprav niso vsi
člani društva tega podpisali.
Zadeva se je izkazala za še bolj problematično v zadnjih
dneh. Ko so prišli do mene ali do mojih kolegov nekateri, ki so podpisani
na tej peticiji, in v glavnem smo slišali tri stvari. Prvič, nihče jim ni
povedal, da bo ta peticija poslana v tujino na vse te naslove. Nihče.
Ampak se je predstavilo to kot nek izraz stanovske solidarnosti do
nekaterih kolegov, ki so bili premeščeni oziroma, ki niso več na tako
dobro plačanih mestih kot so bili že na prejšnjih nalogah. Skratka, tem
570-im podpisnikom, vsaj ne vsem, nihče ni povedal, da bo ta peticija
poslana v tujino. Bila pa je poslana v tujino prej, preden je bila poslana
slovenskim institucijam, bistveno prej. Jaz imam tukaj dopis, ki sta ga
podpisala gospod Zgaga in gospod Šurtz, nosi datum 26. september, se pravi
16 dni po tem, ko je šla zadeva v tujino in v tem dopisu piše, pošiljamo
vam peticijo, ki smo jo poslali že na 300 naslovov v tujini, predsednikom
vlad, držav itn. Torej običajno se, normalno bi bilo, ne glede na to, da
se jaz ne strinjam s temi obtožbami, in da jih realno zanika, ampak če kdo
tako misli, bi bilo normalno, da to peticijo pošlje domačim institucijam,
naredimo razpravo in šele, če dejansko bi se pokazalo, da so problemi tako
veliki in da jih nihče noče reševati, se potem ta stvar pošlje drugim
institucijam, ki na to reagirajo. Ampak namen ni bil ta, ampak je bil
ravno obraten. Ni pa to, kot pravim, edina stvar ki ali pa ta obtožba
glede cenzure, edina obtožba ki je šla po različnih kanalih iz Slovenije
in danes vpliva na ogled Slovenije v svetu. Dobili smo dve zahtevi iz
Evropskega parlamenta, da Slovenija v času predsedovanja v Sloveniji,
organizira konferenco o romskem vprašanju. Podpisana sta dva poslanca
Liberalne demokracije v Evropskem parlamentu in še kar nekaj njihovih
kolegov, ki so to sopodpisali. Organizirati… Najprej naj povem, da je ta
zahteva prišla v času, ko je koledar dogodkov v prvi polovici naslednjega
leta v Sloveniji poln. Skoraj ni rezerve niti za nepredvidene dogodke, za
kar je potrebno imeti rezervo. To je en problem. Drug problem je to, da v
Evropski uniji, v državah Evropske unije živi več kot 12 milijonov Romov.
Več kot 12 milijonov Romov.
Od tega v Sloveniji tam med 6 in 8 tisoč. Sedaj je bila
predstavljena tako, kot da je romski problem v Evropi skoncentriran na
Slovenijo. V kolikor bi mi to konferenco organizirali v Sloveniji, bi bil
v ospredju Ambrus in družina Strojan. In vtis, ki je nastal po Evropi,
zaradi informacij, ki so prihajale iz Slovenije, da se država obnaša
diskriminatorno do romske populacije. Resnica je ravno obratna, ampak da
dokončam zgodbo s to konferenco, v času, ko smo iskali rešitev, ker mi se
ne bojimo organizirati to razpravo, vendar bi bilo nepošteno do te države,
da nase prevzame, da na svoj ugled prevzame to, kar lahko ljudje gledajo
recimo po evropskih medijih, o dogajanjih z romskimi naselji v Rimu ali v
Bolgariji ali v Romuniji, ali na Madžarskem ali na Slovaškem, kjer živijo
pol do milijon in pol Romov in še mnogih drugih evropskih državah, v
Sloveniji jih je praktično najmanj od te, kjer imamo romsko populacijo.
Nepošteno bi bilo do te države, da bi to konferenco spremljale slike iz
Ambrusa, slike, ki so bile mnogokrat namerno interpretirane ali pa
potvorjene in da bi naenkrat v Evropi in v svetu nastal vtis, kot da je
romsko vprašanje skoncentrirano z vso težo v Sloveniji. To ne pomeni, da
Slovenija beži od te razprave in v času slovenskega predsedovanja, to je
zadnji dogovor s predsednikom Evropske komisije, bo Slovenija
soorganizator takšne konference, ne v Sloveniji, ampak v Bruslju. Ker je
to evropski problem, slovenski delež je tukaj zelo majhen. Neposredni
povod za to konferenco pa so dogajanja v Italiji. Ker je prišlo do
podobnega primera, kot se je zgodil v Ambrusu in je bila reakcija
italijanske vlade, če ste videli buldožerje, bistveno drugačna. V
Sloveniji se je cela država ukvarjala s problemom ene romske družine. V
Rimu so odstranili nelegalno romsko naselje, zaradi podobnega zločina, kot
je bil pri nas. Jaz ne želim tukaj reči, da bi mi morali ravnati enako.
Želim samo povedati, da Slovenija ni država, ker ima taborišča za Rome in
da ni država, ki bi nase prevzela težo ključnega romskega problema v
Evropi, bi bilo to nepošteno. Še posebej glede na to, da se je po dolgih
letih, Ustava ga je zahtevala že leta 1991, v tem mandatu sprejel romski
zakon, ki daje v roke lokalnih skupnosti in tudi Vlade določene
inštrumente za postopno reševanje teh vprašanj.
Če pogledamo koliko socialnih prejemkov dobi romska
populacija v Sloveniji in to primerjamo s prejemki te populacije v ostalih
državah, boste videli, da je Slovenija v evropski špici. Torej, Slovenija
ne krši pravice romske skupnosti, ne krši. Ampak, jaz sem moral od
lanskega decembra najmanj stokrat pojasnjevati to sogovornikom, predvsem
novinarjem kakšno je stanje. In na nek način nihče ne razume, da je
država, ki ima 6.000 Romov oziroma da se je v državi, ki ima 6.000 do
8.000 Romov in kjer se skušajo reševati problemi, ne rečem, da so vsi
rešeni, ne rečem, da kdo od teh še ne trpi, ampak nikakor pa ni možno
Slovenijo obtožiti, da krši človekove pravice neke narodne skupnosti,
čeprav je ta informacija šla in najmanj stokrat sem moral jaz to
pojasnjevati, vsi pa so se sklicevali na slovenske vire in ne na tuje. Vse
informacije v tem v tujino so šle iz Slovenije. Hvala bogu so nekateri, ki
so merodajni za oceno, prišli tudi pogledati stanje in so dali
uravnoteženo oceno. Tudi Romska skupnost priznava, da je ta Vlada nekaj
naredila. Minister te Vlade, ki se je v času, ko je ta problem izbruhnil,
ukvarjal s tem in ki je bil obtožen, da uvaja segregacijo na osnovni šoli
v Bršlinu je dobil zahvalo Zveze Romov Slovenije, njihovo najvišje
priznanje, 12. oktobra letos. Minister, te Vlade, ki je obtožena, da
drastično krši človekove pravice Romov v tujini z obtožbami, ki prihajajo
iz Slovenije. 4. oktobra 2007 pred dobrim mesecem je Liberalna akademija
Slovenije, kolegij gospoda poslanca Školča, ki je prej spraševal po
imenih, poslala Evropskemu združenju tožilcev v Haag, se opravičujem, če
nisem prav prevedel naziva, obtožbo zoper slovensko državno tožilstvo
zaradi romskega vprašanja oziroma zaradi primera Strojan, češ, da
slovensko tožilstvo ni ravnalo prav, ker ni sankcioniralo slovenske
policije zaradi ravnanja v primeru Strojan. 4. oktobra letos gre gnusna
obtožba v Haag s strani Liberalne akademije.
Se opravičujem, ker prej, ko je bilo poslansko vprašanje
kolega Školča, tega podatka še nisem imel; vsak dan nas kaj preseneti.
Torej, Slovenija je bila večkrat v situaciji, ko je bilo izjemno pomembno,
da stopimo skupaj, da držimo skupaj, da domačega perila ne peremo v
tujini, ko je bila situacija v tem Državnem zboru obrnjena. Ko so stranke,
ki so zdaj večinoma v koaliciji, bile v opoziciji, se nikoli ni zgodilo,
da bi iz Slovenije v svet šla obtožba, češ, takšna država, kot je
Slovenija, ne zasluži članstva v Evropski uniji. Nasprotno, pomagali smo z
vsemi močmi, da je bil ta cilj dosežen; enako, ko je šlo za druge pomembne
nacionalne projekte. Zdaj pa je šel v Evropo in v svet apel, da takšna
država, se pravi, Slovenija, predstavlja grožnjo, nevarnost za sedanjost
in prihodnost Evropske unije. Torej, ali lahko Vlada takšne države, ki je
obtožena, ki vsak dan čaka, koliko deset novih člankov in zapisov na to
temo bo še izšlo v evropskih medijih, dobro dela? Ker je treba veliko
časa, jaz osebno moram veliko časa potrošiti za to, da predvsem novinarski
evropski srenji razlagam, da stvari niso takšne, in jih prosim, da
predstavijo konkretne primere, na katere lahko odgovorim. In potem mi
berejo to peticijo, na katero pač lahko doma prepričljivo odgovorim, ne
morem pa prepričljivo odgovoriti tujim sogovornikom, ki ne berejo
slovenskih časopisov, ki ne vedo, da je treba z lupo iskati kakšno
pozitivno omembo te Vlade, ki ne vedo, kakšna je dejanska lastniška
struktura slovenskih medijev, in ki ne vedo, kdo dejansko vedri in oblači,
kdo je v prejšnjem mandatu klical na nacionalno televizijo in urejal
oddaje in dnevnike in to občasno še vedno počne, in tako naprej. To je
težko razložiti tujcem, ki dolgo časa živijo v nekem normalnem medijskem
prostoru. Skratka, to, kar se zdaj dogaja, so noži v hrbet slovenskim
institucijam, ki bi morale imeti, ko gre za te ključne izzive, podporo
tudi doma.
Torej, to je bil del teh očitkov, na katere je pač treba odgovarjati.
Drugi del teh očitkov, češ da Slovenija krši človekove pravice. Na podlagi
podobnih informacij prihaja na račun reševanje vprašanja izbrisanih.
Tri teme so. Vlada cenzurira medije in je nevarnost za
bodočnost Evropske unije, Vlada krši človekove pravice, romske skupnosti,
v celoti, to je blago vprašanje ali pa trditev, grobo pa je, da imamo
taborišča za Rome. In tretje je, da krši človekove pravice in tako
imenovanih izbrisanih. Ne bom ponavljal cele zgodovine, ampak to vprašanje
so reševale tri prejšnje vlade. Poznamo zgodovino odločitve Ustavnega
sodišča, referendum z zelo jasnim rezultatom in sporočilom in vemo tudi,
kakšno je bilo dejansko stanje leta 1991 in leta 1992 in vemo, da je ta
država velikodušno ponudila državljanstvo ob svojem rojstvu vsem, ki so ga
želeli. Nikomur ga ni zavrnila. Vsak, ki je imel stalno bivališče v tej
državi je dobil državljanstvo. Tudi vse ostale statuse si je lahko sam
uredil vsak, če je hotel. Če si kdo ni mogel urediti tega statusa, če ne
vem, ni mogel do dokumentov, ki so zaradi vojne na Balkanu bili kje
drugje, priznavamo, da se mu je lahko storila krivica in da je te stvari
treba individualno popraviti. Pristati pa na tezo, da je Slovenija ob
svojem rojstvu izbrisala 18 tisoč, zdaj vsi pišejo svojih državljanov, pa
enostavno ni mogoče, ker to ni res. Res so odločbe Ustavnega sodišča, res,
ki določajo, da je potrebno problem reševati v paketu. Res je tudi, da
imamo rezultat referenduma, ki govori drugače. Res pa je tudi, da ima ta
država prakso, kako rešiti takšno zapleteno situacijo. V tem Državnem
zboru je bila uporabljena. Imeli smo referendum o večinskem volilnem
sistemu, imeli smo odločbo Ustavnega sodišča potem, ko niso želeli
realizirati tega referenduma. In odločba Ustavnega sodišča je rekla, v
Sloveniji je potrebno uveljaviti večinski volilni sistem. Ali imamo danes
v Sloveniji večinski volilni sistem? Kljub temu, da jasno piše v odločbi,
kdo je zmagal na referendumu. Nimamo tega večinskega volilnega sistema,
ker je ta Državni zbor z ustavnim aktom določil, da bomo še naprej imeli
proporcionalni volilni sistem. In mi smo predlagali, zaradi podobnega
nasprotja med odločitvami različnih institucij, da tudi to vprašanje
rešimo z ustavnim zakonom.
Tako, da bomo čisto vsak posamičen primer konkretno
obravnavali in če je bila storjena krivica to krivico tudi popravili,
hkrati pa, kar je največja nevarnost, om