Ivan Pišek: "Le če razumemo težave sočloveka, mu lahko pomagamo."
nedelja, 26. 2. 2012Objavljamo pogovor z novim poslancem SDS Ivanom Piškom. Ivan Pišek je rojen na Ptuju. Ker ga je že od nekdaj veselilo delo z ljudmi, se je izobraževal za poklic prodajalca. V času študija ga je štipendiralo takrat eno najuspešnejših podjetij v Mariboru – Jeklotehna, zato se je po končanem šolanju zaposlil pri njih kot vodja oddelka in kasneje v času razvoja računalnikov kot računalniški operater. Po nekaj letih se je odprla priložnost,da spozna tuje dežele, zato je odšel na delo v Irak, kjer je delal kot poslovodja Unicef-ove trgovine. Zaradi vojne se je po enem letu vrnil, opravil dodatna šolanja in se zaposlil kot inštruktor motornih vozil. Nekaj časa je delal tudi v Avstriji, po vrnitvi v Slovenijo se je zaposlil v zasebnem trgovskem podjetju, kasneje je priložnost za poslovni razvoj dobil tudi kot direktor manjšega gostinskega podjetja. Pred nastopom poslanske funkcije je bil zaposlen v podjetju Slovenske železnice, kjer je bil zadolžen za vodenje projektov razvoja SŽ na Štajerskem območju, bil je tudi vodja skupine za pridobivanje nepovratnih evropskih sredstev. Veliko se posveča tudi humanitarnemu in političnemu delovanju (med drugim je predsednik OO SDS Starše, vodja svetniške skupine SDS v občinskem svetu in podžupan Občine Starše, aktivno je sodeloval tudi pri delu Strokovnega sveta SDS). Ima posebne zasluge za začetek in uspešen razvoj humanitarnih akcij za obnovo in pomoč Domu Antona Skale Maribor, kjer so nastanjeni otroci s posebnimi potrebami in motnjami v razvoju, vedno pa je po svojih močeh pomagal tudi društvom v domači občini. Kadar mu čas dopušča, se ukvarja z različnimi športi, med drugim smuča na snegu in vodi, uživa v vožnji s čolnom, vzponih na Triglav in rekreaciji v naravi, opravil je tudi šolanje za motornega pilota in padalca.
V življenju ste opravljali raznolike poklice, njihov skupni imenovalec pa je bilo na nek način vedno delo z ljudmi. Kako vam bodo, po vaši oceni izkušnje, ki ste jih pridobili na svoji dosedanji poklicni poti, služile pri delu poslanca?Po naravi sem sicer bolj mirne sorte, sem pa človek, ki je rad med ljudmi, jih spoznavam in se od drugih učim. Zaradi tega načina dojemanja in sprejemanja informacij iz okolice nikoli ne trdim, da imam vedno in samo jaz prav, ampak se pustim prepričati z argumenti. Ta lastnost se mi zdi za politika nujna in potrebna, če želimo razumeti, kaj nam okolica želi povedati. In le če razumemo težave sočloveka, mu lahko pomagamo. To pa je bistvena naloga poslanca.
Katere bodo vaše prednostne naloge pri delu? Katerim temam se boste posvetili? Vse življenje se ob delu izobražujem. Imam štiri poklice, delal sem vse, kar mi je bilo zanimivo in predstavljalo izziv. Bil sem direktor, preizkusil pa sem se tudi kot fizični delavec v gradbeništvu, zato imam pozitiven odnos do vsakega dela in znanje na več področjih. Ob delu sem spoznaval tudi omejitve in rešitvam le teh se poskušam posvečati. Zadnjih devet let sem svetnik v občinskem svetu, kjer sem dobro spoznal pomanjkljivosti lokalne organiziranosti in zakonodaje. Preko dela v odboru za pravosodje in lokalno samoupravo bom prispeval k ustvarjanju pogojev za življenjske rešitve. Ob nadaljevanju študija sem se odločal med ekonomijo in pravom in ker študiram podjetništvo, se bom s pravom ukvarjal tudi v odboru za notranje zadeve. Sem tudi član odbora za zadeve Evropske unije, ki mi sicer še ni dovolj poznano področje, bo pa zato priložnost za nova znanja.
Kaj je po vašem mnenju pri poslanskem delu najbolj pomembno?Ostati zvest sebi, programu stranke in zavezam volivcem.
Pred nastopom poslanskega mandata ste bili na Slovenskih železnicah zadolženi za vodenje projektov razvoja SŽ na Štajerskem območju. Se strinjate z oceno, da bi se ljudje lažje odločali za delo v oddaljenih krajih, če bi jim prometna infrastruktura to časovno in finančno omogočala? Zakaj se, po vašem mnenju, v Sloveniji modernizacije železniške infrastrukture lotevamo tako počasi?Na SŽ sem bil zaposlen skoraj šest let in pogosto razpet med Mariborom in Ljubljano. Moram poudariti, da je vožnja z vlakom varna, udobna, relativno poceni in nasploh priporočljiva – če imaš čas. Traja namreč dve do tri ure, medtem ko sem z avtom v Ljubljani v dobri uri. To je posledica »predpotopne« infrastrukture, ki se je do sedaj nismo lotili. Tudi v bodoče ne bo enostavno, saj so postopki umestitve v prostor predolgi, finančni zalogaj pa ogromen in sami ga ne zmoremo. Upam, da ko se krizni moment obrne navzgor, najdemo javna in zasebna sredstva in se celovito lotimo projekta obnove in s tem zaženemo investicijski ciklus za naslednje desetletje.Na Slovenskih železnicah ste bili tudi vodja skupine za pridobivanje nepovratnih evropskih sredstev. Kako ocenjujete uspešnost črpanja evropskih sredstev na ravni države? Tudi – zaradi preveč zapletenih postopkov pri pripravi dokumentacije – na SŽ nismo bili dovolj uspešni pri črpanju sredstev, zato se je konec lanskega leta oblikovala skupina, ki naj bi se ukvarjala samo s tem področjem. Žal dosti dlje od osnovnega izobraževanja v tem kratkem času nismo prišli, upam pa, da bodo sodelavci uspešni. Za nivo države nimam svežih podatkov, bojim pa se, da niso nič bolj spodbudni kot lani, ko nismo blesteli pri črpanju iz evropskih strukturnih in Kohezijskega sklada. Kot sem že omenil, obstaja veliko birokratskih ovir, ki manjšim pravnim subjektom praktično onemogočajo kaj več kot željo po črpanju. Druga težava pa so lastna sredstva, ki jih je zaradi nepodpore bank skoraj nemogoče zagotavljati.
V Strokovnem svetu SDS ste bili predsednik Komisije za lokalno samoupravo, kjer ste se ukvarjali tudi z vprašanjem regionalizacije. Ste si kot poslanec že zastavili kakšne konkretne cilje na tem področju? Da, ena osnovnih nalog je decentralizacija in s tem ustvarjanje učinkovitejših pogojev za razvoj posameznih območij. S prenosom določenih pristojnosti na lokalne nivoje bomo dosegli poenostavitev postopkov pridobivanja raznih soglasij in dovoljenj. Prvi korak je že storjen z združitvijo infrastrukture in prostora pod enim ministrstvom, kjer bo »leva roka vedela kaj dela desna«.
V poslanskih klopeh ste sicer novinec, a politika vam ni tuja, saj ste med drugim predsednik občinskega odbora SDS Starše in predsednik Podravske regijske koordinacije SDS. Kakšno je vaše razumevanje politike? Politiko sem začel spremljati iz patriotskega stališča, ki je preraslo v zanimanje, hobi in sedaj profesionalizem. V času, ko ni služb, ima malokdo to srečo, da se preživlja z delom, ki mu je dejansko všeč ali celo pisano na kožo. To je zagotovilo, da bom delo dobro opravljal.
Že vrsto let sodelujete pri različnih humanitarnih akcijah. Katera se vam je najbolj vtisnila v spomin in zakaj?Vedno sem z manjšimi sredstvi podpiral razne humanitarne organizacije in ustanove, pred leti pa sem preko bivše sošolke spoznal njeno delo in varovance ustanove za otroke s posebnimi potrebami. Marsikdo bi rekel: »Nič posebnega, ena izmed mnogih«. Potem pa so mi kot gostu zapeli nekaj pesmi. In ko doživiš to in razmišljaš, koliko napora mora vložiti tak otrok v učenje nekaj besed, kako težko igra na kitaro gibalno omejen otrok, ki komaj premika roke, kako težko se jim je skoncentrirati in izpeljati točko do konca, ti mora biti toplo pri srcu. Še posebej zato, ker ti zapojejo brez kančka sebičnosti in v popolni otroški poštenosti. Takrat se zaveš, da jim hočeš in moraš pomagati. In vzgojiteljem, ki za njih skrbijo z vso ljubeznijo in predanostjo. Zaslužijo si maksimalne pogoje za delo in življenje, ki jih je že tako prikrajšalo za marsikatero nam samoumevno radost. Povezal sem se s takratnim ministrom Milanom Zverom in ob podpori znane radijske postaje smo skupaj naredili veliko za njih. Danes bi se odločil enako in upam, da bom kot poslanec in državljan lahko pomagal še komu. Tudi v zadnji volilni kampanji sem manjši znesek namesto promocije nakazal v občinski dobrodelni sklad.
Delali ste tudi v tujini, med drugim v Iraku. Ali vam je bivanje daleč od doma spremenilo dojemanje domovine? Na kakšen način?Ker sem že prej ob služenju v JA javno zagovarjal samostojnost Slovenije – tam me je v zaščito vzel oficir Hrvat, ki se je najbrž po tihem strinjal z mojimi stališči, zato sem za kazen dobil le opozorilo in dodatna dežurstva – sem bil najbrž bolj spremljan in tako tudi v Iraku deležen vsakotedenskih obiskov varnostnega oficirja. V Iraku sem bil namreč še v za Slovenijo enem od prelomnih časov leta 1988 in v začetku leta 1989, ko so se doma dogajala zborovanja v podporo četverici. Imeli smo bolj malo informacij in še te smo dobivali z zamudo, zato smo razumljivo precej komentirali in »napovedovali« politično prihodnost Jugoslavije in Slovenije. Večina Slovencev nas je mislila podobno, zato se je v meni še bolj utrdilo prepričanje v nujnost političnih sprememb in želja, da sodelujem pri tem. Takoj po prihodu domov sem se maja 1989 včlanil v takratno SDZ, vendar sem bil pri 24 letih najbrž še premlad za aktivno politično delovanje. Verjetno je šlo bolj za notranje zadovoljstvo ponosnega Slovenca. Ti občutki so me vodili tudi ob napadu na Slovenijo, zato sem se takrat prijavil kot prostovoljec.
Glede na to, da ste aktivni na toliko različnih področjih, ali vam sploh ostane kaj prostega časa za vaše hobije?Na žalost ima dan samo 24 ur, ampak dobro je to, da je enako dolg za vse in samo od posameznika je odvisno, kako si te ure porazdeli in kaj postavi kot prioriteto. Običajno mi res zmanjkuje časa, še posebno sedaj ko zaključujem magisterij. Vsi izpiti so sicer že dolgo za mano, naloga je praktično napisana in ko končam popravke upam, da bom v nekaj mesecih uspel zagovarjati temo. Do takrat bo še tesno, vendar bo šlo. Dobro je, da imam podporo družine, da partnerka razume mojo strast do politike in da hčera ponosno spremlja mojo kariero. Z njo bova poskusila nadoknaditi izgubljeni čas od jeseni dalje, ko bo zaradi študija na »začasnem delu« v Ljubljani in se bova tudi tam veliko družila med tednom. Skupaj smučava, jezdiva, poskusila sva se v potapljanju, za letalstvo pa zadnja leta res ni bilo časa in denarja.
Kaj je vaš moto?V sočloveku iščem njegove pozitivne lastnosti!
V življenju ste opravljali raznolike poklice, njihov skupni imenovalec pa je bilo na nek način vedno delo z ljudmi. Kako vam bodo, po vaši oceni izkušnje, ki ste jih pridobili na svoji dosedanji poklicni poti, služile pri delu poslanca?Po naravi sem sicer bolj mirne sorte, sem pa človek, ki je rad med ljudmi, jih spoznavam in se od drugih učim. Zaradi tega načina dojemanja in sprejemanja informacij iz okolice nikoli ne trdim, da imam vedno in samo jaz prav, ampak se pustim prepričati z argumenti. Ta lastnost se mi zdi za politika nujna in potrebna, če želimo razumeti, kaj nam okolica želi povedati. In le če razumemo težave sočloveka, mu lahko pomagamo. To pa je bistvena naloga poslanca.
Katere bodo vaše prednostne naloge pri delu? Katerim temam se boste posvetili? Vse življenje se ob delu izobražujem. Imam štiri poklice, delal sem vse, kar mi je bilo zanimivo in predstavljalo izziv. Bil sem direktor, preizkusil pa sem se tudi kot fizični delavec v gradbeništvu, zato imam pozitiven odnos do vsakega dela in znanje na več področjih. Ob delu sem spoznaval tudi omejitve in rešitvam le teh se poskušam posvečati. Zadnjih devet let sem svetnik v občinskem svetu, kjer sem dobro spoznal pomanjkljivosti lokalne organiziranosti in zakonodaje. Preko dela v odboru za pravosodje in lokalno samoupravo bom prispeval k ustvarjanju pogojev za življenjske rešitve. Ob nadaljevanju študija sem se odločal med ekonomijo in pravom in ker študiram podjetništvo, se bom s pravom ukvarjal tudi v odboru za notranje zadeve. Sem tudi član odbora za zadeve Evropske unije, ki mi sicer še ni dovolj poznano področje, bo pa zato priložnost za nova znanja.
Kaj je po vašem mnenju pri poslanskem delu najbolj pomembno?Ostati zvest sebi, programu stranke in zavezam volivcem.
Pred nastopom poslanskega mandata ste bili na Slovenskih železnicah zadolženi za vodenje projektov razvoja SŽ na Štajerskem območju. Se strinjate z oceno, da bi se ljudje lažje odločali za delo v oddaljenih krajih, če bi jim prometna infrastruktura to časovno in finančno omogočala? Zakaj se, po vašem mnenju, v Sloveniji modernizacije železniške infrastrukture lotevamo tako počasi?Na SŽ sem bil zaposlen skoraj šest let in pogosto razpet med Mariborom in Ljubljano. Moram poudariti, da je vožnja z vlakom varna, udobna, relativno poceni in nasploh priporočljiva – če imaš čas. Traja namreč dve do tri ure, medtem ko sem z avtom v Ljubljani v dobri uri. To je posledica »predpotopne« infrastrukture, ki se je do sedaj nismo lotili. Tudi v bodoče ne bo enostavno, saj so postopki umestitve v prostor predolgi, finančni zalogaj pa ogromen in sami ga ne zmoremo. Upam, da ko se krizni moment obrne navzgor, najdemo javna in zasebna sredstva in se celovito lotimo projekta obnove in s tem zaženemo investicijski ciklus za naslednje desetletje.Na Slovenskih železnicah ste bili tudi vodja skupine za pridobivanje nepovratnih evropskih sredstev. Kako ocenjujete uspešnost črpanja evropskih sredstev na ravni države? Tudi – zaradi preveč zapletenih postopkov pri pripravi dokumentacije – na SŽ nismo bili dovolj uspešni pri črpanju sredstev, zato se je konec lanskega leta oblikovala skupina, ki naj bi se ukvarjala samo s tem področjem. Žal dosti dlje od osnovnega izobraževanja v tem kratkem času nismo prišli, upam pa, da bodo sodelavci uspešni. Za nivo države nimam svežih podatkov, bojim pa se, da niso nič bolj spodbudni kot lani, ko nismo blesteli pri črpanju iz evropskih strukturnih in Kohezijskega sklada. Kot sem že omenil, obstaja veliko birokratskih ovir, ki manjšim pravnim subjektom praktično onemogočajo kaj več kot željo po črpanju. Druga težava pa so lastna sredstva, ki jih je zaradi nepodpore bank skoraj nemogoče zagotavljati.
V Strokovnem svetu SDS ste bili predsednik Komisije za lokalno samoupravo, kjer ste se ukvarjali tudi z vprašanjem regionalizacije. Ste si kot poslanec že zastavili kakšne konkretne cilje na tem področju? Da, ena osnovnih nalog je decentralizacija in s tem ustvarjanje učinkovitejših pogojev za razvoj posameznih območij. S prenosom določenih pristojnosti na lokalne nivoje bomo dosegli poenostavitev postopkov pridobivanja raznih soglasij in dovoljenj. Prvi korak je že storjen z združitvijo infrastrukture in prostora pod enim ministrstvom, kjer bo »leva roka vedela kaj dela desna«.
V poslanskih klopeh ste sicer novinec, a politika vam ni tuja, saj ste med drugim predsednik občinskega odbora SDS Starše in predsednik Podravske regijske koordinacije SDS. Kakšno je vaše razumevanje politike? Politiko sem začel spremljati iz patriotskega stališča, ki je preraslo v zanimanje, hobi in sedaj profesionalizem. V času, ko ni služb, ima malokdo to srečo, da se preživlja z delom, ki mu je dejansko všeč ali celo pisano na kožo. To je zagotovilo, da bom delo dobro opravljal.
Že vrsto let sodelujete pri različnih humanitarnih akcijah. Katera se vam je najbolj vtisnila v spomin in zakaj?Vedno sem z manjšimi sredstvi podpiral razne humanitarne organizacije in ustanove, pred leti pa sem preko bivše sošolke spoznal njeno delo in varovance ustanove za otroke s posebnimi potrebami. Marsikdo bi rekel: »Nič posebnega, ena izmed mnogih«. Potem pa so mi kot gostu zapeli nekaj pesmi. In ko doživiš to in razmišljaš, koliko napora mora vložiti tak otrok v učenje nekaj besed, kako težko igra na kitaro gibalno omejen otrok, ki komaj premika roke, kako težko se jim je skoncentrirati in izpeljati točko do konca, ti mora biti toplo pri srcu. Še posebej zato, ker ti zapojejo brez kančka sebičnosti in v popolni otroški poštenosti. Takrat se zaveš, da jim hočeš in moraš pomagati. In vzgojiteljem, ki za njih skrbijo z vso ljubeznijo in predanostjo. Zaslužijo si maksimalne pogoje za delo in življenje, ki jih je že tako prikrajšalo za marsikatero nam samoumevno radost. Povezal sem se s takratnim ministrom Milanom Zverom in ob podpori znane radijske postaje smo skupaj naredili veliko za njih. Danes bi se odločil enako in upam, da bom kot poslanec in državljan lahko pomagal še komu. Tudi v zadnji volilni kampanji sem manjši znesek namesto promocije nakazal v občinski dobrodelni sklad.
Delali ste tudi v tujini, med drugim v Iraku. Ali vam je bivanje daleč od doma spremenilo dojemanje domovine? Na kakšen način?Ker sem že prej ob služenju v JA javno zagovarjal samostojnost Slovenije – tam me je v zaščito vzel oficir Hrvat, ki se je najbrž po tihem strinjal z mojimi stališči, zato sem za kazen dobil le opozorilo in dodatna dežurstva – sem bil najbrž bolj spremljan in tako tudi v Iraku deležen vsakotedenskih obiskov varnostnega oficirja. V Iraku sem bil namreč še v za Slovenijo enem od prelomnih časov leta 1988 in v začetku leta 1989, ko so se doma dogajala zborovanja v podporo četverici. Imeli smo bolj malo informacij in še te smo dobivali z zamudo, zato smo razumljivo precej komentirali in »napovedovali« politično prihodnost Jugoslavije in Slovenije. Večina Slovencev nas je mislila podobno, zato se je v meni še bolj utrdilo prepričanje v nujnost političnih sprememb in želja, da sodelujem pri tem. Takoj po prihodu domov sem se maja 1989 včlanil v takratno SDZ, vendar sem bil pri 24 letih najbrž še premlad za aktivno politično delovanje. Verjetno je šlo bolj za notranje zadovoljstvo ponosnega Slovenca. Ti občutki so me vodili tudi ob napadu na Slovenijo, zato sem se takrat prijavil kot prostovoljec.
Glede na to, da ste aktivni na toliko različnih področjih, ali vam sploh ostane kaj prostega časa za vaše hobije?Na žalost ima dan samo 24 ur, ampak dobro je to, da je enako dolg za vse in samo od posameznika je odvisno, kako si te ure porazdeli in kaj postavi kot prioriteto. Običajno mi res zmanjkuje časa, še posebno sedaj ko zaključujem magisterij. Vsi izpiti so sicer že dolgo za mano, naloga je praktično napisana in ko končam popravke upam, da bom v nekaj mesecih uspel zagovarjati temo. Do takrat bo še tesno, vendar bo šlo. Dobro je, da imam podporo družine, da partnerka razume mojo strast do politike in da hčera ponosno spremlja mojo kariero. Z njo bova poskusila nadoknaditi izgubljeni čas od jeseni dalje, ko bo zaradi študija na »začasnem delu« v Ljubljani in se bova tudi tam veliko družila med tednom. Skupaj smučava, jezdiva, poskusila sva se v potapljanju, za letalstvo pa zadnja leta res ni bilo časa in denarja.
Kaj je vaš moto?V sočloveku iščem njegove pozitivne lastnosti!