Irgl: "Ali smo še pravična država?"
ponedeljek, 17. 10. 2011EVA IRGL: Najlepša hvala za besedo. Spoštovana varuhinja človekovih pravic, gospa Zdenka Čebašek Travnik, predstavniki vlade, poslanke in poslanci! Pred seboj imamo 16. redno letno poročilo varuha človekovih pravic, ki se tokrat nanaša na leto 2010. Preden preidem na bolj konkretno vsebino, mi dovolite, da, tako kot že na Komisiji za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti, ko smo to poročilo obravnavali kot matično delovno telo, poudarim, da je letošnje poročilo po mojem mnenju najbolje pripravljeno do sedaj, predvsem pa se v vseh teh letih zadnjih kaže velik preskok v kvaliteti od takrat, ko je poročila pripravljal gospod Matjaž Hanžek. Nedvomno gre za obsežno gradivo, ki je iz leta v leto, kot sem že rekla, debelejše, kar po eni strani kaže na to, da institucija varuha človekovih pravic je vendarle dobro poznana, da se ljudje obračajo na varuha, da ima dovoljšnjo težo med ljudmi, seveda včasih se zgodi, da kakšno pripombo dobimo glede na delo varuha tudi mi na Komisijo za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti, vendar moram vendarle reči, da zgledno oziroma dobro sodelujemo z varuhinjo človekovih pravic, pred kratkim smo imeli tudi sestanek kjer smo se dogovorili za obravnavo določenih tem, ki bi lahko prišle na vrsto za obravnavo verjetno po volitvah.
Po drugi strani, kot sem že rekla, ta debelina letošnjega poročila varuha človekovih pravic kaže lahko tudi na to, da se iz leta v leto problemi večajo, da so ljudje nedvomno v vedno hujših stiskah, predvsem socialnih, še posebej danes, ko je država v težki finančni in gospodarski krizi, nedvomno pa tudi v krizi vrednot. Vsakoletno poročilo varuha človekovih pravic predstavlja zato pomemben dokument s področja človekovih pravic, s področja spoštovanja človekovih pravic, varovanja človekovih pravic, ukvarja se s tem kaj bi bilo še bolje, da bi se storilo, natančno opisuje probleme, s katerimi se soočajo posamezniki, ko smatrajo, da so jim bile kršene človekove pravice in ki se soočajo s tem, da jim institucije države ne prisluhnejo v dovoljšnji meri kot bi si to želeli. S problemom, da določene institucije ne opravljajo dovolj dobro svojega dela se tako soočamo tudi na Komisiji za človekove pravice, peticije in enake možnosti. Velikokrat namreč šele po nekaj urgencah dobimo določene odgovore. Neodzivnost določenih organov pa je vsekakor zaskrbljujoča. Če samo omenim, da največ težav je na prepočasni odzivnosti inšpekcijskih služb, na kar iz leta v leto, še posebej pa v letošnjem poročilu opozarja tudi varuhinja človekovih pravic. Poročilo predlaga tudi določene rešitve, ki jih vsako leto potem ponuja v razmislek vladi, seveda tudi Državnemu zboru, vendar tudi letos opozarja varuhinja velikokrat s svojimi opozorili naletijo na gluha ušesa, zato tudi nekatera svoja priporočila iz leta v leto pač ponavljajo.
Varuhovo poročilo nam vsaj delno tudi razkriva, kako strpna družba smo. Koliko premoremo strpnosti do drugače mislečih in koliko v resnici damo na spoštovanje in varovanje človekovih pravic in seveda kakšen odnos imamo predvsem do najšibkejših, do ranljivejših skupin, torej do tistih skupin, za katere je varuhinja človekovih pravic ob začetku svojega mandata dejala, da jim bo namenila največ svoje pozornosti. Moram reči, da se tega vse do danes drži. Da se vidi napredek v tem, da se zaveda, da v tej državi ne obstajajo samo marginalne skupine, s katerimi se je večino časa, ko je bil na tej funkciji ukvarjal njen predhodnik. Dejstvo je, da varuh človekovih pravic se mora zavedati, da je varuh pravic vseh državljank in državljanov in ne samo posameznih skupin.
V Sloveniji je, nedvomno, veliko ljudi, ki so jim kršene človekove pravice, ki so v hudih stiskah in potrebujejo pomoč, ki že leta in leta opozarjajo na krivice, tako kot na primer oškodovanci po II. svetovani vojni ali pa ljudje, ki jim je že leta kršena ustavna pravica do zdravega življenjskega okolja. Recimo, ljudje iz Zasavja in seveda Lafarge Cement. Jaz sem že ob prejšnji obravnavi poročila varuha človekovih pravic opozarjala na to, kaj se dogaja v Zasavju. Ljudje so prišli, potem celo v Ljubljano, pred vlado. Gospod Borut Pahor jim je takrat marsikaj obljubil, tako kot še mnogim drugim, nato pa se praktično nič ni zgodilo na tem področju.
Vendar, ti posamezniki, ki sem jih sedaj omenila in skupine, navadno nimajo za seboj nevladnih organizacij tako kot na primer izbrisani, ki jih vedno znova, se ukvarjamo z njimi, tudi v poročilu varuha človekovih pravic, da bi jim pomagale pri uveljavljanju njihovih pravic.
Dejstvo je tudi, da so se stiske ljudi, vezane predvsem na socialna vprašanja, močno povečale, kar pa ni nič nenavadno, glede na to, v kakšnih težavah se je v tem trenutku znašla država. Nismo več samo v težkih gospodarskih in finančnih časih, tudi nismo več samo v izraziti krizi vrednot, ampak se soočamo zadnje čase, predvsem zadnje leto, seveda tudi z izrazito politično krizo, ki je nenazadnje pripeljala do predčasnih volitev. Sedaj je seveda na vseh nas, da na volitvah seveda odgovorno izberemo, komu zaupati vodenje države v teh kriznih časih. Situacija namreč od nas zahteva, da dobimo tako vlado predvsem pa predsednika vlade, ki bo znal presekati iz uveljavljanimi praksami kot sta korupcija in klientelizem. Varuh človekovih pravic tudi nekaj pove o tem, ki bo znal vzpostaviti pravično državo, v kateri bodo tisti, ki tajajo davke, ki ne znajo pojasniti izvora svojega premoženja, ki imajo fiktivne družbe in poštne nabiralnike, recimo na Cipru ali pa v Liechtensteinu, za svoje malverzacije in mešetarjenja, seveda tudi ustrezno kaznovanje. Potrebujemo torej takega predsednika vlade oziroma tako oblast, ki bo znal ali znala vzpostaviti ponovno zaupanje v pravno državo in njene institucije.
Varuhinja človekovih pravic je uvodoma, ponovno tako kot že ob lanskem poročilu, za to, po mojem mnenju, zastavlja dve bistveni vprašanji: Ali smo še pravna država? in drugo vprašanje: “Ali smo še socialna država?” Sama bi dodala, da se je potrebno vprašati tudi ali pa predvsem: “Ali smo še pravična država?” Torej tista država, v kateri bi naj imeli vsi enake pravice, ne glede na status oziroma položaj v družbi. Ne glede na osebne okoliščine, ne glede na versko in rasno pripadnost in ne glede na spol ali pa recimo gmotno stanje. Vprašati se moramo ali naša država, ki ima res da v Ustavi zapisano, da je tako socialna kot pravna dejansko uresničuje zahtevo po tisti osnovi elementarni pravičnosti, ki je prvi predpogoj, da lahko pravna in funkcionalna država funkcionirata tako kot to opredeljuje Ustava Republike Slovenije.
Le pravična država kjer ne bo delitve na prvo in drugorazredne državljane, kjer ne bo neke delitve na elito na eni strani in na navadne državljane lahko povrne zaupanje ljudi v njene institucije. Vendar bomo seveda to izjemno težko dosegli, če bomo na položaji podpirali oziroma tolerirali ljudi, ki se jim korupcija ne zdi nič takšnega ali pa celo sami ravnajo koruptivno pa se jim zaradi tega, ker so v prvi vrsti del močnih lobijev nič ne zgodi. Takšna politika, ki ščiti takšne posameznike in jih celo prikazuje nekatere med njimi za rešitelje slovenskega naroda pa v razvitih demokracijah ne bi mogla nikoli in nikdar uspeti, zatrta bi bila nedvomno v kali. Pri nas pa temu žal ni tako, pri nas se takšne posameznike navadno prikazuje celo kot velike heroje.
Težko bomo dosegli pravično državo, če bomo na najvišjih položajih v državnih podpirali posameznike, ki izigravajo državo pa čeprav so prvi poklicani k spoštovanju le-te. Ali kot je dejal kolumnist, gospod Marko Crnkovič v zadnji sobotni prilogi Dela, citiram: “kako naj nekdo postane oče naroda a ne zna vzgojiti niti svojih del sinov.”, konec citata. Sicer sama menim, da je o takšnih zadevah vendarle težko presojati in soditi ampak tukaj v prvi vrsti ne gre za moraliziranje, nihče ni svetnik, vsak nosi svoje breme. Tukaj ne govorimo o osebnih človeških napakah, ki jih delamo nedvomno vsi v življenju, marsikatero verjetno tudi obžalujemo ampak govorimo o tem, da težko vlada ljudstvu človek, ki od tega istega ljudstva pričakuje dosledno spoštovanje zakonov in spoštovanje institucij države kot je na primer davčni urad Republike Slovenije pri tem pa ima sam v najožjem, celo družinskem krogu takšne, ki se na tovrstna pravila pravne države požvižgajo. Dokler bodo ljudje imeli občutek in se tudi v praksi dejansko soočali s tem, da država ni enaka za vse in je nepravična bomo težko dosegli ponovno zaupanje ljudi vanjo in v njene institucije. Tudi sama tako kot varuhinja človekovih pravic o tem zadnjem poročilu ugotavljam, da imamo v zadnjih treh letih pravno in socialno državo resnično zgolj na deklarativni ravni, medtem kot dejansko stanje tega pač ne odraža.
V Sloveniji sta se žal zaradi prevelikega političnega mreženja, zaradi vzpostavljanja različnih elit predvsem pa močnih lobijev v zadnjih treh letih izoblikovali dve skupini državljanov; tista skupina, ki na račun vseh nas ropa državno premoženje in si s tem polni svoje bančne račune, tudi preko raznih davčnih oaz in poštnih nabiralnikov, tre tista skupina ljudi, ki pošteno plačuje davke državi ter se bojuje z mlini na veter, včasih že za čisto osnovne stvari, kot je na primer čisto preprosta zahteva po hitri obravnavi oziroma sojenju vsaj v nekem razumnem roku.
Klasični primer zlorabe pravosodja zdaj to lahko že rečemo, je nedvomno primer Baričević. Na eni strani so se postopki odvijali na sodišču izjemno, izjemno hitro, kar čez noč, predvsem zaradi močnih političnih, prijateljskih in odvetniških povezav, medtem ko se je v primeru, ko je pravico na sodišču iskal tisti, ki je bil napaden s strani teh nevarnih psov zavlačevalo, sprenevedalo in še do danes gospod Meglič ni dobil pravične odškodnine za dejanje, ki mu je pustilo zagotovo posledice za celo življenje. To vsekakor ni pravična država. Sprašujem se tudi, ali je morda pravična država to, da se kljub opravljenemu delu delavcev ne plačuje. Sprašujem se ali je pravična država to, da se te delavce izkorišča na vse možne načine. Sprašujem se ali je pravična država to, da se delavcem ne zagotovi ustreznih delovnih in bivalnih pogojev, tu imam v mislih predvsem delavce, ki prihajajo iz tujih držav. Ali je pravična država to, da nimajo pravic iz socialnega varstva, na primer v primeru nesreč pri delu. Ali je resnično to pravična država. Zagotovo ne. Dejstvo je, da je tako v primeru naših, kot tujih delavcev socialna in s tem posledično pravična država popolnoma odpovedala. Tudi Komisija za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti je večkrat na svojih sejah obravnavala kršenje pravic delavcev in njihovo izkoriščanje s strani delodajalcev. Nesprejemljivo je, da vlada ne zna zaščitit delavcev, vsaj ne v dovoljšni oziroma zadostni meri, omogoča pa posameznikom, da na njihovih žuljih lahko privezujejo jahte na pomole, da se vozijo v dragih avtomobilih in si kljub krizi polnijo bančne račune. Naj omenim samo situacijo v Gradisu in situacijo v Konstruktorju in vseh nekdaj gradbenih velikanih in v propadlih podjetjih Vipavske doline iz katere prihajam in kjer smo nekoč imeli izjemno uspešna podjetja, prave paradne konje gospodarstva. Danes pa žalostno propadajo ali pa prehajajo v roke tujim lastnikom, kar ne bi bilo nič narobe, če bi ti tuji lastniki upoštevali okoliščine v katerih se nahaja neko podjetje, predvsem pa upoštevali ljudi, ki so leta ustvarjali skupni napredek znotraj podjetja.
Kot že rečeno, tudi Vipavska dolina ni izjema pri propadanju podjetij. Največ jih je na področju lesne in tekstilne industrije. Pred časom so se tako pri meni oglasili delavci ajdovske Tekstike, mogoče tudi pri varuhinji, mislim, da, ki jih je lastnik praktično čez noč postavil na cesto, pa čeprav so večino svojega življenja pustili prav za stroji tega invalidskega podjetja. In teh zgodb je vedno več.
Ne morem tudi mimo gradnje tako v medijih opevanega stadiona v Stožicah. Vsekakor nihče nima nič proti temu, da se je stadion zgradil in dogradil, vsekakor, tam se odvijajo pomembni športni, kulturni in drugačni dogodki, vendar pa je pri tej gradnji prišlo tudi do, bi lahko rekla, norčevanja iz človeških življenj. Vratar slovenske nogometne reprezentance gospod Samir Handanović je med drugim v enem pogovoru dejal, citiram: “Je že lepo, da imamo stadion, a še lepše bi bilo, če bi delavci za svoje delo dobili tudi plačilo.”. Ja tudi na tak način, da ljudi spremeniš, lahko rečemo v neke novodobne sužnje, sam sebi lahko postaviš spomenik. Kdor zna pač zna. Četudi tako, da se ob tem požvižga na človeška življenja in dostojanstvo posameznika. Nekaterim je pač delavec samo številka za dosego lastnih ciljev.
Ne morem tudi mimo situacije na Koroškem, kjer je zaradi stečaja podjetja Prevent delo izgubilo kar 1200 ljudi. Tudi kar tako čez noč, pa čeprav so celo svoje oziroma večino svojega življenja delali v tem podjetju, in danes so v težkih situacijah, med katerimi nimajo nekateri niti za osnovno preživetje. Veliko akcij je bilo, hvala bogu, storjenih na tem področju, in ljudje dejansko dokazujejo, da Slovenci premoremo tisto solidarnost, ki vendarle v težkih trenutkih lahko vsaj malo pomaga.
Brezposelnost jih tako potiska v stanje revščine, ki se izrazito povečuje. Prav danes je, tako kot je že varuhinja v uvodu povedala, dan boja proti revščini. V nevladni organizaciji Slovenski filantropiji opozarjajo, da nevladne organizacije ne morejo reševati sistema, ne da bi prišlo do resnih sistemskih sprememb v zvezi z revščino. In še dodajajo, da je treba odpreti poti za zagotavljanje kakovostnih delovnih mest. Le tako se bo namreč moč spopasti z vedno večjo revščino, ki se po statističnih podatkih seveda najbolj povečuje v socialno ogroženih skupinah. To pomeni, med brezposelnimi, med osebami v delovno neintenzivnih gospodinjstvih, med osebami, zlasti ženskami, starimi na 65 let, ki živijo same, ter med osebami v gospodinjstvih dveh odraslih z vsaj tremi vzdrževanimi otroki. Pojavlja pa se tudi zelo rizična skupina mladih, teh, ki so skorajda v 70% zaposleni v tako imenovanih prekernih zaposlitvah, ki so slabo plačane in so negotove, zato si zaradi slabih pogojev tudi težko ustvarjajo družine, s katerimi pa mladi ne morejo odlašati v nedogled. Naj za ilustracijo še navedem, da je zaradi revščine Rdeči križ v letu 2010 pomagal s hrano kar 149.548 ljudem, Slovenska Karitas 157.000 ljudem. Skupaj to pomeni, da sta obe humanitarni organizaciji pomagali preživeti kar 15% prebivalstva v Sloveniji. To velja za leto 2010. V letu 2011 se napovedujejo še višji procenti.
Varuhinja človekovih pravic, gospa Zdenka Čebašek Travnik, v poročilu kar nekaj pozornosti namenja tudi medijem, tako kot vsako leto. Ponovno opozarja na senzacionalistično poročanje, kjer prihaja do nesprejemljivih praks medijskih zlorab otrok in mladoletnikov. Varuhinja v poročilu ponovno opozarja, da mediji vse prevečkrat dajejo prednost senzacionalizmu, kar jim resda posledično povečuje naklado, vendar pa, žal, s tem uničujejo življenja zlasti otrok in mladostnikov, s tem ko razkrivajo njihovo identiteto in zasebnost ob družinskih tragedijah. Vendar pa je pri nas še posebej razvit politično-medijski senzacionalizem, ki sloni zlasti na političnem aferaštvu, zlorabi medijev za namene diskreditacije političnih tekmecev, pa tudi, kar je stalnica, za neobjektivno poročanje določenih medijskih hiš, ki odkrito navijajo za konkretno določeno politično opcijo. Vse prevečkrat gre za ustvarjanje določenega mnenja in ne za poročanje. Tudi ankete, ki jih objavljajo nekateri mediji, bodisi, recimo, pred volitvami ali pa pred referendumi, v zadnjem času smo jih imeli veliko, kažejo na to, da se v Sloveniji preko anket predvsem želi ustvarjati javno mnenje in da se ga bistveno manj meri. To kažejo tudi rezultati, ko smo govorili o referendumskih vprašanjih, ko so ankete kazale, da je rezultat “za-proti” zelo blizu, na koncu pa smo ugotovili, kakšni so bili rezultati. Se pravi, nedvomno gre tu bolj za ustvarjanje javnega mnenja, kot pa za merjenje javnega mnenja. Ni odveč tudi pripomniti, da je tudi ameriški veleposlanik v Sloveniji pred kratkim dejal, da v Sloveniji primanjkuje novinarskega profesionalizma in da je premalo objektivnega pogleda na stvari ter da drži, da so mediji večinoma pristranski v korist levice. Sprašujem se tudi, ali je pravična država to, da lahko posamezniki zaradi družinskih vezi, prepletenih s politično močjo trgujejo z zemljišči, ki jih kupujejo najprej po izjemno ugodnih cenah nato pa njihova vrednost skokovito naraste saj čez noč postanejo zazidljiva. Spomnimo se samo kako so zemljišča družbe Electa postala kar naenkrat zazidljiva in s tem na trgu seveda zelo povišala svojo ceno. Verjetno ni potrebno dodatno pojasnjevati, da je Electa seveda zgolj slučajno podjetje sinov Zorana Jankovića, ki je slučajno tudi župan Ljubljane, ki med drugim slučajno seveda tudi odloča o spremembi namembnosti zemljišč.
Zaradi takšnih in podobnih ravnanj pa je oškodovanih na tisoče državljanov, vsa ta ravnanja pa so izraz ošabnosti in pohlepa finančnih mogotcev, ki so pri nas do bogastva prišli preko ropanja državnega premoženja, danes pa se nekateri izmed njih imajo za najbolj uspešne menedžerje v Sloveniji. In prav proti takšnim veljakom upravičeno demonstrirajo, predvsem mladi, tudi v Sloveniji, ki so žrtve tega krutega pohlepa, ki se je dodobra zažrl tudi v slovenski družbeni prostor. Ko govorimo o pravični državi, ki seveda bi morala biti del te pravne in socialne države, tudi ne moremo mimo tega, da se v javnost načrtno že nekaj časa lansira teza, da smo politiki vsi enaki. In to iz preprostega dejstva, zato ker je vladajoča politika s svojim načinom vladanja v teh treh letih popolnoma razočarala državljanke in državljane ter državo pripeljala celo do točke, ko se pospešeno približujemo grškemu scenariju je seveda potrebno napake te vlade relativizirati in zato celotno politiko označiti kot slabo, kot umazano in kot nepravično.
Pospešuje se tako, da se govori, da smo vsi v politiki enako nepošteni, enako koruptivni, enako prepredeni z mrežami in lobiji. Takšne manipulacije, da smo vsi enaki se sprožajo tudi zato, da se s tem znižuje zaupanje ljudi v stranke. Tudi vsa nova politična gibanj so zgolj produkt te nove manipulacije. Jasno je, da tako kot v ostalih poklicih tudi v politiki nismo vsi enaki in tako kot tudi nismo vsi, na primer, Jureti Jankovići, ki lahko v enem dnevu zapravijo več kot letno plačilo običajnega Slovenca. Podtika se nam tudi, da smo vsi v politiki skorumpirani. Ne vem, to se mi zdi da vendarle ne bo čisto v celoti držalo, drži pa to, da imajo največje težave, sploh če pogledamo zadnje dogodke, ki so se odvijali s korupcijo, največje težave prav na levici oziroma bolj na levici, kar se je najbolj izkazalo prav v primeru Nacionalnega preiskovalnega urada in gospe Katarine Kresal. Nekdanja ministrica za notranje zadeve je za svojo prioriteto imela boj proti korupciji, na koncu pa je morala s položaja ministrice za notranje zadeve odstopiti prav zaradi nje.
Ne morem tudi mimo primera gospoda Zorana Thalerja ali pa gospe Simone Dimic. Prvi je sprejel pogoje koruptivnega ravnanja, druga pa je svojo politično moč izkoriščala na plečih delavca Vegrada. Sprašujem se tudi, ali je pravična država takšna država, v kateri gospodarski kriminal ne dobi epiloga na sodišču, ki se ga ne preganja. Že ob lanskem poročilu Varuha človekovih pravic sem omenila, da so bile ugotovitve strokovnjakov, ki se ukvarjajo s področjem gospodarskega kriminala precej zaskrbljujoče, alarmantne. Povedali so, da je Slovenija v celoti pogrnila na področju omejevanja in preganjanja gospodarskega kriminala. In kot izgleda se v enem letu ni skorajda nič spremenilo, kvečjemu so stvari šle še na slabše. In zanimivo, kot kažejo ugotovitve je največji problem neučinkovitega spopadanja z gospodarskim kriminalom vmešavanje politike. To kaže na to, da je potrebno nemudoma vzpostaviti takšen sistem, da se bodo organi pregona znali ograditi od političnih pritiskov ter svoje delo začeli opravljati strokovno in nepristransko. Vendar pa je žal policija v zadnjih treh letih bila pod tako močnim vplivom politike, da ni nič čudnega, da se kljub spektakularnim akcijam direktno pred TV kamerami, ki so se odvijale, na koncu ni zgodilo nič. Tajkuni so še vedno na prostosti. Edini epilog, ki samo ga doživeli, je bila obsodba gospoda Ivana Zidarja, vendar kako ironično, ne pri nas, temveč v Nemčiji. Pri nas navadno za takšne stvari nimajo dovolj dokazov, ali pa zavlačujejo, tako da na koncu, tako kot je v navadi pri naših sodiščih, ko gre za posvečene ljudi, zadeve na koncu zastarajo. Pri nas se še vedno preganja zgolj kurje tatove. Tisti malo večji tatovi, ki so pokradli družbeno premoženje in s tem tudi vsakega izmed nas, pa se prosto gibljejo po Sloveniji in nič se jim ne zgodi. Ker so verjetno naredili preveč političnih uslug v preteklosti, jih roka pravice verjetno ne bo dosegla nikoli, razen če bomo končno sprejeli takšen način delovanja v tej državi, da bomo zahtevali pravično državo.
Poglejmo še na področje pravosodja. Če sem na začetku dejala, da je poročilo kot celota zelo dobro pripravljeno, pa moram reči, da v poglavju Pravosodje pogrešam nek prikaz pregona kaznivih dejanj s področja gospodarskega kriminala. No, saj vem, da verjetno to vendarle ni toliko delo Varuha človekovih pravic, ampak mogoče tega ni tudi zato, ker se ga skorajda ne preganja, kot sem že prej omenila. Ampak vendarle se mi zdi to pomembno, ker ravno iz gospodarskega kriminala pri nas izhaja največ kršitev človekovih pravic. Če, recimo, govorimo samo o lažnih stečajih, o oškodovanjih upnikov, o poslovnih goljufijah, o preslepitvi pri pridobitvi posojila ali ugodnosti, o utaji davkov, o prikazovanju napačnih podatkov glede finančnih sredstev Davčni upravi Republike Slovenije, o pranju denarja, o sumljivih transakcijah, ki se odvijajo preko raznih poštnih nabiralnikov in davčnih oaz. Iz vseh teh naštetih kaznivih dejanj izvirajo mnoge kršitve človekovih pravic, ki jih med zaposlenimi izvajajo posredni ali neposredni lastniki podjetij, do katerih so prišli na sumljiv, dvomljiv način. In tukaj bi pričakovala, da bi varuhinja ob tako grobih kršitvah človekovih pravic, ki se kažejo zlasti v zlorabljanju delavcev reagirala bolj samoiniciativno in ne le na podlagi prijave ali pobude. Vedeti namreč moramo, da ima varuh človekovih pravic v 9. členu zakona o Varuhu človekovih pravic možnost, da lahko začne postopek tudi na lastno pobudo, in ne le tako, da čaka na prijave in pobude prizadetih posameznikov.
Na področju ustavnih pravic varuhinja zapiše, da se je število pobud, glede na prejšnje leto, povečalo. Največ s področja volilne pravice, dostopa do informacij javnega značaja ter varstva osebnih podatkov. Povečalo pa se je tudi število pobud glede etike, javne besede in svobode vesti. Prav na področju svobode vesti je šlo za odzive predvsem domnevne neenake obravnave posameznih verskih skupnosti. Ni pa bilo pobud, ki bi kazale na neposredno omejevanje svobode vesti oziroma možnosti za izpovedovanje in opredeljevanje vere.
Varuh seveda vsako leto tudi prejme več pobud, ki opozarjajo na izrazite izraze sovražnega govora, sovraštva proti posameznikom ali skupinam. Varuh je tako v letu 2010 obravnaval tudi več pobud glede sovražnih napisov na cerkvenih objektih. Varuh zato ocenjuje, da je za omejevanje tovrstnih pojavov potrebno učinkovito delo pristojnih organov oziroma njihov hiter in dosleden odziv. Ampak s sovražnim govorom smo se, seveda, soočali na različnih nivojih, tudi Komisija za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti je imela sklicani dve seji na temo sovražnega enkrat ob popolnoma neprimerni izjavi gospoda Iva Godniča v zvezi s Hudo jamo. In drugič zaradi neprimernih primerjav med gospodom, družino gospoda Grimsa in družino Gebels, v Mladini. Seveda sovražni govor se odvija na različnih nivojih in ne glede na to iz katere politično orientirane strani prihaja, bi moral biti sankcioniran.
Naj se dotaknem še teme mobinga oziroma šikaniranja na delovnem mestu. To je tudi ena od tem, ki se vedno znova pojavljajo v varuhovem poročilu. Na te oblike pritiskov na delovnem mestu smo tudi na seji komisije že večkrat opozarjali, tudi tako, da smo imeli skupne seje z Odborom za delo, družino in socialne zadeve. Ugotovitve kažejo, da je mobinga na delovnem mestu vedno več, ki pa ga žrtve tudi vedno bolj prepoznavajo, tudi zaradi tega, ker se zavedajo, da gre za kaznivo dejanje, ki se lahko kaznuje celo z odvzemom prostosti do treh let. Menim, da je v prihodnje potrebno še več pozornosti nameniti prav tem vprašanjem, saj kriza verjetno še bolj povečuje neprimerna ravnanja na delovnih mestih, kar seveda vpliva tudi na zdravje ljudi in s tem na zmanjšano učinkovitost pri delu.
V imenu Poslanske skupine Slovenske demokratske stranke sem predstavila le nekaj tem, ki se prikazujejo skozi varuhovo poročilo o stanju človekovih pravic za leto 2010. ostale teme bodo v nadaljevanju odprli tudi moji poslanski kolegi v razpravah. Naj pa samo še povem, da bomo poročilo Varuha človekovih pravic za leto 2010 skupaj s priporočili podprli. Najlepša hvala.