Ljudje že plačujejo prispevek za dolgotrajno oskrbo, a pravic, ki bi jim morale iz tega naslova pripadati, še vedno nimajo. Informacijski sistem ni vzpostavljen, odločb skoraj ni, pomanjkanje kadra pa onemogoča izvajanje osnovnih storitev. Primanjkuje domov za starejše in primanjkuje oskrbovalnih mest. Denar v sistem sicer priteka, vendar se zdi, da ne pride do tistih, ki bi ga najbolj potrebovali. To ni izraz solidarnosti, ampak manipulacija z ljudmi, ki zaupajo državi in redno plačujejo prispevke.
Enako zaskrbljujoče stanje je na področju stanovanjske politike. Minister in vlada se hvalita z rekordnim številom novih stanovanj, toda na terenu jih ni. Mnogi mladi in družine se soočajo z nevzdržnimi najemninami in si lastnega doma ne morejo privoščiti. Obljuba o 30.000 novih stanovanjih se je skrčila na tri tisoč, pri čemer ni jasno, koliko od teh projektov je vlada dejansko financirala. Tudi župani so morali večkrat javno pojasniti, da vlada z izgradnjo številnih projektov, s katerimi se hvali, nima veliko skupnega – kot smo videli v primerih Novega mesta in Lendave.
Slovenija danes postaja država, v kateri mladi odhajajo v tujino, ker si doma ne morejo zagotoviti strehe nad glavo, starejši pa čakajo mesece, včasih celo leta, na pomoč, ki je pogosto ne dočakajo. Takšna je realnost, ki bo ostala kot zapuščina ministra Maljevca. Namesto da bi dolgotrajna oskrba in stanovanjska politika postali simbol solidarnosti, sta postali simbol propada in neuresničenih obljub.
Minister rad poudarja, da v času prejšnje vlade ni bilo zagotovljenih sredstev za dolgotrajno oskrbo. Dejstva govorijo drugače. V proračunu za leto 2022 je bilo za ta namen zagotovljenih 150 milijonov evrov – dvakrat več, kot ima današnja vlada predvideno za prihodnje leto, ko bo za dolgotrajno oskrbo namenjenih le 71 milijonov evrov. Vlada danes pobira prispevke od delovnih ljudi in upokojencev, sama pa v proračun za te storitve prispeva vse manj.
Spletni kalkulator, ki ga ministrstvo predstavlja kot dosežek, pa razkriva popoln nesmisel. Po novem bodo uporabniki oskrbe plačevali enako, ne glede na to, ali živijo v sodobnem zasebnem domu ali v starem, dotrajanem državnem domu. Tak sistem ni pravičen – kaznuje tiste, ki že danes živijo v slabših razmerah, in nagrajuje tiste, ki imajo dostop do boljših pogojev.
Minister hkrati ponavlja neresnične podatke o številu prostih mest v domovih za starejše. Še vedno trdi, da je nezasedenih postelj le 440, čeprav so ga že julija predstavniki skupnosti socialnih zavodov opozorili, da je takšnih postelj več kot 1.100. Kljub temu ministrstvo nadaljuje z drago PR kampanjo za sistem, ki sploh še ne deluje, obenem pa se pojavljajo sumi, da se pri tem delijo posli med koalicijskimi partnerji. Takšno ravnanje je najmanj neetično in v nasprotju z načeli odgovornega upravljanja javnega denarja.
Še posebej zavajajoče so izjave ministra, da je oskrba na domu brezplačna. Vsak evro, ki se porabi za dolgotrajno oskrbo, prihaja iz žepov državljanov. Če bi bila oskrba res brezplačna, bi moral minister pojasniti, od kod prihaja denar za njeno izvajanje. Po uradnih podatkih bo država v letu 2025 pobrala 182 milijonov evrov prispevkov, vendar bo za dejansko oskrbo namenila le okoli 60 milijonov. Zakon določa, da mora država letno prispevati 190 milijonov evrov, vendar bo po načrtih v letu 2025 prispevala le 87 milijonov – 140 milijonov manj, kot je bilo obljubljeno.
Vlada Roberta Goloba obljublja svobodo, a dejansko prinaša nove davke. Poslanka Gibanja Svoboda Lucija Tacer Perlin je že napovedala, da bo eden prvih korakov nove vlade uvedba davka na premoženje.
Dvoličnost vlade se kaže tudi pri odnosu do koncesionarjev. V zdravstvu jih označujejo za “profiterje”, pri dolgotrajni oskrbi pa postanejo “nujni partnerji”. Zakon o dolgotrajni oskrbi jasno določa, da lahko država podeli koncesije za izvajanje oskrbe na domu, kar pomeni, da bodo isti koncesionarji, ki jih vlada napada v zdravstvu, zdaj prejemali državni denar za izvajanje teh storitev. Kadar vlada sama ne zmore, zlahka pozabi na lastne obtožbe in poišče pomoč tam, kjer ji to ustreza.
Minister Maljevac je zapravil priložnost, da bi uredil eno najpomembnejših področij socialne države. Namesto delujočega sistema smo dobili kaos, prazne obljube in veliko medijskega samopromocijskega nastopaštva. Slovenija potrebuje odgovorno politiko, ki bo sposobna zagotoviti dostojno oskrbo za starejše in dostopna stanovanja za mlade – ne pa politike, ki deluje predvsem v korist lastnega PR-ja.