Interpelacija o delu in odgovornosti ministra za zdravje (stališče SDS)

V imenu Poslanske skupine SDS je stališče ob interpelaciji o delu in odgovornosti ministra za zdravje predstavil dr. France Cukjati. Ponedeljek, 29. marec 2004 V imenu Poslanske skupine SDS je stališče ob interpelaciji o delu in odgovornosti ministra za zdravje predstavil dr. France Cukjati. Ponedeljek, 29. marec 2004 Državni zbor Republike Slovenije Poslanec France Cukjati, SDS INTERPELACIJA O DELU IN ODGOVORNOSTI MINISTRA ZA ZDRAVJE DR. DUŠANA KEBRA (razprava v državnem zboru, 29.3.2004) 1, Bolnišnica Trnovo: Klinični oddelek za intenzivno interno medicino (KOIIM) zdravi najbolj ogrožene bolnike v ljubljanski regiji, pa tudi iz drugih regij. Okoli 70% je srčnih bolnikov, največ s srčnim infarktom. Pa tudi hudo ogrožene zastrupljence, bolnike v hudi dihalni stiski, v šoku in z nepojasnjeno nezavestjo. Ustanovljen je bil leta 1973 v velikosti 500 m2 in s 14 posteljami, kar je takrat pomenilo 35 m2 na posteljo, evropski normativ pa je bil že takrat 75 m2 na posteljo. V prvih letih je bilo 300 do 500 sprejemov na leto. Danes so prostori še vedno isti, enako veliki, število sprejemov pa se je povečalo na 1400 na leto, to je za 300%. Zaradi napredka medicine pa je na oddelku tudi vse več dodatnih aparatur, potrebnih pri zdravljenju in diagnostiki. Utesnjenost oddelka predstavlja hudo oviro pri delu, slabo počutje bolnikov, ki so v kritičnem obdobju bolezni izpostavljeni stalnim, nepotrebnim stresom, ker so prisiljeni prisostvovati pri oživljanju in tudi umiranju sobolnikov. Največjo nevarnost pa predstavlja navzkrižna bolnišnična okužba, ker prostorske možnosti ne dopuščajo osamitve okuženih bolnikov. Zaradi tega so številni bolniki po nepotrebnem izpostavljeni dodatni življenski nevarnosti. Zato je povsem jasno, da so že pred leti, ko se je začelo govoriti o prodaji bolnišnice Trnovo, zdravniki in vodstvo KC imelo pred očmi predvsem razrešitev prostorske stiske Kliničnega oddelka za intenzivno interno medicino. Namen predvidene prodaje (in ne zamenjave!) bolnišnice Trnovo je torej razviden že iz zapisnika Sveta zavoda KC z dne 20.12.1999 in iz vladnega načrta prodaje državnega premoženja RS v upravljavnju javnih zdravstvenih zavodov, katerih ustanovitelj je RS. Vladni načrt (št.460-05/98-23, z dne 21.04.2000) pa le dobesedno ponovi sklep Sveta zavoda KC, ki pravi: »Sredstva od prodaje nepremičnin v lasti RS – SPS Interne klinike Kliničnega oddelka za žilne bolezni se bodo namenila potrebnim adaptacijam, ki jih zahteva selitev KO za žilne bolezni, zlasti pa za rešitev prostorske problematike SPS Interna klinika Kliničnega oddelka za intenzivno interno medicino ter zaradi preselitve le-tega tudi za rešitev prostorske problematike intenzivnega oddelka Kliničnega oddelka za kirurgijo srca in ožilja SPS Kirurška klinika.« Bolnišnica Trnovo je bila leta 1997 ocenjena na 552.800.000 SIT. Aprila 2001 je bila po revalorizaciji cenilnega poročila bolnišnica vredna 812 milijonov tolarjev (7.400.000 DEM), kar bi aprila 2002 pomenilo 878 milijonov tolarjev. Aprila 2002 je bila bolnišnica Trnovo tudi dejansko ponovno ocenjena, najprej v višini 476.627.304 tolarjev, nato pa v višini 534.815.000 tolarjev – likvidacijska vrednost, oziroma v višini 608.713.600 tolarjev – tržna vrednost. Minister pa je bolnišnico Trnovo na prvorazredni mestni parceli 10.000 m2 prodal MOL za 546.139.000 SIT, kar pomeni 332 milionov pod ceno. Minister to nizko ceno opravičuje z omejeno namembnostjo zemljišča. In res je že leta 1988 v prostorskih ureditvenih pogojih mesta Ljubljane pisalo, da so na tej lokaciji dovoljene le spremembe namembnosti v okviru obstoječe dejavnosti, torej bolnišnične dejavnosti (Ur.l.SRS, št.6/1988). Deset let kasneje (1998) pa v Odloku o spremembah in dopolnitvah odloka o prostorskih ureditveh pogojih beremo: »Dovoljena je dozidava ali novogradnja za potrebe neposrednega zdravstva ali socialnega varstva.« Prostorski ureditveni pogoji so bili torej že znani takrat, ko so se delale prve cenitve in po katerih je bila bolnišnica vredna za 332 milionov več kot pa je bila prodana. Istočasno z novo cenitvijo bolnišnice je bila izvedena tudi cenitev poslovnih prostorov v nebotičniku na Štefanovi 1 v izmeri 461 m2 (377 m2 nekdanje zobne ordinacije in 84 m2 skupnih hodnikov in stopnišč), ki so bili ocenjeni v prometni vrednosti 148.784.000 tolarjev, v tržni vrednosti pa 191.325.710 tolarjev. Cenitev tako Trnovega kot prostorov v nebotičniku je naročila Mestna občina Ljubljana (MOL), ki v poslu nastopa kot kupec Trnovega in obenem kot prodajalec poslovnih prostorov v nebotičniku. Po tej cenitvi je bilo 461 m2 prostorov v nebotičniku ocenjenih (in tudi kupljenih) za 191 milionov SIT tržne vrednosti, tu pa imam dokument, da je samo tri mesece prej nek drug cenilec 487 m2 prostorov v nebotičniku ocenil za 162 milionov SIT tržne vrednosti. Minister je gotovo vedel za to prvo cenitev, po kateri mu je MOL ponudila stare zobozdravstvene prostore v nebotičniku, a jih je vseeno plačal po novi cenitvi. Namesto po 333.060 SIT za m2 je stare zobozdravstvene prostore plačal po 415.023 SIT za m2, kar pri 461 m2 pomeni najmanj 37.785.050 SIT izgube, če predpostavimo, da so prostori resnično vsaj toliko vredni, kot je ugotovila prva cenitev. Kakšen »blitzkrieg« sta minister Keber in županja Vika Potočnik vodila pred dvemi leti, nam nekoliko osvetlijo naslednje informacije, ki so zgolj anonimne in nikakor ne dokazno breme: »Že sredi zime 2001/02 je generalna sekretarka ministrstva za zdravje, gospa Meta Vesel-Valentinčič začela s tajnimi aktivnostmi, kako za potrebe ministrstva pridobiti prostore v nebotičniku, ki so bili v lasti MOL. Ker ni bilo nikoli prej planirano, da se ministrstvo širi na tej lokaciji, je s pomočjo mestnih funkcionarjev LDS našla rešitev. To je bila bolnica Trnovo oz. menjava le-te za Štefanovo 1. Kot smo kasneje izvedeli, je bila ta informacija strogo zaupna, saj ministrstvo ni imelo planiranih sredstev za nakup dodatnih prostorov, vlada pa ni imela ne denarja ne časovnega načrta za nakup takšnih prostorov. Projekt je bil največja skrivnost in je zanj vedelo samo najožje vodstvo ministrstva. Tako je moral po nalogu generalne sekretarke g.Arzenšek, vodja sektorja za investicije v zdravstvu, predati vso dotedanjo dokumentacijo o Trnovem z banalno obrazložitvijo, da ima že toliko dela in da tega dodatnega dela ne bo zmogel. Kasneje pa ga je celo odstavila s tega delovnega mesta oz. premestila na drugo področje, ker verjetno mu ni zaupala oz. se je bala, da bo sprevidel njene in ministrove namene. Skratka, ga.M.V.Valentinčič se je z ministrovim soglasjem že pred tem dogovorila s tedanjo županjo Viko Potočnik za povezan posel bolnica Trnovo – nebotičnik. Danes je zanimivo tudi to, da so MOL-ovi akterji tega »podviga« bili isti kot v zgodbi SIB banke. Verjetno je celo to, da so hoteli z denarjem SIB banke dokončati svoj projekt »varovanih stanovanj«, ki bi soudeleženemu zasebnemu kapitalu navrgel kar nekaj dobička. Za nagrado oziroma dobro izpeljan posel je županja Vika Potočnik obljubila generalni sekretarki vnovično svetniško mesto v mestnem svetu. Tako se je ga.M.V.Veselova znašla na zaprti listi LDS med prvimi desetimi. Da bi bilo navzven vse po protokolu, sta minister in županja podpisala »pismo o nameri« in obvestila javnost, da ministrstvo kupuje prostore na Štefanovi 1 in da bo s tem denarjem MOL dokončala zobozdravstvene ordinacije na Kotnikovi. Bolnico Trnovo niso omenili niti z besedico! Malce je kasneje stvar zapletel g.Borut Lenardič, ko je v izjavi za Delo omenil zamenjavo s Trnovim. Panika na MZ je bila velika, vendar javnost tega ni opazila in stvar je izginila v pozabo. Projekt je vodila in izpeljala ga.M.Ališič in za nagrado dobila službeni avtomobil, ki ga kot svetovalka vlade po pravilniku ne bi smela nikoli dobiti. Pri realizaciji projekta se je izkazala tudi ga.D.Hrast, ki je verjetno za nagrado dobila kadrovsko stanovanje in v nasprotju s pravilnikom obdržala službeni avtomobil. Opomba: Ko smo pred meseci na tiskovni konferenci omenili to nezakonito »talanje« službenih avtomobilov vdanim uslužbencem, ki po določbah Uredbe o uporabi službenih vozil do njih nimajo nobene pravice, so bili kmalu za tem nekateri avtomobili menda vrnjeni). Da bi bilo vse še bolj sporno, je generalna sekretarka ministrstva soglašala, da B. Lenardič iz MOL sam najame uradnega cenilca in da ta istočasno oceni obe lokaciji, tako Nebotičnik kot Bolnico Trnovo. Ni potrebno povdarjati, da je bila v interesu kupca bolnišnica Trnovo močno podcenjena. Ko so to cenitev obravnavali na Kadrovski komisiji vlade, so predlog v celoti zavrnili (po zapisniku seje g.Todorovič, MF) in naložili, da izvedejo popolnoma novo cenitev z drugačnim pristopom in seveda ceno. Vendar je kratek telefonski pogovor Keber-Rop ta problem takoj rešil. Vsebina tega pogovora seveda ni znana, vendar je uradno zaprisežen cenilec moral le malenkostno popraviti cenitev v korist lastnika, to je države. Na naslednji seji komisije sta cenitev in pripravljena pogodba dobili zeleno luč za sklenitev.« Tako torej neuradna informacija, ki lahko služi le kot zanimivo pojasnilo. Sedaj pa k fotografiji, v kakšnih pogojih se boste znašli, če vas doleti srčni infarkt. Bolnišnica Trnovo je bila prodana novembra 2002 (22.11.2002), Klinični oddelek za intenzivno interno medicino, kateremu zlasti naj bi bila namenjena sredstva od prodaje bolnišnice, pa je danes – skoraj leto in pol po prodaji – še vedno enak. Fotografija je sveža. Narejeni so menda le idejni načrti na nov oddelek. Pri vseh teh kravjih kupčijah v zvezi s Trnovim nas torej najbolj moti to, da se minister tako malo briga za razrešitev nemogočih razmer v bolnišnicah. Povozil je tako sklep Sveta zavoda KC kot tudi sklep vlade in sredstva od prodaje bolnišnice Trnovo preusmeril v povsem druge namene. Predsednika vlade in druge ministre to očitno ne moti, saj so kar na korespondenčni seji v celoti potrdili ministrov odgovor, v katerem dokazuje, kako zelo pametna je bila ta kupčija. A tudi če se drugi ministri ne spuščajo v problematiko pogojev dela Intenzivne interne medicine KC, bi se vsaj predsednik vlade moral vprašati: ? Zakaj je minister Keber prodal bolnišnico Trnovo za 546 milionov tolarjev, če pa je bila njena vrednost še leto poprej ocenjena na 7.400.000 DEM, kar je takrat pomenilo 812 milijonov tolarjev, na dan prodaje pa 878 milijonov? ? Zakaj je predsednik vlade pristal na prodajo 10.000 m2 prvovrstne mestne parcele za 546 milijonov, če pa je MOL v istem času Imosu prodala 4.000 m2 (med Trubarjevo in Komenskega) za 593 milijonov tolarjev? ? Zakaj se za prodajo bolnišnice Trnovo ni opravila javna dražba, ker le tako bi potrdili ali ovrgli domnevo, da je bil na voljo le en ponudnik. Vladna Uredba o postopkih prodaje in drugih oblikah razpolaganja z državnim premoženjem (Ur.l.RS 47/01) v 17.členu namreč pravi: »Nepremičnina se zamenja, če je zamenjava v javnem interesu in je ponudnik samo eden ter se vrednost državnega premoženja z zamenjavo ne zmanjša.«? Nič. Ta vprašanja so za to vlado nezanimiva, nepomembna, zanjo je ves ta posel povsem o.k. Tak odnos vlade do javnega premoženja pa je mnogo bolj zaskrbljujoč, kot pa izguba 330-ih milionov tolarjev davkoplačevalskih sredstev. 2. Projekt Nebotičnik, Štefanova 1: Pri nakupu nebotičnika je minister zagrešil tri velike grehe, od katerih bi v normalni demokraciji vsak zadostoval za uspešno interpelacijo: ? prostori so bili kupljeni (zamenjani) samovoljno, ? kupljeni so bili po smešno visoki ceni, ? za nakup in obnovo minister ni pridobil potrebne dokumentacije. Samovoljen nakup Če bi minister kupil (zamenjal) prostore za potrebe KC, bi takoj vprašali, kaj bo KC s temi prostori, in kdaj je Svet zavoda KC sklenil, da bo kupil te prostore ker jih potrebuje bolj kot pa razširitev prostorov Kliničnega oddelka za intenzivno interno medicino? Upoštevajoč ministrove izjave in takojšnje preurejanje zobozdravstvenih prostorov v pisarniške je očitno, da jih je minister kupil za potrebe svoje razširjene administracije. Za takšen nakup pa ni imel minister nobenih pooblastil. Res je, da z nepremičninami, ki jih uporabljajo bolnišnice, upravlja minister, res pa je tudi, da z nepremičninami, ki jih uporablja ministerstvo, upravlja Servis skupnih služb Vlade RS. Minister ne more mimo tega servisa ne kupovati, ne prodajati in ne zamenjavati nepremičnine za potrebe svoje administracije. Ob tem minister v odgovoru na našo interpelacijo celo sam priznava, da vladni načrt nabav in gradenj za leto 2001 in 2002, ko je kupčija potekala, ni vključeval »poslovnih prostorov na Štefanovi 1«. Ob tem pa je najbolj nenavadno to, da taka samovoljna nakupovalna strast nikogar ne moti, ne Servis skupnih služb, ne ministra za finance in celo ne predsednika vlade, saj je vlada v celoti podprla in zaščitila ministrovo ravnanje. Verjetno tudi drugi ministri počnejo enako in verjetno tudi zato ta vlada državnemu zboru nikoli ne posreduje seznama državnega premoženja, kar bi bila v skladu z ustavo dolžna storiti vsako leto. Po smešno visoki ceni Županja MOL ga.Vika Potočnik je ministru prodala ne le 377 m2 starih zobozdravstvenih prostorov ampak tudi 84 m2 skupnih prostorov, hodnikov in stopnišč, in to brez soglasja sostanovalcev, zaradi česar bi ministra še bolela glava, če bo ohranil svoj ministrski stolček. Od teh skupnih prostorov ministrstvo seveda nima nič, le sitnosti in stroške. Za 377 m2 uporabnih prostorov je ministrstvo plačalo 191 milionov tolarjev, kar pomeni 506.631 SIT za m2. Če pri tem še upoštevamo, da je stala obnova prostorov 23 milionov tolarjev, je minister plačal MOL 567.640 SIT za m2. Glede na to, da je vlada že leta 2002 sprejela sklep, da se na Bežigrajskem dvoru zgradijo novi prostori za nekatera ministrstva in vladne urade, med drugim tudi za ministrstvo za zdravje, in glede na vladne podatke, da bodo ob preselitvi ministrstva na Bežigrajski dvor sedanji prostori ministrstva na Štefanovi 5 prodani po 300 tisoč tolarjev za m2 (515 miljonov za 1704 m2), je cena 567 tisoč tolarjev za m2 dokaz slabega posla, slabega gospodarja ali celo koruptivnega dejanja. Brez potrebne dokumentacije Vladna uredba o enotni metodologiji za izdelavo programov za javna naročila investicijskega značaja (Ur.l.RS 82/98) zahteva, da predno se minister, vlada oziroma država loti nakupa premoženja, mora pripraviti investicijski program, »investicijsko dokumentacijo, ki vsebuje vse potrebne elemente in izračune, tako da je na njeni osnovi možno vsestransko oceniti finančno-tržne, ekonomske in druge posledice odločitve o investicji.« (7.člen). Najprej se pripravi dokument identifikacije investicijskega projekta, ki vsebuje: »analizo razlogov za investicijsko namero, opredelitev ciljev investicije, ugotovitev različnih variant, analizo stroškov in koristi za posamezne variante ter izbor optimalne variante.« (8.člen), nato pa se izdela investicijski program, ki »s svojim tehnično-tehnološkim in ekonomskim delom predstavlja strokovno osnovo za investicijsko odločitev.« (10.člen). No, minister se s temi paragrafi ne obremenjuje, on je nebotičnik očitno pomeril čez palec, pljunil v dlan, udaril po roki in rekel: »Vika, 191 milionov dam!« Za njega očitno ni pomembno, da nikoli v državnem proračunu ni bil predviden nakup teh prostorov. Stare ordinacijske prostore, kjer so bili tudi laboratorij, skladišče, čakalnica, itd., pa je seveda moral temeljiti obnoviti, za kar je porabil 24 milionov tolarjev. A glej težava, tudi pri obnovi in spremembi namembnosti so potrebni papirji: razni projekti, gradbeno dovoljenje in cela vrsta soglasij. Tudi s paragrafi Zakona o graditvi objektov se minister ni obremenjeval, kot mi neumni navadni državljani, ki dobro vemo, kakšna pota moramo opraviti, preden dobimo gradbeno dovoljenje. Očitku, da se je tega lotil brez dokumentov, se je želel minister izogniti z lažjo, da je šlo le za »redna vzdrževalna dela« (str.9.), za taka pa ni potrebno gradbeno dovoljenje in soglasje solastnikov. Ne glede na to, da je 24 milionov za beljenje sten in lakiranje tal le malo prehuda, se je tudi ministru na drugem mestu odgovora zareklo, ko je zapisal: »Za investicijsko vzdrževanje in obnove je ministrstvo že 30.9.2002 načrtovalo porabo 17.378.000 tolarjev, od tega je bilo za obnovo na Štefanovi 1 porabljeno 11.074.620 tolarjev.« (str.8.). Za obnovo pa sta nesporno potrebna gradbeno dovoljenje in investicijski program. Največja ironija pa je v tem, da tako objestno samovoljno in nekontrolirano razmetavanje z davkoplačevalskimi sredstvi ščitijo in zagovarjajo tudi drugi ministri, celo predsednik vlade g. Rop. V sramoto državnemu zboru, ki sprejema proračun in v posmeh državljanom, ki ga polnijo s svojo dohodnino. 3. Nova pediatrična klinika: Edino ta točka ni usodno obremenjujoča za ministra. Edino v tej točki lahko najdemo olajševalne okoliščine, ki izvirajo iz škandalozno slabega gospodarjenja MOL s prostorom. MOL namreč ni in ni hotela ali znala v svoje prostorske akte (Odlok o prostorsko ureditvenih pogojih občine Ljubljana – center, Ur.l.SRS, 13/88) vključiti nove pediatrične klinike in urediti prometni režim okrog KC. Brez ustreznega prostorskega akta, ki določa pogoje gradnje, pa ni mogoče izdelati Investicijskega programa, to je osnovnega dokumenta, ki izkazuje upravičenost gradnje, predvidene stroške, itd. in katerega potrditev s strani investitorja gradnje šele omogoča vlaganja sredstev v gradnjo. Zato se je potem s projekti čakalo, se prehitevalo po levi in izvajalo na pol legalne odkupe starih hiš. Šele koncem leta 1999 je MOL sprejela ustrezen Odlok o prostorsko ureditvenih pogojih območja KC-sever (Ur.l.RS 47/10.9.1999). A po letu 2000 bi stvari že lahko stekle. Tri leta za izdelavo Investicijskega programa (oktober 2003) pomeni nerazumljivo kasnitev, ki jo minister v odgovoru na interpelacijo ni obrazložil. Če upoštevamo, da investicijskemu programu sledi izdelava projektne dokumentacije, nato pridobitev gradbenega dovoljenja in šele nato sklep o pričetku gradnje, potem pediatrične klinike še dolgo ne bomo videli. Se pa že v tej fazi javljajo čudne anomalije. Decembra lani (Ur.l.RS 119-120/2003) je minister objavil »Javni razpis za izvedbo gradbenih in obrtniških del in projektne dokumentacije za vse vrste inštalacij za novo pediatrično kliniko« z zelo čudnim redosledom: Na prvih straneh razpisa so ponudniki pozvani, da navedejo predračunsko vsoto za izdelavo inštalacij po načrtih E20, E10, M20, itd. Na naslednjih straneh pa so pozvani, da navedejo tudi stroške projektiranja teh inštalacij. Kako naj torej ponudniki navedejo realno predračunsko vrednost teh inštalacij, če projekti teh inštalacij še ne obstojajo? Vsaka velika firma bo za izvedbo inštalacij ob takem razpisu brez težav ponudila nizko predračunsko vrednost, po podpisu pogodbe pa izdelala projekt teh inštalacij, ki bo predračunsko vrednost podeseteril. Zato so taki razpisi pisani na kožo velikim ponudnikom in imajo koruptivne poteze. Razpis pa je tudi ustavljen, ker je bila 28.1.2004 zahtevana revizija. Napake, ki povzročajo take zakasnitve, je s spretnim opisovanjem okoliščin možno omiliti, ni jih pa mogoče opravičiti. Predvsem pa ni mogoče opravičiti slabega izplena pri pogajanjih za odkup stavbe Zavoda za varstvo pri delu, ki je predvidena za rušenje. Stavba je bila namreč ocenjena na 500 milionov tolarjev, pri pogajanjih z ZVD pa je minister pristal na ceno 1,1 milijarde tolarjev. Pri razpisu za tako velik gradbeni zalogaj kot je pediatrična klinika bi minister lahko postavil pogoj, da izvajalec odkupi stavbo ZVD za 500 milijonov za potrebe ministrstva. Gradbeniki so namreč boljši pogajalci kot ministrovi uslužbenci in vsak izvajalec bi se z veseljem potrudil, da bi odkupil to stavbo oziroma Zavodu za varstvo pri delu zgradil novo. Tako bi dobil celo dvojni posel. To je pogosto uporabljen način in ne vemo, zakaj ga minister ni uporabil. 4. Infektivni odpadki javnih zdravstvenih zavodov: Infektivni odpadki iz zdravstvenih ustanov zahtevajo posebno obravnavo. Program zbiranja in uničevanja infektivnih odpadkov je za usposobljene izvajalce tudi ekonomsko zanimiv, saj njegova letna pogodbena vrednost znaša 600 milijonov tolarjev. Prvotna pogodba o izvajanju dezinfekcije infektivnih odpadkov slovenskih bolnišnic, ki je bila leta 1995 (31.5.1995) sklenjena z dvema izvajalcema, z MOLLIER d.o.o. in AICO d.o.o., je potekla 30.11.2001. Kljub večkratnim opozorilom in pobudam izvajalcev je minister šele leto kasneje podpisal aneks, katerega zadnji stavek glasi: »Ta aneks prične veljati, ko ga podpišejo vse pogodbene stranke, uporablja pa se od 1.12.2001 dalje.« Aneks ni bil podpisan 30.4.2002, kot trdi minister in zagotovo tudi koncu septembra še ne. Tu imam neko pogodbo MOLLIERja in AICO d.o.o. z nekim povzročiteljem odpadkov, ki jo je ministerstvo prejelo 30.9.2002. Na ministrstvo je bila poslana stara pogodba, ker še ni bilo nobenega Aneksa št.3 in nobene nove cene iz Aneksa. V pogodbi je še vedno je navedena stara cena 1,9 DEM (= 0,97145 EUR) za kg. Je bil torej aneks napisan in podpisan tam nekje novembra, datiran pa nazaj na 30.4.2002? To pa so že stvari, ki niso več samo razlog za razrešitev ampak so zanimive tudi za organe pregona. Zeleno luč za izdajo aneksa oziroma za podaljšanje pogodbe brez javnega razpisa je dal Urad za javna naročila (podpisan direktor urada, Igor Šoltes, univ.dipl.prav.). Pri tem pa je splošno znano, da v Sloveniji obstaja več usposobljenih izvajalcev, najmanj dva, AICO in MOLLIER. Verjetno se je minister tudi tu poslužil laži in Urad nahecal, da sta to edina usposobljena izvajalca in da le skupno lahko opravljata posel. Da to ne drži in da lahko vsak sam opravlja ta posel, je najmanj eden od izvajalcev pripravljen pričati kadarkoli in kjerkoli. Glede pogodbene cene pa naslednje: Aneks, ki je določal nižjo ceno, naj bi začel veljati od 1.12.2001, a oba izvajalca sta tudi po tem datumu še naprej izstavljala fakture s starimi višjimi cenami. Septembra 2002 so bile storitve zagotovo še obračunane po stari pogodbi, to je po stari višji ceni. V aneksu je navedena nova nižja cena 0,874 EUR, ki naj bi veljala od 1.12.2001. Izvajalcema je bilo zato v letu 2002 izplačano občutno več sredstev, kot pa je dovoljeval aneks št.3, po naših ocenah 185.000 EUR preveč. Nadaljevanka MOLLIER Nadaljevanko, ki se ji reče MOLLIER, najdemo tudi pri Maquet-ejevih operacijskih mizah, ki v svetu res veljajo za ene najboljših. S temi mizami se je dr.Keber srečal še v funkciji strokovnega direktorja KC, ki je 19.5.2000 objavil razpis za izvedbo javnega naročila: »Oprema za očesno kliniko« (Ur.l.RS 42/2000). V ponudbi je bilo 9 navadnih miz (UFSK INTERNATIONAL OSYS 600 XLE) po 1,6 milijonov in 5 MAQUET-jevih miz po 5,0 milijonov tolarjev. V dogovoru ali po nalogu takratnega strokovnega direktorja dr.Kebra pa je bilo KC vseh 14 dobavljenih miz navadnih. (Razpisana vrednost javnega naročila za sklop, v katerega sodijo tudi operacijske mize, je bila ocenjena na 200 milijonov, z MOLLIERjem pa je bila sklenjena pogodba za 265 milijonov). Pri dobavi neponujenih in bistveno slabših miz drugega proizvajalca, ki niso bile predmet pogodbe, je MOLLIER prihranil (ali pa morda nekomu dal ali razdelil) razliko najmanj 20 milionov tolarjev. Tu imam ponudbo in primopredajo opreme za Očesno kliniko. Pri Očesni kliniki je torej šlo za resno kršitev Zakona o javnih naročilih, saj dobava in plačilo opreme nista bila v skladu s pogodbo. Nekoliko drugače pa je bilo z naslednjo serijo Maquejevih miz, ki jih je Kliničnemu centru prav tako preskrbel MOLLIER. Tu je dobava miz korektno sledila pogodbi in tudi plačilni pogoji, garancijski roki in dobaviteljeve obveznosti servisiranja so za Klinični center nesporno ugodne. Nobena ministrova komisija nam doslej tozadevno še ni postregla z drugačnimi dokazi. Zanimivo je to, da je medijsko močno odmevna afera operacijskih miz eksplodirala takoj za tem, ko je firma MOLLIER doživela ljubezenski pretres in je g.Dimnik ostal brez svoje lepe mlade žene. »Črn zamorc« pa v svojo firmo AICO-MED ni odpeljal le lepe Vide ampak z njo tudi Maquejev program. Reakcija g.Dimnika je na nek način človeško razumljiva, a dobri poznavalci razmer se sprašujejo, zakaj se je minister pustil vpreči v to maščevalno gonjo proti AICO-MEDu in zakaj je prevzel nalogo brezkompromisnega zaščitnika MOLLIER-ja? Afera operacijskih miz v KC je seveda prišla kot naročena za kadrovske čistke, ki so večinoma uspele, težko pa razumemo naslednje dogodke: Zakon o prometu z medicinskimi pripomočki zahteva, da morajo biti vsi medicinski pripomočki, ki gredo v promet, predhodno registrirani pri Uradu za zdravila. Ko je stekel razpis za operacijske mize v Murski Soboti in v Novem mestu, na katere sta se prijavila MOLLIER in AICO-MED in ko se je ugotovilo, da MOLLIER še nima registriranih miz, je minister razpisne pogoje naknadno omilil s posebnim dopisom, da se bo registracija zahtevala šele ob podpisu pogodbe. (Kaj pa če izbran ponudnik do podpisovanja pogodbe ne bi uspel urediti registracije?). Ko pa se je ugotovilo, da MOLLIER sploh ne more registrirati svojih operacijskih miz, ker nima ekskluzivne zastopniške pogodbe (to ima namreč le AICO-MED), je minister 8.1.2004 razpisni postopek kar ustavil. (Poznavalci pripovedujejo, da so sledile intervence Miklavčiča v tujino, s čimer je hotel izsiliti prenos ekskluzivnih pravic dobave MOLLIERju: »Dobili boste takoj naročilo za 20 miz, če zamenjate distributerja!« Nato je bil tujcem ponujen zunanji sodelavec ministrstva, g.Roman Šumak, direktor MOLLIERja). Poučen je tudi primer Onkološkega inštituta. Decembra lani (Ur.l.RS 125-127/19.12.2003) je bil objavljen razpis za »dobavo in montažo modularnih montažnih elementov za izvedbo sten in stropov operacijskega bloka Onkološkega inštituta v Ljubljani«. Gre za sodoben način izdelave operacijskih sob, ki ga Evropa uporablja že 15 let in ki je že davno v celoti izpodrinil preko 50 let staro klasično tehnologijo. Modularni sistem je bil tudi v slovenskih strokovnih krogih že leto poprej sprejet kot edina smiselna varianta. Sedaj, ko se je izkazalo, da MOLLIER ne more prevzeti posla za dobavo in montažo Maquejeve tehnologije (ki ponuja komplet operacijskih sob), pa so se minister Keber in direktor Onkološkega inštituta dr.Rudolf očitno že odločila, da se bo za operacijske prostore uporabila stara klasična tehnologija. Za Onkološki inštitut je bil tudi javni razpis za dobavo postelj. Prijavila sta se MOLLIER in SANOLABOR. Izbran je bil MOLLIER, čeprav je bil izrazito dražji in manj ugoden. Po pritožbi SANOLABORJA je Državna revizijska komisija postopek razveljavila, a pri ponovnem razpisu je ministrstvo zopet izbralo MOLLIERja kljub izrazito slabši in dražji ponudbi in zopet se je SANOLABOR pritožil in zopet je bil postopek razveljavljen… Toliko posegov Državne revizijske komisije (za revizijo postopkov oddaje javnih naročil) in toliko razveljavitev postopkov oddaje javnih naročil Ministrstva za zdravje in Zavoda za zdravstveno zavarovanje, kot smo jih doživeli v zadnjih treh letih, jih slovensko zdravstvo ni videlo v desetih letih. Vsi ti primeri kažejo, kako zelo je predvsem na področju javnih naročil škodljiv klientelizem in kako dolgoročno težke posledice imajo pristranske politične odločitve. V javnih razpisih minister prav nič prikrito protežira določenega dobavitelja, drugemu pa preprečuje konkuriranje. Sedaj si lahko predstavljate, kako bo videti centralno naročanje zdravstvenega materiala, ki letno presega vrednost nekaj deset milijard tolarjev, če bo v roka take politike. In centralno naročanje je eden najpomembnejših ciljev ministrove reforme. 5. Neizvajanje zakonskih določb o razreševanju kadrov-skih problemov: Na grozeče kadrovske probleme slovenskega zdravstva smo opozorili takoj, ko se nam je odprla priložnost, to pa je bilo v poletnih mesecih leta 2000. Takrat je ministrstvo za zdravstvo v nekajmesečni Bajukovi vladi prečesalo vso Slovenijo in tudi v severovzhodni Štajerski ugotovilo zaskrbljujoče stanje. V nekaj mesecih je bila narejena analiza stanja osnovnega zdravstva, z nastopom ministra dr.Kebra pa so stvari zastale. Stanje se slabša, o nekaterih problemih pa celo mediji ne morejo več molčati. Pediatrija v bolnišnice Murske sobote je pred tem, da se zapre, Zdravstveni dom v Radljah ob Dravi se lahko jutri zapre, v posameznih krajih lahko dobijo le še zdravnika iz tujine, »na črno«, brez licence in brez znanja slovenskega jezika. Za kratek čas, dokler ne bo našel možnosti za preselitev v Ljubljano. Dostopnost do zdravnika, ki jo najlažje merimo v številu prebivalcev na zdravnika, je po Sloveniji vse bolj neenakomerna, čeprav smo se v Nacionalnem programu zdravstvenega varstva leta 2000 zakleli, da jo bomo izboljšali. Število odraslih na splošnega (družinskega) zdravnika je naprimer na Novomeškem območju 1700, na Mariborskem pa 2550, število otrok na pediatra je na Ljubljanskem območju 674, na Novogoriškem območju pa 1043. Še večje razlike pa so med območji posameznih zdravstvenih domov in še posebno v dispanzerski ginekologiji. Slovensko povprečje žensk v rodni dobi na ginekologa je 6.700. V Kopru naprimer pa imamo preko 10 tisoč, v Ilirski Bistrici preko 12 tisoč v Metliki pa celo preko 15 tisoč žensk na ginekologa. Zato lahko pridejo ljubljančanke trikrat pogosteje do ginekologa kot metličanke. Zato je Zakon o zdravniški službi že leta 1999 v 87.členu določil: »V 12 mesecih po uveljavitvi tega zakona minister določi razpored zdravniških delovnih mest v mreži javne zdravstvene službe«. Zato je tudi Nacionalni program zdravstvenega varstva (NPZV) v 5. poglavju že leta 2000 določil: »Vlada Republike Slovenije bo določila minimalne kadrovske standarde v zdravstveni dejavnosti najkasneje v enem letu po sprejetju nacionalnega programa« in »Mrežo javne zdravstvene službe v Republiki Sloveniji na sekundarni in terciarni ravni bo določila Vlada RS s posebnim predpisom v štirih mesecih po sprejemu tega programa«. Glede reševanja kadrovskih problemov javne zdravstvene službe je bila celotna zdravstvena politika doslej naravnana tako, da se najprej ugotovi stanje (ne le zdravnikov ampak tudi drugih poklicev, ne le po številu in kraju ampak tudi po starosti in predvidenem upokojevanju), nato se (tudi v skladu z ekonomskimi možnostmi) določijo kadrovski standardi in končno se naredi načrt kratkoročnega in dolgoročnega zagotavljanja kadrov. Minister pa ni naredil ničesar od tega, kar mu je že v prejšnjem mandatu naložil državni zbor. V celem mandatu ni naredil niti prvega koraka, niti analize stanja, kaj šele da bi postavil mrežo javne zdravstvene službe in naredil načrt zagotavljanja kadrov. Preskočil je vse te faze, ignoriral dosedanjo nesporno usmeritev zdravstvene politike in v Beli knjigi predvidel celo ukinitev pediatrov, ginekologov in psihiatrov na primarni ravni. Danes lahko v osnovnem zdravstvu vsak bolnik pride brez napotnice ne le do splošnega zdravnika, ampak tudi do pediatra, ginekologa in psihiatra. To je nesporno dobra slovenska posebnost, ki jo velja ohraniti, čeprav jo avstralski sistem, ki je pri ministru tako zelo v čislih, ne pozna. Še več. Z zakoni in NPZV je državni zbor ministru že pred štirimi leti naložil, ne le da v osnovnem zdravstvu ohrani ampak tudi da izboljša mrežo pediatričnih, ginekoloških in psihiatričnih ambulant. Namesto tega minister v Beli knjigi govori le o enem zdravniku, ki naj bi bil dostopen brez napotnice, le o enem »vratarju« za vstop v zdravstveni sistem, le o splošnem oziroma družinskem zdravniku. Pri tem pa izhaja iz povsem napačnih ugotovitev, napačnih številk, za katere ne vemo, od kod jih je pobral. Poglejmo si najprej njegovo analizo preskrbljenosti odraslih prebivalcev v ambulantah splošne medicine (na strani 295 Bele knjige). Iz kritične primerjave je razvidno, da v zadnjih 11 letih ni prišlo do 30%-ne razbremenitve ampak do 50% večje obremenitve splošnega zdravnika. In čemu služi ta njegov zavajujoč podatek? Če je namreč prišlo do 30%-ne razbremenitve splošnega zdravnika, potem bi bilo možno te zdravnike dodatno (oziroma ponovno) obremeniti, ob tem pa ukiniti pediatre in ginekologe. In kot piše v Beli knjigi na strani 102, bi v osnovnem zdravstvu imeli le še družinskega zdravnika, »ki zadovoljuje potrebe vseh družinskih članov«. Pri tem pa minister ne pomisli, da pregled pri splošnem zdravniku ni prav nič cenejši kot pri ginekologu, da pa bi bila kvaliteta pregleda zagotovo mnogo slabša. Minister tudi ne pomisli, da bi z ukinitvijo 130 dispanzerskih ginekologov morali takoj zaposliti 130 novih družinskih zdravnikov. Pri tem pa velja spomniti na dopis Združenja zdravstvenih zavodov z dne 16.2.2004, ki je bil naslovljen ne le na ministra ampak tudi na vlado in župane in v katerem opozarja na kadrovsko stisko osnovnega zdravstva, ki bo že naslednje leto potrebovalo »skoraj 200 novih zdravnikov, od tega 7