Interpelacija o delu in odgovornosti ministra za notranje zadeve (stališče SDS)

Interpelacijo je v obravnavo državnemu zboru predložila skupina desetih poslancev. Stališče je predstavil prvopodpisani dr. Miha Brejc. Torek, 30. marec 2004 Interpelacijo je v obravnavo državnemu zboru predložila skupina desetih poslancev. Stališče je predstavil prvopodpisani dr. Miha Brejc. Torek, 30. marec 2004 DR. MIHA BREJC: Kaj predlagatelji očitamo ministru? Neustrezno izvrševanje odločb ustavnega sodišča v zvezi s tako imenovanimi izbrisanimi. Kako je vse skupaj potekalo? Minister se je odločil, da to odločbo uresniči z dvema zakonoma. Prvim, tako imenovanim tehničnim in drugim, tako imenovanim sistemskim. Tak način je neustrezen in sporen z vidika enakosti pred zakonom, saj osebam iz 8. točke daje prednost pred vsemi ostalimi. S tem sta nastali dve kategoriji upravičencev, od katerih ima ena prednost pred drugo. Čeprav je iz 8. točke odločbe ustavnega sodišča izhajala zahteva po neposrednem izdajanju odločb, se je minister Bohinc odločil za pripravo posebnega zakona, kot pravne podlage, ki je potrebna, da državna uprava sploh lahko izdaja upravne akte. V državnem zboru in javnosti je to svojo odločitev zagovarjal in se pri tem oprl na ekspertna mnenja uglednih pravnikov. V postopku sprejemanja tehničnega zakona je zavrnil vsakršen poskus posamičnega obravnavanja primerov in s tem ravnal dvolično. Odločitve ustavnega sodišča ni spoštoval, ko gre za postopek, vztrajal pa je na vsebini. Tudi po odložilnem vetu državnega sveta na tehnični zakon. Čeprav je bila takrat dobra priložnost, da vse skupaj še enkrat trezno presodi. Po vložitvi zahteve za naknadni referendum, zakonodajni referendum o tehničnem zakonu, pa je začel spreminjati stališče in napovedal izdajanje odločb brez zakonske podlage. V začetku februarja 2004 je ministrstvo začelo izdajati odločbe. Minister je vztrajno branil tehnični zakon, torej vse leto 2003 je trdil, da je zakon potreben, ob vložitvi referendumske zahteve, pa je začel izdajati odločbe, tako imenovanim izbrisanim. Prej ustavna odločba ni bila zadostna za izdajo odločb, potem pa je kar naenkrat bila. Državni zbor je na 3. seji sprejel odlok o razpisu referenduma. Minister Bohinc pa je nadaljeval z izdajanjem odločb. Tako je nastala pravno nevzdržna situacija, ko še pred potrditvijo ali zavrnitvijo zakona, ki ga je sam predlagal, izdaja odločbe in hkrati o zakonu trdi, da je nepotreben. Koalicija Slovenije je predlagala primerno rešitev pri tehničnem zakonu in ni bila sprejeta. Koalicija Slovenije je predlagala ustavni zakon, s katerim bi uredili pošteno in nediskriminatorno obravnavanje vseh primerov tujih državljanov, pa ga tudi niste sprejeli. Bohinčevo ravnanje izkazuje nespoštovanje ustave in zakonov, saj legitimno odločitev državnega zbora o razpisu referenduma in s tem pravico ljudstva, da na referendumu odloča, preprosto ignorira. Minister se s tem postavlja nad zakon in ustavo in očitno mu je malo mar za voljo ljudstva. Takšno ravnanje ni sporno samo s pravnega in etičnega vidika, pač pa lahko ustavi pravno, nevzdržno situacijo v primeru, da bi bil zakon na referendumu potrjen. V takem primeru bi nekatere osebe dobile odločbe na osnovi ustavnega sodišča, druge pa na osnovi zakona. Minister Bohinc je s svojim dvoličnim ravnanjem ustvaril zmedo in pravni kaos. Neenakost pred zakonom, v javnosti pa s tem spodbudil nestrpnost in sovraštvo. Minister Bohinc je odgovoren za nastali položaj in bi moral že zdavnaj odstopiti. V Liberalni demokraciji in Združeni listi pravijo, da je minister Bohinc edini minister na svetu, ki je interpeliran, zaradi spoštovanja odločitve ustavnega sodišča. To je samo nadaljevanje sprevržene politične igre Liberalne demokracije in Združene liste. Enkrat se odloči, da odločbe ustavnega sodišča ne bodo spoštovali, tako kot je naročilo ustavno sodišče, potem se pa ta ista politična skupina odloči drugače. Stališče spremeni in pri tem mirno ignorira institut referenduma, čeprav v ustavi piše, da v Sloveniji vendarle vlada ljudstvo. Kar naprej minister Bohinc, Liberalna demokracija, Združena lista in tako naprej, zavajajo javnost o tem, da se na referendumu odloča o človekovih pravicah, kar seveda ni res. Minister in vsi ostali zavestno zavajate javnost s tem, da gre za kršitev človekovih pravic, pri tem pa zamolčite, da teh človekovih pravic ne v naši ustavi, ne v listini človekovih pravic, torej listini Združenih narodov, ni. Pravica do stalnega bivališča ni človekova pravica. Državljanstvo ni človekova pravica, država to da ali pa ne da. In ji sploh ni treba razlagati, zakaj da ali pa ne da. Ne pozabimo, da je od 200 tisoč neslovencev, približno, leta 1990 svoj status uredilo 180 tisoč oseb. Kolega Janša je pokazal pregled, ker smo pač prosili za podatke, vendar težko pridemo do njih. Okoli 90 odločb je bilo izdanih, nekaj manj kot 40 odločb se je vrnilo, kar pomeni, da ti ljudje ne živijo več tukaj. Minister ni odreagiral na izjave o napovedanih kršitvah volilnega molka pred referendumom in v nedeljo. Ni dal nobene izjave, ne on, ne vlada. Kot pristojni minister bi moral opozoriti javnost, da kaj takega ni dovoljeno. Zato pa tudi sprašujem ob tej priliki, kaj bo storil ob napovedanih kršitvah volilnega molka. Kaj bo storil, če bo do tega res prišlo? In tudi od vas, spoštovani gospe in gospodje, ki vam gre toliko za ustavnost in zakonitost, nisem slišal nobene izjave, s katero bi vi obsodili napovedi posameznikov in skupin, ki pravijo, da bodo v soboto in nedeljo kršili volilni molk. Vam se to zdi v redu? Še eno vprašanje gospodu ministru. Jeseni 2003 ste trdili, da nihče iz naslova tehničnega zakona, ne bo mogel zahtevati odškodnine. Očitali ste nam, da zavajamo javnost, ko smo opozarjali na finančne posledice. Ali v luči zadnje odločbe ustavnega sodišča, mislim na ta sistemski zakon, še vedno ostajate na teh trditvah. Ali lahko zatrdite, da izdajanje odločb ne bo imelo nikakršnih finančnih posledic v tem smislu, da bi bila možna izplačila odškodnin. Drugič čolni, policijski čolni. Naročnik, to je ministrstvo je 25. avgusta 2000 objavilo poziv za oddajo ponudbe za nabavo policijsko-reševalnega patruljnega čolna. Minister Bohinc je postal minister 1. decembra 2000. Za čoln so bile v proračunu zagotovljena sredstva v višini 165 milijonov tolarjev. Podjetje Elex Unitrade je posredovalo popolno ponudbo 29. septembra 2000, potem ko je bila 28. septembra 2000 odprta bančna garancija, ki je bila pogoj za veljavnost ponudbe. Ogled plovila je bil možen in izveden, prav tako pogovor s proizvajalcev. To je bilo 21. novembra. 18. decembra so bila pogajanja med MNZ-jem in ponudniki zaključena. Pogodba pripravljena za podpis in tudi zadnji usklajevalni sestanek. Elex je nato tudi dodatno znižal svojo ponudbo in ponudil ugodne plačilne pogoje. Garancijo za resnost ponudbe je potekla 27. decembra. Ministra je opozorila tako komisija kot tudi podjetje Elex Unitrade, da mora podpisati pogodbo do 27.12., ker takrat poteče garancija. Če poteče garancija je razpis brezpredmeten. Nato je dobil opozorilo tudi s strani Policijske uprave Koper. Če je minister menil, da je kakorkoli narobe v tem postopku, bi seveda moral reagirati ali pa vsaj vnovčiti garancijo in s tem pridobiti za ministrstvo zanesljiv denar. Ampak tega ni storil. Glede na to, da je postopek potekal zakonito, glede na to, da je bil na računu denar, 165 milijonov, glede na to, da je bilo vse izpeljano po pravilih igre, predpisih, sprašujem, zakaj ni podpisal pogodbe o nakupu policijskega čolna do 27.12.2000. Kaj se je pa potem zgodilo? Minister je naročil dodatna mnenja in ekspertize, z njimi postopek zavlačeval. Podjetje Elex je bilo kljub temu pripravljeno skleniti novo pogodbo, tam nekje do sredine februarja, vendar je minister pogodbo, ki mu jo je posredovala komisija, ki je bila pristojna za izbor najboljšega ponudnika, spremenil. Tako spremenjeno pogodbo, gre za dejansko znižanje cene in vezanje kupnine na negotov položaj, odložni pogoj sredstev v proračunu, je sam podpisal 8. marca. To je zadnji dan razpisnega roka. Mimogrede, državna revizijska komisija je seveda ugotovila, da je napačno ravnal pri tem. Čeprav je bila spremenjena pogodba, za katero je minister sicer vedel, da ni sprejemljiva za ponudnika, podpisana 8. marca, pa je sklep o izbiri posredoval Elex Unitrade mesec dni kasneje. Se pravi, Elex je najprej dobil nesprejemljivo pogodbo, mesec dni kasneje pa sklep o izbiri. In kako izgleda ta pogodba? To ni pogodba, ki jo je pripravilo podjetje Elex Unitrade. To je pogodba, ki jo je pripravil minister sam. Na tej pogodbi vidite podpis ministra, ne vidite pa podpis ponudnika. To se pravi, ne gre za to, da je minister v roku podpisal pogodbo, ki jo je podjetje pripravilo, ampak je spremenil pogoje, sam pripravil novo pogodbo, jo podpisal in trdi, da je v roku opravil svoje delo. To je čisto zavajanje javnosti. To je dejanje, ki se ne spodobi za nikogar, kaj šele za ministra. Pred državno revizijsko komisijo je minister trdil, da je pozabil pri združitvi sklep o izbiri ponudnika. Ko pogledamo to pogodbo, nam je popolnoma jasno, da je to lahko pozabil. Seveda. Spremenjena pogodba ministra je prejelo izbrano podjetje Elex, torej pred sklepom, kot sem rekel. In seveda, državna revizijska komisija je v svojem sklepu ugotovila, da je kršen zakon o javnih naročilih in navodila o finančnem poslovanju, kakor tudi izrecno poudarila, da so nepravilnosti pri oddaji javnega naročila tolikšne, da ima podjetje Elex Unitrade možnost povrnitve nastale škode pred pristojnim sodišče. Tukaj imam cel kup teh pogodb in mnenje državne revizije. Kdor želi pogledati, je seveda vabljen in se o tem prepričati. Se pravi, da je na tej osnovi podjetje Elex Unitrade vložilo zahtevek za revizijo. In sklep državne revizijske komisije z dne 14.6.2001 je podlaga za odškodninski zahtevek državne revizijske komisije v višini 20 milijonov tolarjev. In potem dodatne posledice. V tem času, ko ni bilo čolna, je ministrstvo za notranje zadeve najelo čoln in zanj plačevalo po 3 milijone na mesec. Zdaj pa kar računajte, do julija 2003 je to približno 24 krat po 3 milijone. Tudi izbrano podjetje iz Sežane, ki je dobavilo nov čoln napoveduje odškodninsko tožbo. Ampak, kakšen čoln je pa izbran? Izbran je pri proizvajalcu, ki ni mogel pokazati takega čolna. Ampak so naredili računalniško simulacijo. S proizvajalcem nihče ni govoril, ker ta tudi ni imel kaj povedati o tem, kakšno izkušnjo ima s takimi čolni. Izbrano je plovilo iz aluminija, ki je nadstandardno, to je ugotovila posebna komisija. Ampak čoln ni nadstandarden, se pa nadstandardno kvari, to pa je res. Prav tako izbrano plovilo težko ustreza kvalifikaciji delovno plovilo vsaj glede na izbrano opremo ni primerno za plovbo v slabem vremenu, nadstandardna pa je notranja oprema. Ta čoln ima pomembne elemente, ki jih ljubijo lastniki jaht, kopalnice in tako naprej. Ministru so svetovali v prvem postopku, da se izbere serijsko plovilo, tako kot ga imajo številne druge države, ki pač imajo bistveno več morja kot mi. Za tehle 45 milj, ki jih imamo mi, recimo, bi bilo dovolj dva čolna na dveh točkah serijske izdelave. Toda ne, za nas serijsko plovilo ni dovolj dobro, mora bit tako kot je bilo prejšnje, ki večinoma stoji tam nekje na suhem. Ima pa nekaj skupnega, pri obeh primerih je dobavitelj Jadran Sežana. In v obeh primerih je ministrstvo za notranje zadeve vztrajalo in izvedlo postopke tako, da je bil izbran Jadran Sežana. Spoštovani gospod minister, zakaj niste naročili plovila serijske opreme? Kje so razlogi, da serijsko delovno plovilo, ki je dobro za Italijane, Francoze, Špance, Portugalce ni dobro za naših 45 milj morja? Prostovoljno pokojninsko zavarovanje. Vlada Republike Slovenije se je z aneksom h kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji zavezala, da bo namesto povišanja plač za javne uslužbence zanje uvedla kolektivno dodatno pokojninsko zavarovanje. Namesto, da bi dvignili plače javnim uslužbencem, so se z njimi dogovorili za prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje. 14. novembra, torej še preden je bil zakon sprejet, sta minister in vlada objavila ponudbo in predstavila ponudbo za dodatno pokojninsko zavarovanje. Minister Bohinc je pri sprejemu zakona o kolektivno dodatnem pokojninskem zavarovanju za javne uslužbence zagovarjal rešitve, ki so omejevale konkurenco in omogočile monopol izbranega ponudnika. Postopek je bil spet voden tako, da je bilo vnaprej znano, da bo izbran Kad. Zagovarjal je ustanovitev le enega vzajemnega pokojninskega sklada. Mi pa vemo, da je ustvarjanje monopolov v nasprotju z načeli tržne ekonomije in tudi v nasprotju z načeli in direktivami notranjega trga Evropske unije. Celoten postopek je bil torej izveden tako, kot sem rekel malo prej. Pri zboru izvajalca kolektivnega dodatnega pokojninskega zavarovanja, ki je podrejen zakonu o javnih naročilih, so bila kršena pravila javnega naročanja. Celoten postopek upravljavcev je bil nepregleden, kriteriji so se spreminjali med samim postopkom, kar so potrdili tudi predsedniki, oba sva predsednika te komisije. Tudi mnenja stroke se niso upoštevala. Minister Bohinc trdi, da razpis po zakonu o javnih naročilih ni potreben, ker gre za sredstva zaposlenih, za njihov denar. Ko pa bi jim moral priznati pravico, da se prostovoljno odločijo, katero pokojninsko družbo bodo izbrali, to pa ne, te pravice jim pa minister sedaj ne da. Ampak naredi stvari tako, da je določen en zaprt pokojninski sklad. Zaposleni torej ne dobijo povišanja plač, ne morejo izbrati pokojninskega sklada, čeprav gre za dodatno prostovoljno pokojninsko zavarovanje, posledično so prikrajšani tudi upokojenci, ker se plačna masa ni povečala in se tudi pokojnine za to niso povečale. Vlada se hvali z ugodnimi rezultati glede inflacij in drugih makro ekonomskih kazalcev, ne pove pa, da je to uspelo na škodo 130 tisoč javnih uslužbencev in 530 tisoč upokojencev. Ministra Bohinca sprašujem ali je takšna ureditev skladna s pokojninsko reformo. Zakaj se tako, zakaj se to zavarovanje imenuje prostovoljno, če pa si javni uslužbenci ne morejo izbrati pokojninske družbe, kjer bi bili dodatno pokojninsko zavarovani. Gre za denar zaposlenih ali za denar države. Glede sistema plač v javnem sektorju. Zakon o sistemu plač v javnem sektorju je bil v letu in pol že dvakrat noveliran. Manjka cela vrsta podzakonskih predpisov, pogajanja sindikatov tečejo v pravem vakumu, ob ne ve se kakšni stopnji soglasja bo kolektivna pogodba veljavna. Minister ni bil sposoben uresničiti načrtov na področju plačnega sistema v javnem sektorju v terminskem planu, ki ga je sam določil. Plačni sistem v javnem sektorju je kljub ministrovim napovedim, da bo to ena prioritetnih točk njegovega programa, je ob koncu mandata še vedno nepregleden, poln nesorazmerij, anomalij. Minister se spreneveda in obljublja pravočasno rešitev zakona tedaj, ko je že jasno, da te obljube ne bo mogoče izpolniti. Minister ne rešuje realnih problemov, plačnih nesorazmerij, ki se pojavljajo. V času vladavine Liberalne demokracije je nastal na področju plač pravi kaos. O tem smo se izdatno lahko prepričali po mnogih govorih z vseh strani. Predlagatelji smo podpirali namene ministra za spremembe na področju sistema plač v javnem sektorju. Mi smo ga podpirali, da to uredi. Podali smo tehtne pripombe in predloge ob sprejemu zakona in njegovih spremembah, ampak jih ne posluša, ne želi slišati mnenje opozicije in ne upošteva tega, kar smo rekli. Opozarjali smo ga, da je 1.1.2004 popolnoma nerealen rok. Ni upošteval. Nekaj mesecev kasneje je prišel s spremembo zakona za 1.7.2004. Pa smo spet rekli, popolnoma nerealno je pričakovati, da bo v volilnem letu – 1.7. ta zakon možno uporabljati. Ignorirali ste nas. Sedaj seveda je situacija precej jasna, kajti direktor urada za sistem plač v javnem sektorju je že izjavil, da ne more z gotovostjo napovedati, kdaj bo začel veljati zakon, saj so trenutno na polovici dela. To je bilo konec februarja. Do danes, … 1.7.2004, ko naj bi začel veljati nov plačni sistem, nas ločijo samo še, kaj naj rečem, trije meseci, se sploh še niso začela pogajanja med vlado in sindikati ob bistvenem delu novega plačnega sistema, to je uvrstiti delovnih mest v plačilne razrede. Sploh še ni jasno, koliko sindikatov mora podpisati kolektivno pogodbo, da bi bila ta splošno veljavna. Sindikat, ki pogodbe ne bi podpisal, bi lahko izpodbijal njeno veljavnost in kaže, da se minister igra nevarno igro s 130 tisoč zaposlenimi. Povsem jasno je, da je vprašanje, koliko sindikatov mora podpisati kolektivno pogodbo, da tako vprašanje ne more biti urejeno v sami pogodbi, saj bi po tej logiki lahko en sindikat, na primer od desetih, podpisal kolektivno pogodbo in bi bile veljavne za vse, če bi v njej tako pisalo, ampak to je seveda popoln nesmisel. Minister v odgovoru navaja, koliko predpisov je bilo sprejetih in koliko se jih pripravlja, vendar mu predlagatelji ne očitamo, da ni pisal predpisov, očitamo mu, da ni storil nič praktičnega, konkretnega, kar bi imelo pozitivni učinek v realnem življenju. Nasprotno, dovolil je, da se kontrolirano določajo visoke plače v individualnih pogodbah direktorju javnih zavodov. Ali je politika plač res uspešna? Če pa minister trdi, da se plačni sistem od začetka veljavnosti, pa do danes ni še v ničemer spremenil. To pravi minister, mi to vemo, ampak to tudi sam pravi in to potrjuje. Kje so torej rezultati? Minister Bohinc je na veliko obljubljal ureditev plačnih nesorazmerij. Narejeno ni bilo nič. In sprašujem gospoda ministra, kaj ste storili, da ne prihajalo do takšnih neskladij v plačah, po individualnih pogodbah, kakršnih smo priča zdaj vsak dan. Katera plačna nesorazmerja so bila odpravljena od začetka vašega mandata pa do danes? Ali še vedno mislite, da je 1.7.2004, torej rok, na katerem ste sami tako trmasto vztrajali, realen in se bo takrat začel zakon tudi uporabljati? Zloraba revije v politične namene. Neobjektivno prikazovanje problematike izbrisanih, ki se kaže tako v uvodniku, intervjuju z ministrom, objavi rezultatov politbarometra in pri predstavitvi najpogostejših vprašanj trditev in dilem v zvezi z izbrisanimi. Delovanje v nasprotju z določbami zakona v državni upravi, določajo, da mora uprava pri svojem delu ravnati nepristransko in ne sme dajati neupravičenih koristi in prednosti posameznicam in posameznikom, pravnim osebam ali interesnim skupinam. Gre za poskus vplivanja na mnenja javnih uslužbencev. Ministrov odgovor je jasen, predlagatelj izhaja iz predpostavke, da minister ureja revijo, očita se mu celo citat iz uvodnika, kar ne drži. Izrecno je napisano, da je avtorica citata urednica. Kakršenkoli poseg v uredniško politiko bi bil v nasprotju z neodvisnostjo medijev. Torej, dejstva govorijo nasprotno, odgovorna urednica je zaposlena v ministrovem kabinetu za čas trajanja funkcije ministra. Odgovorno urednico je pripeljal na ministrstvo minister in je njegova osebna svetovalka za stike z javnostjo. Za odgovorno urednico je bila imenovana s strani ministra. Uredniški odbor ni nikoli razpravljal o vsebini sporne številke, ampak je o tem odločala urednica sama, ki je odvisna od ministra. Kaj imajo opraviti raziskave politbarometra s slovensko javno upravo? Ali sodi v revijo Slovenska uprava, če gre za strokovno revijo? Glejte, v tej reviji je gospod Bohinc omenjen devetnajstkrat, ima intervju, dve sliki in tako naprej. Kako komentirate gospod minister, da se v strokovni reviji vaše ime samo na prvih straneh pojavlja devetnajstkrat? Kako lahko neodvisnost strokovne revije zagotavlja oseba, ki ste jo sami imenovali za vašo osebno svetovalko za stike z javnostmi, katere kariera je v celoti vezana na vaš mandat in je torej od vas odvisna? Pričakujem pojasnilo.