Interpelacija o delu in odgovornosti ministra za kulturo dr. Vaska Simonitija
sreda, 29. 11. 2006 (nelektorirano)
Mag. Branko Grims (nelektorirano): Spoštovani predsedujoči, spoštovani gospod minister s sodelavko, drage kolegice in kolegi, vsem zbranim lep pozdrav, še posebej lep pozdrav vsem gledalkam in gledalcem! Prenosi so dobra zadeva, o čemer se bomo kmalu lahko prepričali. Najprej dovolite, da najprej izrečem veliko priznanje in zahvalo tako tistim, ki ste oblikovali to interpelacijo, kot vsem ostalim, ki ste zaslužni, da na ta simbolni dan, rojstni dan totalitarne Jugoslavije, 29. november, razpravljamo o odstranitvi kulturnega ministra samostojne države Slovenije. Moram reči, da je to zelo simbolno in zelo v kontekstu besedila vložene interpelacije. Vsekakor naj vas to ne moti, kajti zadnje že bolj v krsto vsem, ki so verjeli v vaš pozitiven odnos do slovenske kulture, ste tako ali tako zabili včeraj, ko ste s svojim pobalinstvom, z zahtevanim 45-minutnim odmorom brez vsake potrebe onemogočili, da bi se tudi tisti med nami, ki smo si najbolj želeli s svojo prisotnostjo izkazati čast velikemu pesniku Simonu Gregorčiču ob 100-letnici njegove smrti, udeležili proslave. To je pač na nek način zelo simbolno dejanje, lepo odraža vašo politično kulturo, pa tudi splošen odnos do kulture v Sloveniji. Prav je, da ljudje to vedo.
Tisto, kar je rdeča nit te interpelacije, ki je sicer napisana zelo barvito, z bogatim besednim zakladom, zanimivo, se lepo bere in torej predstavlja na nek način zanimiv, ustrezen prispevek k slovenski književnosti, je, da se predvsem vrti okoli medijev. Tu je očitno, da so tisti, ki so to oblikovali, s tem na nek način obremenjeni, z obvladovanjem medijev namreč. Ampak zanimivo je, da to sedaj očitajo ministru za kulturo. Pa poglejmo to malo iz prakse, kolegice in kolegi. Namreč, dajte, bodite pošteni sami do sebe, predlagatelji te interpelacije, pa povejte, ali res kdo med vami iskreno verjame, da je kdo v Sloveniji, ki vam bo verjel, da je, recimo, dr. Vasko Simoniti kot minister za kulturo dal nalog za to, da se izvaja v vseh osrednjih medijih v zvezi z neko romsko družino pravi “reality show” že nekaj časa in se o tem poroča na način rumenega tiska, tako da ja ne bi prišlo do kakšne pametne rešitve, s čimer se seveda potem daje zelo čudno luč na celotno državo doma in v tujini. Ne vem, če mislite, da vam bo kdo to verjel, da je za to odgovoren Vasko Simoniti, pač to kar čim večkrat ponovite. Do kakšnega absurda je ta “reality show” že prišel, še mogoče samo kot zanimivost. Včeraj je bila v vseh osrednjih glasilih prva novica, da se v zvezi z neko romsko družino tisti dan ni zgodilo nič pomembnega in je bila to bistveno bolj pomembna novica od tega, da se je v Rigi začel vrh Nata, ki ga sicer vsa osrednja svetovna glasila ocenjujejo kot zgodovinskega in ki se ga udeležuje velika delegacija slovenske vlade, na čelu s predsednikom Vlade Republike Slovenije, gospodom Janezom Janšo. Če ste prepričani, da vam bo kdo verjel, da je za to, da je ta novica nekje v ozadju tiste prve, izjemno pomembne novice, da se z neko romsko družino ta dan ni zgodilo prav nič pomembnega, potem pač to čim večkrat ponovite, morda vam bo kdo verjel.
Kako je pa v resnici in kdo medije obvladuje, je najbrž iz te retorike že popolnoma jasno. Če bi v svoji interpelaciji očitali ministru, da se v medijih ni spremenilo v zadnjih letih popolnoma nič, potem bi bilo to treba zelo resno pretehtati. Če pa mu očitate obvladovanje in cenzuro medijev, je pa seveda zadeva taka, da se vsakdo, ki se na to malo spozna, nasmeje do solz. Že sama vložitev interpelacije to čudovito pokaže.
Osvežimo si spomin. Ko je bila vložena tako interpelacija zoper kulturnega ministra, gospoda Vaska Simonitija, kot tudi zoper ministra za zdravstvo, dr. Bručana, je bilo neko posebno obdobje. Volitve so se bližale, seveda, lokalne volitve. In kdor verjame, da je bila ta vložitev naključna in s tem povezana naj pač to verjame. Ampak zanimivo je poročanje medijev. Ko je bila vložena interpelacija je bila osrednja novica, na vseh televizijah je bila to praktično najpomembnejša prva novica tisti večer. Ko pa so stranke dale uradni odgovor oziroma je bil dan uraden odgovor v imenu koalicije, pa se je o tem poročalo v poznih nočnih urah v bloku namenjenem lokalnim volitvam. Zanimivo, zelo zanimiva merila. Treba se bo odločiti, če je interpelacija stvar predvolilne kampanje za lokalne volitve, za kar govori mnogo argumentov, potem bi seveda morali o interpelaciji in odgovorih nanjo poročati v bloku namenjenim lokalnim volitvam, o objem na enakovreden način. Če pa to ni, potem bi morali pa tako o interpelaciji, kot o odgovorih nanje spet poročati na enakovreden način v, lahko bi temu rekli “prime time” poročilo in pa seveda tudi enakovrednem prostoru v tiskanih medijih. No, koliko se je to zgodilo je najbrž odveč naprej razlagati, najbrž je tudi iz tega jasno kdo medije dejansko obvladuje, ali naj uporabim še boljši izraz “še vedno” obvladuje v veliki meri. Kdo pa jih hoče še bolj obvladovati je pa jasno iz ene zgodbe, ki po mojem trdnem prepričanju v zadnjih 15. letih ni para nikjer v EU, kajti mi smo sedaj enakovreden del EU. Generalna sekretarke LDS, stranke, ki ima celo interpelacijo polno borbe za pravice do novinarske svobode, do svobode javne in pisane besede, je zahtevala, da kratko in malo preneha izhajati Sobotna priloga Dela, da preneha izhajati eden od pomembnih medijev v Sloveniji, zato ker ni bila izpolnjena njihova želja, da bi objavili en poseben intervju z njihovim ljubljanskim kandidatom za župana, ki je mimogrede na volitvah totalno pogorel, dobil je 1 %, nad čemer bi se lahko precej zasikiral, šlo je za neko uredniško odločitev, ki je temeljila na anketah, ki so to v naprej dokazovale, so to jasno pokazale. Ampak to se ignorira, tam pa se zahteva kar prenehanje izhajanje javnega glasila. Ja, to pa je res borba za svobodo javne besede in novinarsko neodvisnost, to pa moram reči. Na tak način ste seveda interpelirali svojo lastno interpelacijo, še preden se je ta formalni pogovor v tem parlamentu sploh začel.
Poleg tega ste že sami naredili tisti temeljni, lahko bi rekli izvirni greh, ki ga ima ta interpelacija, ker ste jo izrazito predvolilno obarvali, ker ste jo vložili v toku same kampanje, ampak še več, izbrali ste prav poseben dan. Izbrali ste datum na katerega je pred letom dni potekal referendum o RTV Slovenija.
In sedaj prehajam na drugi del te zgodbe v katerem ima ta interpelacija še eno zanimivo lastnost. V besedilu interpelacije, ki sicer naj bi govorili o delu ministra za kulturo, dr. Vaska Simonitija, je moje ime in priimek omenjeno skoraj tolikokrat kot njegovo, ker je zagotovo edinstven primer v zgodovini tega parlamenta. Zakaj se je to zgodilo. Za vse, ki v zadnjem času berejo ali poslušajo ene zelo zanimive interpetacije dogajanja pred letom dni, naj zelo jasno definiram nekatere stvari, pa prosim, naj ne bo pri tem kdo kakorkoli užaljen, to je pač treba narediti zato, ker bom iz tega potem potegnil neko argumentacijo, ki je zelo povezana s ključnimi trditvami o interpelaciji. Namreč Zakon o RTV Slovenija, vi veste, da sem bil pravzaprav jaz tisti glavni avtor, ki ga je napisal, je bil potrjen na referendumu. Jaz sem bil avtor tega zakona v celoti, tisto kar se sedaj nekje celo napleta, da ga je napisal Klemen Jakič in podobno, so čiste oslarije. Celotno besedilo v osnovi od prve do zadnje besede je bilo napisano z moje strani s tiskovnimi napakami vred, kasneje je bil ta tekst popravljen v teku vladne procedure dopolnjen, ampak ene 90% teksta in vse temeljne rešitve so točno takšne kot sem jih napisal sam. Tako da, kar se tiče tega zakona, so te navedbe v interpelaciji opravičene. Zanimivo pa je, da se na vse načine poskuša zraven mene pritakniti še pri Zakonu o medijih, kajti Zakon o medijih pa nisem jaz bil avtor, kolegice in kolegi. To pa je besedilo, ki je v celoti nastalo v službah Ministrstva za kulturo in za katerega to tudi sami dobro veste, ker je to nastalo še v vašem času, je velik del nastal celo v času ko ste bili še vi na oblasti. Mimogrede, da imate z Ministrstvom za kulturo zelo dobre informacije, veste tako vi kot tudi sam, kajti tam je kar nekaj ljudi, ki so sicer zraven tudi v mirovnem institutu, za katerega upam, da ne bo kdo sedajle ostal in rekel, da vam je blizu. Tako da, to kot, če je rečeno, ne govorim zaradi vas, ampak zaradi javnosti, da ne bo kakršnegakoli nesporazuma. Tudi potem, ko je bil sam tok referenduma, sem bil daleč najbolj izpostavljen, iz mnogih razlogov. Šlo je tudi za vprašanje te pojmovne bitke, ker je bilo treba uporabljati pojmovni besednjak, s katerim se je potem to lahko zagovarjalo, sicer zelo zanimivi publiciteti, ki je bila tisti čas prisotna.
Še to mogoče, da se te vloge niti nisem želel. Bil sem je deležen zaradi enih posebnih okoliščin, ampak če sem jo že dobil, sem jo poskušal izpeljati po najboljši možni meri in na referendumu, če to uporabljam v prvi obliki, sem bil zmagovalec. Ne sam z vsemi tistimi, ki so glasovali za ta zakon, z vsemi tistimi, ki so se trudili zame, z vsemi kolegicami in kolegi iz poslanske skupine, ki so mi trdno stali ob strani in z vsemi, ki so se kasneje vključili na tej strani v to borbo. Ampak moram pa reči, da od takrat se je toliko gnojnice polilo name osebno, da je to, prav verjemite, po človeški plati že težko prenašati, pa ne bi rekel, da sem kakšno prav ne vem kako na te stvari občutljiva oseba. Ampak zelo nerodno je, veste, če te tisti, ki je o tebi lagal na osnovi svoje laži zmerja z lažnivcem, da se je pa to zgodilo, kolegice in kolegi, se bom pa vrnil na besedilo same interpelacije, ki je zdaj pred nami. Namreč, vse drugo, zato, ker želim pustiti veliko prostora tudi svojim kolegicam in kolegom iz poslanske skupine SDS bom v tem trenutku izpustil, in bom govoril samo še o eni zadevi, v zvezi s katero je bilo moje ime v minulem letu največkrat omenjeno. V zadnjem času pa to leti predvsem na ministra za kulturo. Gre za vprašanje RTV prispevka, seveda. Namreč, ves čas se opleta s trditvijo, da nismo javnosti povedali resnice in da smo jo zavajali. To je bil oseben očitek na osnovi katerega me zlasti tisti, ki se čutijo v javnih medijih poklicani za to, da pritrjujejo vašim političnim trditvam in da dajejo v nič vse, ki mislijo ali še kako argumentirano dokažejo drugače, da je pač situacija takšna kot jo zdaj opisujem. No, pa poglejmo, kako je bilo s to stvarjo v resnici. Vsi, ki ste sledili zgodbi o kampanji o RTV prispevku veste, da se je ta trditev, da pomeni izglasovanje novega zakona, nižji RTV prispevek, kot bi ga plačevali po starem zakonu, pojavila nekje v začetku jeseni. Ampak tukaj je bistven način kolegice in kolegi. Pa pojdimo lepo po datumih, vse imam tukaj, če boste želeli, vam lahko tudi razmnožim in če boste želeli, lahko še pogledamo posnetek kakšne tiskovne konference, kajti vse to je zelo dobro argumentirano in verjemite, vsak trenutek dokazljivo.
Namreč, najprej bom prebral datum, 1.9.2005, takrat sem javnosti sporočil naslednje: da bi si nalili čistega vina, najprej nekaj dejstev. Veljavni Zakon o RTV Slovenija je bil takrat veljaven in seveda je bil sprejet leta 1994 in bil v zvezi s plačevanjem RTV prispevka bistveno spremenjen z novelo zakona leta 1999. To je prav tista novela, ki je pomenila grob poseg v avtonomnost novinarjev in na katero sem, takrat na prošnjo novinarjev RTV Slovenija v Državnem svetu vložil veto. Žal je bil kasneje veto v Državnem zboru zaradi vztrajanja takratnega ministra Jožefa Školča in njegove državne sekretarka Majde Širca, oba seveda LDS, preglasovan. Šlo je za tisti najbolj grob poseg v novinarsko avtonomijo, kot so se novinarji sami do tega dejanja opredelili takrat, na vztrajanje LDS torej. Sedaj veljavni, torej takrat veljavni stari Zakon o RTV Slovenija je določal načelo, po katerem se višina RTV prispevka lahko sproti usklajuje z inflacijo. O dvigu RTV prispevka, zaradi rasti inflacije je odločala Vlada na predlog Sveta RTV Slovenija. In RTV Slovenija je to določilo razumela kot nekakšen avtomatizem, o čemer pričajo stalni protesti organov RTV Slovenija, ker dvigovanje RTV prispevka ni vedno proti sledilo inflaciji. V novem Zakonu o RTV Slovenija tega določila ni več in zakon po uveljavitvi torej ne bo dajal več nobene pravne osnove za trajno dvigovanje RTV prispevka oziroma njegovo povečevanje, zaradi inflacije. Edina možnost spremembe, ki jo dopušča zakon je začasni ukrep Vlade, ki lahko traja do leto dni in s katerim lahko spreminja višino za do 10 % v pozitivni ali negativni smeri, vendar izključno v primeru motenj poslovanja RTV Slovenija, se pravi, v primeru nekih posebnih okoliščin, ki jih sedaj, ko se poslovanje RTV Slovenija izboljšuje seveda niti slučajno ni, da pa stare navede, ki so temeljile na tem starem zakonu težko umrejo pa seveda lahko tudi sami sledite, ko berete izjave vidnih predstavnikov RTV Slovenija danes, ki bi si še kar želeli RVT prispevek, ki ga seveda brez spremembe zakona ni mogoče trajno dvigniti. Spremembe zakona v tem parlamentu pa trdim, ni mogoče sprejeti, vsaj sam osebno bi storil vse, da se to ne bi zgodilo tudi, če bi kdo poskušal.
Zanimivo je naslednje. Nekaj dni za tem smo imeli še posebno tiskovno konferenco, kjer smo te mehanizme podrobno razložili, povedali smo vse točno v odstotkih, ampak samo dan za tem je, a ja, še to moram dodati, seveda je bilo poročanje iz tega tako, da ga je mogoče povzeti v enem stavku. Praktično vsi mediji, z častno izjemo nekaterih, da ne bom komu storil krivice, so zapisali samo to: “Grims še vedno trdi, da bo po novem Zakonu znižan RTV prispevek.” Če je to poročilo skladno s tem, kar je bilo povedano, ker je bilo tudi v pisni obliki posredovano vsakemu mediju, potem imamo lahko v taki uredniški politiki svoje mnenje. Jaz osebno ga v tem trenutku raje ne bi izrazil, ampak zanimivo, da so tako poročanje, ki je po mojem trdnem prepričanju odraz političnega vpliva LDS v osrednjih javnih glasilih, potem izkoristili v poslanski skupini LDS za to, da so me obtožili, da namerno zavajam javnosti in da nimam pojma kako je to potekalo do sedaj. Ali vam še enkrat preberem celo zgodbo, pa boste videli, da je točno taka kot je v resnici bila, ampak tukaj se zadeva še ne konča. To pismo, v katerem sem bil dobesedno obtožen, da sem lažnivec je bilo objavljeno praktično v vseh medijih v Sloveniji, ker sem jaz pač verjel, da živim v pravni državi sem nato napisal popravek in zahteval to pravico do popravka in odgovora kot svojo ustavno pravico. Zanimivo, dajte uganiti, koliko medijev v Sloveniji je objavilo ta popravek? Radio Slovenija je tisto pismo objavil dvakrat, mojega popravka nič. Samo za primerjavo, da o vsem ostalim ne govorim. Zanimivo pa je, kako ga je objavila TV Slovenija, to namreč, zaradi tega, da potem ponazorim kako gre to naprej. Bom tole prebral, ker je fenomenalna formulacija: “Poslanec Slovenskih demokratov in predlagatelj novega Zakona o RTV, Branko Grims, jaz nisem predlagatelj, jaz sem bil lahko rečete avtor, predlagatelj pa je bil minister oziroma Vlada – je odgovoril poslancem Liberalne demokracije Jožefu Školču in Alešu Guliču, ki sta zapisala, da Grims namerno zavaja javnost glede prilagajanja RTV prispevka inflaciji. Grims je v odgovoru zapisal, da zdajšnji zakon določa načelo, po katerem se lahko višina prispevka sproti usklajuje z inflacijo, kar pričajo tudi protesti RTV, ker usklajevanje ni potekalo v celoti. Kot pravi Grims, pa novi zakon tega določila ne vsebuje.” Lahko vam še cel moj popravek preberem, da bo jasno, kaj je sploh v tem popravku bilo. Še enkrat je bilo napisano vse, kar je potrebno vedeti v zvezi s temi mehanizmi. Iz tega, kar sem vam pa zdajle prebral – to je, mimogrede, citat iz TV Slovenija 1, pa najbrž nikomur na tej Zemlji ni bilo jasno, kaj naj bi pravzaprav se s tem dogajalo. In potem se seveda na osnovi takole lansirane laži prime floskula, laž, ki jo še danes poslušamo, da sem obljubil nominalno, torej v številkah, znižanje RTV prispevka. Kajti tista dva poslanca sta v svojem pismu zapisala oziroma na neki tiskovki še pred tem govorila, da bo znižanje za 5 %. Od kje jim ta številka, pojma nimam, kajti o kakšni tovrstni številki zanesljivo nihče od nas nikoli ni govoril. Ampak v Sloveniji, če to reče nekdo iz LDS ali pa še iz kakšne stranke, ki jim je blizu, se to sprejme kot sveta resnica. S tem potem vsi kar polemizirajo, to uporabljajo kot argument, da bi pa kdo slučajno pogledal, kaj je v resnici kdo rekel, in to preveril, to se pa zelo redko zgodi.
In tako lahko zadeve pogledamo malo z ustavnopravnega vidika, tole zgodbico, ki vam jo zdajle pripovedujem, kajti ta zgodbica je zapisana tudi v interpelaciji. Kaj je bila torej zgodba o RTV prispevku – da sem sam osebno, in vem, da je to storil kasneje tudi minister, zelo jasno in zelo pošteno povedal, kaj pomeni star zakon in kaj pomeni nov zakon. Po starem zakonu je bil že pripravljen – če ne verjamete, pojdite na RTV preveriti – predlog za dodaten dvig RTV prispevka, ki ga seveda takrat potem niso upali poslati v proceduro, ker bi bil to odličen argument predlagateljem referenduma, to se pravi, novega Zakona o RTV Slovenija. Da so te tendence ves čas prisotne, še enkrat povem, pričajo tudi sedanje izjave sedanje, nove garniture, ki bi si še vedno želela višji RTV prispevek, seveda, kdo si pa ne bi želel več denarja. To se pravi, kot rečeno, ko gremo na ustavnopravni vidik, sami ste s tem, ko ste zamolčali, s svojo medijsko močjo kršili ustavno pravico državljank in državljanov do korektne in celovite obveščenosti. To je prvo, kar je treba zelo jasno povedati. Potem ste sami s svojo medijsko močjo lansirali neko neresnico, in to storili drugič. In ko sem hotel uveljaviti svojo ustavno pravico do popravka in odgovora, ste s svojo medijsko močjo, kolegice in kolegi iz LDS, dosegli, da se to praktično ni zgodilo; in ste to naredili še tretjič. In da dokažete, da imate neverjeten smisel za humor, ste potem to zapisali kot trditev v besedilo, ki je pred nami. In sedaj pridete k meni, naj na osnovi tiste laži, ki ste jo vi lansirali o meni in s katero me mažete že celo leto, zdaj jaz glasujem zoper ministra za kulturo dr. Vaska Simonitija. Ja, pa kaj še! Bodite no resni! Toliko, kar se tiče teh navedb v tej interpelaciji. To lahko dokažem z vsem tem materialom. Mislim, da je bilo branja dovolj; če kdo želi, ga lahko dobi pri meni, da se prepriča na lastne oči. Vsekakor pa je najbrž iz tega jasno, kakšna je vrednost pravnih trditev interpelacije, kajti interpelacija naj bi bila pravni akt utemeljen na pravno preverljivih in dokazljivih dejstvih. Raven, vidik te interpelacije pa je čisto nič in seveda na osnovi nič ni mogoče sprejemati neke odločitve in zato je najbrž povsem jasno, da kar se mene tiče bom ministra, dr. Vaska Simonitija, vsekakor podprl in seveda lahko to z vso odgovornostjo zatrdim tudi v imenu celotne Poslanske skupine SDS.
Mag. Branko Grims (nelektorirano): Spoštovani predsedujoči, spoštovani gospod minister s sodelavko, drage kolegice in kolegi, vsem zbranim lep pozdrav, še posebej lep pozdrav vsem gledalkam in gledalcem! Prenosi so dobra zadeva, o čemer se bomo kmalu lahko prepričali. Najprej dovolite, da najprej izrečem veliko priznanje in zahvalo tako tistim, ki ste oblikovali to interpelacijo, kot vsem ostalim, ki ste zaslužni, da na ta simbolni dan, rojstni dan totalitarne Jugoslavije, 29. november, razpravljamo o odstranitvi kulturnega ministra samostojne države Slovenije. Moram reči, da je to zelo simbolno in zelo v kontekstu besedila vložene interpelacije. Vsekakor naj vas to ne moti, kajti zadnje že bolj v krsto vsem, ki so verjeli v vaš pozitiven odnos do slovenske kulture, ste tako ali tako zabili včeraj, ko ste s svojim pobalinstvom, z zahtevanim 45-minutnim odmorom brez vsake potrebe onemogočili, da bi se tudi tisti med nami, ki smo si najbolj želeli s svojo prisotnostjo izkazati čast velikemu pesniku Simonu Gregorčiču ob 100-letnici njegove smrti, udeležili proslave. To je pač na nek način zelo simbolno dejanje, lepo odraža vašo politično kulturo, pa tudi splošen odnos do kulture v Sloveniji. Prav je, da ljudje to vedo.
Tisto, kar je rdeča nit te interpelacije, ki je sicer napisana zelo barvito, z bogatim besednim zakladom, zanimivo, se lepo bere in torej predstavlja na nek način zanimiv, ustrezen prispevek k slovenski književnosti, je, da se predvsem vrti okoli medijev. Tu je očitno, da so tisti, ki so to oblikovali, s tem na nek način obremenjeni, z obvladovanjem medijev namreč. Ampak zanimivo je, da to sedaj očitajo ministru za kulturo. Pa poglejmo to malo iz prakse, kolegice in kolegi. Namreč, dajte, bodite pošteni sami do sebe, predlagatelji te interpelacije, pa povejte, ali res kdo med vami iskreno verjame, da je kdo v Sloveniji, ki vam bo verjel, da je, recimo, dr. Vasko Simoniti kot minister za kulturo dal nalog za to, da se izvaja v vseh osrednjih medijih v zvezi z neko romsko družino pravi “reality show” že nekaj časa in se o tem poroča na način rumenega tiska, tako da ja ne bi prišlo do kakšne pametne rešitve, s čimer se seveda potem daje zelo čudno luč na celotno državo doma in v tujini. Ne vem, če mislite, da vam bo kdo to verjel, da je za to odgovoren Vasko Simoniti, pač to kar čim večkrat ponovite. Do kakšnega absurda je ta “reality show” že prišel, še mogoče samo kot zanimivost. Včeraj je bila v vseh osrednjih glasilih prva novica, da se v zvezi z neko romsko družino tisti dan ni zgodilo nič pomembnega in je bila to bistveno bolj pomembna novica od tega, da se je v Rigi začel vrh Nata, ki ga sicer vsa osrednja svetovna glasila ocenjujejo kot zgodovinskega in ki se ga udeležuje velika delegacija slovenske vlade, na čelu s predsednikom Vlade Republike Slovenije, gospodom Janezom Janšo. Če ste prepričani, da vam bo kdo verjel, da je za to, da je ta novica nekje v ozadju tiste prve, izjemno pomembne novice, da se z neko romsko družino ta dan ni zgodilo prav nič pomembnega, potem pač to čim večkrat ponovite, morda vam bo kdo verjel.
Kako je pa v resnici in kdo medije obvladuje, je najbrž iz te retorike že popolnoma jasno. Če bi v svoji interpelaciji očitali ministru, da se v medijih ni spremenilo v zadnjih letih popolnoma nič, potem bi bilo to treba zelo resno pretehtati. Če pa mu očitate obvladovanje in cenzuro medijev, je pa seveda zadeva taka, da se vsakdo, ki se na to malo spozna, nasmeje do solz. Že sama vložitev interpelacije to čudovito pokaže.
Osvežimo si spomin. Ko je bila vložena tako interpelacija zoper kulturnega ministra, gospoda Vaska Simonitija, kot tudi zoper ministra za zdravstvo, dr. Bručana, je bilo neko posebno obdobje. Volitve so se bližale, seveda, lokalne volitve. In kdor verjame, da je bila ta vložitev naključna in s tem povezana naj pač to verjame. Ampak zanimivo je poročanje medijev. Ko je bila vložena interpelacija je bila osrednja novica, na vseh televizijah je bila to praktično najpomembnejša prva novica tisti večer. Ko pa so stranke dale uradni odgovor oziroma je bil dan uraden odgovor v imenu koalicije, pa se je o tem poročalo v poznih nočnih urah v bloku namenjenem lokalnim volitvam. Zanimivo, zelo zanimiva merila. Treba se bo odločiti, če je interpelacija stvar predvolilne kampanje za lokalne volitve, za kar govori mnogo argumentov, potem bi seveda morali o interpelaciji in odgovorih nanjo poročati v bloku namenjenim lokalnim volitvam, o objem na enakovreden način. Če pa to ni, potem bi morali pa tako o interpelaciji, kot o odgovorih nanje spet poročati na enakovreden način v, lahko bi temu rekli “prime time” poročilo in pa seveda tudi enakovrednem prostoru v tiskanih medijih. No, koliko se je to zgodilo je najbrž odveč naprej razlagati, najbrž je tudi iz tega jasno kdo medije dejansko obvladuje, ali naj uporabim še boljši izraz “še vedno” obvladuje v veliki meri. Kdo pa jih hoče še bolj obvladovati je pa jasno iz ene zgodbe, ki po mojem trdnem prepričanju v zadnjih 15. letih ni para nikjer v EU, kajti mi smo sedaj enakovreden del EU. Generalna sekretarke LDS, stranke, ki ima celo interpelacijo polno borbe za pravice do novinarske svobode, do svobode javne in pisane besede, je zahtevala, da kratko in malo preneha izhajati Sobotna priloga Dela, da preneha izhajati eden od pomembnih medijev v Sloveniji, zato ker ni bila izpolnjena njihova želja, da bi objavili en poseben intervju z njihovim ljubljanskim kandidatom za župana, ki je mimogrede na volitvah totalno pogorel, dobil je 1 %, nad čemer bi se lahko precej zasikiral, šlo je za neko uredniško odločitev, ki je temeljila na anketah, ki so to v naprej dokazovale, so to jasno pokazale. Ampak to se ignorira, tam pa se zahteva kar prenehanje izhajanje javnega glasila. Ja, to pa je res borba za svobodo javne besede in novinarsko neodvisnost, to pa moram reči. Na tak način ste seveda interpelirali svojo lastno interpelacijo, še preden se je ta formalni pogovor v tem parlamentu sploh začel.
Poleg tega ste že sami naredili tisti temeljni, lahko bi rekli izvirni greh, ki ga ima ta interpelacija, ker ste jo izrazito predvolilno obarvali, ker ste jo vložili v toku same kampanje, ampak še več, izbrali ste prav poseben dan. Izbrali ste datum na katerega je pred letom dni potekal referendum o RTV Slovenija.
In sedaj prehajam na drugi del te zgodbe v katerem ima ta interpelacija še eno zanimivo lastnost. V besedilu interpelacije, ki sicer naj bi govorili o delu ministra za kulturo, dr. Vaska Simonitija, je moje ime in priimek omenjeno skoraj tolikokrat kot njegovo, ker je zagotovo edinstven primer v zgodovini tega parlamenta. Zakaj se je to zgodilo. Za vse, ki v zadnjem času berejo ali poslušajo ene zelo zanimive interpetacije dogajanja pred letom dni, naj zelo jasno definiram nekatere stvari, pa prosim, naj ne bo pri tem kdo kakorkoli užaljen, to je pač treba narediti zato, ker bom iz tega potem potegnil neko argumentacijo, ki je zelo povezana s ključnimi trditvami o interpelaciji. Namreč Zakon o RTV Slovenija, vi veste, da sem bil pravzaprav jaz tisti glavni avtor, ki ga je napisal, je bil potrjen na referendumu. Jaz sem bil avtor tega zakona v celoti, tisto kar se sedaj nekje celo napleta, da ga je napisal Klemen Jakič in podobno, so čiste oslarije. Celotno besedilo v osnovi od prve do zadnje besede je bilo napisano z moje strani s tiskovnimi napakami vred, kasneje je bil ta tekst popravljen v teku vladne procedure dopolnjen, ampak ene 90% teksta in vse temeljne rešitve so točno takšne kot sem jih napisal sam. Tako da, kar se tiče tega zakona, so te navedbe v interpelaciji opravičene. Zanimivo pa je, da se na vse načine poskuša zraven mene pritakniti še pri Zakonu o medijih, kajti Zakon o medijih pa nisem jaz bil avtor, kolegice in kolegi. To pa je besedilo, ki je v celoti nastalo v službah Ministrstva za kulturo in za katerega to tudi sami dobro veste, ker je to nastalo še v vašem času, je velik del nastal celo v času ko ste bili še vi na oblasti. Mimogrede, da imate z Ministrstvom za kulturo zelo dobre informacije, veste tako vi kot tudi sam, kajti tam je kar nekaj ljudi, ki so sicer zraven tudi v mirovnem institutu, za katerega upam, da ne bo kdo sedajle ostal in rekel, da vam je blizu. Tako da, to kot, če je rečeno, ne govorim zaradi vas, ampak zaradi javnosti, da ne bo kakršnegakoli nesporazuma. Tudi potem, ko je bil sam tok referenduma, sem bil daleč najbolj izpostavljen, iz mnogih razlogov. Šlo je tudi za vprašanje te pojmovne bitke, ker je bilo treba uporabljati pojmovni besednjak, s katerim se je potem to lahko zagovarjalo, sicer zelo zanimivi publiciteti, ki je bila tisti čas prisotna.
Še to mogoče, da se te vloge niti nisem želel. Bil sem je deležen zaradi enih posebnih okoliščin, ampak če sem jo že dobil, sem jo poskušal izpeljati po najboljši možni meri in na referendumu, če to uporabljam v prvi obliki, sem bil zmagovalec. Ne sam z vsemi tistimi, ki so glasovali za ta zakon, z vsemi tistimi, ki so se trudili zame, z vsemi kolegicami in kolegi iz poslanske skupine, ki so mi trdno stali ob strani in z vsemi, ki so se kasneje vključili na tej strani v to borbo. Ampak moram pa reči, da od takrat se je toliko gnojnice polilo name osebno, da je to, prav verjemite, po človeški plati že težko prenašati, pa ne bi rekel, da sem kakšno prav ne vem kako na te stvari občutljiva oseba. Ampak zelo nerodno je, veste, če te tisti, ki je o tebi lagal na osnovi svoje laži zmerja z lažnivcem, da se je pa to zgodilo, kolegice in kolegi, se bom pa vrnil na besedilo same interpelacije, ki je zdaj pred nami. Namreč, vse drugo, zato, ker želim pustiti veliko prostora tudi svojim kolegicam in kolegom iz poslanske skupine SDS bom v tem trenutku izpustil, in bom govoril samo še o eni zadevi, v zvezi s katero je bilo moje ime v minulem letu največkrat omenjeno. V zadnjem času pa to leti predvsem na ministra za kulturo. Gre za vprašanje RTV prispevka, seveda. Namreč, ves čas se opleta s trditvijo, da nismo javnosti povedali resnice in da smo jo zavajali. To je bil oseben očitek na osnovi katerega me zlasti tisti, ki se čutijo v javnih medijih poklicani za to, da pritrjujejo vašim političnim trditvam in da dajejo v nič vse, ki mislijo ali še kako argumentirano dokažejo drugače, da je pač situacija takšna kot jo zdaj opisujem. No, pa poglejmo, kako je bilo s to stvarjo v resnici. Vsi, ki ste sledili zgodbi o kampanji o RTV prispevku veste, da se je ta trditev, da pomeni izglasovanje novega zakona, nižji RTV prispevek, kot bi ga plačevali po starem zakonu, pojavila nekje v začetku jeseni. Ampak tukaj je bistven način kolegice in kolegi. Pa pojdimo lepo po datumih, vse imam tukaj, če boste želeli, vam lahko tudi razmnožim in če boste želeli, lahko še pogledamo posnetek kakšne tiskovne konference, kajti vse to je zelo dobro argumentirano in verjemite, vsak trenutek dokazljivo.
Namreč, najprej bom prebral datum, 1.9.2005, takrat sem javnosti sporočil naslednje: da bi si nalili čistega vina, najprej nekaj dejstev. Veljavni Zakon o RTV Slovenija je bil takrat veljaven in seveda je bil sprejet leta 1994 in bil v zvezi s plačevanjem RTV prispevka bistveno spremenjen z novelo zakona leta 1999. To je prav tista novela, ki je pomenila grob poseg v avtonomnost novinarjev in na katero sem, takrat na prošnjo novinarjev RTV Slovenija v Državnem svetu vložil veto. Žal je bil kasneje veto v Državnem zboru zaradi vztrajanja takratnega ministra Jožefa Školča in njegove državne sekretarka Majde Širca, oba seveda LDS, preglasovan. Šlo je za tisti najbolj grob poseg v novinarsko avtonomijo, kot so se novinarji sami do tega dejanja opredelili takrat, na vztrajanje LDS torej. Sedaj veljavni, torej takrat veljavni stari Zakon o RTV Slovenija je določal načelo, po katerem se višina RTV prispevka lahko sproti usklajuje z inflacijo. O dvigu RTV prispevka, zaradi rasti inflacije je odločala Vlada na predlog Sveta RTV Slovenija. In RTV Slovenija je to določilo razumela kot nekakšen avtomatizem, o čemer pričajo stalni protesti organov RTV Slovenija, ker dvigovanje RTV prispevka ni vedno proti sledilo inflaciji. V novem Zakonu o RTV Slovenija tega določila ni več in zakon po uveljavitvi torej ne bo dajal več nobene pravne osnove za trajno dvigovanje RTV prispevka oziroma njegovo povečevanje, zaradi inflacije. Edina možnost spremembe, ki jo dopušča zakon je začasni ukrep Vlade, ki lahko traja do leto dni in s katerim lahko spreminja višino za do 10 % v pozitivni ali negativni smeri, vendar izključno v primeru motenj poslovanja RTV Slovenija, se pravi, v primeru nekih posebnih okoliščin, ki jih sedaj, ko se poslovanje RTV Slovenija izboljšuje seveda niti slučajno ni, da pa stare navede, ki so temeljile na tem starem zakonu težko umrejo pa seveda lahko tudi sami sledite, ko berete izjave vidnih predstavnikov RTV Slovenija danes, ki bi si še kar želeli RVT prispevek, ki ga seveda brez spremembe zakona ni mogoče trajno dvigniti. Spremembe zakona v tem parlamentu pa trdim, ni mogoče sprejeti, vsaj sam osebno bi storil vse, da se to ne bi zgodilo tudi, če bi kdo poskušal.
Zanimivo je naslednje. Nekaj dni za tem smo imeli še posebno tiskovno konferenco, kjer smo te mehanizme podrobno razložili, povedali smo vse točno v odstotkih, ampak samo dan za tem je, a ja, še to moram dodati, seveda je bilo poročanje iz tega tako, da ga je mogoče povzeti v enem stavku. Praktično vsi mediji, z častno izjemo nekaterih, da ne bom komu storil krivice, so zapisali samo to: “Grims še vedno trdi, da bo po novem Zakonu znižan RTV prispevek.” Če je to poročilo skladno s tem, kar je bilo povedano, ker je bilo tudi v pisni obliki posredovano vsakemu mediju, potem imamo lahko v taki uredniški politiki svoje mnenje. Jaz osebno ga v tem trenutku raje ne bi izrazil, ampak zanimivo, da so tako poročanje, ki je po mojem trdnem prepričanju odraz političnega vpliva LDS v osrednjih javnih glasilih, potem izkoristili v poslanski skupini LDS za to, da so me obtožili, da namerno zavajam javnosti in da nimam pojma kako je to potekalo do sedaj. Ali vam še enkrat preberem celo zgodbo, pa boste videli, da je točno taka kot je v resnici bila, ampak tukaj se zadeva še ne konča. To pismo, v katerem sem bil dobesedno obtožen, da sem lažnivec je bilo objavljeno praktično v vseh medijih v Sloveniji, ker sem jaz pač verjel, da živim v pravni državi sem nato napisal popravek in zahteval to pravico do popravka in odgovora kot svojo ustavno pravico. Zanimivo, dajte uganiti, koliko medijev v Sloveniji je objavilo ta popravek? Radio Slovenija je tisto pismo objavil dvakrat, mojega popravka nič. Samo za primerjavo, da o vsem ostalim ne govorim. Zanimivo pa je, kako ga je objavila TV Slovenija, to namreč, zaradi tega, da potem ponazorim kako gre to naprej. Bom tole prebral, ker je fenomenalna formulacija: “Poslanec Slovenskih demokratov in predlagatelj novega Zakona o RTV, Branko Grims, jaz nisem predlagatelj, jaz sem bil lahko rečete avtor, predlagatelj pa je bil minister oziroma Vlada – je odgovoril poslancem Liberalne demokracije Jožefu Školču in Alešu Guliču, ki sta zapisala, da Grims namerno zavaja javnost glede prilagajanja RTV prispevka inflaciji. Grims je v odgovoru zapisal, da zdajšnji zakon določa načelo, po katerem se lahko višina prispevka sproti usklajuje z inflacijo, kar pričajo tudi protesti RTV, ker usklajevanje ni potekalo v celoti. Kot pravi Grims, pa novi zakon tega določila ne vsebuje.” Lahko vam še cel moj popravek preberem, da bo jasno, kaj je sploh v tem popravku bilo. Še enkrat je bilo napisano vse, kar je potrebno vedeti v zvezi s temi mehanizmi. Iz tega, kar sem vam pa zdajle prebral – to je, mimogrede, citat iz TV Slovenija 1, pa najbrž nikomur na tej Zemlji ni bilo jasno, kaj naj bi pravzaprav se s tem dogajalo. In potem se seveda na osnovi takole lansirane laži prime floskula, laž, ki jo še danes poslušamo, da sem obljubil nominalno, torej v številkah, znižanje RTV prispevka. Kajti tista dva poslanca sta v svojem pismu zapisala oziroma na neki tiskovki še pred tem govorila, da bo znižanje za 5 %. Od kje jim ta številka, pojma nimam, kajti o kakšni tovrstni številki zanesljivo nihče od nas nikoli ni govoril. Ampak v Sloveniji, če to reče nekdo iz LDS ali pa še iz kakšne stranke, ki jim je blizu, se to sprejme kot sveta resnica. S tem potem vsi kar polemizirajo, to uporabljajo kot argument, da bi pa kdo slučajno pogledal, kaj je v resnici kdo rekel, in to preveril, to se pa zelo redko zgodi.
In tako lahko zadeve pogledamo malo z ustavnopravnega vidika, tole zgodbico, ki vam jo zdajle pripovedujem, kajti ta zgodbica je zapisana tudi v interpelaciji. Kaj je bila torej zgodba o RTV prispevku – da sem sam osebno, in vem, da je to storil kasneje tudi minister, zelo jasno in zelo pošteno povedal, kaj pomeni star zakon in kaj pomeni nov zakon. Po starem zakonu je bil že pripravljen – če ne verjamete, pojdite na RTV preveriti – predlog za dodaten dvig RTV prispevka, ki ga seveda takrat potem niso upali poslati v proceduro, ker bi bil to odličen argument predlagateljem referenduma, to se pravi, novega Zakona o RTV Slovenija. Da so te tendence ves čas prisotne, še enkrat povem, pričajo tudi sedanje izjave sedanje, nove garniture, ki bi si še vedno želela višji RTV prispevek, seveda, kdo si pa ne bi želel več denarja. To se pravi, kot rečeno, ko gremo na ustavnopravni vidik, sami ste s tem, ko ste zamolčali, s svojo medijsko močjo kršili ustavno pravico državljank in državljanov do korektne in celovite obveščenosti. To je prvo, kar je treba zelo jasno povedati. Potem ste sami s svojo medijsko močjo lansirali neko neresnico, in to storili drugič. In ko sem hotel uveljaviti svojo ustavno pravico do popravka in odgovora, ste s svojo medijsko močjo, kolegice in kolegi iz LDS, dosegli, da se to praktično ni zgodilo; in ste to naredili še tretjič. In da dokažete, da imate neverjeten smisel za humor, ste potem to zapisali kot trditev v besedilo, ki je pred nami. In sedaj pridete k meni, naj na osnovi tiste laži, ki ste jo vi lansirali o meni in s katero me mažete že celo leto, zdaj jaz glasujem zoper ministra za kulturo dr. Vaska Simonitija. Ja, pa kaj še! Bodite no resni! Toliko, kar se tiče teh navedb v tej interpelaciji. To lahko dokažem z vsem tem materialom. Mislim, da je bilo branja dovolj; če kdo želi, ga lahko dobi pri meni, da se prepriča na lastne oči. Vsekakor pa je najbrž iz tega jasno, kakšna je vrednost pravnih trditev interpelacije, kajti interpelacija naj bi bila pravni akt utemeljen na pravno preverljivih in dokazljivih dejstvih. Raven, vidik te interpelacije pa je čisto nič in seveda na osnovi nič ni mogoče sprejemati neke odločitve in zato je najbrž povsem jasno, da kar se mene tiče bom ministra, dr. Vaska Simonitija, vsekakor podprl in seveda lahko to z vso odgovornostjo zatrdim tudi v imenu celotne Poslanske skupine SDS.