Informacija o dejavnosti državnega zbora v času predsedovanja

SEZNANITEV Z INFORMACIJO O DEJAVNOSTIH DRŽAVNEGA ZBORA REPUBLIKE SLOVENIJE V ČASU PREDSEDOVANJA REPUBLIKE SLOVENIJE SVETU EVROPSKE UNIJE OD JANUARJA DO JUNIJA 2008  Stališče poslanske skupine SDS je predstavil mag. Branko Grims.Mag. Branko Grims: Vsem kolegom, ki s svojo prisotnostjo v tej dvorani kažejo pozitiven odnos do zelo pomembnega izziva, ki je pred nami, vodenja EU, naj se na začetku prav lepo zahvalim. Ko je Vlada Republike Slovenije vezala vprašanje svoje zaupnice na vodenje Evropske unije, in samo na vodenje Evropske unije, je vsa opozicija enotno glasovala proti in se s tem objektivno ter očitno odpovedala svojemu sodelovanju pri vodenju Evropske unije. Odpovedala se je odgovornosti, odpovedala pa se je tudi vsem rezultatom, ki jih bo to vodenje prineslo. To je zelo pomembno in zadeva celotno področje izvršilne veje oblasti, ki ima pri vodenju v resnici mnogo mnogo večjo vlogo kot parlament. Taka je pač evropska ureditev. Seveda pa to ne pomeni, da je vloga parlamenta, kjer bo, upam, opozicija ravnala drugače, nepomembna. Ravno nasprotno, sam jo štejem kot zelo pomembno, kajti vsak parlament je sam po sebi v bistvu temeljni prostor demokracije. To se prepogosto pozablja. Izvršilna veja oblasti obstaja tudi v nedemokratičnih sistemih, tudi v minulih desetletjih je obstajala v Sloveniji. Seveda pa demokratično izvoljen parlament, ki zadostuje s standardom demokracije, kot jih postavlja politologijo, obstaja samo v demokratičnih družbah.     Tisto, kar je potrebno že na začetku poudariti, je, da bo ta odgovornost, ki jo torej sprejema samo vladajoča koalicija in Vlada Republike Slovenije s svojo odločitvijo za vodenje Evropske unije, izjemna. Kajti sedaj se s podpisom Lizbonske pogodbe kaže dejanska možnost, da bo ta, v bistvu skrajšana oblika evropske ustave, tudi dokončno sprejeta, ratificirana s strani vseh članic in uveljavljena. To pa v praksi pomeni, da ima Slovenija samo enkrat v zgodovini priložnost, da bo čisto sama vodila celotno Evropsko unijo. Zato lahko brez vsake patetike govorimo o odgovornosti, o naši skupni odgovornosti, pred zgodovino. S tega vidika je potrebno pohvaliti priprave, ki so bile do sedaj izvedene, in ki zajemajo tako izvršilno kot tudi tisto, o kateri posebej govorimo danes, to je zakonodajno vejo oblasti. Parlament je na vodenje Evropske unije dobro pripravljen. Vse ključne elemente smo v bistvu že začrtali v minulih mesecih. Sedaj gre le še za izvedbo. Parlament se je odločil za teme, ki so usklajene z zavezami, ki jih je Slovenija dala institucijam Evropske unije, in ki je tudi skladen s temeljnimi interesi, ki jih lahko naša država v času svojega vodenja Evropske unije uveljavi na zunanjepolitičnem področju. Naj naštejem samo nekatere, ki so najpomembnejši. Zajemajo področja ekologije, torej ohranitve našega življenjskega okolja, v povezavi z oskrbo z energijo, ki je prav tako izjemno pomembna tema. Slednja je neločljivo povezana s prvo, kajti toplogredno dogajanje, vremenske zgodbe, ki smo jim priča vsak dan, so tiste, ki nas opozarjajo, da je to tema, ki bo v naslednjih letih in desetletjih zagotovo imela vse večji in večji pomen. S tem povezana je tudi naslednja prioriteta, za katero se je odločila naša država, to je vprašanje kmetijstva. Kmetijstvo, ki v Sloveniji danes morda ni več ključna panoga, tako kot je bilo morda na začetku prejšnjega stoletja, znova dobiva večji pomen v obdobju, ko se cene hrane nebrzdano dražijo povsod po svetu, zlasti pa to velja za Evropsko unijo. Tretje tako področje je medgeneracijska solidarnost. Smo ena od držav, žal, ki se je najhitreje “starala”. In zato je medgeneracijska solidarnost izjemno pomembna, vsak dan je pomembnejša. Dejstvo je, da smo v času tega mandata doživeli nekaj, kar lahko vsi samo pozdravimo, trend rojstev se je obrnil. Danes spet beležimo pozitiven prirast. Toda to nas od teme medgeneracijske solidarnosti prav v ničemer ne oddaljuje, kajti medgeneracijska solidarnost ne zajema samo starejših, zajema tudi mlajše generacije. In seveda pridemo do teme, ki ji tudi sam osebno dajem izjemen pomen, prav tako pa tudi v Poslanski skupini SDS. Leto, ki je pred nami, leta 2008, bo leto medkulturnega dialoga. Da bo tej temi dala vso pozornost ter jo javno promovirala, se je država Slovenija zavezala pred institucijami Evropske unije. Sam bi ob tej priložnosti želel izraziti veliko željo. Namreč, da bi  medkulturni dialog vsi vzeli zelo resno in da bi ga uveljavili tudi znotraj meja države Slovenije. Kajti medkulturni dialog ni samo dialog med verstvi, kot se pogosto po eni strani oži ta pojem, niti ni to samo spoštljivo govorjenje o različnih skupinah kot recimo o Romih. Daleč od tega. Medkulturni dialog je mnogo, mnogo več in poteka na različnih nivojih, na nivojih dialoga med posamezniki, med skupinami znotraj ene družbe, ene države in seveda poteka na meddržavnem nivoju in tudi na nivoju, ki bi ga lahko ocenili kot globalnega. To je prvo, kar je treba vedeti o medkulturnem dialogu. Drugo, kar je nujno poudariti, je, da medkulturni dialog po definiciji pomeni odprto in spoštljivo izmenjavo mnenj med posamezniki in skupinami različnih etičnih, kulturnih, verskih in jezikovnih družbenih okolij in dediščin. To je definicija medkulturnega dialoga, ki je povzeta po Beli knjigi Evropske unije o medkulturnem dialogu. In pri tem je treba opozoriti še na dvoje. Medkulturni dialog ni in ne more biti enosmeren proces. Za njegov uspeh je bistvena pripravljenost vseh, ki v njem sodelujejo, za medsebojno razumevanje ter sprejemanje argumentov. Medkulturni dialog je mogoče dejansko uveljaviti le s polno svobodo in odgovornostjo medijev ter vseh nosilcev javne besede. In sedaj postavimo to v luč našega aktualnega dogajanja. Tukaj lahko Slovenija dejansko predstavi nekatere zelo pozitivne izkušnje. Lahko poudari svoje strateške interese, zlasti podčrtam vprašanje slovenskega jezika. Po drugi strani je pa seveda potrebno reči, da medkulturni dialog in to leto ne bosta obrodila tistih sadov, ki bi jih lahko, če medkulturnega dialoga ne bomo sprejeli tudi sami pri sebi. In tukaj podčrtam, da s strani vseh sodelujočih v tem procesu. Namreč, zakaj to tako poudarjam? Velikokrat smo bili že soočeni s posameznimi neprimernimi izjavami o kakšnih osebnih okoliščinah in kdo bi šel glede nanje s kom na kavo, ki se jim potem daje zelo veliko pozornost. Ampak običajno javnost to obliko sovražnega govora kar pravilno oceni ter  zavrne. Problem se pojavi takrat, kadar je sovražni govor, ki v resnici predstavlja negacijo medkulturnega dialoga (gre za dva popolnoma nasprotujoča si pojma), tako vcepljen v javni diskurs, v javni pogovor, da pravzaprav nihče več niti ne opazi njegove prisotnosti. Iz tega sovražnega govora potem hitro sledijo celo skrajno negativna dejanja. Da je temu v resnici tako v slovenski družbi, naj opozorim samo na dva zares zelo, zelo pereča primera, ki drastično odstopata od evropske prakse in od evropskih norm. Eno je odnos do naše polpretekle zgodovine. Vprašajte se, kolikokrat ste že v tem državnem zboru, pa v različnih medijih slišali za tisti pojem “preštevanja kosti”. Pa se verjetno ob tem pravzaprav nihče ni zdrznil, da bi se zavedal, da gre v resnici za zelo hudo obliko sovražnega govora, ki je po mednarodnih aktih, ki jih je Slovenija ratificirala, celo kaznivo dejanje. Kajti ti mednarodni akti, ki se jih po naši ustavi sedaj uporablja lahko tudi neposredno, žal te prakse slovenskih sodišč še nisem opazil, govorijo zelo jasno, da stori kaznivo dejanje tudi tisti, ki omalovažuje ali zaničuje ali se norčuje iz hudodelstva oziroma zločina proti človeštvu ali iz genocida. In v Sloveniji je lahko zelo veliko filozofskih razprav na temo, ali je bilo tisto tragično dogajanje v času po drugi svetovni vojni pravzaprav hudodelstvo proti človeštvu, ali je bil to pravi politični genocid, ampak dejansko je, da je odnos do poskusov zmanjševanja ali smešenja teh zločinov za mednarodno pravo, ki nas zavezuje, v obeh primerih enak. Prav iz tega razloga je to obliko sovražnega govora potrebno poudariti kot zagotovo največji problem, ki ga v Sloveniji imamo in ki že ima negativne posledice v obliki konkretnih dejanj. Poglejte, pred samo nekaj dnevni je bila ob dnevu človekovih pravic proslava, posvečena žrtvam povojnega nasilja, političnim zapornikom in vsem njihovih sorodnikom, vsem, ki so trpeli v totalitarnem režimu. Iz strani največje opozicijske stranke, Pahorjeve SD, ki napoveduje prihod na oblast, tam ni bilo videti niti enega samega vidnega predstavnika. S tem se je zgodilo dvoje. Odsotnost vseh vidnih članov Pahorjeve SD je bilo dejanje, ki je bilo v temeljnem, očitnem, najglobljem nasprotju z medkulturnim dialogom. Hkrati je dalo zelo jasen signal, da je za to politično silo, ki je neposredna naslednica nekdanje komunistične Partije, bila besedna sprava samo nek vzvod, s katerim se je pridobilo čas, zdaj pa, ko gre zares, so pa dejanja povsem nasprotna njihovim lastnim besedam. In po drugi strani je potrebno reči, da to zelo jasno pomeni, da se oni še kako dobro spomnijo, kaj se je takrat (od konca II. svetovne vojne do leta 1990) v resnici dogajalo, kajti moto prireditve je bil “izbrisani spomin”, ampak, če se ne bi ničesar spomnili, zagotovo ne bi imeli razloga, da so na tej proslavi manjkali. Tu je gotovo prostor za medkulturni dialog še povsem odprt, še povsem svež. Drugi tak prostor pa je očitno mogoče najti v odnosu do verujočih, do različnih verstev. Kolega iz opozicije je dal amandma, ki smo ga tudi soglasno sprejeli. Je izjemno pomemben in je z njim obogatil pripravljeno gradivo. Naj preberem samo kratek citat: “Evropa mora oblikovati občutljiv odnos do izrekanja vrednostno označenih sodb o religijah”. To je zagotovo res. In poglejte, ko je on to predlagal, je omenil odnos do muslimanov. Tukaj se z njim strinjam, zagotovo je to zelo pomemben element. Ob tem pa se je kar pozabilo, kaj vse se sliši v tem državnem zboru in kaj nestrpnega se sliši v različnih javnih razpravah. Tam se Slovensko katoliško cerkev, ki je v resnici daleč največja verska skupnost, kar naprej kvalificira, da je požrešna, da si prilašča vse mogoče in nemogoče, da si želi podrediti mladino, da ji gre samo za denar, da je precepljena s takšnimi in drugačnimi deviacijami in se to posplošuje. Tega je kolikor hočete, samo poglejte v magnetograme razprav, ki so značilne za sedanjo opozicijo v tem državnem zboru. To je nekaj, kar ni evropsko, in da ima ta sovražni govor lahko drastične posledice, ste se prepričali sami, ko je zagorel križ na obali, križ, ki je bil spomenik umrlim v ladijski nesreči, in se je to dejanje prikazovalo kot “kulturni dogodek”. Kultura, ki naj bi gojila tisto, kar je lepo, kar je smiselno, kar je vrednostno pozitivno v človeku, s tem vandalizmom, da uporabimo pravi izraz, pa res nima prav ničesar skupnega. In prav tako ne s tistim, da se je objavilo simbol, ki ga sprejema kot svoje najbolj pozitivno čutenje velik del Slovencev, to je sv. Marija s podgano v naročju in se je tudi takrat v medijih reklo, da “tisti, ki mu to ni všeč, je nestrpen”. Ljudje božji, v kakšni družbi pa živimo mi? Tu je res še ogromno prostora za medkulturni dialog. Za medkulturni dialog med različno mislečimi, za medkulturni dialog med različnimi skupinami, celo za medkulturni dialog med nekdanjimi žrtvami in rablji, kot smo videli na primeru, ki sem ga navedel na začetku. Če bomo vsaj po tem, ko v državnem zboru opravimo meddržavno srečanje na temo “Medkulturni dialog”, vsi odkrito vzpostavili medkulturni dialog tudi doma in ta prostor odprli, bomo naredili majhen korak zase in zelo velik za Slovenijo. V imenu Poslanske skupine SDS vas pozivam, da to tudi storimo.