Inflacijska seja DZ

REŠEVANJE PROBLEMATIKE VISOKE INFLACIJE IN PRIPRAVA PROTIINFLACIJSKIH UKREPOV S PREDLOGOM SKLEPA  Stališče poslanske skupine je predstavil Srečko Hvauc.  Srečko Hvauc: Po mnenju naše poslanske skupine zahtevek opozicije za sklic te izredne seje ni zasnovan na pravih vzrokih nastanka inflacije. Opozicija in njeni politični ekonomisti, ki tudi preko medijev poskušajo ustvarjati nova inflacijska pričakovanja, namreč zatrjujejo, da naj bi imela inflacija svoj vzrok na strani prevelikega domačega povpraševanja, ki naj bi ga povzročila fiskalna politika s prevelikimi investicijami države. Gospodarska, v okoliščinah sedanje inflacije, naj bi bila po teh ocenah nezdrava in naj bi kazala na t. i. pregrevanje gospodarstva.     V naši poslanski skupini te ugotovitve, te očitke zavračamo, saj niso utemelji z dejstvi ali dejanskimi podatki oziroma z ekonomskimi pokazatelji. Inflacija, ki smo ji priča dobrega pol leta, namreč ni posledica povečanega agregatnega povpraševanja in torej ni nastala na strani povpraševanja, temveč na strani ponudbe. V makroekonomskem okolju, po uradnih podatkih UMAR in Statističnega urada v letu 2007, ko je ta inflacija začela naraščati, ni bilo nekih neravnovesij. Da ne bom ponavljal podatkov okoli izjemno velike gospodarske rasti, o veliki rasti izvoza, o povečanju konkurenčnosti slovenskega gospodarstva, ki je tudi zaradi teh ugodnih razmer prineslo zmanjšanje brezposelnosti, zaposlenost je narasla v lanskem letu npr. za 2,3 %, brezposelnost pa je med najnižjimi v EU oziroma v evropski monetarni uniji in znaša 4,5 %. Res je, da smo z uvedbo evra pridelali nekoliko inflacije. Res je tudi to, da je zaradi našega bivanja v tem novem evropskem prostoru prišlo do t. i. efekta, po katerem bi se ta naša inflacija lahko povečala od 0,8 do 1,85 % glede na evroobmočje.     Naj te ugotovitve podkrepim tudi z izjavo dr. Egona Zakrajška, Slovenca, ki je na pomembni strokovni funkciji v Združenih državah, ki je v januarju izjavil, citiram: “Takšna inflacija ni bila čisto nepričakovana. Prevzem evra leta 2007 je zagotovo prinesel enkratno zvišanje vseh cen. To je izkusilo nekaj držav, ki so prevzele evrov. Inflacija se nadaljuje tudi zato, ker Slovenija raste hitreje kot starejši evropski trgi, zato mora imeti tudi višjo inflacijo kot drugi.”     Če pogledamo, kaj je bilo z osebno potrošnjo in z rastjo plač, v letu 2007 je bila rast zasebne potrošnje v prvih treh četrtletjih nizka, v povprečju 2,3 % in je bila tako celo nižja kot v povprečju leta 2006, ko je bila kar 4 %. Rast osebne potrošnje je bila nižja od rasti BDP in je bila v skladu z realno rastjo plač v treh četrtletjih, ki je bila 2,5 %. Tako v javnem kot zasebnem sektorju je rast plač zaostajala za produktivnostjo. Tako gibanje plač je prav gotovo rezultat ustrezne plačne politike, ki jo je vlada v sodelovanju s socialnimi partnerji dosegla. Torej, da se visoka rast BDP ni prinesla v visoko rast plač in ki je tudi ponavadi znak za pregrevanje gospodarstva. Prav tako se pa razbremenitev davkoplačevalcev, zaradi reforme dohodnine, ni prinesla v višjo potrošnjo. In glede na navedbe nekaterih, da je bila fiskalna politika v naši državi ekspanzivna, pa moram navesti tudi nekaj podatkov oziroma najprej ugotovitev, da je bila celo javnofinančna politika v letu 2007 restriktivna in proticiklično naravnava in torej ni prispevala k inflaciji. Če pogledamo nekatere podatke. Imeli smo presežek do leta 2006 v višini 2007, se opravičujem, presežek v višini 0,1 BDP. Od leta 2004 se stalno niža delež državne potrošnje v BDP in se je do leta 2007 znižal za 3,3 % točke, izdatki širšega sektorja v državi so se v letu 2007 zmanjšali za 2,1 % točki BDP glede na leto 2006. Realna rast potrošnje države, se pravi plač in materialnih stroškov, je bila v letu 2007 samo 1,3 %, medtem ko je bila še v letu 2006 4,4 % in strukturni javno finančni primanjkljaj se je v letu 2000 še znižal in je bil najnižji v obdobju zadnjih pet let. Pa še mogoče en podatek, znižal se je tudi javni dolg države na 25,6 % BDP. Vsi ti kazalci kažejo proticiklično naravnanost fiskalne politike. Poudariti je treba, da fiskalna politika, ki ustvari proračunski presežek in hkrati zmanjša delež javnih izdatkov BDP, ter delež stanje javnega dolga v BDP po nobeni ekonomski teoriji, prav po nobeni ekonomski teoriji ne more biti povzročiteljica inflacije. Opozicija govori, piše, da naj bi inflacijski vzroki na strani agregatnega povpraševanja tičali v financiranju gradnje avtocest z zadolževanjem Darsa in s poroštvom oziroma garancijo države. Tudi če bi hipotetično v letu 2007 znesek izdanih garancij Darsa vključili v stanje dolga državnega proračuna in bi tako navidezno večji javni dolg bil še vedno za 0,8 % točki manjši, kot če bi to isto storili v letu 2006, ko nismo imeli takšne inflacije. In še, če bi gradnja cest s strani države in tudi nakupi stanovanj s posojili strani državljanov res povzročila splošno, ali pa bila povzročitelj splošne rasti inflacije v letu 2007, se pa je potrebno vprašati, zakaj se niso potem malo bolj povečale cene v gradbeništvu. Zakaj potem energenti, zakaj hrana? Ko govorimo o protiinflacijskih ukrepih je seveda potrebno omeniti tudi področje cen, edino področje, kjer lahko vlada neposredno vpliva na njihovo višino, na njihovo velikost. To je manjši delež cen, ki so regulirane. In če pogledamo, kako so se te cene gibale v tem obdobju, vidimo, da so bile praktično na istem nivoju, ali so se izjemoma povišale, ampak to znatno, znatno manj, kot je bila stopnja inflacije. Vlada pa je tudi z namenom, da bi vedeli kaj nas v prihodnjem obdobju čaka, že sprejela načrt uravnavanja reguliranih cen za leto 2008 in 2009. Pri ukrepih je potrebno še enkrat omeniti trošarine. To je pač edini inštrument, ki ga ima v rokah vlada, da lahko vsaj delno vpliva ne cene goriv. Takoj¸, ko je inflacija začela naraščati, je vlada ukrepala z znižanjem teh trošarin in v kratkem je prišlo tudi do tega, da so se te trošarine ustavile na najnižji možni višini, ki jih še dopušča Evropska unija. Torej, glede na navedeno trdimo, da vzroki za inflacijo niso povpraševanje, kot navajajo tisti, ki so zahtevali sklic te seje, niti pri neustreznih ali nepravočasnih ukrepih vlade, ampak da so vzroki inflacije, kot sem že v uvodu povedal, na ponudbeni strani.     V januarju 2008 sta Ameriška centralna banka in Evropska centralna banka v zelo podobnih poročilih sporočili, da sta lanska inflacija v ZDA in Evropski uniji posledica ponudbenega, ponavljam, cenovnega šoka, ki ga je sprožila globalna rast cen kmetijskih proizvodov, surovin in nafte. Med kmetijskimi proizvodi je k temu največ prispevala cena žitaric, kar se pa tiče energentov pa poznamo, kakšna so bila gibanja cen v lanskem letu, ko se je nafta iz nekaj čez 50 dolarjev za sodček dvignila praktično že skoraj do 100 dolarjev. Torej, temeljni razlog za dvig cen v Sloveniji so dvig cen hrane in nafte. Vendar pa bi bilo netočno, če bi edine vzroke za dvig cen v Sloveniji predpisovali tem zunanjim vzrokom. Slovenija ima tudi neke notranje vzroke za inflacijo. In sicer, kot mnogi ugotavljajo, je ta domači šok posledica trdne sestave in nezadostne konkurence v verigi, pridelava, predelava in trgovina s hrano. Na to nas opozarjajo tudi mnogi domači strokovnjaki, na primer dr. Aleš Kuhar, raziskovalec na področju ekonomike, živilske industrije na Biotehniški fakulteti, ki je v nedavnem intervjuju opozoril, navajam: “Evropska centralna banka je Sloveniji poslala jasno sporočilo, da naš trgovski sektor zaradi neustrezne sestave trga in pomanjkanja konkurence ni dovolj absorbiral ponudbenega cenovnega šoka svetovnih trgov hrane.” Torej slovenske razmere v živilsko-predelovalni industriji in trgovini so tisti dejavnik, ki je povzročil v Sloveniji višjo rast cen kot v ostalih državah Evropske unije. Če pogledamo živilsko-predelovalno industrijo je bila ta v tranziciji deležna neustrezne ekonomske politike. Ko je prišlo do potrebe, da se prestrukturira, pa je šlo to prestrukturiranje predvsem v izrazito koncentracijo in ta koncentracija je pa pripeljala do tega, da znotraj tega področja ni izpostavljena neka primerna konkurenca. Seveda pa je največji problem Slovenije v tem trenutku koncentracije trgovine z živili, ki se je oblikovala v zadnjem desetletju. Proces je imel vseskozi tudi močno politično podporo. Spomnimo se samo, kako je bivši predsednik države aplavdiral gospodu Jankoviču, ko je ta požiral vsa manjša trgovska podjetja in s tem seveda žel neke uspehe, katerih posledice pač čutimo tudi danes.    Bom še enkrat ponovila podatek, kateremu mnogi ne verjamejo. Trije največji trgovci v Sloveniji obvladujejo od osemdeset do devetdeset odstotkov trga in največji trgovec Mercator več kot štirideset odstotkov in s tem dejansko za takšnim deležem lahko obvladuje kompleten trg, zato ti veliki trgovci izrabljajo svoj dominantni položaj, malih trgovcev pa v Sloveniji praktično tako več ni. Zaradi tega je zaračunavanje trgovskih marž nepregledno. Trgovci trdijo, da so te povprečno velike okrog 27 %, predelovalna industrija pa trdi, da so trgovske marže tudi do 60 %. Problem je v tem, da trgovci v maržo ne vštevajo od dobaviteljev nekajkrat na leto praktično izterjane, izsiljene retrogradne popuste in bonitete in če bi opravili resno analizo teh marž, bi ugotovili, da se trgovske marže gibljejo že tam kar okrog 50 %.    Zaradi nekonkurenčnega položaja trgovine pri nas trgovske marže v nasprotju s trgovino ne absorbirajo šoka dviga cen prehrambenih surovin, to pomeni da so naši trgovci cene predelane hrane v drugi polovici leta zvišali za celotno rast cen predelane hrane v živilski industriji in temu dodali še nekaj svojih podražitev. Zaradi relativnega oblikovanja se je pa marža v absolutnem znesku seveda zvišala. Nasprotno kar ugotavlja tudi Evropska komisija oziroma Evropska centralna banka, nasprotno so na evroobmočju trgovci na drobno del dviga cen v živilsko-predelovalni industriji absorbirali, to kažejo tudi določeni podatki. V evroobmočju je bilo leta 2007 medletna rast cen pri proizvajalcih 8,6 %, pri trgovcih na drobno pa je bila ta rast nižja, in sicer samo 7 %. Nasprotno je pri nas, v Sloveniji je v tem obdobju bila rast pridelane, ali pa predelane hrane pri proizvajalcih 10,1 %, v trgovinah na drobno pa je ta rast bila kar 15,4 %. Mislim, da so ti podatki dovolj zgovorni. Lahko bi še naštel kup ukrepov, ki jih je vlada, ali pa tudi mi v parlamentu sprejeli zato, da bi tudi ublažili učinke inflacije, od spremembe zakona o dohodnini, od povečanja otroškega dodatka, od še mnogih drugih. Torej, nekaj konkretnih ukrepov vlade sem že navedel. Kar se pa opozicije tiče pa moram reči, da žal nekih ukrepov, konkretnih ukrepov nismo slišali, edini, pravzaprav edini konkretni ukrep, ki je bil je to, da bi upočasnili gradnjo avtocest, zato ker ta pospešena gradnja, ki jo podpira ta vlada, vodi k povečanju povpraševanja in pregrevanju gospodarstva. Ampak, žal bi to zopet prizadelo, ker cest ali pa avtoceste nimamo ravno v tistih manj razvitih odročnih področjih, bi to prizadelo ravno tiste in to delajo tisti politiki, ki so pred dnevi brez nekega sramu ali pa slabe vesti zavrnili pokrajinsko zakonodajo. Predlagatelji so navedli, da že leto dni opozarjajo na probleme inflacije. Če bi iskreno želeli pomagati na tem področju, se sprašujem, zakaj imamo šele po letu dni izredno sejo. Zakaj niste predlagali izredne seje, kjer bi predstavili ukrepe, kjer bi poiskali rešitve že prej? To je prvo. Drugo. Če imate rešitve, če imate voljo, če je ta Vlada res tako slaba, potem ne vem zakaj niste takrat, ko je predsednik vlade Janez Janša ponudil to možnost, da vi prevzamete odgovornost, zato da boste izboljšali v Sloveniji položaj. . . Zakaj niste to takrat sprejeli? Ali ste blefirali, ali nimate rešitev, ali se pa vaša politična računica ni iztekla in ste dobili neko kalkulacijo, da je to še vedno boljše za vas, kot pa da ste neposredno na udaru in prevzamete dolžnost in odgovornost za to državo. Torej, ne strinjamo se z ugotovitvijo, da je tako, kot trdi opozicija, ta vlada oziroma ta koalicija ni sprejela ustreznih in pravočasnih ukrepov. Zavedamo pa se, da je borba z inflacijo res stalna naloga in tudi v bodoče se bomo borili, da bomo to zverino ukrotili.     Kar se pa tiče samih zaključkov današnje seje, pa tudi glede na to pasivno vlogo opozicije glede konkretnih predlogov menimo, da ta seja nekih posebnih izboljšav ne bo prinesla. In bo verjetno držalo tisto, kar je nek znan ekonomist danes zapisal v enem izmed dnevnikov, da je res bolje, da gremo na pivo, saj seja pri inflaciji ne more nič pomagati.