In memoriam

“Treba je mnogo preprostih besed kakor: kruh, ljubezen, dobrota, da ne bi slepi v temi na križpotjih zašli s pravega pota.” (Tone Pavček) Odšel je potohodec. Bralec. Pesnik. Pisatelj. Esejist. Prevajalec. Urednik. Vinski vitez. Intimist. Odšel je mož mnogih talentov, blagoglasnih besed, ki so se kot slap izlivale na prazne poljane belega papirja. Odšel je mož iz četverice, ki je s svojo zbirko »Pesmi štirih« postavila nov mejnik v slovenski književnosti. Odšel je mož, ki je s svojimi talenti znal potrkati na vrata srca in tenkočutno zaznati notranja občutja slehernika. Odšel je mož, ki je v cvetenju slovenske pomladi na Kongresnem trgu 8. maja 1989, na množičnem protestnem zborovanju zaradi aretacije Janeza Janše, glasno zahteval suvereno državo slovenskega naroda. Odšel je mož, ki je takrat na glas povedal tisto, kar so mnogi pred njim potihem upali, ki je znal spregovoriti o tistem, kar je ležalo na dušah. Ki je te stvari preprosto vedel. Odšel je velikan slovenske pisane besede.Nič več ne bodo njemu tako ljube poti ob solinah zaznale njegovih korakov. In ptice ne bodo več žlobudrale z njim, ko bo v mislih skladal stihe. Nič več ne bo osamljeni potohodec lovil besede, ki se lovijo po zraku, in jih napaberkoval v nove in nove cvetlice poezije.Odšel je mož, ki je vedel, da »vse teče, teče in se stiša v tišino. Samo hiša, v kateri duh biva, je neminljiva.« Odšel je Človek, ki je vedel, da »smo na svetu zato, da smo sonce in da s sveta odganjamo sence.« Naj počiva v miru! Foto: Demokracija