In memoriam p. Ivan Tomažič
torek, 25. 2. 2014Pater Ivan Tomažič se je rodil 17. junija leta 1919 v Pregarjah v Brkinih v revni družini. Z 12 leti je moral v Rim, kjer končal gimnazijo in pričel s študijem teologije, ki pa jo je končal v Španiji, kamor je bil poslan z namenom, da ga obvarujejo nevarnosti vojne. Tam je bil tudi posvečen v duhovnika, redovnika klaretincev. Po koncu 2. svetovne vojne se je vrnil najprej v Rim, leta 1954 pa je bil premeščen na Dunaj, kjer deloval praktično vse do konca leta 2010. Njegovo osnovno poslanstvo je bilo biti duhovnik. To svoje krščansko poslanstvo je bilo osnova njegovega življenja, prav do zadnjega diha. Marsikdo je pri njem našel zavetje, bil deležen dobrega sveta in celo materialne podpore. Kot bolnišnični duhovnik je na Dunaju v zadnjih letih skrbel za več kot 1000 ostarelih in onemoglih v domu dunajske četrti Baumgarten. Ko je že bil upokojen pri več kot 80 letih je zbolel za rakom, a ga je pogumno in z vero v življenje premagal in ponovno prevzel duhovno oskrbo svojih varovancev. Duhovnik, ki ga naj bi ga pri duhovni oskrbi ostarelih nadomestil, namreč duševno ni bil kos tako zahtevni duhovniški službi, zlomil se je. In ker ni bilo drugega, ki bi zmogel opravljati zahtevno duhovniško oskrbo ostarelih, je moral skoraj 90 letni p. Tomažič ponovno prevzeti zahtevno poslanstvo. V njegovi zadnji čestitki lani za Božič pa mi je pisal, da upa, da pa bo lahko za Božič spet maševal, potem ko je bil že več tednov priklenjen na posteljo. Ta slaba vest me je presunila, saj je bil še par mesecev poprej tako vitalen. Na 13. Vseslovenskem srečanju v Državnem zboru 4. julija lani v Ljubljani je je spregovoril Slovencem o svojem delu in poslanstvu in je na koncu govora s krepkim glasom pribil:
»Slovencem sem pokazal od kdaj in od kje so tu, na tem ozemlju, in podaril sem jim slovenski študentski dom Korotan na Dunaju«. To je bila njegova oporoka.
S p. Tomažičem je odšel od nas zadnji od slavne trojice Matej Bor, Joško Šavli, Ivan Tomažič, ki so po več kot 100 letih obudili zanimanje za raziskovanje porekla slovenskega naroda, za odkrivanje naše avtohtonosti in naše najbolj zgodnje zgodovine, za »venetsko« teorijo. To je bilo pred več kot 30 leti pogumno dejanje. Tako kot je bila naša najnovejša zgodovina zadnjih 75 let prikrita, tudi potvorjena in zapovedana kot večna in nedotakljiva resnica, je bila enako tudi najbolj zgodna zgodovina Slovencev in Zakarpatska teorija o našem prihodu v 6. stoletju nekje iz Pripjatskih močvirij zapovedana in nedotakljiva. Ideološki in politični razlogi jugoslovanske verzije panslavizma in v soglasju z velikonemškimi pogledi na zgodovino Slovanov so narekovali domačim zgodovinskim in jezikoslovnim vedam smernice in okvirje v katerih lahko »znanstveno« raziskujejo, objavljajo in učijo o našem poreklu in zgodnji in manj zgodnji zgodovini naroda. Temu so se uprli Bor, Šavli in Tomažič in bili zato od priznanih zgodovinarjev, jezikoslovcev, sociologov in novinarjev zasramovani, oblateni, osmešeni kot šarlatani, paraznanstveniki in radikalni nacionalisti. Celo v tujini so blatili »venetsko teorijo« kot plod zafrustriranih nacionalistov, ki skušajo po koncu hladne vojne in po osamosvojitvi in padcu komunizma na silo in na šarlatanski način povzdigniti veljavo svojemu narodu. Danes lahko mirno trdimo, da p. Tomažič ni bil nikakršen nacionalist, bil je pa narodno zaveden Slovenec, ki pa je postavljal svoje trditve o avtohtonosti Slovencev na temelje takrat sodobne znanosti, to je na teorijo kontinuitete prof. Mario Alinei-a in Marcela Otteja. Ugotovitve današnje moderne populacijske in rodoslovne genetike in sodobnega jezikoslovja pa dajejo v veliki meri prav p. Tomažiču, ki se je zmotil le v času in kraju nastajanja korenin Slovencev, to je v lužiški kulturi žarnih grobišč. Tako znani avstrijski arheolog in jezikoslovec prof. Peter Anreiter ugotavlja, da so bile v železni dobi in še prej vse Vzhodne Alpe poseljene z enim samim indoevropskim ljudstvom, razdeljenim na številna plemena, ki pa niso bili Kelti. Za razliko od številnih drugih »venetologov« je p. Tomažič bil uspešen tudi pri branju kar nekaj venetskih napisov. Kdo danes še ne ve za »Osti jarej-ostani mlad« in za »Bog oša so višad- Bog je obšel to višavje«. V zadnjih letih od leta 2000 naprej je p. Tomažič vneto sodeloval v projektu »Korenine slovenskega naroda« in vse do leta 2010 je bil prisoten na vsaki konferenci z vsaj enim prispevkom.. Zadnjega je objavil l. 2010 na posvetu v Bovcu na temo » Slovenci: kdo smo in od kdaj smo tu« v organizaciji Gorniškega kluba »Dr. Henrik Tuma«.Pokojni p. Ivan Tomažič nam je zapustil dragoceno zapuščino in naša dolžnost je nadaljevati njegovo delo na raziskavah porekla Slovencev na znanstvenih temeljih in v širšem kontekstu raziskovanja porekla evropskih narodov in prvih poselitev Evrope. Lik p. Tomažiča nam bo za vzgled in v vzpodbudo pri naših prizadevanjih za uveljavitev spoznanja o avtohtonosti Slovencev na naših tleh. Zaslužil si je miren počitek v svoji predragi brkinski zemljici!»Slovencem sem pokazal od kdaj in od kje so tu, na tem ozemlju, in podaril sem jim slovenski študentski dom Korotan na Dunaju«.Zadnji javni nastop pokojnega p. Ivana Tomažiča, 13. Vseslovensko srečanje v Državnem zboru, Ljubljana, 4. julija lani. (foto dr. Jože Rant st.)V imenu Gorniškega kluba,
dr. Jože Rant, st.__________Izjava Kulturnega foruma SDS ob smrti velikega Slovenca p. Ivana Tomažiča
Ob smrti p. Ivana Tomažiča, velikega Slovenca, kulturnega in znanstvenega mecena, dobrotnika slovenskih študentov in znanstvenikov na Dunaju, za katere je tam zgradil domova Bled in Korotan, Kulturni forum SDS izreka iskreno in globoko sožalje. S hvaležnostjo se bomo spominjali moža, ki je vse življenje posvetil obstoju in vsestranskemu napredku Slovencev, zlasti koroških, ki nas je vedno gledal kot celoto, ne glede na državne meje. P. Ivan Tomažič ostaja trajni vzor nesebičnega služenja slovenstvu.