In memoriam Alojz Rebula

Alojz Rebula se je rodil v kmečko-železničarski družini 21. julija 1924 v Šempolaju pri Trstu. V mladosti je obiskoval italijanske šole in se učil slovenščino kot tuj jezik. Po končani gimnaziji v Vidmu, se je vpisal na Univerzo v Ljubljani, smer filologija. Diplomiral je leta 1949 in doktorski študij nadaljeval v Rimu, kjer je leta 1960 doktoriral z disertacijo o slovenskih prevodih Božanske komedije. Kljub temu, da je v mladosti obiskoval italijanske šole, je postal eden izmed večjih slovenskih književnikov, ki so postavljali slovenstvo na prvo mesto.

Opus njegovega literarnega ustvarjanja je ogromen in obsega pesmi, črtice, novele, dnevnike, radijske igre, eseje, romane, dramska besedila in potopise. Alojz Rebula je v svoja dela zajel zlasti povojno problematiko slovenskih ljudi, živečih v zamejstvu v Italiji in se izkazal kot velik pripadnik slovenstva in krščanstva. Rad je prikazoval tegobe in bridko življenje kmečkega človeka, izobražencev, mladine kakor tudi starejšega rodu. Skozi literaturo se je izkazoval kot kristjan z občutkom za socialna vprašanja in Slovenec, ki se usmerja v razreševanje narodnostne in manjšinske problematike Slovencev. Kot katoliški intelektualec je objavljal v rubriki Credo v tedniku Družina. Veliko vznemirjenja je Alojz Rebula skupaj z Borisom Pahorjem povzročil leta 1975 z objavo intervjuja v posebni izdaji revije Zaliv, v katerem je Edvard Kocbek spregovoril o povojnih pobojih in obsodil poboje slovenskih domobrancev. Njegove literarne simfonije so puščale pečat že v preteklosti in gotovo ga bodo še naprej.

Skozi njegovo 70-letno ustvarjanje, je za svoja dela prejel veliko nagrad, prvo leta 1968 za roman V Sibilinem vetru. Za isti roman je leto kasneje dobil še nagrado Prešernovega sklada. V letu 1995 je bil ponovno nagrajen za svoj literarni opus z nagrado Prešernovega sklada. Od leta 2009 je bil redni član SAZU. Ob njegovem 90. rojstnem dnevu leta 2014, mu je Slovenska škofovska konferenca podelila najvišje cerkveno priznanje odličje svetega Cirila in Metoda. Še istega leta bil odlikovan z zlatim redom za zasluge za izjemen prispevek k uveljavljanju slovenskega jezika, kulture ter slovenstva v zamejstvu.

Sožalje ob smrti Alojza Rebule je izrazil tudi kardinal Franc Rode: “Končno je dobil odgovor, ta neugnani spraševalec, ta strastni radovednež, ta nepomirljivi vrtalec v skrivnost sveta in zgodovine, končno je dobil odgovor. Zdaj ve: vse je ljubezen. Na dnu vsega je nedoumljiva, prvotna, večna milina in ta je ljubezen. Ranljiva ljubezen, na videz nemočna pred zlom, a končno – zanj zdaj – zmagovita. Kaj je moralo biti zate, dragi prijatelj, srečanje s to ljubeznijo? Kako si osupel, kako si zavriskal, kako si s knežjo ponižnostjo pokleknil pred Jagnje in se mu poklonil: Patrem immensae maiestatis! In kaj si občutil, si zdržal? – Ko te je prižel na prsi in ti rekel: Moj si! Večno pri meni, zvesti, hrabri, ponižni in ponosni zastavonoša Besede. Večno v moji svetlobi, večno v slavi svetih.”

S hvaležnostjo in ponosom bomo ohranjali spomin nanj. Bil je velik Slovenec in njegov opus bo za vedno ostal del slovenstva. Želimo mu večen mir, njegovi družini pa izrekamo iskreno sožalje.