Imenovanje Branka Masleše nova senca na demokratično Slovenijo

Sporna dejanja Branka Masleše v času osamosvajanja. Poslanke in poslanci so na 22. redni seji obravnavali predloga ministra za pravosodje Aleša Zalarja, da se za predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije za dobo šestih let imenuje Branka Masleša, vrhovnega sodnika – svetnika na Vrhovnem sodišču Republike Slovenije. V razpravi so sodelovali tudi poslanci SDS Ivan Grill, Jožef Jerovšek in Rudolf Petan.

Objavljamo magnetograme, ki niso avtoriziran!

    IVAN GRILL: Najlepša hvala. Danes je zopet en tak dan, ko me bodo verjetno ljudje vprašali, kako lahko prenašam, ko sem v Državnem zboru, takšno sprenevedanje, takšno potvarjanje nekaterih razpravljavcev. Danes smo zopet priča takšnim dogodkom. In odgovorim jim, da težko. Tukaj poslušamo neko potvarjanje neke neresnice, neko zavajanje, ki zdaleč ne odraža dejanskega stanja. Tukaj se nekdo širokousti, da je bil med podpisniki peticije proti smrtni kazni, a očitno je takemu zmanjkalo poguma, ali volje takrat, ko je bilo potrebno kaj več, kot samo dati podpis, da se Slovenija osamosvoji, celo nasprotovali so številni, da se Slovenija osamosvoji, delali proti temu, ali pa se mogoče držali nekje v ozadju, v senci, ali pa v nekem varnem odmaknjenem kraju. In taki nam bodo danes solili pamet o demokraciji, kaj je demokracija. Taki bodo danes govorili, da je lahko nek varuh, nosilec demokracije človek, ali pa so to lahko ljudje, ki so bili del totalitarnega  sistema. Težko boste prepričali mene, in verjamem, da tudi slovensko javnost.

Izjava ali ugotovitev, da bi morali sodnike voliti oziroma imenovati na povsem drugačen način kot se pač v Sloveniji v skladu z Ustavo, z zakonom, da v demokratični državi imajo drugačne postopke. Spoštovane koalicijske partnerice, mi smo svetlobna leta od tistih demokratičnih držav, ki imajo to tradicijo in ki to res mogoče delajo na en tak pošten način. Pri nas se ta beseda demokracija samo zlorablja.

In da se sedaj vrnem na razpravo, ki jo nekateri skušate tukaj prikazovati, da smo v opoziciji brez kakršnihkoli argumentov nasprotovali, ko smo razpravljali o gospodu Masleši. Na nobeno od tistih pripomb, opazk ni bilo odgovorov. Jaz sem osebno očital gospodu Masleši na Kvizau, da je bil tisti, ki je nasprotoval osamosvojitvi Slovenije. In njegov odgovor je bil, kakšen? Da ni nikoli uporabil besede “tepihovanje”. Verjamem, jaz nisem omenjal besede “tepihovanje”. Ampak tisti, ki so bili z njim, ki so bili njegovi sodelavci pa verjamem, da so govorili resnico, če so jo javno objavili. Tudi sam bi lahko naštel marsikoga, se spomnim 20, 21 let nazaj, ko smo se osamosvajali, ki so temu nasprotovali, pa imajo pomembne položaje in se sedaj štejejo za tiste zagovornike osamosvojitve, da so bili v prvih vrstah. Verjetno ja, samo na napačni strani. In tukaj je bilo argumentirano s pričami, ki so bile notarsko overjene, da so bile tiste izjave ustavnih sodnikov, ostalih ljudi, ki so takrat bili blizu gospodu Masleši, da so bile to neresnice. Bilo je znano, da je lahko funkcijo preiskovalnega sodnika gospod Masleša opravljal samo po predhodnem soglasju Udbe oziroma tistih komunističnih ljudi, ki so te zadeve spremljali.

 Trdno sem prepričan,da tudi tista zapisnikarica, in tudi tisti tožilec, ki je po notarsko prisego oziroma overjenim podpisom izjavljal, da je bil gospod Masleša zgrožen oziroma čustven. Upam, da ni imel solze v očeh. Ampak to za mene ne odraža nekih takih demantijev, ki bi lahko oponirali izjavam tistih ustavnih sodnikov oziroma tistih, ki so to zadevo javno, javno so obelodanili in so se pripravljeni o teh zadevah tudi soočati. In postaviti sedaj na čelo tako pomembne institucije človeka, ki ima dvom, ki se ga minister Zalar ni želel otresti, ni želel poiskati tistih dokazov. Izjava, da so bili dokazi, vsi tisti, ki so bili na voljo predloženi, je pač neprepričljiva. Če jih ni želel poiskati tam, kjer bi lahko ali ovrgli, ali dokazali to, verjamem pa, da bi dokazali te navedbe, pač to ni dovolj prepričljivo. In na vas je zdaj tista odgovornost, ki bo vrgla senco eno novo senco v našo demokratično državo Slovenijo, ki v bistvu pa res še nima tiste tradicije, da bi jo lahko zares tako poimenovali. Tako da jaz sam tega predloga ne bom podprl.

    JOŽEF JEROVŠEK: Hvala lepa. Spoštovani. Današnji dan je dvakrat simboličen. Dan Rudolfa Maistra, ki se je boril, da je priključil del Slovenije in drugače Slovenije danes ne bi bilo in pravkar sem poslušal, da je pobesnela severnokorejska armada napadla južno Korejo, otok in ko pobesnele armade znorijo, potem se tudi nekatere ljudje čudno opredeljujejo in na tisti čas, ko je pobesnela jugoslovanska armada, napadla Slovenija, se nanašajo tudi nekatera pričevanja uglednih ustavnih in vrhovnih sodnikov o takratnih ravnanjih kandidata, ki ga je predlagal minister, gospod Zalar in, da bom popolnoma jasen. Jaz sem gospoda kandidata na Komisiji za peticije o tem spraševal in sem mu tudi predlagal, da se glede tega tudi on opraviči Slovencem, da je takrat bil v zmoti, da je bil morda tako vzgojen. Da je bil navdušen nad Jugoslavijo in jugoslovansko armado, vendar sem potem iz magnetograma videl, da na ta vprašanja ni odgovarjal. Zato ne navajati tu, da je argumentirano odgovoril na vsa vprašanja.

Temu se je izognil. In še enkrat poudarjam, če je takrat opredeljeval nasprotno od pravice Slovenije do samoodločbe, je to osebnost, ki bi lahko v poznejših letih popravil s tem, da bi se od tega distanciral. In tu je tudi gospod minister zelo namerno govoril o ustavnih in vrhovnih sodnikih, ki so dajali pred javnostjo izjave, da so neodmerjene in nedostojne izjave. Jaz se ne spominjam, da bi takrat, ko smo volili tega ustavnega sodnika in te vrhovne sodnike, kdorkoli podvomil v njihovo verodostojnost. Če ste imeli podatke, da so karkoli naredili napačno v življenju in jih takrat niste povedali, ste šli z izsiljevanjem v njihovo potrditev. In to je vaše neverodostojno ravnanje. In zakaj to počnete? Zato, ker ste mojstri delitev, zainteresirani ste, ta opcija, da so Slovenci razdeljeni. To je tehnologija osvajanja in ohranitve oblasti. Za to tehnologijo ste mojstri. In jasno je, da so danes razdeljeni, da je razdeljena slovenska javnost, da so razdeljeni ljudje v pravosodju, sodniki. In so razdeljeni akademsko izobraženi ljudje, in da te delitve vi podpirate.

Glejte, pred seboj imam javno izjavo akademskega društva Pravnik. Domnevam, da so to tudi verodostojni ljudje, ki pravi: Očitki o domnevnih izjavah vrhovnega sodnika Branka Masleše v času osamosvajanja Republike Slovenije, ki jih je v javnosti predstavil sodnik Ustavnega sodišča Republike Slovenije, kasneje pa so jih javno potrdili tudi drugi, ugledni predstavniki sodne veje oblasti, so resni in zbujajo močan dvom v osebnostno integriteto vrhovnega sodnika Branka Masleše. In ob stanju duha je očitno v našem pravosodju in naši politiki, ker bi od ministra pričakoval, da ne bi povzročal delitev v Sloveniji. Ni res, da je bilo vse razjasnjeno. Pred 10-imi leti smo dobili takšne kupe papirja, in prvič je to zadostovalo. Sodnik ni bil izvoljen za vrhovnega sodnika. In gospod minister, ob tem, ko se je zgodila farsa in fiasko v zadevi Satex, bi ministri v Evropi iz objektivne odgovornosti ponudili odstop. In računal sem, da boste zmogli to moč in hrabrost, da boste do predsednika vlade tako postopali. Hvala lepa.

RUDOLF PETAN: Hvala za besedo. Spoštovani. Torej jaz tega nezaslišanega predloga ne morem podpreti in bom glasoval proti. Zakaj? Zato, ker so se o tem razpisali tudi tuji mediji. Recimo Frankfurt Allgemeine Zeitung je predvčerajšnjim zapisal: ko je nek jugoslovanski vojak 7. julija 1984 ob začetku dopustniške sezone na Jadranu nad Trstom ustrelil begunca iz vzhodne Evrope, je iz Kopra pripotoval preiskovalni sodnik Branko Masleša, ki je bil tudi partijski sekretar v okraju Koper in je tako eden od najbolj vplivnih mož takratnega časa. Bil je predsednik sodišča, ki je izdalo zadnjo smrtno obsodbo v Sloveniji. Na krajem samem je ugotovil, da je begunec negibno obležal na italijanski strani.

Obtožnica ni bila vložena. Na vprašanje, katere ukrepe je storil za preganjanje zločina, sodnik ni podal nobenega odgovora,” tako je zapisal Frankfurter Algemeine Zeitung. In kako so takšne primere reševali v Nemčiji, kjer so imeli podobne primere z združitvijo meje z Vzhodno Nemčijo: vse so postavili pred sodišče in v enem primeru, strelec Kessler in Krenz, so bili po ponovni združitvi pred nemškimi sodišči obsojeni na pet let in pol, sedem let in pol ter šest let in pol zaradi uboja na mah v posredni krivdi.

Vsi so se pritožili na sodišče v Strasbourgu. Tam je pa Veliki senat Evropskega sodišča za človekove pravice 22. marca 2001 v dveh sodbah odločil, da Nemčija z obsodbo zaradi uboja ni kršila prvega odstavka 7. člena Evropske konvencije za človekove pravice. In še, po razumevanju tega sodišča je za pravno državo upravičeno, da proti osebam, ki so se okrivile za zločine pred prejšnjim režimom, sproži kazensko ovadbo za pravni pregon, tudi se ne more sodišču demokratične države naslednice  očitati, da zakonske odločitve, ki so veljale v času dejanja, uporabi in tolmači v luči načel pravne države. Torej, zločin je zločin. Streljanje in uboj je uboj. To se pravi, Nemci so ravnali takrat popolnoma upravičeno, ko so jih obsodili. Kaj pa pri nas?