Kulturna dediščina je del nas, del okolja in družbe v kateri živimo. Obdaja nas povsod: v domovih, stavbah naših vasi, vse do arheoloških najdišč. Kulturna dediščina pripada vsem nam, otroci po šolah odkrivajo najdragocenejše zaklade in tradicije, s praznikom češenj se oživlja dediščino in trajnostni turizem.
Leta 1870 je bila na Vrhovlju postavljena prva pot za zdravljenje tuberkuloze in dihal v naravnem okolju v Borovem gozdiču za pokopališčem. Bor je eden glavnih virov kisika na našem planetu Zemlja. Zrak v takem gozdu je nasičen z biološko aktivnimi hlapnimi snovmi. Dokaz za to je iglasti gozd v Sibiriji, ki se imenuje pljuča našega planeta. Z vdihavanjem takšnega zraka človek, ne poveča samo odpornosti telesa na negativne dejavnike in zmogljivost, ampak tudi spodbudi miselni proces, psiho ter delo srca in krvnih žil. Po sprehodu v iglastem gozdu se utrip vrne v normalno stanje, izboljša se stanje bronho-pljučnega sistema. Mimogrede, tudi naši predniki so ugotovili, da borov zrak pospešuje hitro okrevanje, zato so prihajali sem na Vrhovlje in posedali v gozdiču, ki je bil zelo lepo urejen s sprehajalni potmi, lesenimi klopmi ali ležalniki. V bližini cerkve je bila tudi voda.
Naš kraj je doživljal pravi razcvet, glas je segel preko Trsta, ljudje so prihajali od vsepovsod, v časopisu Soča, Clevelandska Amerika so bile objave.
Domačini so vedeli kaj jim prinaša turizem, zato so vse to vzdrževali. Žal pa je I. svetovna vojna popolnoma uničila, še danes so vidni ostanki. Na Vrhovlju imamo velik potencial, vendar leta ostaja samo pri besedah.
Zoran Slejko
