Igor Omerza: "Primer Crnogorca ne bo končan, dokler ne bodo najdeni njegovi posmrtni ostanki in preneseni v družinsko grobnico"

»Udbovci še danes živijo nedaleč od tu, z visoko pokojnino, ki so jo dobili za umore. Ubili so tiste, ki so bili pametnejši in so videli dlje od zamračenih komunističnih Udbovcev,« je na predstavitvi nove knjige Igorja Omerze povedala Bernardina Crnogorac, sestra umorjenega Stjepana. V četrtek, 15. maja, je mag. Igor Omerza predstavil novo knjigo  z naslovom Kliči U za umor. Knjiga pripoveduje resnično zgodbo o ugrabitvi in umoru 25-letnega Hrvata Stjepana Crnogorca, ki ga je slovenska Udba ugrabila julija 1972 v Salzburgu, nato skrivno pripeljala v Ljubljano, kjer je kmalu nato za njim izginila vsaka sled. Delo obsega  strani 192, od tega kar 52 strani faksimilov dokumentov in fotografij. Pri pisanju knjige so bili uporabljeni arhivski, medijski in drugi viri. Knjiga je sočasno izšla tudi v hrvaškem prevodu.Predstavitve so se udeležili brata in sestre ugrabljenega ter umorjenega Stjepana Crnogorca ter vidni slovenski politiki, med njimi tudi predsednik SDS Janez Janša.Predstavitev je raziskovalec in publicist mag. Igor Omerza začel s svojim delom, saj je že v dveh prejšnjih knjigah razkril divjanja Udbe v 70. letih prejšnjega stzolertja. »Po najnovejših razkritjih Romana Leljaka v Arhivu Slovenije pa vidimo, da so stari politični policaji zagrešili najmanj dva politična umora, mislim na Stjepana Crnogorca in Nikico Martinovića.« Povedal je, da so vedeli, da je Udba počela ogromno svinjarij, a umorov ne. »Še leta 1988 oktobra so slovenski morilci pripravljali umor.« Po njegovem je zato ključno, da na prihajajočem referendumu preprečimo spremembo arhivske zakonodaje, saj je od tega odvisno, koliko zločinov bomo še odkrili.Najprej je opisal življenje Stjepana Crnogorca. »Vseh sedem bratov in sester je danes živih, razen Stjepana.« Bil je poseben dijak, želel je postati frančiškan, potem je šel v vojsko in po njej maturiral. Potem so ga poslali na Teološko fakulteto v Salzburg. »Ta red je pozneje zapustil, vendar je v Salzburgu začel spoznavati Hrvate, ki so bili člani Hrvaške revolucionarne bratovščine (HRB).« Študij je nadaljeval pozneje na Filozofski fakulteti. Bil je tudi velik talent za glasbo in organizator zabavnih večerov za emigrante v Salzburgu.»V Salzburgu je spoznal dva hrvaška emigranta Djura Horvata in Adolfa Andrića, ki sta ga aprila 1971 sprejela v ilegalno Hrvaško revolucionarno bratovščino. To je bila najbolj odločna hrvaška emigrantska organizacija, ki so jo Hrvati ustanovili 1961 v Avstraliji, glavna cilja pa sta bila samostojna hrvaška država in vzpostavitev dekokratičnega sistema« Predvidevali so tudi oborožen bolj proti komunističnim oblastem na Hrvaškem.« Mag. Omerza je povedal, da je Stjepan nemoteno hodil z veljavnim potnim listom v Jugoslavijo. »Udba ni imela pojma, kaj so pripravljali. 30. maja 1972 se je tako tudi vračal skozi Ljubljano v Salzburg. Že čez mesec pa je bil nasilno odpeljan v Ljubljano, kjer je ugasnilo tudi njegovo mlado življenje.«Kaj je Udba vedela o tem, da HRB pripravlja neko akcijo? »Udba je že na začetku leta 1972 vedela, da HRB pripravlja nekaj velikega. Oblikovala je medrepubliško skupino Venera, v kateri so bile zvezna, bosanska in hrvaška Udba, maja pa se je pridružila tudi slovenska. Kljub temu Udba ni imela pojma, kje so bili vodilni Feniksovci maja 1972,« je pojasnil mag. Omerza.»17. 5. 1972 se je 19 Feniksovcev zbralo v gozdnem taboru, kje so nekaj dni vadili, potem pa so odšli proti Jugoslaviji, kamor pridejo 20. maja. Sredi belega dne. Neverjetno! Nihče ni vedel, da se to dogaja.« Udba je to ugotovila šele precej pozneje, ko se je začela igra mačke z mišjo: 19 Feniksovcev je preganjala več kot 10.000 glava množica Udbovcev, vojske in miličnikov. »Enajst so jih zajeli, sedem so jih neznano kdaj po zajetju usmrtili, preživele štiri so po nalogu Tita v tajnosti ustrelili, enega so pomilostili in ga obsodili na 20 let zapora. 27. julija so nevtralizirali zadnjega Feniksovca.«  »Za nikogar se ne ve, kje so pokopani,« je pojasnil publicist Omerza.Udbovci so po tem vdoru v Jugoslavijo podivjali in sestankovali dan za dnem. Tito je potem napovedal vojno notranji in zunanji opoziciji. Ujetniki so očitno povedali Udbovcem, da se je pripravljal novi vdor v Jugoslavijo, eden izmed vodja naj bi bil Stjepan Crnogorac, kar pa je malo verjetno. »V nekaj dneh so pripravili akcijo ugrabitve Stjepana in jo izpeljali.« To je bilo izpeljano 3. julija, ko so ga ugrabili trije Udbovci. »Udba je Strjepanu naročila, ko je bil ujel v Ljubljani, naj napiše, kako je ugrabitev potekala. Napisal je tri strani. Imamo izjemno dober prikaz tega. Gre za neverjeten dokument!  V ujetništvu je moral napisati kar 250 strani, ki so v Arhivu Slovenije.« Omerza je opisal natančen potek ugrabitve. Ko je odprl vrata na vrtu, so ga v hiši uklenili, odpeljali v avto in proti Jugoslaviji, ga omamili in s ponarejenim potnim listom na ime Marka Golaca prepeljali v Ljubljano. »Dobil sem tudi zahtevo za plačilo tistim, ki so ga ugrabili. Podpisan je bil Mužič, naslovnik pa Silvo Gorenc.« V povprečju je dobil vsak od devetih ugrabiteljev po današnjih 25.000 evrov. »Akcijo je financirala zvezna Udba,« je pvoedal Omerza in tako razkril, da so Udbovci za svoje krvavo dejanje bili tudi odlično plačani. »19. julija 1972 beležimo zadnje zaslišanje Crnogorca, po tem datumu pa ni ničesar več, niti indicev.« Vemo le, da je bil umorjen, verjetno nekje v Sloveniji, saj je originalna dokumentacija ostala v Ljubljani. »Vsekakor je bil umorjen pred 19. septembrom, ko je Tito dejal, kakšno mora biti delovanje proti nasprotnikom.« Omerza je dejal, da ne ve, kako je bil Crnogorac umorjen in kje ležijo njegovi ostanki. »Naj to povedo tisti, ki so to storili ali ukazali. To so Boris Mužič, Silvo Gorenc, Marjan Orožen.« Svojo uvodno predstavitev je mag. Omerza sklenil z ugotovitvijo: »Očitno za mnoge v Sloveniji še vedno velja Po Titu Tito in po Udbi Udba.« Skušal je tudi odgovoriti, kaj bi bila lahko konkretna krivda Stjepana Crnogorca. »Morda, ker je bil član ilegalne HRB. Morda bi mu sodili v Avstriji in bi dobil nekaj mesecev pogojne kazni. V demokraciji dobiš kratko kazern, v Jugoslaviji pa te ubijejo,« je pojasnil, kako mizerne kazni so v primerjavi s Stjepanom dobili nekateri drugi člani HRB. »Primer Crnogorca ne bo končan, dokler ne bodo najdeni njegovi posmrtni ostanki in preneseni v družinsko grobnico,« je bil ob koncu jasen avtor knjige Kliči U za umor mag. Omerza.Raziskovalec Roman Leljak je pohvalil izjemno dobro knjigo in dejal, da je bil 7. maja v Skopju, ker so na ta dan leta 1978 »Zemljaričevi fantje« v Parizu ugrabili Dragana Bogdanovskega, ga prepeljali v Ljubljano in ga tam predali makedonski Udbi. »Slovenska Udba je bila res vsemogoča. Žalostno je, da akterji te Udbe še danes živijo med nami in da jih nihče ne prislili, da bi povedali, kaj se je v resnici dogajalo.« Napovedal je izid drugega dela knjige Udba 2. »Leta 1975 je Tito izdal direktivo in pravilnike za delo organov varnosti. Narejen je tudi poseben pravilnik za uporabo metod in sredstev v tujini.« »Te pravilnike smo izročili nemškim pravosodnih organom, ki jih bodo lahko uporabili,« je povedal raziskovalec Leljak. Po njegovih besedah so se leta 1969 dobili v Zagrebu vsi načelniki Udb. Ustanovili so posebno skupino A, ki je pokrivala vse republiške Udbe. »Sedež grupe A je bil v Ljubljani, glavni odgovorni je bil načelnik slovenske Udbe Silvo Gorenc.« Leljak je povedal še, da je bil leta 1975 Janez Zemljarič zelo aktiven. »Naročil je, da Slovenije ne sme nihče več presenetiti. Naročil je sezname vseh notranjih in zunanjih sovražnikov. Naročil je šest zbirnih koncentracijskih taborišč in napisal odločbo, da bi se ti ljudje ob izrednih razmerah takoj priprli v teh taboriščih.« Svoj nastop je Leljak sklenil z besedami: »Udba je krvava zapisala tisti čas. Sam bom šel do konca! Družini Stjepana Crnogorca obljubim, da bomo njegovo telo našli; če ne drugače, bom Gorenca sam prijel za vrat in ga odpeljal tja, kjer so Stjepana pokopali.«Sestra pokojnega Stjepana Bernardina Crnogorac je v čustvenem nagovoru povedala, da smo o umoru njenega brata že veliko slišali in brali. »42 let smo imeli hude duševne bolečine, trpeli smo in se spraševali, kje je in kako je izginil naš Stjepan. O njem nismo nikoli ničesar slišali. Njegova ugrabitev je Udbin zločin. Do leta 2013 je bilo vse to dobro skrita skrivnost. Po 42 letih pa smo resnici prišli do dna. 5. novembra 2013 smo ob 13.15 uri slišali, da so v Arhivu Slovenije našli dokaze o ugrabitvi in umoru našega brata. To smo doživeli, kot da se to dogaja zdaj. Za nas je to nova duševna bolečina in trpljenje.« Sestra Bernardina je nadaljevala: »Bolečina nam razkraja dušo. Veliko je sledov o njegovi muki, zastrupitvi, mučenju na kliniki, rezanju njegovega telesa. Udbovci pa še danes živijo nedaleč od tu, z visoko pokojnino, ki so jo dobili za umore našega brata in drugih žrtev brez sodnih postopkov.  Samo zato, ker so bili pametnejši in so videli dlje od zamračenih komunističnih Udvbovcev.« Kako bi se počutili, če bi vam jutri zjutraj v spalnico vdrla horda zločincev in vam ugrabila brata v cvetu njegove mladosti, potem pa ne bi 42 let izvedeli ničesar,« se je vprašala sestra umorjenega Stjepana. Zahvalila se je vsem dobrim ljudem, ki so razkrinkali zločine Udbe, Romanu Leljaku, Božu Vukušiću, Janezu Janši, Alenki Jeraj, Evi Irgl, Vinku Gorenaku in Franciju Brezniku, še posebej pa mag. Omerzi, ki je objavil knjigo o njenem bratu. Sestra Bernardina Crnogorac je rekla tudi: »V sodnih postopkih se bo o Stjepanu še veliko odkrilo in razjasnilo.« Svoj čustveni nagovor pa je sklenila s pričakovanjem: »Želimo posmrtne ostanke našega brata Stjepana.«