Hvalnica častnim ljudem
nedelja, 5. 7. 2009kot patetičen, starokopiten stihoklepec in obskuren akademski strokovnjak za srednjeveško poezijo sem zmeraj obžaloval, da je pojem časti izginil iz našega sodobnega besednjaka. Zato sem se toliko bolj razveselil, da ste enega izmed svojih sodelavcev, g. Draga Isajlovića, počastili z oznako »časten človek«. Do solz me je ganilo, da ste ob tem obujali nostalgične spomine na dobre, stare čase, ko sta v okrilju mladinske organizacije kovala tovarištvo in svetlo prihodnost.
Tudi sam sem imel čast spoznati g. Isajlovića, a ne kot nadobudnega funkcionarja Zveze socialistične mladine, temveč kot sotrudnika Službe državne varnosti, ki je decembra 1987 zasliševal publicista Viktorja Blažiča in mene – Blažiča kot avtorja glose Yugoslavia’s Security Dilemmas ali Država na dražbi, mene pa kot vršilca dolžnosti glavnega in odgovornega urednika Nove revije, ki je v dvojni številki 61-61 (maj-junij 1987) objavila to gloso. Besedilo je obravnavalo politične ambicije Jugoslovanske armade in je sprožilo vrsto groženj armadnega vrha in zloveščih zahtev po kazenski odgovornosti. Kot kažejo mnoga znamenja, je šlo za predigro »sojenju četverici«.
A kaj bi s temi malenkostmi?! Važno je, da je g. Isajlović časten človek. Drugače ga Vi, gospod minister, ne bi angažirali, saj dobro poznate svojega dobrega, starega prijatelja. Vi, gospod minister, boste pa že vedeli, kaj je čast, saj ste tudi sami nadvse časten človek, kar je vedel že Shakespeare, ki je v tragediji Julij Cezar položil v usta Marka Antonija znameniti pogrebni monolog, iz katerega sem Vam na čast častihlepno prevedel dva verza:
For Brutus is an honourable man;
So are they all, all honourable men.
Ker Brutus, to je častivreden mož;
Vsi, prav vsi so častítljivi možje.
Škoda, da Shakespeare ni bil slovenski stihoklepec, sicer bi bil čast rimal na last, oblast in slast.
Spoštovani gospod minister, v čast si štejem itd.
Boris A. Novak
Ljubljana, 27. 6. 2009