Huda jama: List iz dnevnika

Če preteklost ni ozaveščena in dopustimo, da vladajo nad njo še naprej tisti, ki so krivi za v njej storjena dejanja, potem tudi prihodnost ni več dovolj zavarovana pred zlom.  Večina tistih, ki so sodelovali pri medvojnih in povojnih likvidacijah ni imela – in kolikor so še živi – tudi danes nima težav z vestjo. Tudi pozneje je komunistični režim skrbel na številne načine, da se vest zmagovalcev, njihovih sorodnikov in njihovih simpatizerjev ni preveč oglašala. Že dejstvo, da še sedaj vedno znova kličejo za razsodnike zgodovinarje, češ naj oni povedo, ali je pobijanje civilistov in neoboroženih ujetnikov res zločinsko dejanje, veliko razkrije o njihovi vesti. Toda – ali si je možno zamisliti, da še danes predsednik evropske države v trenutku odkritja do takrat prikritega, grozljivega, množičnega grobišča sonarodnjakov ne pokaže trohice prizadetosti in sočutja, pač pa je oživljena tragedija posameznikov in naroda zanj le manj pomembna, drugorazredna zadeva? Najmanj trije razlogi so, zakaj smemo biti upravičeno ogorčeni. Najprej zato, ker smemo državljani od predsednika države pričakovati posebno visoko raven človečnosti. V okrožnici »Evangelij življenja« papež Janez Pavel II leta 1995 ni brez razloga opozoril, da je prvi in temeljni korak h kulturi življenja in ljubezni »oblikovanje moralne vesti glede neizmerne in nedotakljive vrednosti vsakega življenja«. Z drugimi besedami: temeljna moralna naloga tistega, ki je na vrhu lestvice politične moči ni, da »sveti brez biti«, pač pa, da presoja in ravna, kot bi morala večina državljanov. Kdor tega ne zmore, ni niti velik človek niti velik politik ali državnik. Zanj je možno reči kvečjemu, da sodi v skupino tistih poklicnih politikov, ki niso niti strokovnjaki niti diletantje, pač pa nekakšni globalisti s posebno razvitim čutom in specifičnim znanjem, kako se dokopati do političnih položajev. Takih politikov pa smo imeli v preteklosti – in jih imamo še danes – dovolj, koristi od njih pa le malo. Nadalje zato, ker je s svojo hladno zadržanostjo demonstriral državljanom, posebno še mladim ljudem, da je dopustno resnico in zakone prilagoditi potrebam in razmeram. Ali je potem še čudno, da slišimo z vseh strani tožiti, kako se mladi ljudje vdajajo spoznavnemu in moralnemu relativizmu, kateremu lahko med drugim pripišemo krivdo za njihovo relativno majhno zanimanje za politiko, torej za urejanje javnih zadev, nezaupanje v politike in ciničen odnos do vrednot in sveta, kar nikakor ne koristi demokraciji, družbi in državi. In potem tudi zato, ker nas njegova reakcija oddaljuje od obsodbe zločinov, ki so jih zagrešili komunisti, od poprave krivic in narodne sprave, ki jo tako zelo potrebujemo. Poleg tega je prišlo z njo do oškodovanosti zgodovinskega spomina, kar ima lahko v prihodnje še dodatne posledice. Sedanjost je namreč polna preteklosti in nosi v sebi bodočnost. Če preteklost ni ozaveščena in dopustimo, da vladajo nad njo še naprej tisti, ki so krivi za v njej storjena dejanja, potem tudi prihodnost ni več dovolj zavarovana pred zlom. Dr. Hubert Požarnik