Piše: dr. Andreja Valič Zver
V teh dneh se svet poslavlja od norveškega kralja Haralda, ki je svoji skandinavski kraljevini vladal 35 let in so ga njegovi podaniki prepoznali kot modrega, demokratičnega in preprostega, spoštovanja vrednega človeka. V mladih letih je bil odličen športnik, ki je zastopal norveške barve na olimpijskih igrah, v zadnjih letih pa je v zavesti Norvežanov figuriral kot nekakšen dober “dedek”, prijazen do vseh. Še nedolgo tega je na sprejemu navdušeno pozdravljal norveške nogometaše, ki so na letošnjem svetovnem prvenstvu ustvarili nogometno pravljico ter na svojstven način obudili vikinško borbenost in ponos. Norvežani zelo radi poudarjajo njegovo trmo pri izbiri neveste, saj je vztrajal, da bo vzel žensko, ki jo je ljubil, ne glede na to, da ni imela modre krvi. V nasprotnem primeru bi raje ostal samski vse življenje. Po devetih letih je dvor popustil. Ja, tako gre to, ostaja dejstvo, da je utrl pot pri izbiri partnerjev tudi drugim evropskim monarhom, kar za državo in državljane ni povsem nepomembno. Namreč, preostale evropske monarhije (Norveška, Švedska, Danska, Združeno kraljestvo, Belgija, Nizozemska, Luksemburg, Španija, Monako, pa še katera bi se našla) že zdavnaj niso več srednjeveške fevdalne tvorbe, pač pa sodobne demokratične vladavine. Kraljeva oblast je bolj ali manj omejena na predstavniško funkcijo. O državi in njenih politikah odločata parlament in vlada, ki pa tudi niso nezmotljivi. Npr. norveški parlament je Haraldu zvezal roke, ko je želel poslati sožalje Izraelu ob palestinskemu masakru 7. oktobra 2023, niso pa mu mogli preprečiti udeležbe na žalni slovesnosti v sinagogi.
Norveška ustava, ki določa “oblast ljudstva”, je bila sprejeta 17. maja 1814. Tedaj so Norvežani po več kot petsto letih danske vladavine obnovili staro norveško monarhijo. Sprejeli so ustavo, ki je zagotavljala ekonomsko svobodo in na številne druge načine omejevala vladno moč. Čeprav so revolucije v Franciji in Severni Ameriki prizadele tako Švede kot Norvežane, so njihovi voditelji izrecno izjavili, da se vračajo k svojim germanskim koreninam, kar je pomenilo vlado s soglasjem in pravico do odstavitve tistih vladarjev, ki so kršili zakon. Sledilo je obdobje Švedsko-norveške države, po odcepitvi od Švedske leta 1905 pa se je Norveška pospešeno razvijala in uvrstila med najbolj uspešne evropske države.
Seveda se boste vprašali, čemu vam natresam nekaj paberkov iz bogate življenjske zakladnice norveškega monarha in Norveške nasploh. A ne gre zanikati dejstva, da smo si Slovenci in Norvežani v nekaterih potezah neverjetno podobni, kljub geografski oddaljenosti. Ko sem se ukvarjala z nacionalnim oblikovanjem Slovencev in Norvežanov, sem naletela na mnoge “norške” vplive na slovensko politično in kulturno krajino že konec 19. in v prvi polovici 20. stoletja. Slovencem je močno ustrezala “norška” težnja po neodvisnosti majhnega naroda na severu Evrope, ki sam odloča o sebi in svoji usodi. Njihova pregovorna mirnost, že kar hladnost, obenem pa zavzetost pri doseganju ciljev, nam je pisana na kožo. Demokratičnost pri izbiri vladarjev nam je obojim vrojena iz davnine, spomnimo se le Karantanije, volitev in prisege karantanskih knezov ter pomembnosti plebejcev v teh postopkih.
Žal je usoda slovenskega naroda po drugi svetovni vojni tekla popolnoma v drugo smer kot usoda Norvežanov. A človek se nehote vpraša, kaj bi bilo, če bi se na Slovenskem stvari zasukale drugače. Seveda je to fantazijsko razmišljanje, pa vendar. Si lahko predstavljate, da bi nas vodil moder človek, ki bi slovenski narod združeval in ne razdvajal? Ki bi se na dogodke vozil z javnim prevozom, tako kot norveški kralj s tramvajem na športne tekme na Holmenkollen? Ki bi se s kolesom peljal v trgovino po mleko, tako kot je to počel Harald v Oslu? Za Norveško ostaja upanje, ki ga pooseblja novi kralj Haakon. Imela sem čast osebnega srečanja z njim in mu podarila svojo knjigo o nacionalnem oblikovanju Slovencev in Norvežanov. Verjamem, da mu bodo ljudje zaupali, kot so njegovemu očetu.